Jedro

Podobno obravnavanje uporabnikov pomeni, da je kolektivna organizacija dolžna skleniti ustrezno pogodbo po objektivnih merilih, diskriminacija med uporabniki ni dovoljena. Treba je zagotoviti, da bo pri določeni pravici in določeni uporabi vsak uporabnik obravnavan enako. Gre za jamstvo, da kolektivna organizacija ne bo nekemu uporabniku zaračunala višjega nadomestila kot ostalim uporabnikom. Podobno obravnavanje podobnih primerov izkoriščanja avtorske in sorodnih pravic je tudi v splošnem interesu.

Tarifa Pravilnika 1998, ki določa nadomestilo za javno predvajanje glasbe v poslovnih prostorih, ima torej kot veljavna tarifa kolektivne organizacije naravo prisilnega predpisa, v njej določena merila za izračun nadomestila pa imajo v primeru odstopanja posameznih pogodbenih dogovorov prednost.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške revizijskega postopka v višini 1.042,81 EUR v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

**Oris dejanskega stanja**

1. Toženec, kolektivna organizacija za uveljavljanje malih glasbenih pravic, je dne 21. 12. 2006 sprejel Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del, Uradni list RS, št. 138/06 (v nadaljevanju Pravilnik 2006). Z njim je zvišal nadomestila, določena v Pravilniku o javni priobčitvi glasbenih del, Uradni list RS, št. 29/98 (v nadaljevanju Pravilnik 1998). Pravilnik 1998 je v 11. členu določal možnost letnega usklajevanja avtorskega honorarja z inflacijo. Tožnica je imetnica verige prodajaln, v katerih predvaja glasbo. Uporabo varovanih del je prijavila tožencu, on pa ji je za posamezne prodajalne izdal Dovoljenja za izvajanje del s sredstvi za mehanično reprodukcijo oziroma sekundarno radiodifuzijo. V njih je bilo zapisano, da se avtorski honorar od dne 1. 1. 2007 obračunava po tarifi iz Pravilnika 2006. Tožnica je dovoljenja podpisala in redno plačevala v njih določeni znesek.

2. Vrhovno sodišče je v judikatu II Ips 160/2011 z dne 15. 9. 2011 odločilo, da tarifa iz Pravilnika 2006 nima pravne veljave, ker ni bila sprejeta po zakonsko določenem postopku. Utemeljilo je, da je veljavna tarifa iz tarifnega dela Pravilnika 1998, ker je ta z uveljavitvijo novele Zakona o avtorski in sorodnih pravicah ZASP-B (Uradni list RS, št. 43/2004) v skladu s prehodno določbo četrtega odstavka 26. člena pridobila naravo skupnega sporazuma. Ker normativni del Pravilnika 1998 – in s tem tudi njegov 11. člen, ki je urejal usklajevanje tarifnih postavk ob upoštevanju indeksa rasti cen na drobno – ni bil sestavni del veljavne tarife, z uveljavitvijo ZASP-B ni postal sestavni del skupnega sporazuma. S tem judikatom je Vrhovno sodišče poenotilo različno sodno prakso senatov Višjega sodišča v Ljubljani.

3. Po seznanitvi z navedenim judikatom je tožnica zahtevala vračilo razlike med zneskom, ki ga je plačevala po tarifi Pravilnika 2006 in zneskom, ki ga je bila dolžna plačati po tarifi Pravilnika 1998, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva plačila posameznega zneska. Trdila je, da znaša preplačilo 36,63 % plačila po tarifi Pravilnika 2006. Svoj zahtevek je gradila na institutu neupravičene obogatitve zaradi pozneje odpadle podlage.

