Jedro

S tem, ko je normodajalec v Uredbi o vodnih povračilih, izdani na podlagi ZV-1, kot podlago za odmero vodnega povračila za kopališča predpisal izključno površino vodnega zemljišča, je ustvaril ureditev, po kateri se vodno nadomestilo lahko odmerja le za kopališča na vodnih zemljiščih v lasti države.

Izrek

I. Zadevi I U 375/2016 in I U 378/2016 se združita v skupno obravnavo in odločanje ter se zadeva naprej vodi kot I U 375/2016. II. Tožbi se zavrneta.

III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanima odločbama odpravila odločbi Agencije RS za okolje št. 42601-1618/2013-3 z dne 29. 11. 2013 in 42601-2061/2015-2 z dne 27. 11. 2015 ter družbi A. d.o.o. (prizadeti stranki v tem upravnem sporu) za posebno rabo vode na novo odmerila vodno povračilo za leto 2012 (154,18 EUR), in sicer samo za lastno oskrbo s pitno vodo, ne tudi za obratovanje kopališča ..., za leto 2014 pa je ugotovila, da prizadeta stranka ni zavezanec za plačilo vodnega povračila.

2. V vsebinsko identičnih obrazložitvah navaja, da iz delnega vodnega dovoljenja z dne 9. 5. 2011, s katerim je bila prizadeti stranki podeljena vodna pravica, sicer res izhaja, da je ta pravica podeljena za neposredno rabo vode za naravno kopališče ..., vendar obsega tudi rabo vodnega zemljišča s parc. št. 464 k.o. ... Po 15. alineji 6. člena Uredbe o vodnih povračilih (v nadaljevanju Uredba) je osnova za obračunavanje vodnega povračila za obratovanje kopališč površina vodnega zemljišča, izražena v m2, in ne količina vode. Glede na 124. člen Zakona o vodah (v nadaljevanju ZV-1) in 2. člen Uredbe, ki določata, da se vodno povračilo plačuje le za rabo vodnih zemljišč v lasti države, in glede na nesporno ugotovitev, da je parcela št. 4646 k.o. ... v lasti Turističnega društva ... in ne države, drugostopenjski organ meni, da ni podlage za odmero vodnega povračila za obratovanje kopališča ... Pri tem se sklicuje tudi na stališče iz sodbe naslovnega sodišča I U 204/2012 z dne 8. 11. 2012, ko je obravnavalo tožbo prizadete stranke.

3. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v vsebinsko identičnih tožbah med drugim navaja, da je prizadeta stranka v skladu s 125. členom ZV-1 pridobila vodno dovoljenje za rabo vode in ne za rabo zemljišča, kar je razvidno iz vodnega dovoljenja z dne 11. 11. 2008 in delnih vodnih dovoljenj z dne 15. 7. 2009 in 9. 5. 2011. Vodno dovoljenje je zgolj omejeno s površino vodnega zemljišča, pri čemer ni pomembno, v čigavi lasti je to zemljišče, niti to, da cena za rabo vode za kopališča v Uredbi ni določena, saj lahko toženka po 9. členu Uredbe sama določi višino vodnega povračila ob upoštevanju meril iz 5. člena Uredbe. Predlaga odpravo odločb in vrnitev zadeve v ponoven postopek ter povrnitev stroškov.

4. Toženka na tožbi ni odgovorila, prizadeta stranka pa v odgovorih v bistvenem pritrjuje stališču drugostopenjskega organa, da v obravnavanem primeru ni podlage za obračunavanje vodnega povračila.

K I. točki izreka:

5. Sodišče lahko s sklepom združi v skupno obravnavo in odločanje več odprtih postopkov o istem predmetu, ki se vodijo pri oddelku sodišča (prvi odstavek 42. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

6. Z izpodbijanima odločbama je toženka odločila o odmeri vodnega povračila za posebno rabo vode za leti 2012 in 2014. Obe izpodbijani odločbi se nanašata na istega zavezanca in rabo vode na podlagi iste vodne pravice, tudi tožbene navedbe pa so v bistvenem enake, zato je sodišče zadevi združilo in odločilo, da se združena zadeva vodi pod opravilno številko starejše zadeve, I U 375/2016. K II. točki izreka:

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po prvem odstavku 124. člena ZV-1 je imetnik vodne pravice za rabo vode, naplavin ali vodnih zemljišč v lasti države dolžan plačevati tudi vodno povračilo, sorazmerno obsegu vodne pravice. Po petem odstavku istega člena Vlada predpiše način določanja višine vodnega povračila, način njegovega obračunavanja, odmere ter plačevanja in merila za njegovo znižanje ter oprostitev (...), kar je z Uredbo tudi storila. Po prvem odstavku 5. člena Uredbe se višina vodnega povračila določi na podlagi letnega obsega rabe vode, naplavin in vodnih zemljišč, ki ga določa vodna pravica.

