Jedro

Dolžnost toženke pomagati zapustnici se zaradi možnosti, da ji bo morda pomagal kdo drug (konkretno sestra), ni prav nič zmanjšala in se toženka na to možnost tudi ni mogla zanašati. Pritožbeno sodišče sicer ne dvomi, da je zapustnica po svoji preselitvi stike s toženko odklanjala, saj je za to nedvomno imela razloge (samovoljno ravnanje toženke v zapuščinskem postopku; neplačilo dolga nastalega z uporabo plačilne kartice; pasivnost pri reševanju bivanjskega problema), a tudi to na odločitev, ki ima podlago v opustitvi toženke pred tem, ne more vplivati.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki II izreka spremeni tako, da se znesek stroškov, ki jih mora toženka plačati tožnici, zniža za 2.119,35 EUR, to je na znesek 4.154,26 EUR.

V ostalem se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnica s tožbo, na vložitev katere je bila napotena v zapuščinskem postopku po pok. A. A., zahteva ugotovitev, da je toženka iz razloga po 4. točki 126. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) dedno nevredna. Sodišče prve stopnje je zahtevku ugodilo in toženki naložilo, da tožnici povrne 6.273,61 EUR stroškov postopka.

2. Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo toženka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo izpodbijane odločitve tako, da bo zahtevek zavrnjen, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Uvodoma povzema 126. člen ZD in opozarja, da je treba določilo razlagati restriktivno. Analogija ni dopustna. Meni, da je sodišče prve stopnje pri presoji prekoračilo meje dedne nevrednosti po 4. točki prvega odstavka 126. člena ZD. Odločilna dejstva, kot jih je ugotovilo sodišče, ni mogoče umestiti pod to določbo. Dolžnost otrok, da preživljajo starše ni absolutna, ampak je glede na 124. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) odvisna od tega, ali imajo starši sami dovolj sredstev za preživljanje in ali so otroci preživljanja sposobni. Opustitev pomoči pa predstavlja opustitev tiste pomoči, ki jo zapustnik nujno potrebuje, da ne bi bilo ogroženo njegovo zdravje ali življenje. Glede zastopanja zapustnice v zapuščinskem postopku vztraja, da pooblastila zapustnice ni izkoristila, ampak je ravnala v njeno dobro. Sodnih sporov ali kazenskih postopkov ni mogoče okvalificirati kot hujše nehvaležnosti oziroma kot razloga za dedno nevrednost. Pri ugotavljanju dejanskega stanja je treba upoštevati, da priča A. V. toženke nikoli ni marala. Po drugi strani sodišče ne sprejema izpovedbe priče Z. U., da sta imeli toženka in zapustnica povsem normalno razmerje in tega za čas po letu 2010 ne sprejme, čeprav je toženka dokazala, da je za mamo skrbela dokler je lahko, nato pa je dala vlogo za dom. Vztraja, da jo je v letu 2012 povabila, da pride živet v K., česar pa zapustnica ni želela. Sodišče neutemeljeno in brez razlogov toženki ne verjame. Povzema del izpovedbe priče Z. U. Ne drži, da bi toženka zapustnici po smrti partnerja odnesla vrednejše stvari in denar. Ne glede na to, ali so dejstva glede zapuščinskega postopka po zapustničinem partnerju resnična ali ne, gre za nerelevantna dejstva glede dedne nevrednosti. Ne gre ne za kršitev dolžnosti preživljanja ne za opustitev potrebne pomoči. Kreditno kartico je zapustnica toženki sama izročila in je z njo med drugim kupovala tudi stvari za zapustnico. Obveznosti je sama poravnavala. Ker pa so določene obveznosti zapadle v plačilo tudi po preklicu pooblastila in ker toženka kasneje z zapustnico ni imela stika, o stanju ni bila več obveščena in zato obveznosti ni mogla poravnati. S kartico je med drugim kupovala živila in druge stvari za zapustnico. Opozarja, da je ovadbo zoper toženko napisala priča R. R., domnevno po nareku zapustnice, napisala je tudi njeno oporoko, pri čemer ne gre prezreti, da je priča izrazito nastrojena zoper toženko. V zvezi z uporabo kartice zoper toženko nikoli ni tekel kazenski postopek, zapustnica pa tudi nikoli ni vložila odškodninske tožbe. Uporaba kartice je za presojo dedne nevrednosti nerelevantna, saj zaradi nje ni bilo ogroženo življenje ali