Jedro

Toženka v pritožbi neutemeljeno poudarja zahtevo po evidentiranju delovnega časa oziroma v tem okviru prihoda na delo in odhoda z dela ter izrabe odmora med delom in se sklicuje na določbe Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti (ZEPDSV), saj, kot je pravilno povzelo sodišče prve stopnje, prvi očitek ni v tem, da tožnik 4. 10. 2023 ne bi evidentiral prihoda na delo ali odhoda z delo. Toženka sama je že v odpovedi in nato pred sodiščem prve stopnje navedla, da je tožnik evidentiral prihod na delo ob 8.04 uri in odhod z dela ob 15.56 uri. Sodišče prve stopnje je glede na tožnikove trditve, da zanj na delovnem mestu voznik poslovodstva pravilo, da je treba evidentirati izhode med delovnim časom, glede na naravo dela ni veljalo, ugotavljalo, ali to drži. Utemeljeno je verjelo skladnim izpovedim tožnika in prič E. E., A. A., F. F. ter G. G., potrjenim z dejstvom, ki ga je ugotovilo iz predložene listine (izpis iz evidence delovnega časa), da odmori (izhodi) med delovnim časom nikoli niso bili evidentirani, ne pa drugačni izpovedi zakonitega zastopnika toženke, ki je ostala osamljena; priča B. B. je le na splošno izpovedal o evidentiranju delovnega časa. Priča E. E. je sicer res nekdanji generalni direktor toženke, sta pa takšno prakso (in pravilo) izrecno potrdili zaslišani A. A., ki je bila tožniku nadrejena, in F. F., njena namestnica, ki je še vedno zaposlena pri toženki.

Izrek

I. Pritožbi tožnika se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni v točkah I, II in IV izreka, tako da se v celoti na novo glasi:

"I. Tožeči stranki zaradi nezakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 11. 2023 delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z dnem 6. 11. 2023, temveč še traja. Tožena stranka je dolžna tožečo stranko pozvati na delo po pogodbi o zaposlitvi z dne 26. 2. 2018.

II. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki za čas od 7. 11. 2023 do vrnitve na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, plačati mesečna nadomestila plač upoštevaje plačo, ki bi bila tožeči stranki izplačana, če bi delala pri toženi stranki, z vsemi pripadajočimi dodatki, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in jo za ta čas prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije.

III. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati stroške postopka odpovedi v znesku 790,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 11. 2023 in 202,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 11. 2023.

IV. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 1.540,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka.

V. Zavezanec za plačilo sodne takse je tožena stranka."

II. Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba v nespremenjenem delu.

III. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati stroške pritožbenega postopka v višini 559,98 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožniku zaradi nezakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 11. 2023 delovno razmerje pri toženki ni prenehalo z dnem 6. 11. 2023, ampak je trajalo do 17. 6. 2024, ko je pogodbo o zaposlitvi sodno razvezalo; kar je zahteval tožnik več (da ga je dolžna toženka pozvati na delo po pogodbo o zaposlitvi z dne 26. 2. 2018 ter mu vzpostaviti in priznati delovno razmerje od 18. 6. 2024 dalje), je zavrnilo (točka I izreka). Toženki je naložilo, da tožniku za čas od 7. 11. 2023 do 17. 6. 2024 prizna vse pravice iz delovnega razmerja, plača mesečna nadomestila plač v višini plače, kot če bi delal, z vsemi dodatki, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in ga za ta čas prijavi v zavarovanje za vpis v matično evidenco pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije; kar je zahteval več (priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, plačilo nadomestil plač z vsemi dodatki z zakonskimi zamudnimi obrestmi in prijava v zavarovanje za vpis v matično evidenco pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije za čas od 18. 6. 2024 dalje), je zavrnilo (točka II izreka). Naložilo ji je plačilo stroškov postopka odpovedi v višini 790,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 11. 2023 in 202,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 11. 2023 (točka III izreka), denarnega povračila v višini 28.343,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka petnajstdnevnega izpolnitvenega roka (točka IV izreka) in pravdnih stroškov v višini 1.540,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka petnajstdnevnega izpolnitvenega roka (točka V izreka). Določilo jo je za zavezanko za plačilo sodne takse (točka VI izreka).