**Odločitvi sodišča prve in druge stopnje**

4. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Utemeljilo je, da je bila višina honorarja določena enostransko in da tožnica nanjo ni mogla vplivati. S tem, ko je prijavila uporabo varovanih del in podpisala dovoljenja, je težila k zakoniti uporabi avtorskih del, ni pa bila dolžna preverjati pravilnosti postopka sprejetja Pravilnika 2006. Med pravdnima strankama zato ni obstajal dogovor o plačilu nadomestila, ki bi se razlikoval od veljavne tarife. Avtonomija volj strank je bila tudi sicer omejena, saj gre za primer obvezne sklenitve pogodb. Pri tem se je sodišče sklicevalo na 17. člen Obligacijskega zakonika (OZ) in 158. člen ZASP. Tožnica se s podpisom dovoljenj ni odpovedala pravicam po OZ, temveč je predvsem izjavila voljo za zakonito uporabo avtorskih del v skladu z veljavno tarifo. Kasneje pa se je izkazalo, da je veljavna tarifa Pravilnika 1998 in ne Pravilnika 2006, sodna praksa v zvezi s tem je enotna in ustaljena. Sodišče je zato ugotovilo obstoj vseh predpostavk neupravičene obogatitve po 190. členu OZ, presodilo pa je tudi, da toženec ni bil pošteni pridobitelj, saj se lahko od njega upravičeno pričakuje, da pozna postopek sprejemanja tarife.

5. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Utemeljilo je, da je bil ZASP večkrat spremenjen in dopolnjen, da bi zainteresirane strani dejansko dosegle sprejetje skupnih sporazumov s tarifo in presegle morebitne zastoje v pogajanjih. Do sklenitve skupnega sporazuma kolektivni organizaciji sicer ni mogoče odreči upravičenja, da v poštenih pogajanjih s posameznimi uporabniki doseže višje nadomestilo od tarife, ki je na podlagi zakona dobila naravo skupnega sporazuma. Poštenost pogajanj predpostavlja uravnoteženost pogajalskih moči obeh strani, prav pogajanja pa so tudi po zakonu najprimernejši način za določitev primerne višine nadomestila. Vendar toženec višje tarife ni dosegel v poštenih pogajanjih s tožnikom, temveč z močjo monopolnega položaja.

6. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 155/2017 z dne 22. 3. 2017 dopustilo tožnikovo revizijo glede vprašanja, ali 2. člen Dovoljenja pomeni veljaven pogodbeni dogovor o višjem nadomestilu od tarife Pravilnika 1998, ki ima naravo skupnega sporazuma.

**Bistvo revizijskih navedb**

7. Zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga toženec obširno revizijo, v kateri uveljavlja revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je treba na dopuščeno vprašanje odgovoriti pritrdilno. Dejansko okoliščine v tem sporu so bistveno drugačne kot v zadevi II Ips 160/2011, saj je med pravdnima strankama obstajalo veljavno pogodbeno razmerje. Pravilnik 2006 ni bil nikoli razveljavljen z učinkom erga omnes. Uporaba določb veljavne tarife ni kogentna, zato po samem zakonu ta tarifa ne more nadomestiti pogodbeno dogovorjenega nadomestila. Sklicuje se na judikat II Ips 29/2004 z dne 27. 10. 2005, da ZASP dopušča drugačne dogovore in morebitne posebne tarife. Opozarja na 11. člen Pravilnika 1998, po katerem lahko toženec v razponu rasti indeksa cen na drobno sam revalorizira višino nadomestil. Tožnica je na tak način obšla določbe o izpodbijanju pogodbe zaradi zmote, glede katerih je bila že prekludirana. Vzpostavlja se nevarna sodna praksa, ki posameznikom omogoča, da s figo v žepu uveljavljajo kondikcijske zahtevke, četudi tak pogodbeni dogovor po naravi stvari ne more biti ničen. Tožnica ni prikrajšana, saj je toženec zgolj revaloriziral tarifo iz Pravilnika 1998. Nižji sodišči sta kršili ustavno pravico avtorjev do varstva avtorskih pravic (60. člen Ustave RS), katere vsebina je tudi, da dobijo takšno plačilo, kot se ga je uporabnik zavezal plačati. Opozarja na neskladje v razlogih sodišča druge stopnje, saj to sodišče najprej poudari, da tožencu ni mogoče odreči sklenitve pogodbe po višji tarifi. To pa nujno pomeni, da tarifa iz Pravilnika 1998 ni prisilni predpis. Mandatno razmerje do avtorjev nalaga tožencu, da se pogaja za tarifo, ki odraža ekonomsko vrednost odobrene tarife. Nasprotuje takšni razdelitvi dokaznega bremena, po kateri mora podjetje s prevladujočim položajem dokazati, da se je z uporabnikom pošteno pogajal in da ni zlorabil prevladujočega položaja. Presoja zlorabe monopolnega položaja je v pristojnosti Javne agencije RS za varstvo konkurence. Pravdni stranki sta se dogovorili samo za uporabo pravične prilagoditve pogodbenih pogojev glede na spremenjene okoliščine, kar je dopustno. Tudi Dovoljenja vsebovala določbo o revalorizaciji. Dovoljenje nima narave upravnih odločb in se zato ne more uporabiti instituta exceptio illegalis. Ob podpisu dovoljenj še ni bilo dvoma o pravilnosti Pravilnika 2006. Sklicuje se tudi na stališče v judikatu II Ips 325/2016 z dne 18. 5. 2017, da je uporaba meril iz enostransko določene Tarife 2007 za javno priobčitev glasbenih del za izdajatelje radijskih in televizijskih programov dopustna, četudi tarifa ni bila sklenjena v obliki skupnega sporazuma. Določanje ustrezne tarife je po naravi stvari v toženčevi pristojnosti. Tudi v judikatu II Ips 160/2011 je Vrhovno sodišče izrecno opozorilo na relevantnost upoštevanja spremenjenih okoliščin, ki terjajo odmero višine nadomestila glede na primerno uporabo določb obligacijskega prava o pravični prilagoditvi pogodbenih pogojev zaradi spremenjenih okoliščin. Toženec se je s spornimi dovoljenji lahko pogodbeno dogovoril za ustrezno revalorizacijo avtorskih nadomestil v smislu pravične prilagoditve pogodbenih pogojev glede na nesporno izkazano inflacijo.

