Jedro

O tožničini vlogi za pridobitev podpore za električno energijo, proizvedeno iz obnovljivih virov energije, se je odločalo po tem, ko je bila odločba o dodelitvi prvotnemu upravičencu že razveljavljena. Zato je razpravljanje o tem, kakšen je pravilen način posega v prvotno odločbo v primeru, ko gre za spremembo lastnika proizvodne naprave, brezpredmetno.

Z izpodbijano odločbo je bilo odločeno o zahtevi tožnice kot o novi vlogi novega lastnika za dodelitev podpore v novem (upravnem) postopku. Zato se je pri odločanju utemeljeno preverjalo, ali so izpolnjeni vsi predpisani pogoji za dodelitev podpore, tako tisti, ki se nanašajo na (novega) lastnika proizvodne naprave, kot tudi tisti, ki se nanašajo na proizvodno napravo.

Neutemeljen je ugovor, da se z odločbo neupravičeno posega v že dodeljeno trajanje podpore in s tem v že pridobljene pravice proizvodne naprave. Proizvodna naprava ni tista, ki se ji dodeli podpora, temveč je upravičenec do podpore proizvajalec električne energije. Prenosljivosti pravice do podpore materialni predpis (EZ-1) ne določa. Ker gre za pravico na področju javnega prava, pa tudi pogodbeni prenos te pravice ni mogoč.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Agencija za energijo je kot pristojni organ na podlagi določb Energetskega zakona (v nadaljevanju EZ-1) na zahtevo tožeče stranke kot proizvajalca električne energije za dodelitev podpore električni energiji, proizvedeni iz obnovljivih virov energije, izdala odločbo, s katero se: 1. tožeči stranki za električno energijo, proizvedeno v proizvodni napravi A. dodeli podpora kot finančna pomoč za tekoče poslovanje; 2. proizvodna naprava iz 1. točke uvršča med sončne elektrarne, ki kot energent izkorišča sončno energijo in s karakteristikami, ki so opredeljene v nadaljevanju; 3. podpora dodeli za obdobje do vključno maja 2028, ki začne teči z dnem začetka zagotavljanja podpore, določenim v pogodbi o zagotavljanju podpore; ter odloči, da: se 4. sprememba načina zagotavljanja podpore lahko zahteva najprej po dveh letih, nadaljnje spremembe pa vsaka tri leta prejemanja podpore; 5. je proizvajalec električne energije – tožeča stranka dolžna v primeru, če prejme kakršnekoli pomoči za proizvodno napravo, ki se lahko štejejo za subvencijo, o tem takoj obvestiti Agencijo za energijo – toženo stranko, ki bo po prejemu obvestila dopolnila 2. točko izreka odločbe; 6. v postopku izdaje odločbe niso nastali posebni stroški.

2. Iz obrazložitve sledi, da je tožeča stranka z vlogo, ki jo je tožena stranka prejela 23. 9. 2014 kot lastnik proizvodne naprave A. zaprosila za dodelitev podpore električni energiji, proizvedeni iz obnovljivih virov energije, ki se izvaja kot finančna pomoč za tekoče poslovanje iz 2. alinee šestega odstavka 372. člena Energetskega zakona (v nadaljevanju EZ-1) in 2. alinee drugega odstavka 5. člena Uredbe o podporah električni energiji, proizvedeni iz obnovljivih virov energije (v nadaljevanju Uredba).

3. V zvezi s 1. točko izreka se ugotavlja, da ima proizvodna naprava veljavno deklaracijo, da tožeča stranka za proizvodno napravo ni prejela drugih subvencij ter da je navedla vsa predpisana merilna in registrirna mesta in da so zato v skladu s tretjim odstavkom 16. člena Uredbe izpolnjeni vsi pogoji za dodelitev podpore, za katero je tožeča stranka zaprosila.

