Jedro

Pritožbeno sodišče glede na pridobljena pojasnila Pošte Slovenije o vročanju predmetnih sodnih pisanj nima nobenega dvoma v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da je bila tožencu tožba pravilno vročena s fikcijo vročitve. Ni namreč prav nobenega razloga, da bi sodišče podvomilo v navedbe Pošte Slovenije, da je bilo v predmetnem hišnem predalčniku na naslovu bivališča toženca puščeno tako obvestilo o poskusu vročitve kot tudi (po izteku roka za prevzem) samo pisanje s tožbo. Zgolj z navedbami, da je toženec zaposlen v podjetju X d.o.o. in da je večino časa odsoten s stalnega naslova ter navedbami o hipotetični možnosti, da je poštar obvestilo in pisanje s tožbo pustil v napačnem predalčniku, toženec ne more omajati pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sodba na podlagi pripoznave sodišča prve stopnje potrdi.

II.Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki (v nadaljevanju: toženec) naložilo plačilo tožeči stranki (v nadaljevanju: tožnik) zneska 1.944,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.258,09 EUR od 18. 4. 2024 do plačila in od zneska 686,37 EUR od 30. 4. 2024 do plačila (točka I izreka). Hkrati je še odločilo, da stroške postopka nosi toženec in jih je dolžan tožniku povrniti po prejemu posebnega sklepa o odmeri stroškov (točka II izreka).

2.Zoper sprejeto odločitev se pravočasno pritožuje toženec iz pritožbenega razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi navaja, da mu izpodbijana sodba nikoli ni bila osebno vročena, ampak jo je sprejela njegova žena, sam pa je bil z njo seznanjen šele nekaj dni po tem. Toženec se z izdajo sodbe na podlagi prepoznave ne strinja, saj meni, da zanjo niso podani zakonski pogoji. Navaja, da nikoli ni prejel obvestila, da naj dvigne sodno pisanje in da se je s postopkom seznanil šele po prejemu sodbe v mesecu maju, predhodno pa mu tožba ni bila vročena, da bi nanjo lahko odgovoril. Tako tožencu nikoli ni bilo vročeno ne obvestilo o možnosti prevzema, niti ni prejel pisanja, ki naj bi po 15 dneh od poskusa vročitve bilo vloženo v njegov hišni predalčnik. Toženec je sicer zaradi zaposlitve večino časa odsoten s stalnega naslova, zato poštni predalčnik preverja občasno, vendar ob preverjanju v aprilu 2024 kakšnega obvestila ali sodnega pisanja ni bilo. Možno je tudi, da je poštar, ki toženca ne pozna, obvestilo in potem pisanje s tožbo pustil v napačnem predalčniku. Glede na navedeno fikcija vročitve ni mogla nastopiti, posledično pa tudi ni pogojev za izdajo sodbe na podlagi pripoznave v postopku v sporu majhne vrednosti. Toženec pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ter priglaša stroške pritožbenega postopka.

3.Tožnik v odgovoru na pritožbo izpostavljenim pritožbenim navedbam toženca nasprotuje kot neutemeljenim in kot pravilnim pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje. Zavzema se za zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.V skladu s 453.a členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) sodišče v sporu majhne vrednosti odloči s sodbo na podlagi pripoznave, če tožena stranka na tožbo ni odgovorila, tožba pa ji je bila pravilno vročena. V takšnem primeru sodišče brez nadaljnjega obravnavanja ugodi tožbenemu zahtevku. Pred izdajo sodbe na podlagi pripoznave mora sodišče preveriti le, ali gre za zahtevek, s katerim stranki ne moreta prosto razpolagati (3. člen ZPP) ter izpolnjenost procesnih predpostavk za izdajo sodbe.

6.Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje tožbo skupaj s pozivom, naj nanjo odgovori, tožencu vročilo (s fikcijo v smislu 3. in 4. odstavka 142. člena ZPP) dne 16. 6. 2025, pri čemer toženec v roku 8 dni nanjo ni odgovoril. Ker je presodilo, da ne gre za razpolaganje z zahtevki, s katerimi stranke ne morejo razpolagati, je sodišče prve stopnje štelo, da toženka pripoznava tožbeni zahtevek, zaradi česar mu je v celoti ugodilo.

