Jedro

Po 3. odstavku 6. člena ZDen se lastninske omejitve iz zakonov, ki veljajo ob dnevu odločanja o denacionalizaciji, upoštevajo tudi v denacionalizacijskih postopkih, kar pomeni, da je treba v tem primeru upoštevati tudi ZGO-1.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z odločbo v 1. točki izreka odločil, da je Župnija A. upravičena do denacionalizacije kmetijskega zemljišča podržavljene parcele 146/1 njiva-5 v izmeri 15.865 m2, v vrednosti 25.378,00 DEM, ki je bila ob podržavljenju prepisana v vl. št. 268 k.o. A.; v 2. točki izreka, da se z dnem pravnomočnosti odločbe vrne v last in posest upravičenki Župniji A. parc. št. 146/14 njiva-5 v izmeri 1.517 m2 k.o. A. in parc. št. 146/15 njiva-5 v izmeri 921 m2 k.o. A. v vrednosti 3.988,92 DEM (gre za začasni parcelni številki, ki sta rezervirani na podlagi parcelacijskega elaborata); v 3. točki izreka, da je zavezanec za vrnitev zemljišč iz 2. točke izreka Smučarski klub A.; v 4. točki izreka, da je Župnija A. upravičena do odškodnine v obveznicah Slovenske odškodninske družbe v nominalni vrednosti 154,94 DEM za parc. št. 154/2 gozd, v izmeri 143 m2 k.o. A. in 21.478,00 DEM za parc. št. 146/9, 146/10, 146/11, 146/12, 146/13, ki so pripisane v vl. št. 364 k.o. A., ki so kot začasne parc. številke rezervirane na podlagi parcelacijskega elaborata; v točki 5, da je zavezanec za izplačilo odškodnine v obveznicah Slovenska odškodninska družba. V obrazložitvi je navedel, da v zadevi odloča v ponovnem postopku. Glede parcele 154/2 gozd v izmeri 143 m2 navaja, da so se stranke na ogledu na kraju samem dne 16. 4. 2007 strinjale, da parcela dejansko v naravi predstavlja dovozno pot k objektom oz. stanovanjskim hišam. Ker gre torej za zazidano stavbno zemljišče, ki se v naravi ne vrača v smislu 2. odstavka 32. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), pripada upravičencu za to zemljišče odškodnina. Glede denacionalizacije zemljišča parc. št. 146/1 oz. nato po parcelaciji 146/1 in 146/8 k.o. A. pa navaja, da je to zemljišča po potrdilu Občine B. z dne 13. 11. 2002 po namenski rabi nezazidano stavbno zemljišče. Ob ogledu na kraju samem dne 16. 4. 2007 pa je bilo ugotovljeno, glede na situacijski načrt, ki je sestavni del strokovnega mnenja, ki ga je izdelala družba A.A.A., da sta pod št. 1 in 2 dva zidana objekta, ki stojita na južnem delu zemljišča ob vstopu na zemljišče športnih objektov, pod. št. 3 je pokrito balinišče, pod št. 4 je asfaltirano igrišče za mali nogomet in skupne površine oz. funkcionalno zemljišče vsem objektom na parc. št. 146/1, pod št. 5 pa je nogometno igrišče – travnata površina, pod št. 6 na karti, je v naravi del travnata površina, del asfaltirana površina. Nogometno igrišče je ograjeno, ob ograji na Z-strani je montažna tribuna, začasni objekt, ki ni zidan. Iz dokumentacije, ki je bila predložena s strani Smučarskega kluba A., je razvidno, da so bili nogometno igrišče, garderoba ter vodovod zgrajeni leta 1963, celotna komunalna ureditev z vodovodom pa je bila dokončno urejena leta 1968. Nogometno igrišče je bilo urejeno že leta 1958, pred 15 leti pa ponovno nasuto in utrjeno. Danes se na igrišču izvajajo nogometne tekme III. nogometne lige RS. Po Zakonu o športu so športni objekti za športno dejavnost opremljene in urejene površine in prostori, kamor nedvomno spada tudi nogometno igrišče. Iz lokacijske informacije, ki jo je izdala Občina B. z dne 11. 