4. V zvezi z 2. točko izreka se ugotavlja, da se proizvodna naprava uvršča v velikostni razred Mala iz 4. člena Uredbe ter v razred referenčnih stroškov, določenih v točki 3.1 iz Priloge I k Uredbi, kar je podlaga za določitev vrednosti podpore kot finančne pomoči za tekoče poslovanje, ki jo na podlagi 8. člena Uredbe določi Center za podpore v pogodbi o zagotavljanju podpore. Proizvodna naprava izpolnjuje tudi predpisane zahteve glede merilnih mest za evidentiranje električne energije, ki bo upravičena do podpore po tej odločbi, kot to določa drugi odstavek 18. člena Uredbe.

5. V zvezi s 3. točko izreka se ugotavlja, da se proizvodna naprava v skladu s prvim in drugim odstavkom 9. člena Uredbe uvršča med pretežno nove proizvodne naprave, pri katerih se podpora zagotavlja do izteka 15 let od pričetka obratovanja proizvodne naprave in se zato podpora dodeli za obdobje, navedeno v 3. točki izreka. Skladno z drugim odstavkom 9. člena Uredbe šteje za določitev starosti proizvodne naprave začetek proizvodnje električne energije, to je 29. 5. 2013, kar je datum prvega priklopa na elektroenergetsko omrežje sistemskega operaterja distribucijskega omrežja. Ta datum je opredeljen v 2. točki Pogodbe o dostopu proizvajalca do distribucijskega omrežja št. 3/416347/1, sklenjene 29. 5. 2013 med B. d.d. in družbo C. d.o.o., kot datum, s katerim bo omogočena distribucija (oddaja) električne energije za zadevno merilno mesto. Zato je na podlagi prvega odstavka 9. člena Uredbe podpora dodeljena do vključno maja 2028. Obdobje začne teči z dnem začetka zagotavljanja podpore, določenim v pogodbi o zagotavljanju podpore, ki jo po določbah petega odstavka 18. člena Uredbe skleneta Center za podpore in proizvajalec električne energije na podlagi te odločbe .

6. Vsebina 4. točke izreka temelji na sedmem odstavku 18. člena Uredbe in 5. točka izreka na določbah 15. člena Uredbe. Ker v postopku niso nastali posebni stroški, je odločeno tako, kot izhaja iz 6. točke izreka.

7. Tožeča stranka v tožbi navaja, da je iz obrazložitve izpodbijane odločbe k 3. točki izreka razvidno, da je tožena stranka kot nesporno ugotovila, da je bila proizvodna naprava na distribucijsko omrežje priklopljena 29. 5. 2013. Iz deklaracije za proizvodno napravo izhaja, da je do spremembe proizvajalca (lastnika naprave) prišlo na podlagi Pogodbe o prodaji sončne elektrarne in izključno iz tega razloga se je spremenila deklaracija – vendar le v delu, ki se nanaša na proizvajalca/lastnika. Tožena stranka je torej vedela, da se izpodbijana odločba izdaja izključno zaradi spremembe proizvajalca, to je lastnika proizvodne naprave in ne zaradi kakršnihkoli sprememb na proizvodni napravi. Tudi iz odločbe je razvidno, da se tehnični pogoji niso spremenili. Kljub temu tožena stranka odloči, da je tožeča stranka upravičena do podpore po referenčnih stroških, veljavnih za maj 2013, v skladu z Uredbo ter nadalje, kljub temu, da so tehnične lastnosti ostale nespremenjene, odloči, da se podpora dodeli le do vključno maja 2028, pri čemer obdobje začne teči z dnem začetka zagotavljanja podpore, določenim v pogodbi o zagotavljanju podpore.

8. Poleg tega tožeča stranka poudari, da je tožena stranka izpodbijano odločbo izdala šele 27. 10. 2014, čeprav je prvotno odločbo razveljavila (že) 30. 9. 2014 in torej skoraj en mesec kasneje.

