Jedro

Navajanje tožnice, da ni mogla na delovno mesto zato, ker je bila zamenjana ključavnica, za odločitev ni nepomembna. Tožnici naj bi delovno razmerje prenehalo, ker je neupravičeno izostala z dela zaporedoma več kot pet delovnih dni. Ker je v navedbah zatrjevano, da je za odobritev letnega dopusta zaprosila zato, ker ni mogla na delovno mesto, je lahko vprašanje zamenjave ključavnice razlog, ki opravičuje uporabo določbe 5. točke prvega odstavka 100. člena zakona o delovnih razmerjih. Pogoj za uporabo tega člena je neupravičena odsotnost, o kateri v primeru zamenjane ključavnice niti neposredno niti zaradi koriščenja neodobrenega dopusta, ne moremo govoriti.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišča prve in druge stopnje se razveljavita in se zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke, naj se razveljavita sklepa tožene stranke z dne 13.3.1995 in 13.4.1995, na podlagi katerih je tožnici prenehalo delovno razmerje zaradi neupravičene odsotnosti z dela zaporedoma pet delovnih dni, zavrnilo pa je tudi njen zahtevek, da ji delovno razmerje ni prenehalo.

Drugostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila pravočasno revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji je navajala, da je bistvena kršitev določb postopka podana, ker disciplinski postopek zoper tožnico ni bil ustavljen, sklep o prenehanju delovnega razmerja pa ni bil sprejet po predpisanem postopku. Tožnica predvsem ni bila vabljena na sejo organa, ki je sklep sprejel, poleg tega pa je o prenehanju delovnega razmerja odločal organ, ki za to ni bil pristojen. Sodišče tudi ni zavzelo stališča do odločilnega dejstva, da je bila zamenjana ključavnica, kar je tožnici onemogočilo opravljanje dela. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90) vročena toženi stranki, ki je na revizijo odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

V odgovoru na revizijo je tožena stranka prerekala revizijske navedbe in predlagala zavrnitev revizije.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), prav tako pa ni ugotovilo drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih je revidentka z revizijo izrecno uveljavljala.

Bistvene kršitve postopkovnih pravil v disciplinskem postopku ali v drugem postopku za uveljavljanje ali varstvo pravic delavca pri delodajalcu, v postopku pred sodiščem ne predstavljajo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ampak kršitev materialnih predpisov. Zato je vprašanja, ali je bila tožnica vabljena na seje organov tožene stranke in kaj lahko pomeni opustitev vabila, treba obravnavati kot materialno in ne kot procesno vprašanje.

Je pa po mnenju revizijskega sodišča bilo zmotno uporabljeno materialno pravo. V izpodbijani sodbi sodišče ni ugotavljalo, kje je tožnica bila v delovnem razmerju, saj bi lahko bila tako delavka tožene stranke kot tudi delavka delovne skupnosti krajevnih skupnosti. Zato bi ugotavljanje, ali je v času izdaje sklepa o prenehanju delovnega razmerja tožnici, predsednica sveta krajevne skupnosti še imela mandat, lahko bilo pravno relevantno samo, če bi šlo za delavko tožene stranke. Vendar pa iz izvedenih dokazov prej izhaja, da je bila tožnica delavka delovne skupnosti. Zato bi bilo treba pred odločitvijo, ali je bil pravilno uporabljen materialni predpis o prenehanju delovnega razmerja, ugotoviti, ali in kako je lahko predsednica sveta krajevne skupnosti prekinila delovno razmerje delavki, ki vsaj, kot sledi iz doslej izvedenih dokazov, sploh ni bila delavka krajevne skupnosti, tako da je vprašanje, ali je predsednico sveta sploh bilo mogoče obravnavati kot predstojnico tožnice. Če je tožnica bila delavka delovne skupnosti, je urejala tako delovno razmerje kot tudi načine uresničevanja pravic in odgovornosti pri delu v delovni skupnosti. Predstojnik delovne skupnosti pa je bil glede na določbe statuta krajevne skupnosti (84. člen) vodja delovne skupnosti. Iz pravilnika o delovnih razmerjih delavcev delovne skupnosti KS na območju občine izhaja, da je svet oziroma predsednik sveta krajevne skupnosti organ, ki ima posvetovalno vlogo pri določanju letnih dopustov tistih delavcev delovne skupnosti, ki opravljajo delo v krajevni skupnosti (57. in 58. člen pravilnika). Nikjer v predloženih aktih, pravilniku, statutu delovne skupnosti ali statutu krajevne skupnosti, pa ni določbe, da bi predsednik sveta krajevne skupnosti bil za delavca delovne skupnosti pristojen izdati sklep o prenehanju delovnega razmerja, če bi bile kršene določbe o možnosti izrabe letnega dopusta oziroma če bi prišlo do neupravičene odstotnosti z dela zaradi neusklajenosti pri določanju odsotnosti zaradi izrabe rednega letnega dopusta.

Navajanje tožnice, da ni mogla na delovno mesto zato, ker je bila zamenjana ključavnica, za odločitev ni nepomembna. Tožnici naj bi delovno razmerje prenehalo, ker je neupravičeno izostala z dela zaporedoma več kot pet delovnih dni. Ker je v navedbah zatrjevano, da je za odobritev letnega dopusta zaprosila zato, ker ni mogla na delovno mesto, je lahko vprašanje zamenjave ključavnice razlog, ki opravičuje uporabo določbe 5. točke prvega odstavka 100. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93). Pogoj za uporabo tega člena je neupravičena odsotnost, o kateri v primeru zamenjane ključavnice niti neposredno niti zaradi koriščenja neodobrenega dopusta, ne moremo govoriti. To še posebno zato, ker tožnici v postopku pri toženi stranki ni bila omogočena udeležba pri obravnavanju njenega ugovora, čeprav bi ji glede na določbe predloženega pravilnika o delovnih razmerjih morala biti (163. člen pravilnika).

Nerazčiščeno, res pa tudi ne ves čas zatrjevano, je ostalo vprašanje, ki bi lahko vplivalo na vprašanje neupravičene odsotnosti z dela, kaj je bilo v času od 1.8.1994 do 17.8.1994 z bolniškimi listi. Tožnica je v ugovoru zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja navajala, da je bila v navedenem času v bolniškem staležu. To dejstvo je v sklepu drugostopenjskega organa z dne 13.4.1995 potrdila tudi tožena stranka sama in navajala, da je tožnica imela potrdilo o zdravstveno opravičeni odsotnosti z dela za čas od 1.8.1994 do 31.8.1994. Šele v mesecu septembru 1994 naj bi bilo v Zdravstvenem domu ugotovljeno, da je prišlo do napake, tako da je tožnica bila upravičena do polnega bolniškega staleža do 31.7.1994 in zopet po 17.8.1994, v času od 1.8.1994 do 17.8.1994 pa naj bila sposobna za opravljanje skrajšanega, štiriurnega dela. Ker je bil zmotni vpis v bolniških listih popravljen komaj v septembru, ne da bi bili predhodno izvedeni ustrezni dokazi, ni mogoče trditi, da ta napaka ne bi mogla vplivati na vprašanje upravičenosti ali neupravičenosti izostanka z dela.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbami drugega odstavka 395. člena ZPP reviziji ugodilo in razveljavilo sodbi nižjih sodišč, zadevo pa vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, da bo lahko razčistilo odprta vprašanja, ki jih je kot pravno relevantna za pravilno uporabo materialnih predpisov ugotovilo revizijsko sodišče. O stroških je revizijsko sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 166. člena ZPP.

Sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).