5. 2004 je razvidno, da se območje, kjer ležita navedeni parceli ureja z Odlokom o prostorskih ureditvenih pogojih za območje Občine B. (Uradni vestnik št. 4/03). Po podatkih o namenski rabi je območje parcel št. 146/1 in 146/8 v morfološki celoti Zr 1 – območje namenjeno športu, rekreaciji in izobraževalni funkciji. Iz strokovnega mnenja, ki ga je izdelalo Podjetje A.A.A. v maju 2004, in ga je predložila v dokumentacijo Občina B., je razvidno, da je parc. št. 146/8 v celoti šteti za zazidano stavbno zemljišče, prav tako pa tudi večji del parc. št. 146/1, vendar ne v celoti. Na celotnem zemljišču parc. št. 146/8 k.o. A. stojijo objekti, prav tako tudi na delu zemljišča parc. št. 146/1 (skladišče, garderoba in pokrito balinišče, nogometno igrišče), ki ob podržavljenju niso obstojali in danes niso v lasti Župnije A.. Nogometno igrišče, igrišče oz. ploščad, garderobe, garaže, balinišče, ki niso v lasti upravičene stranke, se štejejo za objekte po Zakonu o graditvi objektov (ZGO-1). Pri tem glede na določbe ZDen ni pomembno, kdaj so bili objekti zgrajeni, in ali so bili zgrajeni na podlagi veljavnih upravnih dovoljenj. Da se za objekt štejejo športna oz. rekreacijska igrišča na prostem, pa je določeno v 2. členu točki 1.9.3. ZGO-1. Ob podržavljenju je bila parcela 146/1 kmetijsko zemljišče, njiva-5 razreda, ki ni bila komunalno opremljeno. Ker je možno del zemljišča parc. št. 146/1 vrniti Župniji A. v naravi, je bilo potrebno določiti tisti del parcele, ki ne predstavlja zazidanega zemljišča in ta del vrniti v naravi. To sta parceli 146/14 njiva v izmeri 1.517 m2 in parc. št. 146/15 njiva-5 v izmeri 921 m2. Za ostala zemljišča pa je bilo potrebno določiti odškodnino kot za kmetijska zemljišča. Po dosedanji sodni praksi se nogometno igrišče šteje kot objekt v smislu zazidanega stavbnega zemljišča, če pomeni realizacijo gradbenega namena opredeljenega v prostorskem planu. Po 2. odstavku 32. člena ZDen se podržavljena zazidana stavbna zemljišča (obstoječe gradbene parcele) ne vračajo, razen če je na njih zgrajen trajni objekt v lasti upravičenca. Ker objekti, ki stojijo na podržavljenem zemljišču niso v lasti Župnije A., tega zemljišča ni mogoče vrniti v naravi. Zavezanec za vrnitev zemljišč, ki se vračajo v naravi je Smučarski klub A.. V postopku pa je upravni organ ugotovil, da tudi na podlagi 4. točke 19. člena ZDen parc. št. 146/1 k.o. A. ni mogoče vrniti v naravi, ker bi se s tem bistveno okrnila prostorska kompleksnost oz. namen izrabe prostora in nepremičnin športnega parka A..

Drugostopni organ je pritožbo Župnije A. zavrnil, v obrazložitvi pa se je strinjal s stališčem prvostopnega organa, da so na parcelah, za katere se je določila odškodnina, podane ovire po določbi 2. odstavka 32. člena ZDen in na podlagi 4. točke 19. člena ZDen, ker gre v zadevi za športni park A..