9. Prvotni lastnik je pridobil pravico do 180 mesecev podpore, to je vključno z dnem 1. 11. 2013 in do 31. 10. 2028. Do razveljavitve je izkoristil 11 mesecev podpore, kar pomeni, da je proizvodna naprava upravičena še do 169 mesecev podpore, kar pomeni, da bi se podpora morala dodeliti do 31. 9. 2028. V skladu s pogodbo z Č. d.o.o. pa ima tožeča stranka pravico do podpore od 1. 11. 2014 do 31. 5. 2028, kar je 163 mesecev podpore in je bila torej proizvodna naprava prikrajšana za 6 mesecev podpore. To pomeni, da bi se podpora morala dodeliti do 31. 12. 2028. Nikakor pa nima tožena stranka pravice posegati v podporo na način, da jo skrajša glede na prvotno odločbo o podpori, saj s tem neupravičeno poseže v že pridobljene pravice in napačno uporabi 2. in 9. člen Uredbe. V primeru prodaje proizvodne naprave namreč ne prihaja do odklopov in ponovnih priklopov. Spremeni se le lastnik, ki vstopi v pridobljene pravice elektrarne. Zato je po mnenju tožeče stranke tožena stranka pri odločanju napačno ugotovila dejansko stanje in napačno uporabila materialne predpise.

10. V nadaljevanju tožbe tožeča stranka poudarja, da v konkretnem primeru ni prišlo do sprememb lastnosti proizvodne naprave. Tudi priklop je ostal nespremenjen in tudi deklaracija za proizvodno napravo ni prenehala veljati. Prišlo je le do spremembe lastnika proizvodne naprave. Po 9. členu Uredbe pa so do pridobitve podpor upravičene nove in pretežno nove proizvodne naprave OVE. Jasno je, da podporo fizično prejme proizvajalec, to je lastnik naprave, vendar jo prejme izključno zaradi lastnosti naprave, kar potrjujejo določbe devetega odstavka 372. člena EZ-1 in V. Poglavja, II. pododdelka EZ-1, ki se nanašajo na potrdila o izvoru električne energije in po katerih potrdilo o izvoru in nato deklaracijo pridobi le proizvodna naprava. V 16. členu Uredbe je določeno, kdaj je vlagatelj upravičen do podpore, in med pogoji lastništvo ni navedeno, kar potrjuje stališče tožeče stranke glede upravičenosti do podpore. Nadalje iz 16. člena Pravil za delovanje Centra za podpore sledi, da se v primeru spremembe lastništva vloži zahtevek za spremembo odločbe o dodelitvi podpore v delu, ki se nanaša na upravičenca. Poleg tega je v drugem odstavku določeno še, da se na podlagi nove določbe sklene nova pogodba, stara pa preneha veljati z dnem začetka zagotavljanja podpore po novi pogodbi. Zato tožena stranka ne bi smela pri izdaji nove določbe ponovno ugotavljati obdobja trajanja podpore, temveč bi morala zgolj spremeniti odločbo v delu, ki se nanaša na upravičenca. To potrjuje tudi vsebina četrtega odstavka 16. člena Uredbe, ki določa posledice za primer, če preneha veljati deklaracija za proizvodno napravo (da odločba preneha veljati). V tem primeru deklaracija ni prenehala veljati, zato ni podlage za izdajo nove odločbe, temveč zgolj za njeno spremembo v delu, ki se nanaša na upravičenca, podporo pa je treba dodeliti od dne, ko se podpora odvzame staremu lastniku. Le na ta način se zagotovi kontinuiteta zagotavljanja podpore.