8. Revizija je bila vročena tožnici, ki je nanjo odgovorila. Opozarja, da dejstva v reviziji niso resnična in da toženec z navedbami glede veljavnosti Pravilnika 2006 in normativnega dela Pravilnika 1998 presega dopuščen obseg revizije. Vrhovno sodišče je v dopuščenem vprašanju jasno zapisalo, da je veljavna tarifa Pravilnika 1998. Za obstoj dogovora mora biti podana volja pravdnih strank plačevati avtorsko nadomestilo v višjem znesku od tarife Pravilnika 1998, pri čemer je vprašanje volje dejansko vprašanje. Sodišči prve in druge stopnje sta nesporno ugotovili, da je bila vsebina tožničine volje, izražene s podpisom dovoljenj, da plačuje avtorsko nadomestilo v skladu z veljavno tarifo. Zato pozitiven odgovor na revizijsko vprašanje sploh ni mogoč, saj pravdni stranki nista izrazili volje glede plačevanja avtorskega nadomestila v višjem znesku od Pravilnika 1998, ki je predstavljal veljavno tarifo. Opozarja na 17. člen Obligacijskega zakonika (OZ) in toženčevo kontrahirno dolžnost po 158. členu ZASP. Sodna praksa Višjega sodišča v Ljubljani umešča tarife kolektivnih organizacij v obseg predpisov po 17. členu OZ, ker so po svojih značilnostih zelo blizu predpisom. Toženčeva kontrahirna dolžnost je predpisana ravno zato, da ne bi izrabljal zakonskega monopola, kljub temu pa on še vedno zavrača zahtevke uporabnikov po sklenitvi pogodbe v skladu z veljavno tarifo. V zvezi z vsebino dovoljenj ni bilo pogajanj, toženec je zavajal, da je tarifa Pravilnika 2006 veljavna. Zadeva II Ips 325/2016 ni primerljiva, saj je tam obstajala pravna praznina, v obravnavanem primeru pa pravne praznine ni bilo.