Tožnica v tožbi navaja, da je odločba prvostopnega organa je nerazumljiva, ker je prvostopni organ z odločbo najprej odločil, da se vrne parcela 146/1 k.o. A., v nadaljevanju v 4. točki pa govori o vračanju drugih parcel (začasnih) in o parceli 154/2 k.o. A., ki ni bila del podržavljene parc. št. 146/1 k.o. A.. Nadalje meni, da dejansko stanje ni pravilno in popolno ugotovljeno, saj je prvostopni organ zavrnil vse dokazne predloge upravičenke, in sicer je zavrnil angažiranje izvedenca gradbene stroke. Zaradi navedene nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pa je prvostopni organ tudi pravno stanje zadeve nepravilno ugotovil in sicer v delu, ki se nanaša na zemljišče, ki je sedaj formalno last Smučarskega kluba A.. Bistveno vprašanje predmetnega postopka glede podržavljene parcele 146/1 je ostalo nepopolno ugotovljeno in sicer, ali obstajajo ovire za vračilo sedanjega travnatega nogometnega igrišča. Upravni organ je svojo odločbo oprl na situacijski načrt, ki ga je kot sestavni del strokovnega mnenja po naročilu Občine B. – zavezanke v denacionalizacijskem postopku izdelala družba A.A.A.. Mnenje družbe A.A.A. je nadomestilo angažiranje izvedenca, kar je izrecno v nasprotju s 190. členom ZUP. Upravni organ pa se je kljub zahtevi upravičenke oprl na dokumentacijo, ki jo je predložila zavezana stranka. V nasprotju s pravili postopka je, da prvostopni organ opira svoje odločitve na mnenje, ki je bilo naročeno s strani ene stranke. Upravni organ je tako vse svoje zaključke utemeljil zgolj na nedokumentirane navedbe zavezane stranke oz. njenega pravnega prednika. Nedopustno je, da se je dejansko stanje ugotavljalo na podlagi strokovnega mnenja – določitev gradbene parcele športni park A., ki ga je izdelala družba A.A.A.. Upravni organ ni hotel z izvedbo predlaganih prič in angažiranjem izvedenca gradbene stroke dejansko ugotoviti dejanskega stanja – bistveno je stanje ob podržavljenju in na dan uveljavitve ZDen, zato je posledično prišlo do neustreznega postopanja geodetskega izvedenca, ki je bil postavljen v predmetnem postopku. Napačni so zaključki prvostopnega organa, da iz listin, ki jih je predložila ena od zavezanih strank, izhaja, da je nedvomno, da je bilo predmetno zemljišče zazidano stavbno zemljišče že pred uveljavitvijo ZDen. Samo dejstvo, da se na nekem zemljišču, ki je katastrsko njiva vse od podržavljenja dalje, dejansko pa ves čas (tudi v času podržavljenja) s travo zasejana njiva (v naravi torej travnik) igra nogomet, še ne pomeni, da gre za zazidano stavbno zemljišče. Glavno vprašanje tega postopka je namreč to, ali je travnata površina (za katero nobena od strank ni verodostojno izkazala nobenih resnih gradbenih posegov), ki je danes del nogometnega igrišča, res zazidano stavbno zemljišče. Sam namen uporabe zemljišča namreč ne pomeni, da so podane ovire po 2. odstavku 32. člena ZDen. Tožena stranka v obrazložitvi svoje odločbe izrecno navaja, da je po njenem mnenju parc. št. 146/1 in parc. št. 146/8 šteti za pozidano stavbno zemljišče, na podlagi mnenja Podjetja A.A.A., ki ga je kot dokaz predložila Občina B.. Da je bilo to mnenje v postopku upoštevano, je v očitnem nasprotju z ZDen, ZUP in načeli upravnega postopka. Tožena stranka v svoji obrazložitvi tudi nepopolno navaja, da se ne vračajo zemljišča, ki so bila na dan uveljavitve zakona oddana za gradnjo, pri čemer pa ne navaja, da to ne velja za tista zemljišča, kjer se gradnja na dan uveljavitve zakona ni začela, če so bila oddana več kot 2 leti pred uveljavitvijo zakona. Organa se sklicujeta na določbe Zakona o športu, ki je začel veljati leta 1998, zato je tako sklicevanje nezakonito. Nedopustno je zato tudi sklicevanje na Zakon o graditvi objektov z dne 1. 1. 