Jedro

Tudi po mnenju pritožbenega sodišča tožnik v postopku ni izkazal, da bi bili njegova varnost ali fizična integriteta ogroženi ter da bi bil v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nečloveškemu ravnanju oziroma da bi bila ob vrnitvi v izvorno državo ogrožena njegova varnost.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS - Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 21.10.2004 (1. točka izreka sodbe in sklepa), s sklepom pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks (2. točka izreka sodbe in sklepa). Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji (1. točka izreka) in odločila, da mora v roku treh dni od pravnomočno končanega azilnega postopka zapustiti Republiko Slovenijo (2. točka izreka).

Po proučitvi zadeve sodišče prve stopnje ugotavlja, da je s tožbo izpodbijana odločba pravilna in zakonita ter izdana po pravilnem postopku, poleg tega je tožena stranka za svojo odločitev navedla tudi pravilne in utemeljene razloge, na katere se sodišče prve stopnje, v izogib ponavljanju, v celoti sklicuje (2. odstavek 67. člena ZUS). Sodišče prve stopnje ni ugotovilo napak v dokazni oceni tožene stranke, da je tožnikova prošnja za azil neutemeljena, ker tožniku v izvorni državi ne grozi preganjanje (1. alinea 1. odstavka 35. člena Zakona o azilu - ZAzil - Uradni list RS, št. 134/2003 - UPB). Po mnenju sodišča prve stopnje je dokazna ocena tožene stranke dovolj natančna, celovita in logična ter zajema tudi dvom v verodostojnost izjav tožnika, ki ga je tožena stranka prepričljivo utemeljila z utemeljenimi razlogi, ki so skladni s podatki in listinami v predloženih upravnih spisih. Tožnik v tožbi ne oporeka oceni o neverodostojnosti njegovih izjav z nobenim konkretnim argumentom, ampak le posplošeno zatrjuje, da naj tožena stranka ne bi obrazložila, zakaj ni zadovoljna s stopnjo njegove kredibilnosti.

Vendar je nasprotno, po ugotovitvi sodišča prve stopnje, tožena stranka v svoji obrazložitvi, kot je predhodno povzeta, natančno in logično navedla in obrazložila razloge za svoje sklepanje. Sodišče prve stopnje kot neutemeljen zavrača tudi tožbeni ugovor o preuranjenosti sklepanja tožene stranke glede uporabe instituta notranje razselitve v tožnikovem primeru. Namreč, po presoji sodišča prve stopnje, je tožena stranka na pravilen način ugotovila, da tožnik (tudi) v delu izvorne države, kjer sedaj živi njegova družina (v kraju G. v lastni hiši), kjer je skupaj z družino prebival tudi tožnik v času med leti 1997 do 2003, po njegovih lastnih navedbah živi brez vsakršnih težav in ni bil nikoli preganjan. Te ugotovitve pa tožnik niti v tožbi ne izpodbija in v zvezi s tem ničesar ne navaja. Zato po mnenju sodišča prve stopnje ni utemeljen tožbeni ugovor o zatrjevanem preuranjenem sklepanju tožene stranke o možni uporabi instituta notranje razselitve v tožnikovem primeru.

Kot neutemeljen sodišče prve stopnje zavrača tudi nadaljnji tožbeni ugovor, da je tožena stranka nepopolno ugotovila dejansko stanje, ker je neizkazan in ga tožnik v tožbi niti podrobneje ne pojasnjuje, v čem naj bi bilo dejansko stanje ugotovljeno nepopolno oziroma ne obrazloži, zakaj tako zatrjuje. Po presoji sodišča prve stopnje pa je nasprotno tožena stranka ugotovila dejansko stanje v konkretnem primeru pravilno in v zadostni meri glede vseh pravno relevantnih okoliščin in v zvezi s tožnikovo izjavo o podaji prošnje za azil in pozneje na zaslišanju, pravilno pa je uporabila tudi določbe ZAzil, na katere je oprla svojo odločitev. Izpodbijana odločba tožene stranke po presoji sodišča prve stopnje torej temelji na pravilnem sklepanju o dejanskem stanju, ki ga je v azilnem postopku ugotovila tožena stranka, in na pravilno uporabljenem materialnem pravu.