**Presoja Vrhovnega sodišča**

9. Revizija ni utemeljena.

10. Vrhovno sodišče je v tej zadevi dopustilo revizijo samo glede vprašanja, ali pomeni Dovoljenje veljaven pogodbeni dogovor o višjem nadomestilu od veljavne tarife Pravilnika 1998. V tem okviru je torej treba presoditi, v kakšni višini dolguje uporabnik nadomestilo za javno predvajanje glasbe, kadar se pogodbeno dogovorjeno nadomestilo razlikuje od veljavne tarife. Vprašanji, katera izmed toženčevih tarif je veljavna in ali je normativni del Pravilnika 1998 del veljavne tarife, sta bili že rešeni z judikatom II Ips 160/2011. Sodna praksa v zvezi s tem vprašanjem je ustaljena, Vrhovno sodišče pa ponovne presoje tega vprašanja ni dopustilo. Zato se Vrhovno sodišče ni opredelilo do tistih obširnih revizijskih očitkov, ki se nanašajo na veljavnost Pravilnika 2006, na nepravilnost uporabe instituta exceptio illegalis, na okoliščino, da naj bi toženec z njim zgolj revaloriziral tarifo Pravilnika 1998 in da mu je to dopuščal 11. člen tega pravilnika, na zatrjevano protiustavnost prehodnih določb ZASP-B, na neprimernost tarife Pravilnika 1998 in posledično razvrednotenje avtorske pravice, na polemiziranje razlogov judikata II Ips 160/2011. Niti ni presojalo utemeljenosti drugih revizijskih očitkov procesne in materialnopravne narave, ki presegajo obseg dopuščenih vprašanj in se nanašajo na kršitev pravice do izjave ter na vprašanje toženčeve dobrovernosti (drugi odstavek 371. člena ZPP). Prav tako ni upoštevalo trditve, da naj bi bila uporaba Pravilnika 2006 med strankama dogovorjena izključno zaradi revalorizacije tarife. Dejansko vprašanje je, kakšen nagib je stranke vodil k sklenitvi pogodbe, nižji sodišči pa zatrjevanega dejanskega stanja nista ugotovili.

11. Iz dejanskega stanja, kot sta ga ugotovili sodišči nižjih stopenj, izhaja, da je toženec najprej objavil Pravilnik 2006, nato pa je posameznim uporabnikom izdajal dovoljenja, ki so se sklicevala na ta pravilnik. Tožnica je s podpisom dovoljenj izrazila soglasje samo za zakonito uporabo avtorskih del v skladu z veljavno tarifo. V okviru takšnega dejanskega stanja vprašanje, ali so bila pogajanja med strankama poštena, ni pravno pomembno in se je sodišče druge stopnje s tem vprašanjem po nepotrebnem ukvarjalo. Nižji sodišči namreč nista ugotovili, da bi med strankama potekala kakršnakoli pogajanja. Toženec je že pred izdajo spornih dovoljenj s Pravilnikom 2006 enostransko določil višino nadomestila, tožnici je posredoval predpripravljena dovoljenja, ona pa jih je podpisala.

12. Veljavnost dogovora med pravdnima strankama o višjem nadomestilu je odvisna od vprašanja, ali je imela tarifa Pravilnika 1998 v delu, ki se nanaša na javno predvajanje v poslovnih prostorih, v spornem obdobju naravo prisilnega predpisa. V takem primeru je v njej določena višina nadomestila stopila na mesto drugačnega pogodbenega nadomestila, tako po drugem odstavku 17. člena1 kot tudi po 443. členu OZ.2 Ustavno sodišče RS pa je v odločbah U-I-149/98 z dne 28. 6. 2001 in U-I-164/03 z dne 15. 12. 2005 že pojasnilo, da je toženčev Pravilnik 1998 splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil. 13. Po 1. točki prvega odstavka 146. člena ZASP3 so kolektivne organizacije pravne osebe, ki dovoljujejo uporabo del iz repertoarja varovanih del pod podobnimi pogoji za podobne vrste uporabe. S to določbo se uveljavlja načelo podobnega obravnavanja uporabnikov oziroma prepovedi diskriminacije. Podobno obravnavanje uporabnikov pomeni, da je kolektivna organizacija dolžna skleniti ustrezno pogodbo po objektivnih merilih, diskriminacija med uporabniki ni dovoljenja. Treba je zagotoviti, da bo pri določeni pravici in določeni uporabi vsak uporabnik obravnavan enako. Gre za jamstvo, da kolektivna organizacija ne bo nekemu uporabniku zaračunala višjega nadomestila kot ostalim uporabnikom.4 Podobno obravnavanje podobnih primerov izkoriščanja avtorske in sorodnih pravic je tudi v splošnem interesu.5