2003. Prav tako je bil šele v letu 2003 sprejet Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za območje Občine B.. Poleg tega je navedeni odlok sprejela prav zavezana stranka, ki je prav gotovo upoštevala, da poteka postopek vračanja obravnavanih parcel. Nadalje poudarja, da sta organa nekritično sledila navedbam zavezane stranke o tem, kdaj se je kakšen del igrišča sploh gradbeno uredil. To je očitno zato, ker je povsem jasno, da so se številni posegi v zemljišče, ki je predmet denacionalizacije, izvajali izrecno po uveljavitvi ZDen. Tudi če bi držale trditve, da so v letu 1963 bile zgrajene garderobe, vodovod in nogometno igrišče, je povsem jasno, da to ne dokazuje ovir za vračilo dela zemljišča, ki se danes uporablja za nogometno igrišče, saj je nedvomno, da se garderobe ne nahajajo na zemljišču, za katerega upravičena stranka zatrjuje, da zanj niso podane ovire za vračilo. Ob tem pa je pomembno tudi dejstvo, da se del nogometnega igrišča nedvomno nahaja na zemljišču, ki ni predmet denacionalizacije in je last denacionalizacijskega upravičenca. Niti nista zavezani stranki Občina B. in ŠK A. do danes izkazali vlaganj, ki naj bi jih izvedli v predmetna zemljišča, ki naj bi zato postala zazidano stavbno zemljišče. Iz predložene listinske dokumentacije izhaja, da ne Občina B., kot tudi ne Smučarski klub A. nista izvajala nobenih investicij v nogometno igrišče, ki je predmet denacionalizacijskega postopka, pač pa je vse morebitne posege izvajal povsem drug subjekt – to je Nogometni klub A., ki je za posege tudi pridobival soglasja od denacionalizacijskega upravičenca (kar je upravičenec tudi že dokazal). Do teh dejstev pa se upravni organ ne tožena stranka nista opredelila. Ob tem pa je bistveno, da med strankami ni sporno, da se zemljišče pod stavbami in asfaltirani del zemljišča šteje za zazidano stavbno zemljišča, spor je izključno okoli travnate površine. Upravni organ v predmetnem postopku kljub opozorilom in pozivom upravičenca ni niti poskušal ugotoviti, kdaj se je kakšen poseg izvršil, saj posegi, izvedeni po uvedbi ZDen, seveda niso upoštevni in se nanje ni mogoče sklicevati. Ob določitvi odškodnine pa se je upravni organ brez kakršnihkoli dokazov postavil na stališče, da je bila podržavljena parcela 146/1 ob podržavljenju kmetijsko zemljišče, ki ni bilo komunalno opremljeno, kljub temu, da je povsem jasno, da se je predmetno zemljišče že v času podržavljenja nahajalo ob pozidanih parcelah in da se je predmetno zemljišče dejansko že ob podržavljenju uporabljalo za športne aktivnosti, kar seveda bistveno vpliva na višino odškodnine. Predlaga odpravo izpodbijanih odločb. Stranka z interesom v tem postopku Občina B. in Smučarski klub A. sta na tožbo odgovorila in navedla, da prenos nepremičnin na Smučarski klub A. na podlagi odločbe, ki je bila izdana na podlagi 64. člena Zakona o športu, ne predstavlja pravnega posla in enostranske izjave volje, ki bi predstavljalo razpolaganje z nepremičninami v smislu določbe 88. člena ZDen. Meni, da je neutemeljena trditev tožnice, da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Predlagata zavrnitev tožbe.

Stranka z interesom SOD na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna predvsem ugotovitev ovir za vrnitev nepremičnine v naravi, v delu, kjer se na bivši parceli 146/1 nahaja nogometno igrišče (začasna parcela 146/9).

Glede na dejansko stanje, ki izhaja iz upravnega spisa in relevantna dejstva, ki so navedena v izpodbijani odločbi in sestavljajo obravnavani življenjski primer, na katerega je uporabljena določba 2. odstavka 32. člena ZDen, sodišče ocenjuje, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovljeno. Iz skice, ki jo je izdelala družba A.A.A. in na kateri so v prostor (katastrsko mapo) umeščeni dejansko stoječi objekti s funkcionalnim zemljiščem in ugotovitev ogleda z dne 16. 4. 