Jedro

Znanja in izkušnje, ki jih je toženec pridobil s tem, ko je pri tožnici sodeloval pri razvoju tehničnih rešitev, mehanskih nadgradnjah in dopolnitvah naprave za stranke, lahko uporablja tudi pri novem delodajalcu, ko ta za svoje stranke razvija rešitve in prilagoditve.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 466,65 EUR.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da tožnici plača znesek 19.208,80 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 6. 2022 dalje do plačila. Odločilo je, da je toženec dolžan tožnici povrniti stroške postopka v znesku 2.668,87 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, da svoje stroške krije sam, ter ga določilo za zavezanca za plačilo sodne takse.

2.Toženec se zoper sodbo pritožuje zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je tožnica s kontnimi karticami, predloženimi na zadnjem naroku, razpolagala že do prvega naroka. Sodišče prve stopnje je z določitvijo roka, da dokaže, kdaj je bila spletna stran vzpostavljena, zavleklo postopek. Sodba nima obrazložitve, zakaj izvedba dokazov (izpis iz spletne strani in kontne kartice) ni zavlekla postopka, zato se je ne da preizkusiti. Sodišču prve stopnje očita, da je spregledalo odločilno dejstvo, da toženec sedaj opravlja povsem drugo delo, kot ga je opravljal pri tožnici, kjer je opravljal pomožna, podporna dela in manjše prilagoditve. Oprlo se je le na izpovedi prič A. A., B. B. in C. C., ki so zainteresirane za pozitivni izid tožnice v tem postopku, saj so pri njej zaposlene, spregledalo pa je pričo D. D., ki je izpovedoval nasprotno. Iz poročil o delu (dnevnikov) na USB ključku pri nobeni napravi ni razvidno, da bi toženec sodeloval pri njihovem razvoju ter kakšna dela je opravljal na njih, zapisovalo se je samo število ur, ki jih je posamezni konstrukter dnevno porabil na napravi. Uveljavlja kršitev razpravnega načela in pravice do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), ker je sodišče prve stopnje upoštevalo izpoved A. A., da je tožnica v celoti razvila napravo E. in da je delo na napravi F. zahtevno zaradi transportne hitrosti, senzoriranja, varnostne zaščite, glede česar tožnica ni podala trditev. Nelogičen je zaključek, da bi toženec pri novem delodajalcu lahko uporabil pri tožnici pridobljena tehnična in proizvodna znanja za nadgradnjo naprave F., ki jo je družba G. d. o. o. prva razvila še pred toženčevo zaposlitvijo pri njej. Prvostopenjski ugotovitvi, da se je posamezna naprava razlikovala glede na specifične zahteve naročnika, nasprotuje zaključek, da bi toženec pridobljeno znanje pri tožnici lahko uporabil za nadgradnjo naprav pri G. d. o. o. Četudi bi pridobil kakšna specifična znanja na področju strojnih rešitev, teh znanj ne bi mogel uporabiti v družbi G. d. o. o, saj so se ta znanja nanašala na posamezno stranko, potrebam katere je bila naprava prilagojena. Sodbe ni mogoče preizkusiti, ker sodišče prve stopnje ne konkretizira, kakšna posebna tehnična in proizvodna znanja je toženec pri delu na napravah F., H. in E. dejansko pridobil, še manj na kakšen način njihova nadaljnja uporaba pri družbi G. d. o. o tožnico izpostavlja konkurenci. Pavšalno je zaključilo, da je pridobil specifična znanja o delovanju posamezne naprave in podatke o tehničnih značilnostih, uporabljenih pri razvoju teh naprav. Obrazložitev je sama s seboj v nasprotju, saj sodišče prve stopnje najprej ugotavlja, da so imeli dostop do celotne dokumentacije, povezane s posamezno napravo, vsi konstrukterji, nato pa zaključi, da ne gre za znanja, ki bi bila zaposlenim prosto dostopna. Tožnica in družba G. d. o. o. si ne konkurirata na področju strojnih rešitev, temveč le na področju programskih rešitev "track and trace", ki pa niso spadale v opis del toženca niti pri tožnici niti pri novem delodajalcu, kar je sodišče prve stopnje spregledalo. Zgolj zaposlitev toženca v družbi G. d. o. o. zato tožnici še ni pomenila konkurence, sodišče prve stopnje pa ni ugotavljalo, ali je zaradi tega prišlo do zmanjšanja ali poslabšanja njenega položaja na trgu in na kakšen način. Družba G. d. o. o. zaradi zaposlitve toženca ni pridobila novih naročnikov, več strank in naročil, zato se njen položaj na trgu v primerjavi s tožnico ni v ničemer izboljšal, položaj tožnice pa ne poslabšal. Sodišče prve stopnje je s svojo odločitvijo prekomerno poseglo v ustavno pravico toženca do svobodne izbire zaposlitve iz 49. člena Ustave. Priglaša stroške pritožbe.

