Jedro

Tožnik, ki je bil takrat še mladoletni otrok, je skupaj z družino Republiko Slovenijo zapustil 31. 10. 1991. Njegova odsotnost iz države tako ni posledica izbrisa iz registra stalnega prebivališča dne 26. 2. 1992, ker je tožnik skupaj s starši že pred tem zapustil Slovenijo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Upravna enota Celje je z izpodbijano odločbo številka 214-1508/2013-11 (121206) z dne 20. 8. 2014, zavrnila prošnjo A.A. (tožnika v tem sporu) za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje (1. točka izreka) in odločila, da stroškov postopka ni bilo (2. točka izreka). Postopek se je uvedel na podlagi strankine vloge z dne 22. 7. 2013, s katero je prosil za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi 1. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZUSDDD).

2. Upravni organ je na podlagi pisnih izjav prosilca in njegovega očeta, iz katerih izhaja, da je družina Slovenijo zapustila 31. 10. 1991, ker so starši izgubili službo v Vojnem centru za medicinsko rehabilitacijo v B., ter da so čutili nestrpnost do pripadnikov JLA in se niso počutili varno, predvsem pa družina ni imela ekonomske podlage za nadaljevanje življenja v RS, ugotovil, da prosilec Slovenije ni zapustil zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, niti v postopku ni predložil dokazil, ki bi izkazovala, da je njegova odsotnost iz Slovenije posledica enega od razlogov upravičene odsotnosti iz tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD. Vojne razmere v drugih evropskih državah naslednicah nekdanje SFRJ, so v skladu s četrto alineo tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD sicer določene kot razlog za upravičeno odsotnost iz RS, vendar samo v primeru, če se je oseba na te razloge sklicevala ter dokazala, da se v Slovenijo zaradi vojnih razmer ni mogla vrniti. Tega pa prosilec v tem primeru ni izkazal. Glede na navedeno je upravni organ odločil, da prosilec dejanskega življenja od 23. 12. 1990 dalje ne izpolnjuje, ker v postopku ni izkazal, da je njegova odsotnost iz Republike Slovenije, ki je daljša od enega leta in ki še vedno traja, posledica enega od razlogov upravičene odsotnosti iz tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD.

3. Tožena stranka s pritožbeno odločbo potrjuje odločitev prvostopenjskega upravnega organa in še podrobneje razlaga ves dokazni postopek, ki ga je izvedel organ prve stopnje v zvezi z dokazovanjem dejanskega prebivanja tožnika in njegove družine na ozemlju Republike Slovenije.

4. Tožnik v tožbi uveljavlja tožbena razloga nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilno uporabo materialnega prava. Izpodbija odločbo Upravne enote Celje, številka 214-1507 (prav 1508)/2013-11 (121206). Navaja, da je v vlogi obrazložil, zakaj je z družino zapustil Slovenijo in nikakor ni želel, da bi bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva. Oče, C.C., je v Slovenijo prišel prvič marca 1992, z namenom, da bi rešil vprašanje stanovanja in proučil možnost vrnitve v RS. Ni vedel, da je bila družina izbrisana. Ponovno se je v Slovenijo vrnil leta 1999, z namenom urediti status, pa prav tako ni ničesar rešil. Kot dokaz za vrnitev prilaga zapisnik Č.Č. iz ..., iz katerega izhaja, da so razpravljali o možnosti vrnitve v Slovenijo. Ker svojega statusa niso mogli urediti, so za posredovanje zaprosili urad UNHCR v Banja Luki in dobili pojasnilo, da lahko v Slovenijo vstopijo zgolj pod pogojem, da imajo tam bližnje sorodnike, ki bi izdali garantno pismo. To dokazuje, da so morali iz Slovenije oditi zaradi izbrisa iz registra stalnih prebivalcev in da po tem času v državi niso mogli realizirati nobenih pravic. V postopku ni bil sprejet dokaz njegovega očeta, da mu je bil prepovedan vstop v RS, kot članu JLA, ker so se o vstopu v Slovenijo preverjali potni listi. Tožnik meni, da se mu neupravičeno nalaga breme dokazovanja. Interes za vrnitev v Slovenijo je dokazal, vendar zaradi že navedenih okoliščin ni mogel predložiti drugih dokazil. Na osnovi navedenega sodišču predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih navedenih v obrazložitvi izpodbijanega akta in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Sodišče v uvodu ugotavlja, da tožnik s tožbo izpodbija odločbo Upravne enote Celje številka 214-1507 (prav 1508)/2013-11(121206) z dne 20. 8. 2014. Tožbi prilaga pravilno odločbo Upravne enote Celje, številka 214-1508/2013-11 (121206) z dne 20. 8. 2014, ki se nanaša na tožnika. Glede na to, da gre za očitno pisno pomoto (odločba, ki ima med drugim številko 1507 se nanaša na tožnikovo mati D.D. in je bila že obravnavana v zadevi IV U 254/2014), sodišče tožbe ni poslalo v popravo tožniku.