11. Tožena stranka je po navedbah v tožbi z izpodbijano odločitvijo ne le odstopila od svoje dosedanje prakse, temveč tudi od veljavne zakonodaje ter posegla v že pridobljene pravice glede obravnavane proizvodne naprave, in sicer predvsem v 3. točki izreka ter tudi s tem, ko je izdala odločbo z enomesečnim zamikom. S tem je neutemeljeno posegla v trajanje podpore ter ga brez pravne podlage omejila s fiksno določenim iztekom pravice do podpore, medtem ko je začetek podpore določen samo opisno. Gre za skrajšanje obdobja pravice do podpore, kar je v nasprotju s prvotno odločbo o podpori in s pogodbo, ki je bila sklenjena z družbo Č. d.o.o. Poleg tega zadevna proizvodna naprava ni naprava, ki bi bila starejša od enega leta in še ne bi bila v sistemu podpor. Enako stališče kot tožeča stranka je zavzelo tudi resorno ministrstvo, ko je odločalo o pritožbi družbe D. d.o.o. v enakem primeru. Zaradi načina odločanja pa je tožeča stranka izgubila podporo tudi za obdobje od razveljavitve prvotne odločbe, izdane družbi C., do izdaje izpodbijane odločbe, kljub določbam citiranega 16. člena Pravil za delovanje Centra za podpore.

12. Glede na navedeno tožeča stranka izpostavlja, da pojem „spremenjene okoliščine“ iz tretjega odstavka 374. člena EZ-1 pomeni okoliščine, ki se nanašajo na napravo, in da bi v primeru odsvojitve proizvodne naprave Agencija morala prvotno odločbo le spremeniti, pod pogojem, da novi proizvajalec ni prejemnik subvencij in nima lastnosti iz četrtega odstavka 9. člena Uredbe; če pa bi se kljub vsemu zavzelo stališče, da je zaradi spremembe lastništva naprave potrebno prvotno odločbo razveljaviti in izdati novo odločbo, pa bi bilo treba oboje narediti hkrati in ne z enomesečnim zamikom. Ponovno poudari tudi, da je v konkretnem primeru prišlo le do spremembe lastnika naprave in ne do spremembe lastnosti proizvodne naprave, da se podpora prejme izključno zaradi lastnosti naprave in da je tudi odvisna izključno od lastnosti naprave in ne od njenega lastnika. Tožeča stranka je z nakupom proizvodne naprave vstopila v pravice do podpore, ki jih je proizvodna naprava že pridobila na podlagi prvotne odločbe, saj le-te zaradi razveljavitve niso prenehale, le nove ne morejo več nastati. Sprememba lastništva po mnenju tožeče stranke toženi stranki ne daje podlage, da bi posegla v starost elektrarne, saj nakup proizvodne naprave ni spremenil tehničnih lastnosti proizvodne naprave.

13. Tožeča stranka zato sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži, da tožeči stranki povrne stroške postopka, oziroma podrejeno, da v zadevi odloči in prvotno izdano odločbo spremeni glede upravičenca oziroma tako, da „se podpora dodeli za obdobje 169 mesecev, ki začne teči z dnem začetka zagotavljanja podpore, določenim v pogodbi o zagotavljanju podpore“, v vsakem od obeh primerov pa toženi stranki naloži, da tožeči povrne stroške postopka.

14. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe. V odgovoru pojasnjuje, da je prvotno izdano odločbo razveljavila, ker je prejela obvestilo tožeče stranke, da je prišlo do menjave lastništva na proizvodni napravi, do podpore pa je upravičen samo lastnik ali najemnik proizvodne naprave. Novi lastnik pa mora enakovredno, kot vsi ostali upravičenci, vložiti novo vlogo za pridobitev podpore in ne more biti v boljšem položaju kot vsi ostali vlagatelji zahteve za podporo. Zato mora tožena stranka preveriti izpolnjevanje vseh predpisanih pogojev v novem postopku, kar je v konkretnem primeru tudi storila.

