Jedro

Dejanje oškodovanca more biti nepričakovano in neprepričljivo. Merilo za presojo je objektivno in abstraktno, izhodišče za presojo pa je posebej skrben strokovnjak. Ker je tožnik opravljal delo z rezkalnim strojem, je vedno obstajala možnost, da tudi iz nezakrivljenih razlogov pride do nesreče (npr. slabost). Zato nikakor ni mogoče šteti, da je za toženca poseg delavca v rezkalni stroj nepričakovan.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je v tem postopku zahteval plačilo odškodnine za škodo, ki mu je nastala 12.3.1998, ko se je poškodoval na rezkalnem stroju kot toženčev delavec.

Prvostopenjsko sodišče je odločilo, da je toženec dolžan plačati tožniku 1.740.000 SIT (sedaj 7.260,89 EUR) odškodnine za nepremoženjsko škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v presežku do zahtevanih 3.500.000 SIT (sedaj 14.605,24 EUR) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je toženčevi pritožbi delno ugodilo in odločilo, da je dolžan toženec plačati tožniku 1.500.000 SIT (6.259,39 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V ostalem delu je pritožbo zavrnilo ter odločilo o stroških pritožbenega postopka.

Proti navedeni sodbi je toženec iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava vložil revizijo. Revizijskemu sodišču primarno predlaga, da razveljavi obe sodbi in vrne zadevo v novo sojenje, podrejeno pa, da sodbo sodišča druge stopnje spremeni in tožbeni zahtevek v celoti zavrne ali mu ugodi po temelju do 30%.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki nanjo ni odgovoril. Revizija ni utemeljena.

Toženec v reviziji trdi, da je pritožbeno sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS št. 73/2007, ZPP-UPB3), ker ni obrazložilo, zakaj pritožba v smeri uveljavljanja oprostitvenih razlogov po drugem odstavku 177. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ št. 29/78-57/89) ni utemeljena. Revizijsko sodišče tej trditvi ne more pritrditi. Pritožbeno sodišče je na tretji strani sodbe pojasnilo, zakaj ni na mestu uporaba drugega, pač pa tretjega odstavka 177. čl. ZOR. Kadar se pritožbeno sodišče strinja z materialnopravno presojo sodišča prve stopnje in je ob tem že obrazložitev sodišča prve stopnje dovolj izčrpna, toženec pa v pritožbi ne uveljavlja novih pravnih argumentov, ni zahteve, da bi pritožbeno sodišče izčrpno ponavljalo razloge za odločitev. Iz obrazložitve pritožbenega sodišča je razvidno, katera stališča je toženec izpodbijal in s katerimi stališči prvostopenjskega sodišča se je pritožbeno sodišče strinjalo.

V skladu s tretjim odstavkom 370. člena ZPP je revizijsko sodišče vezano na dejansko podlago, ki izhaja iz razlogov prvostopenjske in pritožbene sodbe. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili naslednje dejansko stanje: - tožnik se je 12.3.1998 kot toženčev delavec poškodoval na namiznem rezkalnem stroju; - stroj je bil brezhiben, na njem je bila nameščena ustrezna varnostna zaščita; - tožnik je očitno z roko posegel v obdelovalno območje stroja, do škodnega dogodka je prišlo izključno zaradi tožnikove premajhne pazljivosti.

Na podlagi navedenih dejstev sta obe sodišči presodili, da je tožnik prispeval k nezgodi 40%. Toženec se glede na konstrukcijo stroja ne more v celoti rešiti svoje odškodninske odgovornosti: hoteni ali nehoteni posegi v obdelovalno območje stroja so mogoči, torej jih ni mogoče šteti za nepričakovane v smislu drugega odstavka 177. čl. ZOR. Ker pa je ugotovljeno, da je tožnik pri delu ravnal očitno nepravilno oziroma nepazljivo, je na mestu uporaba tretjega odstavka 177. čl. ZOR. Navedenim zaključkom toženec nasprotuje. Meni, da je podan razlog za oprostitev odgovornosti po drugem odstavku 177. člena ZOR, saj toženec ni mogel pričakovati, da bo tožnik kot strokovno usposobljena oseba posegel z roko v zaščiteni stroj. Od njega ni mogoče zahtevati, da bo kot delodajalec stal zraven takšne osebe in pazil, da ne bo z roko posegel v stroj ter mu to preprečil. Stroja tudi ne bi mogel pravočasno ustaviti. Toženec meni, da mu je mogoče pripisati kvečjemu 10% delež odgovornosti. Po presoji revizijskega sodišča ugotovljeno dejansko stanje ne daje podlage ne za popolno oprostitev odgovornosti niti za povečanje tožnikovega prispevka. Delo na rezkalnem stroju je nevarna dejavnost(1). Varstvena pravila skušajo to nevarnost zmanjšati, a je kljub vsemu ne morejo spustiti pod raven standarda povečane nevarnosti. Nevarna dejavnost je lahko nevarna tudi ne glede na način izvajanja. Še tako skrben nadzor ali natančna pravila za izvajanje ne morejo preprečiti, da se nevarna dejavnost nadzoru izmakne in pri tem povzroči škodo. Porazdelitvi rizika nastanka škode v takšnih primerih ustreza princip, po katerem za škodo odgovarja tisti, ki je povzročil potencialno nevarnost za življenje in okolje, bodisi da sam uporablja nevarno stvar bodisi da ima od takšne uporabe ali dejavnosti korist. Kot je že pojasnilo (3. stran sodbe) pritožbeno sodišče, v konkretnem primeru niso bile izpolnjene predpostavke za oprostitveni razlog iz drugega odstavka 177. čl. ZOR (ravnanje oškodovanca, ki ga obratovalec ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti). Ker je v obravnavanem primeru podana objektivna odgovornost, je treba oprostitvene razloge obravnavati kot izjeme. Dejanje oškodovanca mora biti nepričakovano in nepreprečljivo. Merilo za presojo je objektivno in abstraktno, izhodišče za presojo pa je posebej skrben strokovnjak. Ker je tožnik opravljal delo z rezkalnim strojem, je vedno obstajala možnost, da tudi iz nezakrivljenih razlogov pride do nesreče (npr. slabost). Zato nikakor ni mogoče šteti, da je za toženca poseg delavca v rezkalni stroj nepričakovan. Ugotovljeno ravnanje tožnika ne more v celoti ekskulpirati toženca. Njegova objektivna odgovornost ostane, čeprav zmanjšana zaradi prispevka tožnika samega. Za odgovornost toženca zadošča že ugotovitev, da je škoda posledica izvajanja nevarne dejavnosti, za katero kot nosilec te dejavnosti odgovarja (četudi ni kršil nobenih varstvenih ukrepov). Tožnik je bil toženčev delavec, zadolžen za nevarno delo. Razmejitev deležev odgovornosti v razmerju 40 : 60 je pravilna. Kršitev tožnika ni bila tako huda niti nepredvidljiva, da bi upravičevala povečanje njegovega deleža. Poleg tega je tožnik takrat na rezkalnem stroju opravljal delo, katerega končni rezultat je bil v interesu toženca.

Pri uradnem preizkusu pravilne uporabe materialnega prava pri odmeri pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je revizijsko sodišče ugotovilo, da je pritožbeno sodišče merila iz 200. in 203. člena ZOR z delnim znižanjem v prvostopenjski sodbi prisojene odškodnine uporabilo pravilno. Revizijsko sodišče je tudi samo opravilo primerjavo s prisojeno odškodnino v podobnih odškodninskih zadevah in pri tem ugotovilo, da je prisojeni znesek primerno uvrščen v okvir siceršnje odškodnine za takšne poškodbe.

Ker niso bili podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 378. člena ZPP toženčevo neutemeljeno revizijo zavrnilo in z njo tudi priglašene revizijske stroške.

Op. št. (1): Prim. sodbe VS RS: II Ips 564/2002, II Ips 562/2000, II Ips 345/97.