2. Zoper zavrnilni del navedene sodbe se iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje tožnik. Navaja, da je zakoniti zastopnik toženke izpovedal, da je tožniku pogodbo o zaposlitvi odpovedal zaradi izgube zaupanja. S tem je povezal zavzemanje za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je upoštevalo le to izpoved, okoliščin na strani tožnika, ki bi pretehtale, ni našlo. Zakoniti zastopnik ima lasten interes zoper reintegracijo, ki ne more biti odločilen. Delo zanj je tožnik opravljal le nekajkrat. Glede na to zaupanje ni bistvenega pomena. Nezaupanje je zakoniti zastopnik povezal z iznašanjem poslovnih listin, kar tožniku v odpovedi ni bilo očitano. Da bi iznašal poslovne listine, ni bilo ugotovljeno. Toženka tožnika povezuje z objavami v medijih, kar ni utemeljeno. Tožnik je kot invalid težko zaposljiv. Ta okoliščina bi morala pretehtati nad zavzemanjem toženke za sodno razvezo. Zakoniti zastopnik je zlorabil svoj položaj. Zaradi osebne zamere si prizadeva, da se tožnik ne vrne na delo. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da zahtevku še v tem delu ugodi. Priglaša stroške pritožbe.

3. Zoper ugodilni del sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Sklicuje se na 6. člen EKČP in 22. člen Ustave RS, iz katerih izhaja obveznost sodišča, da se opredeli do vseh bistvenih dokazov oziroma vseh bistvenih navedb strank. Tega sodišče prve stopnje ni storilo. Dolžnost evidentiranja delovnega časa je toženka dokazovala z elektronskim sporočilom A. A. z dne 28. 9. 2021, s katerim je v realizacijo posredovala sklep poslovodstva - Sklep št. 34. Razlaga tega sklepa ni v pristojnosti tožnika. Tožnik je na sklep vezan in bi ga moral upoštevati. Morebitni drugačni dogovori, sklenjeni s prejšnjim zakonitim zastopnikom toženke, so učinkovali le v njunem medsebojnem razmerju. V razmerju do toženke oziroma novega zakonitega zastopnika se tožnik nanje ne more sklicevati. S tem bi prišlo do nedopustnega posega v delovno razmerje, v katerem je delavec vezan na navodila delodajalca. Tožnik se odgovornosti za kršitev ne more razbremeniti s sklicevanjem na nezakonito prakso. Bistveno je, da s takšno prakso zakoniti zastopnik toženke ni bil seznanjen in je ni dopuščal. Tožnik se je izpovedal, da je le nekajkrat opravljal delo za zakonitega zastopnika toženke. Spremenjen način dela pomeni, da so se prilagodile zahteve glede evidentiranja na delu. Spornega dne je tožnik delo opravljal na upravi, kar pomeni, da bi se moral evidentirati. Tega sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Prav tako ni upoštevalo, da je toženka po zakonu dolžna voditi evidenco delovnega časa. Neevidentiranje delovnega časa je kršitev (sodba in sklep VS RS VIII Ips 228/2016 z dne 7. 3. 2017, sodba VDSS Pdp 476/2019 z dne 22. 1. 2020). Zmotno je štelo, da je imel tožnik ustno pooblastilo zakonitega zastopnika za prevzem računov oziroma celo takšno navodilo, pri čemer iz izpodbijane sodbe ne izhaja, za kakšno pooblastilo je šlo. Tožnik pooblastila ni predložil, zakoniti zastopnik mu ga ni podelil. Sporni račun je toženka že prejela, do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Pooblastilo bi moralo biti v pisni obliki; takšna zahteva glede obličnosti je predpisana v delovnem razmerju. Prevzem računov ni bila delovna naloga tožnika. Morebitno pooblastilo bi mu podal zakoniti zastopnik le skupaj s članom poslovodstva; določeno je bilo skupno zastopanje. Sodišče prve stopnje bi moralo verjeti priči B. B., ne pa A. A., ki je bila v sporu s toženko zaradi podane odpovedi. Zakoniti zastopnik je izpovedal, da tožniku ni naročil prevzema računa; takšnega navodila priča A. A. ni mogla slišati. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do predložene elektronske korespondence pogodbenega partnerja, da je prevzem računa neobičajen. Ni presojalo očitka, da tožnik računa ni izročil toženki. Prisodilo mu je previsoko denarno povračilo ob sodni razvezi. Pri tem ni upoštevalo, da so zaposlitvene možnosti na splošno dobre; z gotovostjo je pričakovati, da se bo tožnik zaposlil pri drugem delodajalcu. Poklic avtomehanika in voznika je iskan. Tožnik ni varovan kot starejši delavec. Brez zaposlitve je bil pol leta. V izreku sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je denarno povračilo podvrženo plačilu davkov in prispevkov (sodba VDSS Pdp 318/2014 z dne 18. 6. 2014). Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da zahtevek zavrne.