15. Do podpore je na podlagi zadnje alinee 2. člena in 14. člena Uredbe upravičen proizvajalec, ki je lastnik ali najemnik oziroma upravljalec naprave. Če napravo proda, nastopijo spremenjene okoliščine, zaradi katerih je tožena stranka v skladu s tretjim odstavkom 374. člena EZ-1 dolžna po uradni dolžnosti preklicati upravičenost do prejemanja podpore. Za spremembo upravičenca v EZ-1 ni podlage. Odločbo je v skladu s citiranim tretjim odstavkom 374. člena mogoče spremeniti samo, če prejemnik podpore ostane enak, vendar mu zaradi spremenjenih okoliščin ne pripadajo več enake pravice. Pravila za delovanje Centra za podpore so zgolj smernice Centru za podpore, zato se Agencija, ki je pri odločanju vezana na zakon, na ta Pravila ne more sklicevati. Agencija mora takoj, ko dobi obvestilo o tem, da prejemnik ne izpolnjuje več pogojev za podporo, to upravičenje po uradni dolžnosti preklicati in odločbo odpraviti. To je tožena stranka z odločbo št. 136-05-1279/0370/2013/0413/2013-1 z dne 30. 9. 2014 tudi storila in jo vročila družbi C. kot prejšnjemu proizvajalcu. Ta odločba je pravnomočna. Na podlagi nove vloge, ki jo je vložila tožeča stranka, pa je presojala, ali tožeča stranka izpolnjuje predpisane pogoje, med drugim, ali je za isti namen prejela še kakšno subvencijo, saj bi ji v tem primeru morala dodeliti nižjo podporo. To je tudi dodaten razlog oziroma argument, zakaj je treba pri vsakem upravičencu izvesti ugotovitveni postopek in izdati samostojno odločbo. Tožena stranka mora namreč kot nadzornik trga z električno energijo skrbeti, da se podpora prejema upravičeno ter da so vsi vlagatelji zahtev za dodelitev podpore v enakem položaju. Zato je treba v vsakem primeru preveriti izpolnjevanje vseh predpisanih pogojev ter pri tem upoštevati tudi starost naprave v skladu z Uredbo. Tako je tožena stranka po dokončnosti odločbe z dne 30. 9. 2014 (o odpravi oziroma razveljavitvi prvotne odločbe) izvedla nov postopek in tožeči stranki izdala novo – izpodbijano odločbo. V tej odločbi je upoštevala starost naprave skladno z Uredbo, po kateri se kot nova naprava šteje le tista, ki še ni bila vključena v sistem podpor in od njene priključitve na omrežje do vloge za podporo ni preteklo več kot leto dni. Glede na to, da je novi lastnik na Agencijo naslovil novo vlogo za pridobitev podpore, je od prve priključitve proizvodne naprave (maj 2013) in vložitve popolne vloge novega lastnika preteklo več kot eno leto. Prav tako je bila proizvodna naprava že uvrščena v sistem podpor, ki jo je prejemal prejšnji lastnik proizvodne naprave. Zato se proizvodna naprava A. skladno s prvim in drugim odstavkom 9. člena Uredbe uvršča med pretežno nove proizvodne naprave in zato je tožeča stranka upravičena do prejemanja podpore do vključno maja 2028, kar je razlika med 15 leti in dejansko starostjo proizvodne naprave, ki se šteje od priključitve na omrežje, to je od maja 2013. 16. Tožena stranka vztraja, da z izpodbijano odločbo ni posegla v pridobljene pravice, saj novi lastnik še ni pridobil iz naslova prejemanja podpore še nobenih pravic. S pogodbo je postal lastnik proizvodne naprave, ki je že bila vključena v podporno shemo, nikakor pa ni s prenosom lastništva prišlo do avtomatičnega vstopa novega lastnika v podporno shemo. Novi lastnik je bil zgolj upravičen vložiti zahtevo, o kateri se odloča enako kot v vseh ostalih primerih. To potrjuje tudi 2. člen Uredbe, ki kot novo opredeli tisto napravo, ki še ni bila vključena v sistem podpor, kar pomeni, da je mogoče vložiti zahtevo tudi za naprave, ki so že bile vključene v sistem podpor in kot je to v konkretnem primeru. Ne v zakonu in ne v Uredbi pa niso postavljene zahteve po „kontinuiteti podpore“, na katero se sklicuje tožeča stranka.

