Jedro

Ker je pritožnica po uvedbi zdravljenja pod posebnim nadzorom brez privolitve v nujnem primeru med postopkom podala soglasje za tako zdravljenje, je sodišče prve stopnje pravilno postopek ustavilo. V pritožbi pa si predvsem želi zamenjave bolnišnice, kar pa ni predmet odločanja po 61. členu ZDZdr.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ustavilo postopek sprejema udeleženke na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve v nujnih primerih.

2. Proti temu sklepu se pritožuje udeleženka. Lečeča zdravnica še ni prejela njenih izvidov iz bolnice A. in pričakuje, da jih bo jutri. Na teh izvidih so dokazano za njen „over dose“, ki pa jih ni vnesla v svoje telo sama, ker prihajajo preko pitne vode od njenih sosedov. Sodišče prosi, da se ji odobri zdravljenje v bolnici B. pri dr. C., saj ima pravico do izbire zdravnika. Če to ni možno, pa prosi za prekinitev zdravljenja na PK L., saj bi ji napotnico lahko napisal lečeči psihiater, saj so ji tako rekli v B. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je ugotovilo na obravnavi, ki jo je opravilo 8. 2. 2019 v psihiatrični bolnici, da je pritožnica izjavila, da se z zadržanjem v oddelku pod posebnim nadzorom strinja in tako izjavo je podpisala (list. št. 8). Prisotna izvedenka psihiatrične stroke je pregledala pritožnico in zdravstveno dokumentacijo in potrdila, da je sposobna razumeti pomen izjave, ki jo je podpisala. Pri obravnavi 8. 2. 2019 je bil prisoten tudi njen odvetnik, ki je zapisnik podpisal, kakor tudi pritožnica. Pritožnica v pritožbi želi predvsem zamenjavo bolnice in si želi na zdravljenje v Splošno bolnico B. in da bi jo zdravil dr. C. Pritožbeno sodišče na to odgovarja, da po določbah Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr) sodišče ni pristojno za odločanje o lečečem zdravniku. Pritožnica se bo o tem lahko pogovorila v bolnici in v okviru svojih pravic kot pacientka skušala uresničiti svoje želje po spremembi bolnišnice in zdravnika. Ne more pa Višje sodišče v Ljubljani v mejah odločanja po 61. členu Zakona o duševnem zdravju, odločiti o njenih željah po spremembi bolnišnice ali zdravnika.

5. Pritožnica še navaja, da v kolikor ji sodišče ne more pomagati, da zdravljenje nadaljuje v Bolnici B., pa želi prekiniti zdravljenje na Psihiatrični kliniki v L., ker bi ji nato lahko lečeča zdravnica napisala napotnico za bolnico v B. Pritožbeno sodišče zapis iz pritožbe ocenjuje kot podredno izraženo željo, kako priti do zdravljenja v bolnici v B. Sodišče ne more odločati o zamenjavi bolnice oziroma lečečega zdravnika, saj mora to pritožnica urediti v bolnici. Zato ne more ugoditi njenemu predlogu, da v mejah sedanjega postopka pride do prekinitve zdravljenja v Psihiatrični bolnici v L. V kolikor pa si je pritožnica premislila in ne želi nadaljevati zdravljenja na oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve, kar sicer ureja določba 61. člena ZDZdr, lečeča zdravnica pa bo menila, da ne more biti odpuščena domov (v pritožbi navaja razlog pridobitve napotnice za bolnišnico v B.), pa bo treba uvesti novi postopek za sprejem osebe na zdravljenje pod posebnim nadzorom brez privolitve v nujnem primeru. Predvsem pa se bo treba pogovoriti s pacientko, ali je možno njeno zdravljenje v Bolnišnici B. ali pa je nujno nadaljevati zdravljenje v Univerzitetni psihiatrični kliniki v L. 6. Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo 62. člen ZDZdr, je bilo pritožbo potrebno zavrniti, saj v postopku ni bilo ugotovljenih absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP v zvezi z ZNP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.