4. V odgovorih na pritožbi pravdni stranki prerekata navedbe nasprotne stranke. Pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbi zavrne kot neutemeljeni in potrdi z nasprotne strani izpodbijani del sodbe. Tožnik priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožba tožnika je utemeljena, pritožba toženke ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 11. 2023, ki jo je toženka podala tožniku iz razloga, določenega v 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), nezakonita. Kot je pravilno povzelo v točki 7 obrazložitve izpodbijane sodbe, mu je v odpovedi očitala:

- da je 4. 10. 2023 trikrat zapustil prostore in območje uprave delodajalca, in sicer med 8.46 in 9.50 uro, med 9.54 in 10.45 uro ter med 10.51 in 12.52 uro, pri čemer svoje odsotnosti ni evidentiral v elektronskem sistemu v skladu z Odredbo o delovnem času;

- da je 4. 10. 2023 ob približno 9.20 uri pri poslovnem partnerju delodajalca C., d. o. o., Podružnica D., samovoljno in nepooblaščeno poizvedoval o izstavljenem računu za popravilo službenega osebnega vozila in nepooblaščeno pridobil kopijo računa št. ...

7. Toženka v pritožbi neutemeljeno poudarja zahtevo po evidentiranju delovnega časa oziroma v tem okviru prihoda na delo in odhoda z dela ter izrabe odmora med delom in se sklicuje na določbe Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti (ZEPDSV), saj, kot je pravilno povzelo sodišče prve stopnje, prvi očitek ni v tem, da tožnik 4. 10. 2023 ne bi evidentiral prihoda na delo ali odhoda z delo. Toženka sama je že v odpovedi in nato pred sodiščem prve stopnje navedla, da je tožnik evidentiral prihod na delo ob 8.04 uri in odhod z dela ob 15.56 uri.

8. Sodišče prve stopnje je glede na tožnikove trditve, da zanj na delovnem mestu voznik poslovodstva pravilo, da je treba evidentirati izhode med delovnim časom, glede na naravo dela ni veljalo, ugotavljalo, ali to drži. Utemeljeno je verjelo skladnim izpovedim tožnika in prič E. E., A. A., F. F. ter G. G., potrjenim z dejstvom, ki ga je ugotovilo iz predložene listine (izpis iz evidence delovnega časa), da odmori (izhodi) med delovnim časom nikoli niso bili evidentirani, ne pa drugačni izpovedi zakonitega zastopnika toženke, ki je ostala osamljena; priča B. B. je le na splošno izpovedal o evidentiranju delovnega časa. Priča E. E. je sicer res nekdanji generalni direktor toženke, sta pa takšno prakso (in pravilo) izrecno potrdili zaslišani A. A., ki je bila tožniku nadrejena, in F. F., njena namestnica, ki je še vedno zaposlena pri toženki.

9. Sodišče prve stopnje je o Sklepu št. 34 razlogovalo v izpodbijani sodbi, in sicer je v zvezi z njim pravilno ugotovilo, da se na tožnika ni nanašal. Enako kot glede pravila glede evidentiranja izhodov med delovnim časom je utemeljeno verjelo skladnim izpovedim tožnika in prič E. E., A. A., F. F. ter G. G., ne zakonitemu zastopniku toženke. Priča B. B. o Sklepu št. 34 ni izpovedal.

10. Na podlagi pravilne ugotovitve, da za tožnika glede na naravo dela ni veljalo pravilo, da je treba evidentirati izhode med delovnim časom, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da prvi očitek v odpovedi ne predstavlja kršitve obveznosti iz delovnega razmerja. V zvezi s tem toženka v pritožbi neutemeljeno navaja, da je šlo za nezakonito prakso, saj sta zanjo vedeli in jo dopuščali tožniku nadrejena delavka A. A. in njena namestnica F. F. Pravilo se s prihodom novega generalnega direktorja toženke ni spremenilo. Drugačne pritožbene navedbe toženke so neutemeljene.

11. V pritožbi se toženka sklicuje na primere sodne prakse, v katerih so bila ugotovljena dejstva drugačna; ugotovljena je bila zloraba kartic za evidentiranje delovnega časa, ki je bilo obvezno, oziroma nedovoljena manipulacija s sistemom za evidentiranje delovnega časa.

