Jedro

Ker tožnik od polnoletnosti (15.6.1991) do aprila 1992 dejansko ni živel v Sloveniji, ne izpolnjuje pogoja za pridobitev državljanstva po 1. odstavku 40. člena ZDS.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo tožena stranka ni ugodila prošnji tožnika, državljana Republike Makedonije, za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, ker je ugotovila, da ves čas ne živi v Sloveniji.

Tožnik v tožbi navaja, da je bilo dejansko stanje napačno ugotovljeno. Po razvezi staršev ga je mati, kateri je bil s sodbo dodeljen, še kot mladoletnika vzela s seboj v Nemčijo k njenim sorodnikom. Po nekaj mesecih je spoznal, kaj se dogaja in je brez dokumentov pobegnil v Švico k očetovemu znancu. V Slovenijo se je vrnil, ko je na konzulatu dobil vrnitveni potni list za Slovenijo. Sedaj dela v očetovi pizzeriji.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je tožnik na zapisnik podal izjavo, da je v Nemčijo odšel marca 1991 zaradi neurejenih družinskih razmer, vrnil pa se je iz Švice s potno listino, ki jo je konzulat v Zurichu izdal 10.4.1992. Dejansko torej v Sloveniji ni živel od marca 1991 do aprila 1992. Tožena stranka predlaga, da se potrdi zakonitost izpodbijane odločbe.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi prvega odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91, 30/91 in 38/92) državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije dne 23. decembra 1990 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi, pridobi državljanstvo Republike Slovenije, če v šestih mesecih od uveljavitve tega zakona vloži vlogo pri za notranje zadeve pristojnem upravnem organu občine, na območju katere ima stalno prebivališče. Tožnik, ki je državljan Republike Makedonije, je ob plebiscitu imel stalno prebivališče v Sloveniji. Od plebiscita do izdaje izpodbijane odločbe (27.10.1992) pa tožnik ni živel ves čas v Sloveniji. Če upoštevamo le čas po polnoletnosti (od 15.6.1991 do aprila 1992, ca 10 mesecev) dejansko ni živel v Sloveniji. Živel je pri materinih sorodnikih v Nemčiji in pri očetovih znancih v Švici. Tožnik torej ne izpolnjuje enega od bistvenih pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije po prvem odstavku 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije.

Tožbenih ugovorov v zvezi z razlogi odsotnosti iz Slovenije ni mogoče upoštevati. Tožena stranka pa je pravilno tožnika opozorila na možnost pridobitve državljanstva Republike Slovenije na podlagi naturalizacije, ko bodo izpolnjeni zakonski pogoji.

Izpodbijana odločba je zakonita, zato je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki se uporablja kot republiški predpis po 1. odstavku 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, štev. 1/91-I).