Jedro

V izreku izpodbijane odločbe niso navedene podržavljene nepremičnine (z navedbo zemljiških parcel), na katere se nanaša odločitev o zavrnitvi zahtevka za denacionalizacijo, zato izrek ne zadosti zahtevi po njegovi določnosti. Pri tem sodišče poudarja, da navedene nepravilnosti ni mogoče sanirati tako, da se manjkajoča vsebina izreka navede v obrazložitvi odločbe.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, delna odločba Upravne enote Radovljica št. D363-16/92-149 z dne 18. 2. 2011 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 80,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

Upravna enota Radovljica (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano delno odločbo zavrnila zahtevek za denacionalizacijo za nepremičnine, podržavljene A.A., rojenemu ..., umrlemu ..., v deležu 6/72. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da se zahteva za denacionalizacijo, vložena 7. 10. 1992 in dopolnjena 18. 6. 1993, nanaša na premoženje, podržavljeno A.A in B.B. Predmet zahtevka so zemljišča s parc. št. 180/1, 180/2, 71/2, 59, 60, 61, 62 in 63, vse k.o. C., parc. št. 888 in 958, obe k.o. D., parc. št. 2, 27, 626/1, 129/2, 144, 3/1, 4/1, 4/2 in 585, vse k.o. E., parc. št. 196/1, 196/2, 197, 491, 492, 873 in 1389, vse k.o. F., parc. št. 531 k.o. G., parc. št. 330 in 331, obe k.o. H. ter parc. št. 212 k.o. I., vse v deležu do 15/72. Zahteva za denacionalizacijo zemljišč s parc. št. 2, 27, 626/1 in 129/2, vse k.o. E. je bila odstopljena v pristojno reševanje Ministrstvu za kulturo. Tožnik je bil lastnik zemljišč, ki so predmet zahtevka, do 6/72, in o teh je odločeno z izpodbijano delno odločbo, B.B. pa je bil lastnik zemljišč do 9/72. Premoženje je bilo podržavljeno z Odlokom AVNOJ o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile (v nadaljevanju Odlok AVNOJ), in sicer z dnem uveljavitve tega odloka, to je dne 29. 11. 1944. Obseg podržavljenega premoženja pa je bil ugotovljen z odločbo Okrajne zaplembene komisije v Radovljici z dne 27. 8. 1945. Z odločbo Upravne enote Ravne na Koroškem z dne 2. 12. 1996, ki je postala pravnomočna 10. 10. 2001, je bilo ugotovljeno, da A.A. od 28. 8. 1945 do 24. 5. 1955, ko je umrl, ni štel za državljana LR Slovenije in jugoslovanskega državljana po predpisih o državljanstvu, ki so veljali na območju Republike Slovenije od 28. 8. 1945 do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91). Ker navedeni prejšnji lastnik ne izpolnjuje pogoja jugoslovanskega državljanstva iz prvega odstavka 9. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), je moral organ zahtevo za denacionalizacijo premoženja, podržavljenega njemu, v deležu 6/72, zavrniti. Dne 11. 1. 2011 je bilo v skladu s 65. členom ZDen pripravljeno poročilo o ugotovljenem pravnem in dejanskem stanju zadeve, dne 3. 2. 2011 pa je bila opravljena še ustna obravnava. Tožnica v pripombah na poročilo ni soglašala z ugotovitvijo upravnega organa, da je bilo upravičencu premoženje podržavljeno na temelju Odloka AVNOJ, pač pa je vztrajala, da mu je bilo odvzeto na temelju kazenske sodbe Vojaškega sodišča. Menila pa je tudi, da se upravni organ ne bi mogel opreti na odločbo Upravne enote Ravne na Koroškem z dne 2. 12. 1996, ker je v skladu s 147. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) potrebno v vsakem postopku posebej sprejeti odločitev o predhodnem vprašanju. Pripombe tožnice je upravni organ kot neutemeljene zavrnil. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z odločbo z dne 9. 8. 2011 zavrnilo pritožbo tožnice zoper izpodbijano delno odločbo prvostopenjskega organa.

Tožnica v tožbi predvsem meni, da izpodbijana odločba ne bi mogla temeljiti na odločbi, s katero je bilo ugotovljeno, da se A.A. ni štel za jugoslovanskega državljana, in iz katere izhaja, da je jugoslovansko državljanstvo izgubil na podlagi sodbe Vojaškega sodišča Mariborskega vojnega področja z dne 22. 8. 1945. Pri tem se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-6/93 z dne 1. 4. 1994 ter navaja, da je Ustavno sodišče v njej navedlo, da se v Republiki Sloveniji ne uporabljajo tiste določbe Uredbe o vojaških sodiščih z dne 24. 5. 1944, ki so bile že v času nastanka in uporabe uredbe v nasprotju s splošnimi od civiliziranih narodov priznanimi pravnimi načeli, in so v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije. Navaja, da je Ustavno sodišče v odločbi opozorilo še zlasti na 13. in 14. člen navedene uredbe, to je ravno na tista določila, na podlagi katerih je bil spoznan za krivega in obsojen denacionalizacijski upravičenec in zaradi česar mu je bila izrečena kazen odvzema državljanstva in odvzema premoženja. Denacionalizacijskemu upravičencu so bile kršene temeljne človekove pravice in takšne sodbe noben upravni organ ne bi smel šteti za temelj svojega odločanja, temveč bi jo moral šteti za nično. Tudi v postopku, v katerem je bila izdana izpodbijana odločba, bi moral upravni organ prve stopnje prekiniti postopek in zahtevati novo odločitev o državljanstvu denacionalizacijskega upravičenca; to bi moral storiti zaradi spremenjene upravne in sodne prakse in zaradi zagotavljanja in spoštovanja pravic tožnice kot pravne naslednice denacionalizacijskega upravičenca, ki jih zagotavljata Ustava RS in Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Tožnica v nadaljevanju navaja, da če pa je upravni organ že upošteval sodbo Vojaškega sodišča glede kazenske sankcije odvzema državljanstva, potem bi moral šteti tudi, kot je zatrjevala tožnica, da je bilo premoženje odvzeto denacionalizacijskemu upravičencu s sodbo in v posledici odvzema državljanstva. Zato bi mu moralo biti premoženje vrnjeno na podlagi četrtega odstavka 9. člena ZDen. Upravni organ bi moral sodbo Vojaškega sodišča ali upoštevati ali pa jo šteti za nično, ker je v nasprotju s temeljnimi demokratičnimi načeli civiliziranih narodov v času, ko je bila izrečena. Tožnica razlage upravnih organov ne more razumeti in sprejeti kot pravno pravilne in pravične. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne organu, ki jo je izdal, v ponovni postopek oziroma podrejeno, naj sodišče ugotovi, da so podani pogoji po četrtem odstavku 9. člena ZDen za vrnitev premoženja, podržavljenega A.A. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena, vendar iz drugih razlogov, kot jih uveljavlja.