zdravje ali preživljanje zapustnice. Zapustnica je prejemala pokojnino in ni bila brez sredstev za preživljanje. Do maja 2012 je toženka za zapustnico urejala vse pravne zadeve in se je z njo dobro razumela. Zanjo je tudi skrbela (priprava hrane, urejanje stanovanja, plačilo računov, skrb za oblačila). To je potrdila tudi tožnica, saj je izjavila, da je skrb za sestro prevzela maja 2012. Pred izselitvijo je zapustnici predlagala, da se preseli k njej v K., a je zapustnica to odklonila. Sodišče ji tega neutemeljeno ne verjame. Drugega dokaza ni mogla ponuditi, saj tega razen nje in zapustnice ni nihče vedel. Stanovanje v L. je bilo zasedeno z najemniki in pogodbe ni bilo mogoče prekiniti. Ko se je zapustnica morala izseliti iz stanovanja, je neupravičeno menila, da je razlog toženkino ravnanje in ji je to zamerila. Zaradi starosti in bolezni ni mogla več razsojati zadev. Po preselitvi je zapustnica tudi pod vplivom tožnice stike s toženko začela zavračati in zato tega ni mogoče šteti v toženkino breme. Ker je tožnica toženko celo fizično napadla, se jo je bala obiskovati, poleg tega pa tudi ni želela, da bi prihajalo do neljubih izpadov, ki bi po nepotrebnem obremenjevali zapustnico. Sklicuje se na odločbo VSC Cp 699/97. V času, ko je bila zapustnica pri tožnici in v Domu X, je bilo zanjo dobro poskrbljeno. Imela je pokojnino v višini 600 EUR in še dodatek za pomoč in postrežbo v višini 418,88 EUR. O tem, da bi bila brez sredstev za preživljanje, zato ni mogoče govoriti. Sama je bila tista, ki je oddala vlogo za oskrbo v domu in pri tem ni zlorabila pooblastila. Kazenska ovadba, ki jo je zapustnica v letu 2014 vložila zoper toženko, je bila posledica prigovarjanja tožnice, zaradi svojega zdravstvenega stanja pa se njene vsebine ni zavedala oziroma je zaradi sugestije drugih zmotno mislila, da so se določena dejanja zgodila. Tako je zapustnica trdila tudi to, da vloge za dom ni dala, čeprav jo je sama podpisala in bila pregledana pri zdravniku. Kazenski postopek zoper toženko nikoli ni stekel. V letu 2015 je bila pri zapustnici ugotovljena demenca, kar je njeno kritičnost in sugestibilnost še poslabšalo. Dr. P., ki je bil zaslišan, jo je poznal do leta 2014. Povedal je, da je delovala urejeno in ni bila zanemarjena. O stanju zapustnice je tudi sicer nikoli ni nihče obveščal. V tem času zapustnica ni potrebovala pomoči, njeno zdravje in življenje ni bilo ogroženo. Imela je redne prihodke, ki so zadoščali za življenje. Zakonske dolžnosti preživljanja zato ni bilo, niti zapustnica ni bila potrebna pomoči. Sodišče je presojo, ali je bilo zaradi domnevnih ravnaj toženke kakorkoli ogroženo zdravje ali življenje zapustnice, opustilo. V sodbi je bilo dejansko stanje zmotno ugotovljeno, sodišče je nekritično sledilo tožnici in pričam in z razlogi ne prepriča. Poleg tega je pravni standard dedene nevrednosti po 4. točki 126. člena ZD uporabilo napačno in ni upoštevalo, da bi moralo iti za hujšo kršitev dolžnosti preživljanja oziroma skrbi.

Napačna je tudi odločitev o stroških postopka. Glede na vrednost spora, bi bila tožnica za tožbo upravičena do nagrade največ 900 točk. Posvet s stranko je vključen v pripravo tožbe; za pripravljalne vloge bi ji moralo priznati manj, to je za prvo vlogo 900 točk, za drugo pa 675 točk. Enako velja za udeležbe na narokih, nagrade so priznane v previsokem znesku.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila. Meni, da je neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora. Toženka je vložila še repliko na odgovor, ki pa je pritožbeno sodišče ni upoštevalo, saj njene vložitve ZPP ne predvideva.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožnica očitka, da je sodišče storilo bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, ni konkretizirala. Takšno uveljavljanje v pogledu kršitev na katere pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, ne zadostuje. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu opravilo pritožbeni preizkus zgolj v pogledu ostalih, uradoma upoštevnih kršitev in ugotovilo, da niso bile storjene.

