Jedro

Sodišče je na podlagi 13. točke 1. odst. 100. člena ZDR utemeljeno zaključilo, da je tožniku prenehalo delovno razmerje z dnem dokončnosti sklepa o izrečenem disciplinskem ukrepu. Ker se je tožnik izmikal vročitvi dokončnega sklepa, mu je tožena stranka vročila delovno knjižico en mesec po sprejetju dokončne odločbe o disciplinskem prenehanju delovnega razmerja. Zato se tožnik ne more sklicevati na to, da mu zaradi nevročitve dokočne odločbe disciplinskega organa delovno razmerje sploh še ni prenehalo. Nevročitev dokončnega sklepa je sodišče upoštevalo pri začetku teka roka za sodno varstvo in zavzelo stališče, da delavec ne more biti pri vložitvi tožbe prekludiran, če mu ni bila pravilno osebno vročena dokočna odločba disciplinskega organa. Na datum prenehanja delovnega razmerja pa nevročitev dokončne odločbe ne vpliva, če je delavec o načinu prenehanja delovnega razmerja drugače seznanjen. Za določitev datuma prenehanja delovnega razmerja je pravno pomembna okoliščina, da je bil tožnik s konkludentnim dejanjem seznanjen z odpovedjo in s pričetkom njenega učinkovanja, saj ni prihajal več na delo in je s tem dokončni sklep o prenehanju delovnega razmerja (čeprav ni bil osebno vročen) pričel učinkovati. Sicer pa pozitivna delovno-pravna zakonodaja ne določa, da delavcu preneha delovno razmerje z dnem vročitve dokončnega sklepa o prenehanju delovnega razmerja, kot je to včasih določal 113. člen Temeljnega zakona o delovnih razmerjih (Ur.l. SFRJ št. 12/70, prečiščeno besedilo), ampak govori le o dokončnosti sklepov (1. odst. 100. člena ZDR).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika na razveljavitev odločb tožene stranke in sicer njene disciplinske komisije št. 2/91 z dne 25.11.1991 in njene komisije za reševanje pritožb delavcev št. 300-1/92 z dne 9.1.1992, ugotovitev, da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 14.1.1992 in da še vedno traja ter priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za čas, ko pri toženi stranki ni delal. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po ZPP ter predlaga spremembo sodbe in ugoditev zahtevku ter naložitev stroškov postopka z obrestmi, kakor tudi pritožbenih stroškov v plačilo toženi stranki. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje. Po mnenju pritožnika je sodba nezakonita. Element disciplinskega prekrška, od katerega je odvisna tudi izbira disciplinskega ukrepa, je tudi kvalifikatorna okoliščina iz 89. člena ZDR, kot del dejanskega stanja disciplinskega prekrška. Če teh okoliščin disciplinski organi pri delodajalcu niso ugotavljali, jih po izteku roka iz 67. člena ZTPDR ne morejo več, saj nastopi zastaranje. Sicer pa je po mnenju pritožnika zmotno tudi stališče sodišča prve stopnje, da je disciplinska odločba postala dokončna z dnem izdaje odločbe na drugi stopnji in ne z dnevom vročitve stranki. Tožniku še danes drugostopna disciplinska odločba ni bila vročena in že zato mu delovno razmerje še do danes ni prenehalo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov ter pri navedenem preizkusu ugotovilo, da je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje tako v dejanskem kot pravnem pogledu, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodaja: Sodišče prve stopnje je ob primerjavi opisa disciplinske kršitve z opisom dejanskega stanja očitanega kaznivega dejanja pravilno ugotovilo, da gre za isto dejansko stanje. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je na podlagi 14. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. RS št. 26/99) vezano na pravnomočno obsodilno sodbo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Tožena stranka je tožniku za storitev očitane hujše kršitve delovne obveznosti po 30. točki - (če obstaja utemeljen sum, da je delavec v zvezi s svojim delom v banki ali na delovnem mestu storil ali opustil dejanje, ki ima elemente kaznivega dejanja, gospodarskega prestopka ali prekrška) - 70. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti poslovnih bank v Republiki Sloveniji (Ur.l. RS št. 3/91) povsem utemeljeno izrekla disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. V konkretnem primeru ni bil podan samo sum storitve kaznivega dejanja v zvezi s tožnikovim delom v banki, ampak tudi že storitev kaznivega dejanja. Zato so disciplinski organi tožene stranke ob pogoju iz 3. odst. 71. člena citirane kolektivne pogodbe in ob obstoju kvalifikatornih okoliščin, ki jih določa 89. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93), tožniku povsem zakonito izrekli najstrožji disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Iz obrazložitve odločbe disciplinske komisije z dne 25.11.1992 jasno izhaja, da je disciplinska komisija, upoštevajoč težo kršitve, ki pomeni grobo zlorabo zaupanja, izrekla najstrožji disciplinski ukrep. Zaupanje je nepogrešljivo pri delu v banki. Zato izguba zaupanja predstavlja tako okoliščino, ki opravičuje izrek najstrožjega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Ravnanje tožnika, za katerega je bil tudi pogojno obsojen za storitev kaznivega dejanja po 3. odst. 169. člena KZ SFRJ (ponarejanje vrednotnic), je take narave, da so že v samem dejanju podani elementi kvalifikatornih okoliščin, določenih v 89. členu ZDR, ki so pogoj za zakonitost izrečenega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Bančni uslužbenec, ki izgubi zaupanje sodelavcev, kot tudi komitentov, ne more opravljati dela v banki in poslovati z denarjem, ne glede na to, kakšno delo opravlja. Za presojo materialnopravne pravilnosti izpodbijane sodbe je bistveno, da je disciplinska komisija tožene stranke kvalifikatorne okoliščine ugotavljala in jih v disciplinskem sklepu tudi navedla, s tem, ko je jasno zapisala, da je izguba zaupanja pri bančnih uslužbencih tista okoliščina, ki ne dopušča več, da bi tak delavec v banki sploh opravljal delo. Ob taki dejanski podlagi je bil tožniku tudi po oceni pritožbenega sodišča zakonito izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja.