17. Tožeča stranka se v prvi pripravljalni vlogi strinja s toženo stranko, da je potrebno v primeru prodaje proizvodne naprave preveriti, ali novi lastnik izpolnjuje pogoje za prejemanja podpore. Ne strinja se pa s ponovno presojo starosti naprave ter meni, da se tožena stranka v tej zvezi neutemeljeno sklicuje na 14. točko prvega odstavka 2. člena Uredbe v povezavi s prvim in drugim odstavkom 9. člena Uredbe. Meni, da bi bilo v tej zvezi treba upoštevati, da zaradi prodaje ni bilo poseženo v proizvodno napravo in da je torej priklopno mesto ostalo nespremenjeno, nadalje, da so tehnične lastnosti naprave ostale nespremenjene ter da se deklaracija proizvodne naprave ni spremenila. Drugi odstavek 9. člena Uredbe se nanaša na proizvodne naprave, ki so obratovale, še preden so bile priključene na elektroenergetsko omrežje sistemskega operaterja distribucijskega omrežja. V konkretnem primeru pa gre za napravo, ki je pričela prvič obratovati s prvim priključkom na elektroenergetsko omrežje in gre torej za drugačno situacijo od tiste iz drugega odstavka 9. člena Uredbe. Novi lastnik s tem, ko vstopi v pridobljene pravice glede podpore, ni v nič drugačnem položaju od ostalih proizvajalcev. Kot singularni pravni naslednik proizvodne naprave bo prejemnik podpore v obsegu 180 mesecev, zmanjšano za obdobje podpore, ki jo je prejel prvotni proizvajalec. Zato tožeča stranka vztraja, da ponovno presojanje starosti proizvodne naprave zgolj zaradi prodaje pomeni poseg v pridobljene pravice. V zvezi s sklicevanjem tožene stranke na 158. člen Ustave pa navaja, da iz določb tretjega odstavka 374. člena EZ-1 izhaja, da ima tožena stranka možnost poseči v pravnomočno odločbo tudi na način, da jo spremni, kar bi bilo treba storiti v konkretnem primeru. Ker gre za proizvodno napravo, postavljeno na strehi objekta, pa ni jasno, zakaj se tožena stranka sklicuje na 14. člen Uredbe. Tožeča stranka sicer vztraja pri vseh svojih dosedanjih navedbah in predlogih.

18. Tudi tožena stranka v pripravljalni vlogi vztraja pri svojih navedbah in predlogih. Pri tem ponovno poudarja, da pravica do podpore ni vezana na proizvodno napravo, kot je deklaracija, temveč je vezana na proizvajalca. Zato novi lastnik poda novo vlogo, o kateri se odloča enako kot o vlogah proizvajalcev, ki podajo vlogo za dodelitev podpore prvič. V primeru novega upravičenca gre za povsem nov postopek, saj se spremeni vlagatelj zahteve in s tem stranka, na katero se odločba nanaša. Zato sprememba odločbe na podlagi 374. člena EZ-1 (ki se nanaša na primer, ko prejemnik podpore ostane enak, le da mu zaradi spremenjenih okoliščin ne pripadajo več enake pravice), kakršno zahteva tožeča stranka, ni mogoča. V zakonu pa ni določbe, ki bi omogočala spremembo odločbe, če se spremeni upravičenec in s tem nosilec pravic in obveznosti iz odločbe.