9. Raba vode ali vodnega zemljišča v nekaterih primerih že po naravi stvari ne more pomeniti zgolj rabe enega in ne tudi drugega; to očitno velja tudi v obravnavanem primeru, saj za posebno rabo vode za kopališče ne zadostuje zgolj voda, temveč je potrebno tudi (vodno) zemljišče. Pomen vodnega zemljišča kot enega izmed kriterijev za ugotavljanje kopalnih voda izhaja tudi iz določb 2. člena Pravilnika o podrobnejših kriterijih za ugotavljanje kopalnih voda. Nenazadnje pa tudi ZV-1 v zvezi s splošno rabo govori o rabi vodnega dobra, ki po prvem odstavku 15. člena v primeru naravnega javnega dobra pomeni tako celinske vode kot vodna zemljišča, in to izrecno tudi v zvezi z rabo za kopanje (drugi odstavek 105. člena). V tem kontekstu, namreč kot rabo vodnega dobra, ki obsega tudi vodno zemljišče, je zato po presoji sodišča treba obravnavati tudi posebno rabo vode za dejavnost naravnega kopališča. 10. Normodajalec je torej imel tako zakonsko pooblastilo, kot tudi pravnosistemsko podlago za to, da z Uredbo prepiše obračunavanje vodnega povračila za kopališča na podlagi količine vode, ki je na razpolago, obsega vodnega zemljišča ali obojega. Kot izhaja iz 15. alineje 6. člena Uredbe, je kot osnova za obračunavanje vodnega povračila za rabo vodnih zemljišč za kopališča določena le površina vodnega zemljišča, izražena v m2. Drugačnega načina obračunavanja vodnega povračila za kopališča Uredba ne predvideva (razen v primeru, če je voda odvzeta iz sistema za javno oskrbo, kar pa za obravnavano zadevo ne velja). Gre torej za položaj, ki je v celoti in izčrpno urejen z zakonom in podzakonskimi akti, zato po presoji sodišča ni prav nobenega razloga za odločanje mimo te pravne podlage ali na podlagi določbe tretjega odstavka 9. člena Uredbe, ki se nanaša izključno na rabo vode, ki v ostalih določbah Uredbe ni zajeta.

11. Tudi iz prej omenjenega vodnega dovoljenja izhaja, da je v obravnavani zadevi obseg vodne pravice prizadete stranke opredeljen zgolj s površino vodnega zemljišča, na katerem je dovoljena posebna raba vode, in ne s količino odvzete ali kako drugače uporabljene vode, kot bi bilo mogoče sklepati iz tožbenih navedb. Ker je po prej navedenem prvem odstavku 5. člena Uredbe lahko podlaga za določitev višine vodnega povračila izključno obseg vodne pravice, toženka za drugačen način obračunavanja nadomestila niti ni imela podlage.

12. Kot že rečeno, je imetnik vodne pravice po prvem odstavku 124. člena ZV-1 dolžan plačevati vodno povračilo za rabo vodnih zemljišč v lasti države; to pomeni, da zakon te obveznosti za rabo vodnih zemljišč v zasebni lasti ne predpisuje, zato vodnega povračila za rabo teh zemljišč ni mogoče obračunati. S tem, ko je normodajalec v Uredbi, izdani na podlagi ZV-1, kot podlago za odmero vodnega povračila za kopališča predpisal izključno površino vodnega zemljišča, je torej ustvaril ureditev, po kateri se vodno nadomestilo lahko odmerja le za kopališča na vodnih zemljiščih v lasti države. Ker mu peti odstavek 124. člena ZV-1 (med drugim) daje tudi pooblastilo za določitev kriterijev za znižanje in oprostitev plačila, kar taka ureditev v bistvu pomeni, sodišče nima razloga za dvom v skladnosti te ureditve z zakonom.

13. Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Tožnik je v tožbi sicer predlagal izvedbo več dokazov, vendar se ti predlogi nanašajo izključno na obstoj in vsebino listin v upravnem spisu, kar med strankama ni sporno. Sodišče je zato v skladu z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

K III. točki izreka:

14. Kadar sodišče tožbo zavrne v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.