2007, ki ga je opravil upravni organ s pomočjo navedene skice tako, da je preveril stanje in obseg objektov na obravnavani parceli, izhaja, da na začasnih parcelah stojijo objekti: objekt št. 1, last smučarskega društva, objekt št. 2, last nogometnega kluba, objekt št. 3, last balinarskega kluba, objekt št. 4 – dostop, parking, večnamenska ploščad, igrala, last balinarskega kluba, objekt št. 5 – nogometno igrišče s tribunami in varovalnim zelenim pasom in del zemljišča označen s št. 6, obcestni zeleni varovalni pas (komunalni vodi, pločnik, drevored). Tožeča stranka, kot že rečeno, ugovarja ugotovitvi, da ovira za vrnitev v naravi obstoji tudi v delu, kjer se nahaja nogometno igrišče, ker meni, da ugotovitve dejanskega stanja ne dajejo podlage, da se sporne površine opredeli kot objekt. Njen ugovor ni utemeljen. Iz ugotovitev ogleda z dne 9. 10. 2000 izhaja, da se na spornem prostoru nahaja nogometno igrišče v velikosti 110 x 75 m z dodatkom 4 metrskega pasu. Iz ugotovitev ogleda z dne 16. 4. 2007 pa še, da je igrišče ograjeno, ob ograji na zahodni strani stoji montažna tribuna, in je zatravljeno. Zavezana stranka je v postopku zatrjevala, da se na navedeni površini igra nogomet, tega pa ne zanika niti tožeča stranka v tožbi. Navedena dejstva (velikost, opremljenost in izkazana namembnost) so podlaga za ugotovitev, da gre za nogometno igrišče, ki se v smislu določb ZGO-1 (določba 2. člena točka 1.9.3.), ki sta jih uporabila upravna organa, šteje za objekt (enako po določbah Zakona o stavbnih zemljiščih – ZSZ in Zakona o graditvi objektov – ZGO) in zato za zazidano stavbno zemljišče. V 2. odstavku 32. člena ZDen je posebej urejeno vračanje zazidanih stavbnih zemljišč, ki se v denacionalizacijskem postopku vrnejo prejšnjim lastnikom le, če na njih stoji objekt v njihovi lasti. Po 3. odstavku 6. člena ZDen se lastninske omejitve iz zakonov, ki veljajo ob dnevu odločanja o denacionalizaciji, upoštevajo tudi v denacionalizacijskih postopkih, kar pomeni, da je treba v tem primeru upoštevati tudi ZGO-1. Nesporno med strankami pa je, da obravnavani objekti niso v lasti upravičenca – tožeče stranke. Glede na navedeno ugovor o kršitvi materialnega prava, ker sta organa opredelila stanje zemljišča po ZGO-1, ni utemeljen. Tožeča stranka relevantnih ugovorov, ki bi vplivali na ugotovitev, da v zadevi ne gre za nogometno igrišče (v smeri velikosti, opremljenosti in namembnosti zemljišča, torej dejstev, ki status gradnje kot objekta opredeljujejo), ne navaja in jih ni navajala v upravnem postopku. Zgolj navedba, da če se na zemljišču igra nogomet, da še ni zazidano stavbno zemljišče, ker nobena od strank ni izkazala resnih gradbenih posegov, ni relevantna, ob ugotovljeni opremljenosti zemljišča (poraščenost s travo, velikost 110 x 75 m, 4 metrski varovalni pas ob igrišču, ograja, tribune za gledalce), obstoju prostorskega odloka, ki sporno zemljišče namenja za športno dejavnost in nesporni uporabi za igranje nogometa. Ob vseh navedenih dejanskih okoliščinah, ki izhajajo iz upravnega spisa in so bile podlaga za odločitev organa, je neutemeljen ugovor, da bi bilo potrebno dejansko stanje v smeri ugotavljanja, ali gre za objekt, ugotavljati z izvedencem gradbene stroke. Organ po določbi 183. člena ZUP/86 (določbe postopka, ki se v denacionalizacijskem postopku uporabljajo) postavi izvedenca, če je za ugotovitev ali presojo kakšnega dejstva, ki je pomembno za rešitev stvari, potrebno strokovno znanje, s katerim ne razpolaga uradna oseba, ki vodi postopek. V obravnavanem primeru pa je dejstva, potrebna za odločitev, lahko zbral v dokaznem postopku organ z drugimi dokazili in na podlagi zbranega pravilno uporabil materialno pravo. Posledično zato, ker bi organ opustil dokaz z izvedencem gradbene stroke, niso bila kršena pravila postopka. Nerelevanten v okviru uporabe določbe 2. odstavka 32. člena ZDen pa je tudi ugovor, da se v upravnem postopku ni pridobilo nobenih dokazil, ki bi kazala na investicije (oz. gradbene posege) na spornem zemljišču oz. kdo jih je izvedel. Bistven je namreč v okviru uporabljene določbe le ugotovljen obstoj objekta.