6. Na podlagi 4. točke prvega odstavka 126. člena ZD postane dedno nevreden tisti, ki se je huje pregrešil zoper dolžnost preživljati zapustnika, ki ga je bil po zakonu dolžan preživljati, kakor tudi, kdo ni hotel dati zapustniku potrebne pomoči. Tako hujša dolžnost preživljanja kot opustitev potrebne pomoči sta pravna standarda, katerih vsebino mora sodišče skrbno presoditi v vsakem konkretnem primeru. Ker je sicer vsaka oseba, ki je ob uvedbi dedovanja živa, dedno sposobna (125. člen ZD), gre za izjemo, ki jo je treba ozko razlagati in uporaba analogije ni dopustna.1 Je pa glede na besedilo zgoraj povzete določbe pri prvo navedeni opustitvi treba ugotoviti tako obstoj zakonite dolžnosti preživljanja kot tudi to, da je bila ta huje kršena. Pri drugi opustitvi, ki v zakonu ni podrobneje opredeljena, pa se je sodna praksa2, tudi ob upoštevanju pravne teorije,3 oprla na razlago opustitve nudenja potrebne pomoči, kot ta izhaja iz 129. in 130. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1).4 Izrekla je, da je dedno nevreden tisti, ki (krivdno) zapustniku ni nudil nujne pomoči, s katero bi ohranil življenje in zdravje, to pomoč pa bi lahko nudil brez nevarnosti zase ali koga drugega.5

7. Dolžnost otrok, da preživljajo svoje starše, je bila urejena v 124. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR). Polnoletni otrok je bil po tej določbi dolžan po svojih zmožnostih preživljati svoje starše, če ti niso imeli dovolj sredstev za življenje in si jih tudi niso mogli pridobiti. Ker iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje ne izhaja, da zapustnica (zaradi nizkih dohodkov ali zaradi posledic toženkinih ravnanj6) ni imela dovolj sredstev za preživljanje, pravdni stranki pa v pritožbi oziroma v odgovoru ne trdita, da bi bilo dejansko stanje v tem pogledu nepopolno ugotovljeno, ta razlog ne more biti podlaga za toženkino dedno nevrednost. 8. Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov v pravilnost dejanskih ugotovitev o ravnanju toženke v zapuščinskem postopku po pok. zapustničinem partnerju (glej 27. točko izpodbijane sodbe)7 in o njeni (zlo)rabi kartice ... (glej 26. točko iste sodbe)8. Se pa, kljub zavržnosti teh ravnanj, strinja s pritožnico, da ne prvo ne drugo ravnanje za odločanje o toženkini dedni nevrednosti ni relevantno. Ta ravnanja namreč že na prvi pogled ne morejo predstavljati opustitve potrebne pomoči zapustnici, iz razlogov, ki so bili navedeni že v prejšnji točki, pa jih ni mogoče umestiti niti pod (hujšo) kršitev dolžnosti preživljanja.

9. Kot opustitve potrebne pomoči zapustnici po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče kvalificirati niti tega, da toženka z zapustnico (tudi) v obdobju po njeni namestitvi v dom upokojencev ni imela nobenega stika. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje sicer izhaja, da je bila zapustnica bolna in je zato pomoč rabila, vendar pa ji je bila le-ta nudena v okviru domske oskrbe, za katero je z vložitvijo ustrezne vloge poskrbela prav toženka. Da bi zapustnica morda rabila še kakšno drugačno pomoč, ki bi lahko imela za posledico življenjsko ali zdravstveno ogroženost, pa je toženka ni bila pripravljena nuditi, pa iz izpodbijane sodbe ne izhaja. Opustitev vseh stikov z bolno materjo je v okoliščinah konkretnega primera zato lahko le moralno sporno ravnanje, ne more pa predstavljati podlage za sklep o dedni nevrednosti toženke.