Tožnik v tožbi očita tudi bistvene kršitve določb procesnega prava, vendar po mnenju sodišča prve stopnje očitanih kršitev v tožbi ne konkretizira, niti ne obrazloži, sodišče prve stopnje pa takšnih kršitev tudi ni našlo.

Po presoji sodišča v tem primeru ni utemeljen niti tožbeni ugovor kršitve pravila o nevračanju, saj ima odločitev tožene stranke, da mora tožnik v določenem roku po pravnomočno končanem azilnem postopku zapustiti Republiko Slovenijo, podlago v določbi 2. alinee 1. odstavka 34. člena ZAzil. Zato pri uporabi te določbe ne gre za kršitev pravila o nevračanju. Mednarodne pogodbe, na katere se sklicuje tožnik v tožbi, kot tudi Ustava Republike Slovenije, sicer prepovedujejo izročitev oziroma izgon osebe, če obstaja realna nevarnost, da bo oseba v takem primeru izpostavljena nečloveškemu ravnanju ali kaznovanju. Po presoji sodišča prve stopnje pa, kot je pravilno ugotovila že tožena stranka, takšna nevarnost v tožnikovem primeru ne obstaja.

Sodišče prve stopnje je na podlagi navedenega ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, pravilna in na zakonu utemeljena pa je tudi izpodbijana odločba. Zato je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo kot neutemeljeno.

Tožnik v pritožbi zoper izpodbijano sodbo ponavlja tožbene navedbe in še dodaja, da ostaja nerazjasnjeno vprašanje njegovega subjektivnega strahu pred preganjanjem v izvorni državi (Turčiji), saj njegova izvorna država zanj konkretno ni varna država. Verjeti bi mu bilo treba, da bi bil v svoji izvorni državi preganjan in da bi ga celo lahko ubili. Tudi tožena stranka v svoji s tožbo izpodbijani odločbi ne obrazloži natančno, katere so tiste navedbe, ki naj bi bile tako odločilne, da bi narekovale zavrnitev njegove prošnje za azil, tudi zaradi dvoma v njegovo kredibilnost. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj ne bi predložil dokazov za svoje trditve in da naj ne bi podal verodostojne in prepričljive obrazložitve razlogov za azil, je torej po njegovi oceni preuranjena. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da ugodi tožbi in odpravi s tožbo izpodbijano odločbo ter vrne zadevo v ponovno odločanje toženi stranki.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbo in za zavrnitev navedlo pravilne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja.

Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru uporabilo pravilno materialno pravo, in sicer določbi 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil, ki določata pogoje za priznanje azila v Republiki Sloveniji. Po teh določbah ZAzil je za presojo, ali so podani pogoji za priznanje azila, pravno pomembno, ali je podan utemeljen strah pred preganjanjem zaradi rase, vere, narodne pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju, v smislu razlogov Ženevske konvencije oziroma utemeljen strah pred mučenjem ali drugačnim nečloveškim ravnanjem ali kaznovanjem v primeru vrnitve prosilca v izvorno državo v smislu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spremenjene in dopolnjene s protokoli, v okoliščinah, ki jih Ženevska konvencija ne ureja. Pravilno je bila uporabljena tudi določba 2. alinee 1. odstavka 34. člena ZAzil, po kateri organ, ko prošnjo za azil kot neutemeljeno zavrne, določi tudi rok, v katerem mora prosilec za azil zapustiti Republiko Slovenijo. Po presoji pritožbenega sodišča je v zvezi s tem pravilno stališče sodišča prve stopnje, da zato pri uporabi te določbe ne gre za kršitev pravila o nevračanju. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da mednarodne pogodbe, na katere se sklicuje tožnik v tožbi, kot tudi Ustava Republike Slovenije in 6. člen ZAzil, sicer prepovedujejo izročitev oziroma izgon osebe, če obstaja realna nevarnost, da bo oseba v takem primeru izpostavljena nečloveškemu ravnanju ali kaznovanju, da pa po presoji sodišča prve stopnje, kot tudi pritožbenega sodišča, kot je pravilno ugotovila že tožena stranka, takšna nevarnost v tožnikovem primeru ne obstaja.