14. Konkretizacijo načela podobnega obravnavanja uporabnikov pomeni prvi odstavek 158. člena ZASP, po katerem lahko uporabnik del iz repertoarja kolektivne organizacije kadarkoli zahteva sklenitev pogodbe o neizključnem prenosu pravic za uporabo teh del v skladu z veljavno tarifo. ZASP sicer ne določa izrecno, kakšne so posledice sklenitve pogodbe v nasprotju z veljavno tarifo. Vendar bi bila uveljavitev načela podobnega obravnavanja uporabnikov onemogočena, če se bi lahko kolektivna organizacija v individualnih pogodbah s posameznimi uporabniki dogovarjala za drugačna plačila od splošno veljavnih. Zaradi učinkovitega izvajanja načela podobnega obravnavanja v praksi je veljavni tarifi treba priznati naravo prisilnega predpisa, od katerega kolektivna organizacija v posameznih pogodbah z uporabniki ne more odstopiti; če to stori, tarifa nadomesti pogodbeni dogovor. Tudi v literaturi se zagovarja enotno stališče, da se obseg kontrahirne dolžnosti kolektivne organizacije presoja po 17. členu OZ6 in da višina nadomestila izhaja iz veljavne tarife.7

15. Pri tem ni razlik med tarifami, ki so določene s skupnim sporazumom, in tistimi, ki so bile določene enostransko, z uveljavitvijo novele ZASP-B pa so v skladu z njenim 26. členom pridobile naravo skupnega sporazuma. Tudi za slednje se zaradi njihove (zakonsko predpisane) narave skupnega sporazuma uporablja šesti odstavek 157. člena ZASP, kar pomeni, da veljajo za vse istovrstne uporabnike in da so tudi uporabniki dolžni skleniti pogodbo samo v skladu z njihovimi merili. Izjema je samo, če kolektivna organizacija v dogovoru z združenjem uporabnikov ali več uporabniki vzpostavi celosten sistem plačevanja nadomestil, ki v praksi nadomesti „starejšo“ enostransko postavljeno tarifo.8 V tem primeru je ob upoštevanju sporazumno dogovorjenih nadomestil zadoščeno načelu podobnega obravnavanja uporabnikov.9 Vendar ta pogoj v obravnavani zadevi ni izpolnjen, ker je toženec sprejel Pravilnik 2006 enostransko, brez sodelovanja uporabnikov.

16. Tarifa Pravilnika 1998, ki določa nadomestilo za javno predvajanje glasbe v poslovnih prostorih, ima torej kot veljavna tarifa kolektivne organizacije naravo prisilnega predpisa, v njej določena merila za izračun nadomestila pa imajo v primeru odstopanja posameznih pogodbenih dogovorov prednost. 17. Opisanega stališča ne omajejo niti drugi revizijski ugovori. Ne gre za bistveno drugačne okoliščine, če toženec in uporabnik v zadevi II Ips 160/2011 nista sklenila pogodbe. V nasprotju z načelom podobnega obravnavanja uporabnikov bi bilo, če bi bila višina nadomestila odvisna od tega, ali je bila pred izkoriščanjem avtorskih del sklenjena pogodba ali ne. Ta okoliščina pa se lahko upošteva v okviru civilne kazni. Revizijski očitek, da bi sodišče moralo sprožiti postopek presoje zakonitosti in ustavnosti Pravilnika 2006 pred Ustavnim sodiščem RS, ni utemeljen že zato, ker sodišče takšne možnosti sploh nima, temveč lahko začne samo postopek za oceno ustavnosti zakona.10 Zato ni pomembno, da Pravilnik 2006 ni bil nikoli formalno razveljavljen.11 Ustaljena sodna praksa o veljavnosti tarife (ki je nespremenjena že sedem let) zavezuje tudi toženca, zato mora on tej sodni praksi prilagoditi svoje poslovanje.