7.Ker je glede na pritožbene navedbe za toženca sporna pravilnost vročitve tožbe v odgovor, je pritožbeno sodišče ob obravnavanju predmetne pritožbe sodišču prve stopnje spis začasno vrnilo z namenom, da se pri Pošti Slovenije opravijo poizvedbe o načinu vročanja poštnih pošiljk na naslovu bivališča toženca v mesecu aprilu in maju 2025. Pošta Slovenije je na poizvedbe sodišča prve stopnje glede okoliščin vročanja pošiljke s tožbo podala pojasnila v dopisu z dne 23. 12. 2025 (list. št. 44 spisa). Iz tega dopisa izhaja, da je na predmetnem naslovu individualna stanovanjska hiša z nameščenim ustreznim hišnim predalčnikom, in da so po preveritvi podatkov v elektronskem sistemu za sledenje pošiljk ter pregledu priložene vročilne listine ugotovili, da je bilo dne 1. 4. 2025 v hišnem predalčniku puščeno obvestilo o prispelem pismu po neuspešni osebni vročitvi. Po poteku roka za prevzem je bilo pisanje dne 17. 4. 2025 vloženo v ta isti hišni predalčnik. Čeprav se pismonoša, zaradi časovne oddaljenosti dogodka, ne spominja konkretnih okoliščin glede vročanja dotičnega pisma, iz opravljenega vpogleda v GPS lokacijo puščenega obvestila in pisma, zabeleženega v službenem mobilnem telefonu pismonoše, izhaja, da je bilo oboje puščeno na pravilni lokaciji, to je na naslovu, navedenem na pismu. K navedenemu so dodali, da na tem naslovu niso beležili nobenih reklamacij glede opravljanja poštnih storitev, da se vse prispele poštne pošiljke dostavljajo v brezhiben hišni predalčnik na tem naslovu, in da niti v aprilu in maju ni bilo nobenih težav z dostavo in vročanjem.

8.Kot izhaja iz podatkov spisa, je sodišče prve stopnje pravdnima strankama dopis Pošte Slovenije poslalo v izjasnitev, pri čemer je toženec odgovoril s pripravljalno vlogo z dne 15. 1. 2026 (list. št. 47 in 48 spisa). Navaja, da na njegovem naslovu hišni predalčnik poleg toženčeve uporablja tudi družina najemodajalca A. A.. Toženec je sicer ostale poštne pošiljke osebno sprejemal, če pa so bile vložene v predalčnik, pa je le-tega običajno spraznil najemodajalec in pisemske pošiljke naknadno izročal tožencu oziroma njegovi ženi, nikoli pa tožencu ni bilo izročeno ne obvestilo o poštni pošiljki ne predmetna tožba. Da bi se dejansko razjasnilo, koliko oseb je na naslovu bivališča toženca bivalo in imelo dostop do hišnega predalčnika, toženec sodišču predlaga pridobitev podatkov pri Upravni enoti Slovenj Gradec.

9.Pritožbeno sodišče glede na pridobljena pojasnila Pošte Slovenije o vročanju predmetnih sodnih pisanj nima nobenega dvoma v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da je bila tožencu tožba pravilno vročena s fikcijo vročitve. Ni namreč prav nobenega razloga, da bi sodišče podvomilo v navedbe Pošte Slovenije, da je bilo v predmetnem hišnem predalčniku na naslovu bivališča toženca puščeno tako obvestilo o poskusu vročitve kot tudi (po izteku roka za prevzem) samo pisanje s tožbo. Zgolj z navedbami, da je toženec zaposlen v podjetju X d.o.o. in da je večino časa odsoten s stalnega naslova ter navedbami o hipotetični možnosti, da je poštar obvestilo in pisanje s tožbo pustil v napačnem predalčniku, toženec ne more omajati pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje.

10.Glede navedb toženca v njegovi izjasnitvi na poizvedbe pri Pošti Slovenije o tem, da naj bi hišni predalčnik koristil tudi najemodajalec, in da naj se v tej zvezi opravijo dodatne poizvedbe pri pristojni upravni enoti, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da te predstavljo nedopustno oz. prepozno širitev pritožbenih navedb (v pritožbi v tej smeri ni bilo trditev) in so kot take neupoštevne.

11.Ker je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da se šteje, da je toženec pripoznal tožbeni zahtevek in tudi presoja, da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati, saj gre za plačilo najemnine in stroškov, je odločitev sodišča prve stopnje, da so podani pogoji za izdajo sodbe na podlagi pripoznave v sporih majhne vrednosti, pravilna. Tako ni podana kršitev iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

12.Sodišče druge stopnje je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13.Ker toženec s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Prav tako sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo tožnik, saj z navedbami ni pripomogel k razjasnitvi oz. odločitvi v tej zadevi na pritožbeni stopnji, zato sodišče druge stopnje teh stroškov ne ocenjuje kot potrebnih v smislu določbe 155. člena ZPP.