12. V zvezi z drugim očitkom v odpovedi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je imel tožnik tako pooblastilo za dvig računov, ki se nanašajo na popravilo vozil, kot ustno navodilo v zvezi s konkretnim računom, ki ga je spornega dne pridobil pri pogodbenemu partnerju toženke.

13. Toženka v pritožbi neutemeljeno poudarja obličnostno zahtevo za pogodbo o zaposlitvi; prav iz predložene pogodbe o zaposlitvi (oziroma opisa del in nalog kot priloge) je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila ena od tožnikovih nalog dvig računov, ki se nanašajo na popravilo vozil. To so skladno potrdile priče E. E., A. A. in F. F., njihovim izpovedim in ne drugačni izpovedi B. B. je v izpodbijani sodbi utemeljeno verjelo.

14. Tožnik je pred sodiščem prve stopnje izpovedal, da je imel za pridobitev (kopije) konkretnega računa izrecno (ustno) navodilo generalnega direktorja toženke. Ker je njegovo izpoved v celoti potrdila priča A. A. (izpovedala je, da je slišala to navodilo) in upoštevaje predloženo listino (elektronsko sporočilo z dne 28. 7. 2023), ki se nanaša na popravilo vozila, je sodišče prve stopnje tožnikovi izpovedi utemeljeno verjelo, čeprav je zakoniti zastopnik toženke zanikal, da bi navodilo podal. Navedba toženke, da je priča A. A. neverodostojna, ker je bila s toženko v sporu zaradi podane odpovedi, je nedovoljena pritožbena novota (prvi odstavek 337. člena ZPP). Priča B. B. o ustnem izrecnem navodilu zakonitega zastopnika toženke za pridobitev spornega računa ni izpovedal.

15. Na podlagi pravilne ugotovitve, da je imel tožnik pooblastilo za dvig računov, predvsem pa, da je sporni račun pridobil na podlagi izrecnega ustnega navodila zakonitega zastopnika toženke, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da tudi drugi očitek v odpovedi ne predstavlja kršitve obveznosti iz delovnega razmerja. Glede na navedeno je nebistveno, ali je toženka z izvodom računa že razpolagala in komu je tožnik kopijo računa nato izročil ter ali je bil dvig računa oziroma njegove kopije običaj, kar pomeni, da, četudi sodišče prve stopnje o tem ni izrecno razlogovalo (ker ne gre za bistvena dejstva), izpodbijana sodba ni pomanjkljivo obrazložena, kot navaja toženka v pritožbi.

16. Sodišče prve stopnje je navedlo razloge o vseh za odločitev bistvenih dejstvih, tako da je sprejeto pravilno odločitev pritožbeno sodišče lahko preizkusilo, in se opredelilo do vseh relevantnih navedb toženke. Uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni storilo oziroma ni poseglo v njeno ustavno in konvencijsko pravico do enakega varstva pravic. Sprejelo je pravilno odločitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

17. Tožnik v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo 118. člen ZDR-1, ki v prvem odstavku za primer, če ugotovi, da glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, določa možnost prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča (sodna razveza).

18. Sodišče prve stopnje je (čeprav je pravilno presodilo, da tožnik ni kršil obveznosti iz delovnega razmerja) pri odločanju o reintegraciji oziroma sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi upoštevalo izpoved zakonitega zastopnika toženke, ki jo je v obrazložitvi povzelo, da je tožniku podal odpoved zaradi izgube zaupanja, da mu je zaupal do 4. 10. 2023, kasneje pa ne več, in da je nesprejemljivo iznašanje poslovnih dokumentov izven toženke. Izpodbijano presojo je sprejelo na podlagi dejstev, ugotovljenih iz njegove izpovedi (izguba zaupanja), in upoštevaje, da je medsebojno zaupanje za delo na delovnem mestu tožnika ključnega pomena, pri čemer je štelo, da ta okoliščina na strani toženke pretehta nad tistimi, na strani tožnika, oziroma nad njegovim interesom, da se vrne na delo.

19. Opisana presoja, sprejeta na sicer pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju, ni pravilna. Izguba zaupanja zakonitega zastopnika toženke, ki je povezana z ravnanjem tožnika (iznašanjem poslovnih dokumentov), ki kot kršitev niti ni bilo izrecno opredeljeno v sami odpovedi (je pa povezano z očitkom v odpovedi) in ki pred sodiščem ni bilo ugotovljeno (sodišče prve stopnje ga ni ugotavljalo), kot pravilno opozarja tožnik v pritožbi, ne more predstavljati relevantne okoliščine za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, sploh pa ne takšne, ki bi v primeru delavca, ki je invalid in ima zdravstvene težave, pretehtala.