19. V drugi pripravljalni vlogi tožeča stranka opozarja na prvi odstavek 9. člena Uredbe, po katerem so do podpor upravičene nove in pretežno nove proizvodne naprave, kar pomeni, da je podpora vezana na proizvodno napravo in ne na proizvajalce. Z lastnostmi proizvajalca je lahko le omejena. 374. člen EZ-1 pa omogoča spremembo odločbe. Novi imetnik naprave vstopa v že podeljene pravice, ki so lahko zgolj omejene z lastnostmi novega proizvajalca. Meni tudi, da zakon možne spremembe odločbe (tudi glede prejemnika podpore) ne omejuje. Sicer pa je razpravljanje o pravilni izbiri načina posega v prvotno odločbo brezpredmetno, ker je prvotna odločba že razveljavljena. Kar pa ne pomeni, da bi tožena stranka ne mogla z novo odločbo odločiti o višini in trajanju podpore na način, da bi se pravice proizvodne naprave ohranile. O starosti naprave je bilo namreč že odločeno s prvo odločbo. Zato je edino pravilna odločitev, da novi imetnik vstopa v že pridobljene pravice proizvodne naprave ter da je upravičen do preostalega trajanja upravičenosti do podpore (180 mesecev, zmanjšanih za že porabljeno podporo).

20. Tožena stranka v drugi pripravljalni vlogi prereka navedbe tožeče stranke in vztraja pri svojih navedbah iz odgovora na tožbo in iz prve pripravljalne vloge.

21. Tožba ni utemeljena.

22. Po nespornih podatkih upravnih spisov se je o vlogi tožeče stranke za pridobitev odločbe o dodelitvi podpore za električno energijo, proizvedeno iz obnovljivih virov energije (OVE), odločalo po tem, ko je bila prvotna odločba o dodelitvi podpore, izdana družbi C. št. 136-05-0279/0370/2013/0413/2013 z dne 10. 10. 2013, z odločbo z dne 30. 9. 2014 že razveljavljena. Zato je, kot pravilno poudari tožeča stranka v drugi pripravljalni vlogi, razpravljanje o pravilnem načinu posega v prvotno odločbo v primeru, ko gre za spremembo lastnika proizvodne naprave, brezpredmetno. Sodišče se zato v presojo, ali je po veljavnem zakonu (EZ-1) in podzakonskih predpisih (Uredbi in Pravilniku) v tem primeru možna zgolj sprememba odločbe, ni spuščalo.

23. Z izpodbijano odločbo je bilo torej odločeno o zahtevi tožeče stranke kot o novi vlogi novega lastnika za dodelitev podpore v novem (upravnem) postopku. Zato se je pri odločanju utemeljeno preverjalo, ali so za dodelitev podpore izpolnjeni vsi predpisani pogoji, ki jih določata zakon (EZ-1) in Uredba, in sicer tako tisti, ki se nanašajo na (novega) lastnika proizvodne naprave, kot tudi tisti, ki se nanašajo na proizvodno napravo. Ponovno se je v konkretnem primeru torej odločalo tudi o spornem trajanju zagotavljanja podpore. Prvotna odločba, izdana družbi C., je bila namreč razveljavljena v celoti, tudi v 3. točki izreka, v kateri je opredeljeno trajanje podpore, kar pomeni, da je prenehala veljati tudi ta točka izreka in da je bilo treba v novem postopku ponovno odločiti o trajanju z ozirom na stanje, kakršno je bilo ob izdaji izpodbijane odločbe. Pri tem je bilo po presoji sodišča pravilno upoštevano, da se proizvodna naprava v skladu s prvim in drugim odstavkom 9. člena Uredbe uvršča med pretežno nove proizvodne naprave, pri katerih se podpora zagotavlja do izteka 15 let od pričetka obratovanja proizvodne naprave oziroma krajši čas, ki pomeni razliko med 15 leti in dejansko starostjo proizvodne naprave. Za določitev starosti proizvodne naprave OVE se kot začetek proizvodnje električne energije v proizvodni napravi šteje datum izdaje uporabnega dovoljenja za obratovanje proizvodne naprave oziroma datum prvega priklopa na elektroenergetsko omrežje sistemskega operaterja distribucijskega omrežja (drugi odstavek 9. člena Uredbe). V konkretnem primeru je relevanten datum 29. 5. 2013 kot datum prvega priklopa na elektroenergetsko omrežje, ki med strankama ni sporen. To pa pomeni, da se podpora utemeljeno zagotavlja do vključno maja 2028, kot je odločeno v 3. točki izreka.