3.Tožnica v odgovoru na pritožbo obrazloženo prereka navedbe toženca in predlaga zavrnitev pritožbe. Navaja, da dokler vsebina spletne strani (stranke, s katerimi sodeluje družba G. d. o. o.) ni bila objavljena, ji le-ta ni mogla biti poznana in posledično ni dokazovala, da tudi sama poslovno sodeluje z istimi strankami. V spis je predložila poročila toženca glede dela na vsaki posamezni napravi, ki vsebujejo navedbo naprave, vrsto opravila za vsak dan dela na razvoju naprave in število ur, porabljenih vsak dan dela na napravi. Ne glede na to, da je del opravil izvajal sam, del pa v ekipi s sodelavci konstrukterji, ne more biti sporno, da se je v vsakem primeru seznanil s sestavo in načinom delovanja naprave, na kateri je delal, uporabljenimi tehničnimi rešitvami, to tehnično in proizvodno znanje pa je tožnica želela zaščititi z dogovorjeno konkurenčno klavzulo. To isto znanje lahko namreč uporablja pri razvoju naprav in njihovi nadgradnji pri konkurenčni družbi, v kateri se je zaposlil, s tem pa konkurira bivšemu delodajalcu. Če bi tožnica potrebovala nekoga za enostavna in pomožna dela, bi za to zaposlila delavca s srednješolsko izobrazbo, ne pa toženca, ki je diplomirani inženir strojništva. Dogovorjena konkurenčna klavzula tožencu ne omejuje možnosti zaposlitve. Gre za poklic, ki omogoča širok spekter zaposlitve na različnih področjih. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo, prav tako pravilno je uporabilo materialno pravo.

6.Toženec je bil pri tožnici zaposlen od 1. 4. 2020 dalje na delovnem mestu strojni konstrukter I. Delovno razmerje pri tožnici mu je prenehalo 30. 4. 2022 na podlagi njegove redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. S 1. 5. 2022 se je kot strojni projektant zaposlil pri družbi G. d. o. o. Zaradi ugotovljene kršitve konkurenčne prepovedi po izteku delovnega razmerja mu je sodišče prve stopnje naložilo plačilo pogodbene kazni tožnici v znesku 19.208,80 EUR.

7.Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo toženčev ugovor prekluzije glede dveh izpisov iz spletne strani družbe G. d. o. o. (iz katerih je razvidno, s katerimi strankami poslovno sodeluje) in kontnih kartic tožnice za te iste stranke, ki so bili predloženi na zadnjem naroku za glavno obravnavo. Na tem naroku je sprejelo dokazni sklep, da bo navedene listinske dokaze upoštevalo, če bo tožnica v danem roku dokazala, kdaj je bila vzpostavljena spletna stran, ki je to tudi storila. Vpogled v te listine in določitev roka nista zavlekla reševanja spora, saj ni bilo treba izvesti dodatnega naroka, česar pritožba niti ne zatrjuje, zato je sodišče prve stopnje pravilno postopalo po določbi tretjega odstavka 286. člena ZPP in te dokaze upoštevalo, kar je ustrezno obrazložilo v 4. točki obrazložitve sodbe. Pri tem se sodišču prve stopnje ni bilo treba opredeljevati do vprašanja, ali bi tožnica lahko kontne kartice, s katerimi je dokazovala, da tudi sama poslovno sodeluje z istimi strankami, kot jih je (po prvem naroku) na svoji spletni strani navedla družba G. d. o. o., v spis vložila že do konca prvega naroka, saj za upoštevanje predlaganega dokaza po prvem naroku zadostuje že okoliščina, da to ne bi zavleklo reševanja spora.