20. Glede na navedeno je tožnik v posledici nezakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi upravičen do reintegracije. Pritožbeno sodišče je njegovi pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu ustrezno spremenilo (5. točka 358. člena ZPP).

21. Zaradi navedenega je odpadla odločitev o (podrednem) zahtevku za denarno povračilo ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče se do s tem povezanih pritožbenih navedb kot nebistvenih za odločitev ne opredeljuje.

22. Ker sicer (glede ugodilnega dela sodbe) niso podani razlogi, ki jih uveljavlja toženka v pritožbi, niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

23. Odločitev, da je toženka dolžna tožniku plačati stroške pritožbenega postopka, v katerem je uspel, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Pritožbeno sodišče mu je v okviru priglašenih stroškov kot potrebne za pravdo (prvi odstavek 155. člena ZPP) upoštevaje Odvetniško tarifo (OZ) priznalo po 375 točk za sestavo pritožbe in odgovora na pritožbo, v kar so že zajeti stroški za pregled sodbe in poročilo stranki, kar skupaj z materialnimi stroški in davkom na dodano vrednost znaša 559,98 EUR.

-------------------------------

Gre za za primer, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja.

Odredba o delovnem času v posebnem 18. členu ureja izhode med delovnim časom.

Razlogovalo je tudi o primerih, ko tožnik prihoda na delo in odhoda z dela (zaradi narave dela) ni evidentiral (ko recimo dela ni opravljal na upravi), kar glede na očitek v odpovedi za odločitev ni bistveno.

Sklep št. 34, razviden iz elektronskega sporočila z dne 28. 9. 2021 (še v času, ko je bil generalni direktor toženke E. E.), se je nanašal na izvedbo vseh aktivnosti, da se evidentirajo vsi delavci, razen direktorjev organizacijskih enot, pomočnikov in svetovalcev poslovodstva.

Toženka tožniku ni očitala, da bi z dela izostajal (neopravičeno); še v zaključki besedi na zadnjem naroku za glavno obravnavo je poudarila, da se očitek nanaša (le) na kršitev internih aktov.

Toženka tožniku ni očitala, da bi z dela izostajal (neopravičeno); še v zaključki besedi na zadnjem naroku za glavno obravnavo je poudarila, da se očitek nanaša (le) na kršitev internih aktov.

V sodbi in sklepu VIII Ips 228/2016 z dne 7. 3. 2017 (točka 17 obrazložitve) je Vrhovno sodišče RS utemeljilo, da opredelitev določene obveznosti v splošnem aktu delodajalca (glede evidentiranja delovnega časa) na obstoj kršitve ne vpliva.

Tako splošno pooblastilo za dvig računov kot konkretno ustno navodilo bi samo po sebi zadoščalo za presojo, da z očitanim ravnanjem tožnik ni kršil obveznosti iz delovnega razmerja.

Kot pooblastilo po zaposlitvi (80. člen Obligacijskega zakonika - OZ).

B. B. je pripravil Poročilo o izvedeni notranji preiskavi v zvezi s posredovanjem in objavo dokumentacije (računa) na spletnem portalu H. dne 5. 10. 2023.

Toženka se je v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z navedbo, da ji spornega računa ni izročil, opredelila do zagovora tožnika; neizročitve (in še manj odtujitve) računa mu ni očitala kot kršitve obveznosti iz delovnega razmerja (niti ni tega navedla v pisni obdolžitvi). Enako velja za dogajanje v zvezi z objavo računa na spletnem portalu.

Tožnik je invalid III. kategorije. Iz predložene zdravstvene dokumentacije je sodišče prve stopnje ugotovilo še, da ima po podani odpovedi zdravstvene težave.

Toženka je navedbe o izgubi zaupanja kot okoliščini za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi podala v odgovoru na tožbo; izgubo zaupanja je povezala s kršitvami iz odpovedi, iz katerih je nadalje sklepala ("tako je edini logičen zaključek"), da je tožnik sporni račun posredoval spletnemu portalu.

Vpliv kršitve na medsebojne odnose je lahko relevanten le v primeru, ko obstoj ravnanja ni sporen (sodba VS RS VIII Ips 54/2017 z dne 6. 6. 2017, točka 10 obrazložitve), ne pa v primeru, ko ta v sodnem sporu ni ugotovljena (sodba VS RS VIII Ips 305/2015 z dne 23. 2. 2016, opomba 1).

Zveza:

Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 110, 110/1, 110/1-2 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 80

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.