10. Kot opustitev nudenja zapustnici potrebne pomoči, pa je sodišče prve stopnje tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno kvalificiralo dejstvo, da toženka ni pomagala bolni in pomoči potrebni materi, ko se je bila slednja v maju 2012 prisiljena izseliti iz stanovanja v L. in drugega bivališča ni imela. Drži sicer, da ji sodišče prve stopnje neutemeljeno šteje v breme dejstvo, da matere ni namestila v stanovanje v L., saj je bilo stanovanje oddano v najem, najemno pogodbo pa je iz nekrivdnih razlogov s strani najemodajalca mogoče odpovedati le ob sočasni zagotovitvi drugega primernega stanovanja (106. člen Stanovanjskega zakona, v nadaljevanju SZ-1). Vendar pa ji sodišče prve stopnje utemeljeno očita, da toženka svoji materi, ko je bilo jasno, da bo ostala brez bivališča in si sama ni zmogla pomagati, ni ponudila možnosti, da pride živet k njej. Pritožbeno sodišče dodaja, da bi ji tako možnost lahko ponudila vsaj za čas do ugodno rešene prošnje za sprejem v institucionalno varstvo, oddane v marcu 2012 (glej prilogo B8). V to, da tega ni storila, pritožbeno sodišče ne dvomi, ne dvomi pa niti v ugotovitev, da zapustnica take možnosti ni odklanjala. Taka ugotovitev ima namreč podlago v dokazni oceni toženkine izpovedbe, ki sodišča prve stopnje ni prepričala. Ker drugih dokazov za svojo drugačno trditev toženka ni ponudila, tožnica pa je izpovedovala povsem nasprotno, je bil pri dokazni oceni neposreden vtis, ki ga je dobila sodnica, ki je dokaze izvajala, posebej pomemben in tega vtisa pritožbeno sodišče brez utemeljenega razloga ne more spregledati. Takega razloga, ki bi vzbudil dvom v pravilnost dokazne ocene, pa pritožnica v pritožbi ne navede. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da bi toženka materi v nastalem položaju lahko pomagala tudi tako, da bi ji nudila pomoč (vsaj) pri iskanju novega bivališča, a sodba ugotovitev, da bi v tej smeri karkoli storila, nima. Popolna pasivnost toženke, bi zapustnico, če ji ne bi pomagala tožnica, ob upoštevanju njene takratne starosti (71 let) in siceršnjega zdravstvenega stanja (Parkinsonova bolezen), nedvomno privedla v položaj, v katerem bi bilo ogroženo najmanj njeno zdravje. Dejstvo, da je zapustnici na koncu pomagala tožnica, na presojo ne more vplivati. Dolžnost toženke pomagati zapustnici se namreč zaradi možnosti, da ji bo morda pomagal kdo drug (konkretno sestra), ni prav nič zmanjšala in se toženka na to možnost tudi ni mogla zanašati. Pritožbeno sodišče sicer ne dvomi, da je zapustnica po svoji preselitvi stike s toženko odklanjala, saj je za to nedvomno imela razloge (samovoljno ravnanje toženke v zapuščinskem postopku; neplačilo dolga nastalega z uporabo plačilne kartice; pasivnost pri reševanju bivanjskega problema), a tudi to na odločitev, ki ima podlago v opustitvi toženke pred tem, ne more vplivati.

11. Toženka pa utemeljeno graja stroškovno odločitev. Glede na vrednost spora, ki znaša 41.000 EUR, je tožnica za sestavo tožbe po tar. št. 18 Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) in upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR, ki je veljala do 6. 4. 2019, upravičena do 900 točk nagrade in ne do 1500 točk, ki jih je priznalo sodišče prve stopnje. Tožnici je bila nadalje neutemeljeno priznana nagrada za opravila, ki so bila potrebna za sestavo tožbe, saj so zajeta v nagradi za tožbo. V previsokem znesku so bile odmerjene tudi nagrade za pripravljalne vloge in zastopanje na narokih. Za prvo pripravljalno vlogo, ki je sledila tožbi, tožnici po tar. št. 19/1 OT pripada 900 točk, za drugo pripravljalno vlogo pa po tar. št. 19/2 OT 675 točk. Za zastopanje na narokih ji pripada na podlagi tar. št. 20/1 OT 900 točk za prvi narok, za ostale pa na podlagi tar. št. 20/2 450 točk. Tožnica je torej upravičena le do nagrad v skupni vrednosti 5.675 točk, z upoštevanjem materialnih stroškov po 3. odstavku 11. člena OT, ki tožnici pripadajo v višini 66,75 točk, pa do vrednosti 5.741,75 točk. To, ob upoštevanju vrednosti točke, ki je veljala v času, ko je stroške odmerilo sodišče prve stopnje, znaša 2.635,46 EUR, skupaj z 22 % DDV (579,80 EUR) ter plačano takso (939 EUR) pa skupaj 4.154,26 EUR.