8. ZUSDDD je za nazaj uredil vprašanje stalnega prebivanja za tiste tujce, ki so bili na dan 25. 6. 1991 državljani drugih republik nekdanje SFRJ ter so imeli 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče ter so od tega dne dalje v Sloveniji tudi dejansko živeli (1. člen). V takšnem primeru se tujcu na prošnjo izda dovoljenje za stalno prebivanje, če izpolnjuje pogoje določene v tem zakonu.

9. Glede na navedeno pravno podlago ter ugotovljeno dejansko stanje, sta tudi po presoji sodišča odločitvi obeh upravnih organov pravilni in zakoniti. Dejansko stanje med strankama postopka ni sporno. Tožnik, ki je bil takrat še mladoletni otrok, je skupaj z družino, Republiko Slovenijo zapustil 31. 10. 1991. To dejstvo izhaja tako iz zapisnika o zaslišanju C.C., tožnikovega očeta, ki je bil sestavljen na Veleposlaništvu Republike Slovenije v Banja Luki dne 15. 11. 2013, kot tudi iz zapisnika z dne 20. 5. 2014, sestavljenega pri istem organu. Tožnikova odsotnost iz Republike Slovenije tako ni posledica izbrisa iz registra stalnega prebivališča dne 26. 2. 1992, ker je tožnik, skupaj s starši že pred tem zapustil Slovenijo. To dejstvo izhaja tudi iz Potrdila o prejšnjih stalnih prebivališčih Upravne enote Laško številka 194/2013 z dne 22. 4. 2013. Iz te listine izhaja, da je imel prijavljeno stalno prebivališče v Celju do 28. 1. 1992, od tega datuma dalje pa v Bosni in Hercegovini.

10. Pojem dejanskega življenja v Republiki Sloveniji, ki je po 1. členu ZUSDDD nadaljnji pogoj za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, je opredeljen v 1.č členu istega zakona. Tako dejansko življenje v Republiki Sloveniji po tem zakonu pomeni, da ima posameznik v Republiki Sloveniji središče življenjskih interesov, ki se presojajo na podlagi njegovih osebnih, družinskih, ekonomskih, socialnih ali drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in Republiko Slovenijo obstajajo dejanske in trajne povezave.

11. Na podlagi tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD je pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji izpolnjen tudi v primeru, če je odsotnost trajala več kot leto dni in gre za upravičeno odsotnost, med drugim tudi iz razloga, na katerega se sklicuje tožnik, da je oseba zapustila Republiko Slovenijo zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivališča. 12. Glede na zelo natančne, v upravnem postopku ugotovljene dejanske okoliščine odhoda, še v tistem času mladoletnega tožnika skupaj s starši in sestro iz Republike Slovenije in glede na kasnejša ravnanja tožnikovega očeta, ki se je v Republiko Slovenijo vrnil leta 1992, da bi uredil zadeve v zvezi s stanovanjem in ponovno leta 1999, da bi ugotovil, kaj se lahko uredi v zvezi s statusom in stanovanjem, so tudi po presoji sodišča pravilne ugotovitve obeh upravnih organov, da tožnik, v skladu z določbami 1.č člena ZUSDDD, ni dokazal pogoja dejanskega življenja (tudi ne zakonsko upravičene odsotnosti) njega oziroma njegove družine od 23. 12. 1990 dalje v Republiki Sloveniji.

13. Ker je tožnik zapustil Slovenijo skupaj z družino že 31. 10. 1991, tudi po presoji sodišča ni podan razlog iz 1. alinee tretjega odstavka 1.č člena, ker njegov odhod iz Slovenije ni posledica izbrisa iz registra stalnega prebivališča. Tožnik niti ni izkazal nobenih določenih aktivnosti njega samega, predvsem pa njegovih družinskih članov, glede na to, da je bil še mladoletna oseba, da bi se vrnili in nadaljevali življenje v Sloveniji. Tudi zatrjevanje, da je dokazovanje dejanskega bivanja in izpolnjevanje pogojev po ZUSDDD oteženo zato, ker je bilo staršema zaradi članstva v JLA (čeprav sta bila zaposlena v zdravilišču kot civilni osebi) za daljše obdobje prepovedano vstopiti v državo Slovenijo, niti navedbe, da se mu iz tega razloga neupravičeno nalaga breme dokazovanja, sodišče ne more upoštevati kot relevantne tožbene ugovore, ker za to nima pravne podlage.

14. Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in je odločba na zakonu utemeljena.