18. Ni pomembno, da ob podpisu dovoljenj še ni obstajala sodna praksa v zvezi z neveljavnostjo Pravilnika 2006. Toženec nosi pravno tveganje neveljavnosti enostransko določene tarife. Judikat II Ips 29/2004 z dne 27. 10. 2005 za obravnavano zadevo zaradi spremenjene zakonske ureditve ni relevanten. Po uveljavitvi ZASP-B namreč niso več dopustni posebni tarifni sporazumi, ki jih je prvotni ZASP12 izrecno določal. Judikat II Ips 325/2016 z dne 18. 5. 2017 ni primerljiv, saj je v tisti zadevi (glede pravic radiodifuznega oddajanja) obstajala pravna praznina, v obravnavani pa pravne praznine v času sprejetja Pravilnika 2006 ni bilo.

19. Neutemeljeni so tudi revizijski očitki, da je treba upoštevati spremenjene okoliščine, ki terjajo ponovno odmero višine nadomestila, ter da gre za kršitev 60. člena Ustave RS, ker je nadomestilo razvrednoteno oziroma avtorji ne dobijo takšnega plačila, kot se ga je uporabnik zavezal plačati. Toženec bi lahko spremenjene okoliščine uveljavljal v zakonsko določenem postopku za spremembo veljavne tarife za vse uporabnike in na tak način preprečil razvrednotenje tarife, pa ni niti trdil, da bi začel tak postopek.

20. Ker razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niso podani, je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

21. Odločitev o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP. Toženec mora tožnici povrniti stroške odgovora na revizijo v znesku 1.042,81 EUR (828 EUR po tar. št. 3300, 2 % od skupne vrednosti storitve za materialne stroške in 22 % DDV). Glede na prehodno določbo 20. člena sedaj veljavne Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015) je Vrhovno sodišče pri odločanju uporabilo prej veljavni Zakon o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/2008).

1 Po tem členu so določbe predpisov, s katerimi je delno ali v celoti določena vsebina pogodb, sestavni del teh pogodb in jih dopolnjujejo ali pa stopajo na mesto pogodbenih določil, ki niso v skladu z njimi. Gre za tiste kogentne predpise, ki določajo obvezno vsebino pogodbe, običajno zaradi varstva ene od pogodbenih strank; gl. V. Kranjc, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba 2003, str. 218. 2 Ta člen določa, da če je dogovorjena večja kupnina od cene, ki jo je za posamezno vrsto stvari predpisal pristojni organ, dolguje kupec le predpisano ceno, če pa je dogovorjeno kupnino že plačal, ima pravico zahtevati vrnitev razlike. Ta določba pa se uporablja samo, če je cena predpisana s prisilnim predpisom, ki zavezuje pogodbene stranke; M. Juhart, Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 3. knjiga, GV Založba 2004, str. 100. 3 V različici, kot je veljal v spornem obdobju (Uradni list RS, št. 43/2004 in 139/06). 4 M. Trampuž, Kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic, GV Založba 2007, str. 76 in 77. 5 Prav tam, str. 90. 6 Prav tam, str. 74. 7 Gl. M. Trampuž, B. Oman in A. Zupančič, Zakon o avtorski in sorodnih pravicah s komentarjem, GV Založba 1997, str. 366; ker je ZASP tedaj poleg splošnih dopuščal tudi posebne tarifne sporazume, je lahko višina honorarja po tedanji ureditvi izhajala tudi iz takšnega posebnega sporazuma. 8 Glej judikate II Ips 219/2017 z dne 18. 4. 2018, II Ips 41/2018 z dne 14. 6. 2018, II Ips 43/2018 z dne 9. 4. 2018 in II Ips 52/2018 z dne 7. 6. 2018. 9 Ob hkratnem upoštevanju pravila, da ima nadomestilo, ki ga kolektivna organizacija določi sporazumno s predstavniki uporabnikov, prednost pred enostransko določenim nadomestilom. 10 Prim. 23. in 23. a člen Zakona o ustavnem sodišču. 11 Pomembno je tudi, da ZASP ne določa postopka razveljavitve pravilnika kolektivne organizacije. 12 Uradni list RS, št. 21/95.