12. Pritožba je glede na obrazloženo delno utemeljena. Pritožbeno sodišče ji je zato ugodilo v pogledu stroškovne odločitve tako, da je na podlagi pete alineje 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v točki II izreka spremenilo tako, da je znesek stroškov, ki jih mora toženka plačati tožnici, znižalo za 2.119,35 EUR, to je na znesek 4.154,26 EUR. V ostalem pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP sodbo v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo.

13. Ker je toženka s pritožbo uspela le delno in le v pogledu stroškovne odločitve, do povračila pritožbenih stroškov ni upravičena (tretji odstavek 154. člena ZPP v zvezi z 165. členom ZPP). Ker je tožnica v odgovoru na pritožbo zgolj pritrdila razlogom, ki jih je za odločitev navedlo sodišče prve stopnje, je bil ta nepotreben. Stroške, ki so ji z njim nastali, je zato dolžna nositi sama (155. člen ZPP v zvezi z 165. členom ZPP).

1 Glej K. Zupančič in V. Žnidaršič Skubic, Dedno pravo, UL, 2009, stran 75. 2 Glej na primer odločbo VSL I Cp 1901/2018. 3 Glej K. Zupančič in V. Žnidaršič Skubic, Dedno pravo, UL, 2009, stran 76 ter Kreč - Pavić, Komentar Zakona o nasleđivanju sa sudskom praksom, Zagreb, 1964, stran 426. 4 V 129. členu KZ-1 je opredeljeno kaznivo dejanje zapustitve slabotne osebe, ki ga stori tisti, ki pusti osebo, ki mu je bila zaupana ali za katero sicer mora skrbeti brez pomoči v razmerah, ki so nevarne za življenje ali zdravje. 130. člen KZ-1 pa opredeljuje kaznivo dejanje opustitve pomoči, ki ga stori tisti, ki ne pomaga osebi, ki je v neposredni smrtni nevarnosti, čeprav bi to lahko storil brez nevarnosti zase ali za koga drugega. 5 Glej odločbi VS RS II Ips 552/2004 in II Ips 418/2008, podobno tudi odločbi VSL III Cp 951/2009 in I Cp 1901/2018. 6 Pritožbeno sodišče ima pri tem v mislih predvsem (finančne) posledice, ki jih je zapustnici povzročilo ravnanje toženke v zapuščinskem postopku po pok. .... (dolg iz naslova pravdnih stroškov po zamudni sodbi - priloga A10) in toženkina uporaba kartice ... (nastanek dolga v višini 1.947,01 EUR). 7 Da bi v tem postopku ravnala tako, kot ji je naročila zapustnica, toženka ni dokazala. Tega namreč niti sama ni prepričljivo potrdila, ko je bila zaslišana (glej razloge v točki 27 izpodbijane sodbe), ostali izvedeni dokazi (zapisnik o zapustničinem zaslišanju na policiji pod A5, kasneje izdana zamudna sodba pod A9, zapustničin preklic vseh danih pooblastil pod A45) pa dokazujejo celo nasprotno. Pritožbeno sodišče ne dvomi niti v to, da je toženka podatke o še dveh zakonitih dedičih namenoma zamolčala. Da je za oba zapustnikova sinova vedela, ni sporno, ne drži pa niti to, da je sodišče o tem ni povprašalo. Iz zapisnika zapuščinske obravnave namreč izhaja, da je sodišče toženki postavilo izrecno vprašanje o obstoju drugih zakonitih dedičev. Da so to zapustnikovi sinovi, pa je bilo toženki, ki je po poklicu pravnica, nedvomno znano. 8 Sodišče prve stopnje je dejstvo, da je toženka zapustničino kreditno kartico uporabljala za lastne potrebe, ugotovilo kot neprerekano (drugi odstavek 214. člena ZPP). Ker toženka v pritožbi ne trdi, da je tej tožničini trditvi v postopku pred sodiščem prve stopnje pravočasno in obrazloženo nasprotovala, pritožbeno sodišče nima podlage, da bi njeno resničnost preverjalo. Pritožbena navedba, da je toženka s kartico kupovala tudi živila ter druge osebne stvari za zapustnico, je zato neupoštevna. Pritožbeno sodišče tudi nima nobenih pomislekov v ugotovitev, da bi toženka dolg, ki ga je povzročila z uporabo kartice, lahko poravnala. Kot pravilno pojasni že sodišče prve stopnje, bi to lahko storila neposredno pri banki.