24. Sicer pa tožeča stranka uporabi Uredbe v tem pogledu niti ne ugovarja. Uveljavlja, da gre v konkretnem primeru zgolj za spremembo lastništva in da so lastnosti proizvodne naprave ter tehnični pogoji ostali nespremenjeni in s tem okoliščine, ki za določitev trajanja zagotavljanja podpore po citiranih določbah Uredbe niso relevantne. Neutemeljen pa je tudi ugovor, da se z odločbo neupravičeno posega v že dodeljeno trajanje podpore in s tem v že pridobljene pravice proizvodne naprave. Predvsem ni proizvodna naprava tista, ki se ji dodeli podpora, temveč je po določbah EZ-1 (372. člen) in Uredbe (zadnja alinea 2. člena, 16. člen) upravičenec do podpore proizvajalec električne energije oziroma vlagatelj zahteve. Pravica do podpore pa se pridobi na podlagi izdane odločbe. Pri čemer je bila, kot je že pojasnjeno zgoraj, prvotna odločba, izdana družbi C. kot upravičencu, razveljavljena in se zato z izpodbijano odločbo ne posega in tudi ne more poseči v nobeno že pridobljeno pravico tožeče stranke. Prenosljivosti pravice do podpore namreč materialni predpis (EZ-1) ne določa. Ker gre za pravico na področju javnega prava, pa tudi pogodbeni prenos pravice do podpore ni mogoč. Res je sicer, da v primeru prodaje proizvodne naprave (lahko) ne prihaja do odklopov in ponovnih priklopov naprav. Prihaja pa lahko, in je v konkretnem primeru tudi prišlo, do razveljavitve odločbe in s tem do prenehanja upravičenj, ki jih vsebuje prvotna odločba in se zato v takšnih primerih (na podlagi nove zahteve) o upravičenjih vlagatelja zahteve (in ne proizvodne naprave) ponovno odloča. Pravilno pa je odločeno tudi, da začne obdobje zagotavljanja podpore teči z dnem, določenim v pogodbi o zagotavljanju podpore. Le-ta se v skladu s petim odstavkom 18. člena Uredbe sklene najpozneje v 15 dneh od datuma dokončnosti odločbe in šele s sklenitvijo pogodbe proizvajalci električne energije pridobijo status udeleženca podporne sheme in s tem pravico do izplačila podpore.

25. Rok za izdajo odločbe s strani Agencije je po določbah 419. člena EZ-1 dva meseca od vložitve zahteve stranke. Iz spisov sledi, da je bila izpodbijana odločba izdana 27. 10. 2014 in s tem, glede na datum vložene zahteve (30. 9. 2014), nedvomno znotraj predpisanega roka. Tožeča stranka zato z ugovorom, da je tožena stranka trajanje zagotavljanja podpore skrajšala neupravičeno oziroma brez pravne podlage, ne more uspeti. Kot že rečeno, gre v konkretnem primeru za nov postopek dodeljevanja podpore in ne za nadaljevanje prvotnega in za poseganje v že dodeljena upravičenja iz tega naslova.

26. V ostalem tožeča stranka ugovorov nima. Sodišče pa samo nepravilnosti izpodbijane odločbe pri preizkusu po uradni dolžnosti tudi ni našlo.

27. Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

28. O stroških upravnega spora je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

29. Ker so dejanske okoliščine v bistvenem nesporne, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave.