Jedro

Davčni organ je po zakonu upravičen zarubiti tiste terjatve davčnega dolžnika, ki so v času izdaje sklepa o davčni izvršbi na denarno terjatev dolžnika nesporne, kar izhaja iz poslovnih knjig in listin. Spornost terjatev pa mora v postopku izkazati dolžnikov dolžnik.

Izrek

I. Postopek, ki je bil prekinjen dne 4. 4. 2011 se nadaljuje z dnem 30. 5. 2011. II. Tožba se zavrne.

III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

V obravnavani zadevi je podjetje A. d.d., dne 24. 2. 2011, vložilo tožbo, s katero je tožeča stranka predlagala, da sodišče odpravi izpodbijani sklep, s katerim je bila zoper tožečo stranko kot dolžnico davčnega dolžnika (podjetje B. d.o.o.,) uvedena davčna izvršba na denarno terjatev dolžnika. Z izpodbijanim sklepom je bilo odločeno, da se zoper davčnega dolžnika opravi davčna izvršba dolžnega zneska obveznosti, ki iz naslova davka na dodano vrednost, po stanju na dan 8. 3. 2010, znaša skupaj 46.267,67 EUR (glavnica znaša 45.779,23 EUR, zamudne obresti 467,58 EUR, stroški davčne izvršbe znašajo 20,86 EUR) in sicer z rubežem terjatve, ki jo ima davčni dolžnik do tožnika (A. d.d.,) na podlagi tam navedenih računov. Tožniku kot dolžnikovemu dolžnik pa je naloženo, da zarubljeni znesek dolga v višini 46.267,67 EUR plača na določene račune. V obrazložitvi davčni organ prve stopnje navaja, da iz knjigovodskih evidenc izhaja, da zavezanec ni v predpisanem roku poravnal obveznosti, ki so navedene v seznamu izvršilnih naslovov, zato je davčni organ v skladu s 143. členom Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) začel davčno izvršbo. V skladu z določbo 173. člena ZDavP-2 se s sklepom o izvršbi dolžniku zarubi terjatev, ki jo ima do svojega dolžnika do višine njegovega dolga, dolžnikovemu dolžniku pa naloži, da zarubljeni znesek terjatve plača na predpisane račune. Rubež denarnih sredstev se opravi z dnem, ko je sklep o izvršbi vročen dolžnikovemu dolžniku.

Ministrstvo za finance je s svojo odločbo, št. DT-499-29-192/2010 z dne 31. 1. 2011 ugovor tožeče stranke (kot dolžnikovega dolžnika) zoper izpodbijani prvostopni sklep zavrnilo. V obrazložitvi je pojasnilo, da tožeča stranka (dolžnikov dolžnik) niti pred izdajo izpodbijanega sklepa, čeprav je to možnost imela, niti v postopku z ugovorom ni predložila dokazil, ki bi dokazovala spornost predmetnih terjatev, zgolj prilaganje dokumentacije, ki se nanaša na postopek sodne izvršbe pa še ne predstavlja spornosti terjatev, saj ni izkazano, da bi v postopku pred Okrožnim sodiščem na Ptuju, izhajajoč iz sklepa opr. št. VL 154348/2009 z dne 14. 12. 2009, uspela. Hkrati pa trditvam nasprotuje tako njena kartica odprtih postavk, v katerih izkazuje predmetni dolg, da terjatve niso sporne pa izkazuje tudi predlog asignacije z dne 29. 3. 2010, ki ga je prvostopnemu organu posredovala davčna dolžnica in ki ga je na davčno dolžnico naslovila tožeča stranka (dolžnikova dolžnica). Na podlagi navedenega je bilo torej ugotovljeno, da so bili v času izdaje sklepa izpolnjeni vsi pogoji za davčno izvršbo, dolžnikov dolžnica pa z ugovorom ni dokazala obstoja enega od ugovornih razlogov, ki jih predvideva ZDavP-2 v 174. členu.

Tožeča stranka je zoper izpodbijano odločitev vložila tožbo, v kateri navaja, da predmetna terjatev davčnega dolžnika ni izkazana in da davčna dolžnica ni predložila ustrezne sodne odločbe, iz katere bi bilo razvidno, da je terjatev do njega nesporna in pravnomočna. Davčni organ ni pristojen odločati o utemeljenosti terjatev davčnega dolžnika, morebitne nepravilnosti pri knjiženju oziroma odbijanju DDV pa so lahko le stvar samoprijave ali inšpekcijskega postopka. Ker je prvostopni organ glede terjatve, ki je predmet rubeža, prevzel vlogo sodišča, je izpodbijana odločitev nična. Predlaga, da se izpodbijani sklep odpravi ter da se postopek davčne izvršbe proti tožeči stranki ustavi oziroma podrejeno, da se po odpravi izpodbijanega sklepa zadeva vrne v ponovno odločanje prvostopnemu organu. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka v celoti prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitve izpodbijane odločbe in odločbe organa druge stopnje.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da je bil zoper družbo A. d.d. dne 4. 4. 2011 uveden stečajni postopek ter da je stečajni upravitelj C.C. dne 30. 5. 2011 sodišču sporočil, da prevzema postopek v tej zadevi (208. člen Zakona o pravdnem postopku). Glede na navedeno je zato sodišče upravni spor nadaljevalo zoper tožečo stranko A. d.d. - v stečaju v smislu presoje zakonitosti s tožbo izpodbijanega sklepa davčnega organa prve stopnje. Kot izhaja iz podatkov predloženega upravnega spisa je bil postopek davčne izvršbe začet in tudi realiziran še pred začetkom stečajnega postopka. Glede na tako ugotovljeno stanje izvršilnega postopka zato uvedba stečajnega postopka na davčni izvršilni postopek nima vpliva, kar pomeni, da je sodišče, v skladu z določbo 2. člena Zakona o upravnem sporu, v tem upravnem sporu presojalo zakonitost izpodbijanega upravnega akta – sklepa o davčni izvršbi nad denarno terjatvijo dolžnika.

Po presoji sodišča je izpodbijani sklep zakonit iz razlogov, ki jih navajata oba upravna organa, sodišče pa se ob svoji obrazložitvi nanje sklicuje v skladu z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1. V 172. členu ZDavP-2 je določeno, da sklep o izvršbi na denarno terjatev dolžnika davčni organ vroči dolžniku in dolžnikovemu dolžniku. Po 173. členu ZDavP-2 (rubež denarnih terjatev) se s sklepom o izvršbi dolžniku zarubi terjatev, ki jo ima do svojega dolžnika do višine njegovega davka, dolžnikovemu dolžniku pa se naloži, da zarubljeni znesek terjatve plača na predpisane račune. Rubež denarnih sredstev se opravi z dnem, ko je sklep o izvršbi vročen dolžnikovem dolžniku. V 174. členu (ugovor dolžnikove dolžnika) je določeno, da lahko dolžnikov dolžnik v svojem ugovoru ugovarja, da dolžniku ni dolžan, da je dolg pogojen ali da dolg še ni dospel v plačilo in ne bo dospel v plačilo v enem letu od prejema sklepa.

Izpodbijana odločitev temelji na konkretnem seznamu dospelih obveznosti dolžnika do davčnega zavezanca, za katera tožeča stranka niti pred izdajo izpodbijanega sklepa, čeprav je to možnost imela, kakor tudi v postopku z ugovorom zoper izpodbijani sklep, ni predložila nobenih dokazil, ki bi dokazovala spornost predmetnih terjatev. Tudi v tožbi tožeča stranka ne navaja nobenih konkretnih dejstev in argumentov, s katerimi bi ovrgla navedena dejstva oziroma ugotovitve. Glede na citirane določbe 173. in 174. člena ZDavP-2 pa so neutemeljeni tudi tožbeni ugovori, v smislu katerih predmetne terjatve (davčnega dolžnika do nje) ne morejo biti predmet davčne izvršbe, ker niso bile pravnomočno ugotovljene v sodnem postopku. Davčni organ je po zakonu upravičen zarubiti tiste terjatve davčnega dolžnika, ki so v času izdaje sklepa o davčni izvršbi na denarno terjatev dolžnika nesporne, kar izhaja iz poslovnih knjig in listin. V obravnavanem primeru pa tožnik spornost navedenih terjatev davčnega dolžnika do njega, po računih navedenih v izpodbijanem sklepu, ni izkazal. Ugovori, da so terjatve davčnega dolžnika do njega sporne, ker poslovno sodelujeta in da med njima prihaja do medsebojnih upniško dolžniških razmerij, pa so zgolj pavšalni in se ne nanašajo na konkretne račune, ki so predmet rubeža. Glede na vse navedeno je sodišče ugotovilo, da je bila odločitev upravnega organa zakonita, zato je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Odločitev o zavrnitvi zahteve za povrnitev stroškov postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, saj tožnik v obravnavanem primeru v sporu ni uspel, zato je dolžan sam nositi svoje stroške postopka.