Jedro

Ko gre za spor o dejstvih, od katerih je odvisna pravica do dediščine (veljavnost oporoke), zapuščinsko sodišče (in ne pritožbeno sodišče) ni pristojno za odločanje, temveč mora na podlagi prve alineje drugega odstavka 210. člena ZD postopek prekiniti in na pravdo napotiti stranko, katere pravica je manj verjetna.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep o dedovanju se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo obseg zapuščine (I. točka izreka); za dediča na podlagi zakona razglasilo zapustničinega polbrata po očetu J. V. in zapustničino polnečakinjo po mami L. B., vsakega do 1/2 (II. točka izreka); zemljiški knjigi odredilo ustrezne zemljiškoknjižne vpise (III. točka izreka).

2. Zoper sklep o dedovanju sta dedič J. V. in stranka postopka S. V. vložila pravočasno pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb postopka in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navajata, da je sodišče prve stopnje kršilo določbo 210. člena Zakona o dedovanju (ZD), ko ni prekinilo zapuščinskega postopka in strank napotilo na pravdo, saj so bila med njimi sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna njihova pravica. S. V. je v postopku zatrjevala, da je bila s strani pokojne narejena ustna oporoka. Zapuščinsko sodišče je zaslišalo oporočni priči, nato pa kar samo odločilo o spornem dejstvu – ali je bila narejena ustna oporoka ali ne, čeprav bi moralo oporočno dedinjo napotiti na pravdo, da dokaže obstoj ustne oporoke. V tem obsegu je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče bi moralo ugoditi predlogu pritožnikov, da določi izvršitelja, zasebnega detektiva ali drugo pooblaščeno osebo, da opravi temeljit ogled vseh prostorov v zapustničinih nepremičninah ter ugotovi, ali se kje nahaja pisna oporoka. Dediča sta vse prostore sicer pregledala, vendar v časovni stiski, zaradi pritiska policista, da z ogledom dediči čim prej končajo. Nečakinja pokojne, ki naj bi podedovala polovico premoženja, bo lahko dostopala do obeh nepremičnin in ni verjeti, da če bi oporoko našla, da bi o tem dediča ali sodišče tudi obvestila, zato ni pravilno razlogovanje sodišča prve stopnje, da če se bo kasneje našla oporoka, se še vedno lahko predlaga oporočno dedovanje. Nečakinja pokojne tudi ni plačala nobenih stroškov.

3. Dedinja L. B. na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Ustna oporoka je izredna oblika oporoke, zato oporočitelj lahko izjavi svojo poslednjo voljo ustno pred dvema pričama le tedaj, če zaradi izrednih razmer ne more napraviti pisne oporoke (prvi odstavek 71. člena ZD). Zakon o dedovanju tako določa pogoje za veljavnost ustne oporoke, ki so: izredne razmere, zaradi katerih oporočitelj ne more sestaviti pisne oporoke, prisotnost dveh prič, da gre za izjavo poslednje volje in vsi drugi pogoji, potrebni za to, da je oporoka veljavna (72. do 76. člen ZD). Pojem izrednih razmer je pravni standard, zato mora sodišče v vsakem konkretnem primeru glede na zatrjevana dejstva napraviti materialnopravni zaključek glede tega, ali so bile izredne razmere podane. Ob ugotovitvi, da so bile, pa je potrebno izkazati tudi naslednji pogoj, da je šlo za izjavo poslednje volje. Kadar so dejstva na podlagi katerih bi moralo zapuščinsko sodišče odgovoriti na obe vprašanji, sporna, je potrebno zapuščinski postopek prekiniti in dediče napotiti na pravdo.

6. V konkretnem primeru je zapuščinsko sodišče zaključilo, da dne 18. 9. 2018, ko naj bi zapustnica izjavila poslednjo voljo, ni bilo izjemnih okoliščin, saj je zapustnica verjela, da bo ozdravela1 in ni menila, da so nastopile izredne razmere, ki bi narekovale izjavo ustne oporoke, poleg tega po oceni sodišča prve stopnje tudi iz izpovedb prič ni mogoče razbrati, da je zapustnica izrecno in jasno ter nedvoumno rekla, da pripoveduje svojo poslednjo voljo, niti tega pričama ni dala kako drugače vedeti.

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je med strankami sporno predvsem dejstvo, ali izjava zapustnice "da bo svoje premoženje zapustila nečakinji S. V." oziroma "da zapušča svoje premoženje nečakinji S. V." (izpovedba priče A. Z.) oziroma "da bo dala vse svoje nečakinji S. V." oziroma "da želi vse dati nečakinji S. V." (izpovedba priče J. Z.), pomeni izjavo poslednje volje. Ali se je, glede na to, da je menila "da bo potem, ko bo vzela še tri antibiotike, dobra", zapustnica res odločila za izjavo poslednje volje, to je za izjavo (ustne) oporoke. Na ugotovitev tega dejstva, pa pravo (ZD) veže pravne posledice (pravno dejstvo). Najmanj2 to dejstvo pa je med strankami sporno. Zapuščinsko sodišče je s tem v zvezi napravilo dokazno oceno, ki pa je pridržana pravdnemu sodišču, in ni šlo le za uporabo prava.

8. Gre za spor o dejstvih, od katerih je odvisna pravica do dediščine (veljavnost oporoke), v takšnem primeru pa zapuščinsko sodišče (in ne pritožbeno sodišče) ni pristojno za odločanje, temveč mora na podlagi prve alineje drugega odstavka 210. člena ZD postopek prekiniti in na pravdo napotiti stranko, katere pravica je manj verjetna.

9. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, sklep o dedovanju razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD). Ker gre za obvezno prekinitev postopka, pritožbeno sodišče o pritožbi ni moglo odločiti samo. Če v nadaljevanju postopka med dediči ne bo prišlo do sporazuma, bo moralo zapuščinsko sodišče postopati kot je razvidno iz povedanega.

10. Pritožbeno sodišče še pripominja, da so neutemeljene pritožbene navedbe v zvezi z iskanjem morebitne pisne oporoke. Strankam je bila dana možnost pregleda zapustničinih nepremičnin v ta namen in nikakor ni zapuščinsko sodišče dolžno postavljati izvršitelja, zasebnega detektiva ali druge pooblaščene osebe za ponoven pregled, kot sta pritožnika predlagala v (sicer prepoznem3) predlogu. O morebitno pravočasno priglašenih stroških bo zapuščinsko sodišče lahko odločilo naknadno.

PRAVNI POUK: Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

1 Pričama je dejala, da mora vzeti še tri antibiotike in bo dobra. 2 Trditvi, da zapustnica dne 18. 9. 2018 zaradi bolezni ni bila sposobna napraviti pismene oporoke (trditve na zapuščinski obravnavi 12. 2. 2019), dedinja L. B. ni izrecno nasprotovala. 3 že po koncu zapuščinske obravnave podanem