Prav tako pa je sodišče prve stopnje na podlagi 13. točke 1. odst. 100. člena ZDR utemeljeno zaključilo, da je tožniku prenehalo delovno razmerje z dnem dokončnosti disciplinskega sklepa o izrečenem disciplinskem ukrepu. Tožena stranka je tožniku vročila delovno knjižico dne 4.2.1992, torej en mesec po sprejetju dokončne odločbe o izrečenem disciplinskem ukrepu prenehanja delovnega razmerja, na seji komisije za pritožbe dne 9.1.1992, ker se je pač izmikal njegovi vročitvi. Upoštevajoč nesporno dejstvo, da je tožena stranka tožniku vročila zaključeno delovno knjižico, je sodišče prve stopnje utemeljeno sklenilo, da se tožnik ne more več uspešno sklicevati na to, da ni vedel za kaj gre pri stvari in da mu zaradi nevročitve dokočne odločbe disciplinskega organa tožene stranke delovno razmerje sploh še ni prenehalo. Nevročitev je pritožbeno sodišče upoštevalo pri začetku teka roka za sodno varstvo, zato je tudi VDSS s sklepom opr.št. Pdp 422/94 z dne 3.11.1994 sklep sodišča prve stopnje, s katerim je bil predlog predlagatelja zavržen, razveljavilo in pri tem zavzelo stališče, da delavec ne more biti prekludiran, če mu ni bila pravilno osebno vročena dokočna odločba disciplinskega organa. Nevročitev dokončne odločbe delodajalca pa po mnenju pritožbenega sodišča nima enakih pravnih posledic tudi za sam datum prenehanja delovnega razmerja, če je delavec o samem načinu prenehanja delovnega razmerja drugače seznanjen. V konkretnem primeru je nesporno, da je tožena stranka dne 4.2.1992 zaključila delovno knjižico, kar pomeni, da je tožena stranka svoj sklep izvršila. Nesporno je, da je tožnik z vsebino dokončne odločbe o izrečenem disciplinskem ukrepu prenehanja delovnega razmerja in datumu prenehanja delovnega razmerja zvedel najkasneje z vročitvijo delovne knjižice, torej s konkludentnim dejanjem delodajalca. Pritožbeno sodišče meni, da je v konkretnem primeru za določitev datuma prenehanja delovnega razmerja pravno pomembna okoliščina, da je bil tožnik seznanjen z odpovedjo, saj je tudi ostal doma in ni prihajal več na delo. Sicer pa pozitivna delovno-pravna zakonodaja tudi ne določa, da delavcu preneha delovno razmerje z dnem vročitve dokončnega sklepa o prenehanju delovnega razmerja, kot je to včasih določal 113. člen Temeljnega zakona o delovnih razmerjih (Ur.l. SFRJ št. 12/70, prečiščeno besedilo), ampak govori le o dokončnosti sklepov (1. odst. 100. člena ZDR). V konkretnem primeru je delavec s konkludentnim dejanjem zvedel, kdaj mu je začela učinkovati dokončna odločba o prenehanju delovnega razmerja, ki jo je tožena stranka tudi izvršila, zato pritožbeno sodišče meni, da je sklep, kljub temu, da ni bil pravno pravilno osebno vročen, začel učinkovati, nevročitev pa je tožnika varovala le pred izgubo pravice do sodnega varstva, kar pa je pritožbeno sodišče tudi upoštevalo, saj ni vzdržalo v veljavi prvotne odločitve sodišča prve stopnje o zavrženju predloga (odločba Sodišča združenega dela v Kopru opr.št. S 253/92 z dne 18.10.1993 - list.št. 19).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

Ker pritožnik s pritožbo ni bil uspešen, je pritožbeno sodišče odločilo, da nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odst. 165. člena ZPP.