Pridobitev azila temelji predvsem na oceni dogodkov, ki so prosilca za azil prisilili, da je zapustil izvorno državo, njegova subjektivna ogroženost pa se lahko ugotavlja le na podlagi izjav, ki jih poda v prošnji za azil in na zaslišanju, v povezavi z objektivnimi okoliščinami v izvorni državi.

Tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v postopku pridobila in vpogledala številna poročila mednarodnih inštitucij (podrobno so navedena v izpodbijani sodbi), ki se nanašajo na politični in družbeni položaj v Turčiji, ter na podlagi tako ugotovljenega stanja o razmerah v tej državi ocenila objektivno in tožnikovo subjektivno ogroženost v primeru njegove vrnitve v Turčijo. Tožena stranka je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno presodila, da okoliščine, ki so bile neposredni razlog za vložitev prošnje za azil (da mu gre verjeti, da bi bil preganjan na celotnem območju njegove izvorne države, če bi se moral tja vrniti), ki jih tožnik niti ni izkazal (po njegovih lastnih navedbah živi brez vsakršnih težav in ni bil nikoli preganjan v kraju G. v lastni hiši, kjer je skupaj z družino prebival v času med leti 1997 do 2003), niso take, da bi se lahko čutil ogrožen. Zato njegov strah pred preganjanjem ni objektivno utemeljen. Tožnikovo zatrjevanje o preganjanju v izvorni državi, zaradi česar naj bi pobegnil, tudi po presoji pritožbenega sodišča ne ustreza pojmu preganjanja, ki se je uveljavil v azilnem pravu. To pa je, da je preganjanje trajno in sistematično kršenje osnovnih človekovih pravic zaradi pomanjkanja zaščite države. Ker pojem preganjanja zajema tudi trpinčenje oziroma mučenje, mora takšno preganjanje tudi po presoji pritožbenega sodišča izkazovati nepretrgano in sistematično tveganje, ne pa le osamljene primere krivic. Glede na navedeno je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da tožnik v tožbi, pa tudi sedaj v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, ne oporeka oceni o neverodostojnosti svojih izjav z nobenim konkretnim argumentom, ampak le posplošeno zatrjuje, da naj tožena stranka ne bi obrazložila, zakaj ni zadovoljna s stopnjo njegove kredibilnosti, vendar je nasprotno, tudi po ugotovitvi pritožbenega sodišča, tožena stranka v svoji obrazložitvi, kot je obširno povzeta v izpodbijani sodbi, natančno in logično navedla in obrazložila razloge za svoje sklepanje.

Glede na podatke in listine v upravnih spisih tudi po presoji pritožbenega sodišča niso podane osebne okoliščine na tožnikovi stranki za podelitev humanitarnega azila. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča tožnik v postopku ni izkazal, da bi bili njegova varnost ali fizična integriteta ogroženi ter da bi bil v primeru vrnitve v Turčiji izpostavljen nečloveškemu ravnanju oziroma da bi ob vrnitvi v Turčijo bila ogrožena njegova varnost. Po presoji pritožbenega sodišča je tudi pravilno stališče sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, saj izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da je neutemeljen tožnikov nadaljnji tožbeni ugovor, da je tožena stranka nepopolno ugotovila dejansko stanje, ker je neizkazan in ga tožnik v tožbi niti podrobneje ne pojasnjuje, v čem naj bi bilo dejansko stanje ugotovljeno nepopolno oziroma ne obrazloži, zakaj tako zatrjuje, kot tudi, da niso podane bistvene kršitve določb procesnega prava, saj očitanih kršitev tožnik v tožbi ne konkretizira, niti ne obrazloži, sodišče prve stopnje pa utemeljeno takšnih kršitev ni našlo.

Sicer pa tožnik v pritožbi ne navaja nobenih novih dejstev in okoliščin, zaradi katerih bi pritožbeno sodišče spremenilo izpodbijano sodbo.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.