Z izpodbijano delno odločbo je prvostopenjski organ odločil, da se zavrne zahteva za denacionalizacijo, ki jo je vložil K.K., za nepremičnine, podržavljene A.A., rojenemu ..., umrlemu ..., v deležu do 6/72. Tak izrek pa ne zadosti zahtevi po njegovi določnosti, ki jo vsebuje ZUP/86 (tj. Zakon o splošnem upravnem postopku, Uradni list SFRJ, št. 47/86) - in ta zakon se glede na določbo drugega odstavka 6. člena ZDen uporablja za postopke denacionalizacije - v drugem odstavku 208. člena (oziroma ZUP v šestem odstavku 213. člena). Taka zakonska zahteva je razumljiva in logična, kajti izrek je tisti sestavni del odločbe, ki (edini) postane dokončen, pravnomočen in izvršljiv. Odločbe, ki nima jasnega in določnega izreka, pa tudi ni mogoče preizkusiti, kar je absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. Ob tem sodišče dodaja, da se sklicuje na določbo ZUP, ker gre za tako določbo, s katero so bolje zavarovane pravice strank kot z ZUP/86 (tako v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, po kateri se nekdanji zvezni predpisi v Republiki Sloveniji uporabljajo kot republiški predpisi, kolikor ne nasprotujejo pravnemu redu Republike Slovenije).

V izreku izpodbijane odločbe namreč ni navedeno podržavljeno premoženje, za katero je denacionalizacija zavrnjena oziroma niso navedene podržavljene nepremičnine (z navedbo zemljiških parcel), na katere se nanaša odločitev o zavrnitvi zahtevka za denacionalizacijo.

Ni mogoče presoditi, da ima izrek v pogledu zahtevka za denacionalizacijo, o katerem je z izpodbijano odločbo odločeno (na katero premoženje se nanaša), jasno in določno vsebino, ker oziroma s tem ko navaja vlagatelja zahteve in prejšnjega lastnika podržavljenega premoženja ter njegov podržavljeni solastniški delež (na premoženju, ki ni navedeno).

Prav tako ni mogoče šteti, da je nepopolnost izreka zaradi njegove nedoločenosti sanirana, s tem ko je zahtevek glede nepremičnin povzet v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Nepravilnosti izreka, kot jo ugotavlja sodišče, namreč ni mogoče sanirati tako, da se manjkajoča vsebina izreka navede v obrazložitvi. Ne glede na to pa bi glede na spisno dokumentacijo kazalo, da niti o predmetu zahtevka, kot je povzet v obrazložitvi, z izpodbijano odločbo ni odločeno, kajti iz zapisnika ustne obravnave z dne 3. 2. 2011 v spisni dokumentaciji izhaja, da je o zahtevku za vračilo parcel 330 in 331, obe k.o. H. že pravnomočno odločeno, ter da je zahteva za denacionalizacijo v delu odstopljena v pristojno reševanje Ministrstva za kulturo (ob čemer, kot že navedeno, po presoji sodišča ugotavljanja vsebine (izreka) odločitve na tak način zakonska zahteva o jasnosti in določnosti izreka ne dopušča).

Ker mora na pravilno uporabo procesnega prava paziti sodišče po uradni dolžnosti (prvi odstavek 20. člena ZUS-1, arg. a contrario), spoznalo pa je, da v postopku za izdajo izpodbijane odločbe niso bila upoštevana pravila postopka (2. točka prvega odstavka in tretji odstavek 27. člena ZUS-1), je na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo, zadevo pa na podlagi tretjega ter v smislu četrtega odstavka tega člena vrnilo organu, ki jo je izdal, v ponovni postopek. V tem bo ta moral upoštevati njegova stališča, ki se tičejo postopka.

Ker je sodišče moralo izpodbijano odločbo odpraviti zaradi opisane njene nepopolnosti, ki predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ki terja brezpogojno odpravo odločbe, tožbenih ugovorov ni moglo presojati.

O stroških postopka pa je sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter tožnici priznalo stroške na podlagi prvega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, ki določa, da če je bila zadeva rešena na seji in tožnik v postopku ni imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 80,00 EUR.