Jedro

Ni podana kršitev kazenskega zakona, ker sodišče obsojencu za kaznivo dejanje, ki ga je storil med prestajanjem kazni, ni izreklo enotne kazni, saj je v skladu z določbo 2. odst. 49. člena KZJ ugotovilo, da namen kaznovanja z uporabo določb 48. člena KZJ glede na neprestani del prej izrečene kazni ne bi bil dosežen, kar je dejanska ugotovitev sodišča in jo z zahtevo za izreden preizkus pravnomočne sodbe ni možno izpodbijati.

Ne gre za dokaz, na katerega se sodba ne bi smela opirati, če je sodišče na glavni obravnavi prebralo zapisnik na podlagi 1. odstavka 333. člena ZKP.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. za izreden preizkus pravnomočne sodbe se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenima sodbama je bil obs. spoznan za krivega poskusa kaznivega dejanja umora po 4. točki 2. odstavka 46. člena KZ RS v zvezi z 19. členom KZ SFRJ in kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 2. odstavku 54. člena KZ RS. Za prvo kaznivo dejanje mu je sodišče izreklo kazen 10 let zapora, za drugo pa 1 leto zapora, nakar mu je izreklo enotno kazen 10 in 6 mesecev zapora. Po 2. odstavku 49. člena KZ SFRJ sodišče obs. ni vštelo kazni 20 let zapora, izrečene s sodbo Temeljnega sodišča. Obsojenčev zagovornik je vložil zahtevo za izreden preizkus pravnomočne sodbe zaradi kršitve kazenskega zakona v obsojenčevo škodo iz 2., 4. in 5. točke 365. člena ZKP in zaradi kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 364. člena ZKP. Predlagal je, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije obe izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ali pa sodbo sodišča tako spremeni, da se obsojencu izreče zaporna kazen ob upoštevanju določil 1. odstavka 49. člena in 2. odstavka 48. člena KZ SFRJ.

Zahteva za izreden preizkus pravnomočne sodbe ni utemeljena.

Obsojenčev zagovornik meni, da je kršitev iz 2. točke 365. člena ZKP podana s tem, da so bile pri obsojencu podane okoliščine, ki izključujejo njegovo kazensko odgovornost, ker se obsojenec zaradi konfliktnih situacij med prestajanjem zaporne kazni in nenehnem izzivanju, ki ga je deležen, ni bil sposoben obvladovati in je torej dejanje storil v neprištevnosti. S tem obsojenčev zagovornik izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, saj je sodišče na podlagi izvedeniškega mnenja ugotovilo, da je obsojenec storil kaznivi dejanji v prištevnem stanju. V postopku za izreden preizkus pravnomočne sodbe ugotovljenega dejanskega stanja ni možno več izpodbijati, tako da je zahteva v tem pogledu neutemeljena.

Nadaljnjo kršitev po 4. in 5. točki 365. člena ZKP vidi obsojenčev zagovornik v odločitvi sodišča, da ne izreče enotno kazen ob upoštevanju zgoraj navedene sodbe, s katero je bil obsojen na kazen 20 let zapora. Sodišče s takšno odločitvijo ni kršilo kazenskega zakona, saj je imelo v 2. odstavku 49. člena KZ SFRJ pooblastilo, da obsojencu izreče kazen ne glede na že prej izrečeno kazen. Ob tem je sodišče ugotovilo, da namen kaznovanja z uporabo določb 48. člena KZ SFRJ ne bi bil dosežen, kar je dejanska ugotovitev sodišča in je z zahtevo za izreden preizkus pravnomočne sodbe ni možno izpodbijati. Sodišče je torej pri izrekanju kazni ravnalo zakonito in ni zagrešilo kršitve kazenskega zakona, kot v zahtevi uveljavlja zagovornik.

V izpodbijanih sodbah tudi ni podana kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 364. člena ZKP, ki naj bi bila po mnenju zagovornika zagrešena s tem, da je sodišče prebralo zapisnik o izpovedbi oškodovanca in sodbo delno oprlo na ta dokaz. Dokaz, na katerega se po določbah ZKP sodba ne more opirati in je pod nadaljnjimi pogoji iz 8. točke 1. odstavka 364. člena ZKP predviden kot bistvena kršitev določb kazenskega postopka, namreč ne predstavlja prebranje zapisnika o zaslišanju priče, ki je bilo na glavni obravnavi prebrano na podlagi 1. odstavka 333. člena ZKP. Obsojenčev zagovornik sicer meni, da bi moral biti zapisnik o zaslišanju priče izločen iz spisa, ker je bil oškodovanec zaslišan brez navzočnosti obsojenčevega zagovornika, zao zapisnik ne bi smel biti uporabljen na glavni obravnavi ob izrecnem nasprotovanju obrambe (v zapisniku s te glavne obravnave sicer ni razvidno nasprotovanje obsojenčevega zagovornika). Pri tem je zagovornik prezrl, da v 8. točki 1. odstavka 364. člena ZKP takšen dokaz ni predviden kot prepovedan. Nedovoljeni oziroma prepovedani dokazi so le tisti, ki so kot takšni predvideni v določbah 10. odstavka 218. člena, v 228. členu, v 1. odstavku 244. člena in v 83. členu ZKP. Iz tega sledi, da sodišče ni kršilo določbe kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 364. člena, ki je predvidena kot razlog za izreden preizkus pravnomočne sodbe po 2. točki 427. člena ZKP.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da sodišče ni kršilo kazenskega zakona in določb zakona o kazenskem postopku v obsojenčevo škodo, zato je zahtevo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo.