Jedro

Enakost pred zakonom pomeni, da sodišče ne sme zakona uporabljati drugače, če gre za enake dejanske okoliščine oz. ga ne sme uporabljati drugače samo zaradi nekih osebnih lastnosti posameznika, ki nimajo nobene povezave z razmerjem, ki ga sodišče obravnava (14. člen Ustave Republike Slovenije). Ustava torej ne prepoveduje različnih odločitev v posameznih odškodninskih zadevah, temveč prepoveduje samovoljo in različnost odločanja brez razumnega in stvarnega razloga.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Toženi stranki je solidarno zavezalo k plačilu odškodnine za škodo, ki jo je tožnica pretrpela v prometni nesreči dne 24.12.1991, v znesku 5.436.308,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.2.1997 dalje. Samo drugega toženca pa je zaradi prekoračitve zavarovalne vsote še zavezalo, da mora tožnici plačati nadaljnjih 2.675.192,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, prav tako od 24.2.1997 dalje. Pri odločitvi je upoštevalo že plačano odškodnino s strani prve tožene stranke. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo druge tožene stranke in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je v delu, s katerim je bilo odločeno o nepremoženjski škodi, vložil revizijo toženec zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji poudarja, da pritožbeno sodišče ni upoštevalo predlaganih dokazov v pritožbi in s tem kršilo načelo enakosti pred zakonom. Poudarja, da je na območju Občine K. prišlo do podobne nesreče, v kateri je prav tako šlo za nepravilno prečkanje ceste ter alkohol, s tem, da je pešec bil mnogo težje poškodovan kot tožeča stranka. Meni, da bi moralo sodišče v tem postopku ocenjevati škodo po enakih merilih. Trdi še, da je bil zaradi slabega gmotnega stanja oproščen plačevanja sodnih taks in da že to stanje dokazuje, da ne bo mogel plačati tožnici odškodnine. Zato predlaga, da revizijsko sodišče dokazovanje dopolni, kakor je bilo predlagano v pritožbi, kar pomeni, da naj se "obravnave dopolnijo in izvedejo predlagani dokazi ter o stvari nanovo razsodi".

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče najprej ugotavlja, da drugi toženec v reviziji ni opredelil bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Ker tudi iz razlogov ne izhaja, katere kršitve naj bi bile storjene, je revizijsko sodišče proučilo le, ali je bila morda storjena kakšna od kršitev iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Ugotovilo je, da takšne kršitve ni bilo.

S predlogi, da naj se dokazovanje dopolni, revident vsebinsko izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Nepopolno ugotovljeno dejansko stanje po 3. odstavku 385. člena ZPP ni dovoljen revizijski razlog.

Sicer pa revident izpodbija materialnopravno pravilnost odločitve na drugi in prvi stopnji zaradi kršitve načela enakosti pred zakonom. Enakost želi doseči s primerjavo z neko drugo zadevo, ki jo je v pritožbenem postopku sicer imenoval, vendar pa je bilo že iz pritožbenih navedb razvidno, da pravdni zadevi nista primerljivi. Tako v pritožbi kot v reviziji drugi toženec poudarja, da je šlo za nepravilno prečkanje ceste, kar pa v tem postopku ni bilo ugotovljeno. Ugotovljeno je bilo, da je tožnica hodila po robu pločnika in da jo je drugi toženec zbil s tem, ko je vozil preveč ob robu ceste. Po 3. odstavku 385. člena ZPP je na to ugotovitev revizijsko sodišče vezano. Poleg tega toženec v pritožbi ponuja kot dokaz predlog zavarovalnice za povrnitev škode v drugi zadevi in ne odločitve sodišča, kar pa seveda nikakor ni merilo, ki bi ga moralo sodišče pri prisoji višine odškodnine upoštevati.

Ne glede na to pa revizijsko sodišče še ugotavlja, da so merila za presojo nepremoženjske škode določena v 200. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Merila temeljijo na načelih individualizacije in konkretizacije posameznega odškodninskega primera. Enakost pred zakonom namreč pomeni, da sodišče ne sme zakona uporabljati drugače, če gre za enake dejanske okoliščine oz. ga ne sme uporabljati drugače samo zaradi nekih osebnih lastnosti posameznika, ki nimajo nobene povezave z razmerjem, ki ga sodišče obravnava (14. člen Ustave Republike Slovenije). Ustava torej ne prepoveduje različnih odločitev v posameznih odškodninskih zadevah, temveč prepoveduje samovoljo in različnost odločanja brez razumnega in stvarnega razloga. Že trditve toženca, ki kažejo na različno dejansko stanje škodnega dogodka, predvsem pa načela iz 2. odstavka 200. člena ZOR, dovoljujejo in celo zahtevajo drugačno razsojo.

Revident še pavšalno trdi, da odškodnine ne bo zmogel plačati. Če toženec s tem ugovorom želi doseči upoštevanje dobrote iz 191. člena ZOR, revizijsko sodišče ugotavlja, da bi takšen ugovor moral postaviti že na prvi stopnji, ker sodišče o njem ne more odločiti brez ugotovitve v tej določbi navedenih pravnoodločilnih dejstev. Teh ni mogoče ugotavljati šele v revizijskem postopku. Sicer pa ob dejstvu, da je toženec škodo povzročil s kaznivim dejanjem, do znižanja odškodnine tudi ne bi bil upravičen.

Revizija tako ni utemeljena in jo je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.