Neutemeljen je tudi nadaljnji ugovor, da je nedopustno, da se dejansko stanje, relevantno za odločanje, ni ugotavljalo na trenutek uveljavitve ZDen. V 2. odstavku 32. člena ZDen ni predpisan čas gradnje objektov za uporabo določbe (pred ali po ZDen), sodna praksa pa se je že večkrat postavila na stališče, da je pri ugotovitvi ovire za vrnitev v naravi, v primeru zazidanega stavbnega zemljišča, relevantno stanje ob odločanju o denacionalizacijskem zahtevku (sodba Vrhovnega sodišča RS I Up 372/2005 z dne 13. 7. 2005). Torej je po mnenju sodišča pravilno upoštevano ugotovljeno dejansko stanje ob odločanju o zahtevi za denacionalizacijo in zato posledično določena v korist upravičenke odškodnina v obsegu ugotovljenih ovir. Tožeča stranka konkretnih ugovorov za ostale objekte ne postavlja, vendar sodišče ob presoji postavljenih ugovorov ugotavlja, da so ovire pravilno ugotovljene v celotnem obsegu parcele, za katero je določena odškodnina.

Organ je določil odškodnino v višini, kot se določa za kmetijska zemljišča, kot status obravnavanega zemljišča izhaja iz akta o podržavljenju in ostalih predloženih dokazov. Tožeča stranka neutemeljeno ugovarja, da bi bilo potrebno ugotavljati komunalno opremljenost zemljišča, saj se navedena opremljenost ugotavlja le pri podržavljenju stavbnih zemljišče, takega statusa zemljišča pa tožeča stranka tekom postopka ni dokazala.

Tožena stranka pa v zvezi z materialnimi ugovori, ki se nanašajo na status objekta in zemljišča na katerem stoji, uveljavlja tudi ugovore o bistveni kršitvi določb postopka. Občina B. je v postopku dokazovala status zemljišča in obstoj objektov na podlagi situacijskega načrta A.A.A.. Na podlagi situacijskega načrta, katerega verodostojnost (obstoj objektov, ki so vrisani po namenu in obsegu na katastrski skici) je organ preveril na ogledu, s sodelovanjem strank – tudi tožeče stranke, je izvedenec geodetske stroke od podržavljene parcele odmeril dele zemljišč, ki jih je možno vrniti v naravi, ker ovire ne obstojijo. Tožeča stranka ugovarja takšnemu postopanju iz razloga, ker je situacijski načrt A.A.A. naročila Občina B., izven ugotovitvenega postopka. Kot že zgoraj navedeno, situacijski načrt A.A.A. ni nadomestil mnenja izvedenca gradbene stroke. Šlo je za dejstva, ki jih je lahko ugotavljal organ tudi na podlagi drugih dokazov. Organ pa tudi ni kršil pravil postopka, ko je kot del dokazovanja sprejel navedeni situacijski načrt. Po določbi 2. odstavka 159. člena ZUP/86 se kot dokazilo lahko uporabi vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari in kar ustreza posameznemu primeru, kot so listine, priče, izjave strank, izvedenci in ogledi. Šele po ugotovljeni verodostojnosti dokaza (ogledu), je organ postavil izvedenca geodetske stroke, ki je na podlagi situacijskega načrta izdelal načrt parcelacije. Izvedensko mnenje geodeta – parcelacija pa zgolj iz razloga, ker je bil situacijski načrt predložen kot dokaz stranke, ni obremenjeno s kršitvijo določb postopka.

Neutemeljen pa je tudi ugovor o nerazumljivosti izreka. Po določbi 1. odstavka 208. člena ZUP/86 se z dispozitivom odloči o predmetu postopka v celoti in o vseh zahtevkih strank, o katerih ni bilo posebej odločeno med postopkom. Tožeča stranka ima prav, da je v 1. točki izreka organ napovedal, kot da bo odločal le o bivši parceli 146/1, vendar zato, ker je nato odločil tudi o odškodnini za parcelo 154/2, ki ni bila nikoli del parcele 146/1, izrek kot celota ni nerazumljiv. Jasno je kateri deli parcele se vračajo v naravi in za katere je določena odškodnina. Izrek pa je v obrazložitvi tudi ustrezno obrazložen.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06; v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanih odločb pravilen ter da sta odločbi pravilni in na zakonu utemeljeni.

Pravni pouk temelji na določbi 1. odstavka 73. člena ZUS-1.