8.Ne drži pritožbeno navajanje, da se izpodbijane sodbe ne da preizkusiti, zato ni utemeljen pritožbeni očitek bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je namreč navedlo jasne in med seboj skladne razloge o vseh za odločitev bistvenih dejstvih, ki se nanašajo na pridobitev tehničnih in proizvodnih znanj pri tožnici ter zaposlitev toženca pri konkurenčni družbi, na podlagi katerih je tožbenemu zahtevku ugodilo. Ker se razlogi sodbe o vsebini listinskih dokazov in izpovedi prič ne razlikujejo od njihove dejanske vsebine oziroma izpovedi, sodba prav tako ni obremenjena niti z bistveno kršitvijo določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz pritožbenih trditev, primeroma o spregledu izpovedi D. D. glede toženčevega dela in o tem, da so zaključki glede podaljševanja obstoječih kosov na napravi H. v nasprotju z izpovedjo toženca, zaključki glede poznavanja delovanja celotne naprave pa v nasprotju z vsebino izpovedi A. A. in C. C., pa gre razbrati, da sklicevanje na navedeni kršitvi po vsebini predstavlja nestrinjanje toženca z dejanskimi ugotovitvami in dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje, kar prav tako ni utemeljeno.

9.Pritožba v zvezi z izpovedjo priče A. A., da je tožnica napravo E. v celoti razvila ter da je delo na napravi F. zahtevno zaradi transportne hitrosti, senzoriranja in varnostne zaščite, saj ima zalogovnik veliko odprtino, sodišču prve stopnje očita kršitev razpravnega načela in pravice do izjave iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker tožnica v zvezi z izpovedanim ni podala navedb. Očitek ni utemeljen. S sklicevanjem na omenjeno izpoved priče je namreč sodišče prve stopnje zgolj ovrglo trditve toženca, da so vse naprave, ki jih razvija tožnica, generične, nastale s pomočjo videoposnetkov na portalu youtube, ter da je sodeloval zgolj pri lažjih pomožnih delih, zaradi česar ni pridobil posebnih znanj.

10.To, kakšno delo toženec opravlja pri novem delodajalcu oziroma ali opravlja enako delo, ni bistveno za odločitev v tem sporu, kot to zmotno izpostavlja pritožba. Bistveno je, ali je pri delu kršil konkurenčno klavzulo, torej, kot je opredeljeno v XX. točki pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 3. 2020, ali je sklenil delovno razmerje pri družbi, ki se ukvarja z enako dejavnostjo kot tožnica, kar bi zanjo pomenilo konkurenco, ter ali za delo pri novem delodajalcu lahko izkorišča proizvodna, tehnična, tehnološka znanja, ki jih je pridobil v času trajanja delovnega razmerja pri tožnici.

11.Neutemeljeno je pritožbeno uveljavljanje, da niti tožnica v svojih trditvah niti sodišče prve stopnje v razlogih sodbe nista konkretizirano pojasnila, kakšna posebna znanja naj bi pridobil v času zaposlitve pri tožnici, ki bi lahko bila predmet konkurenčne klavzule. Kot je v novejši sodbi opr. št. VIII Ips 25/2024 z dne 26. 11. 2024 poudarilo Vrhovno sodišče RS, Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1) v 40. členu sicer ne govori o posebnih znanjih, čeprav se ta izraz vseskozi pojavlja pri opredelitvi pridobljenih znanj, ob tem pa se je kot ključno sklicevalo na stališče iz zadeve VIII Ips 169/2017, da je znanje delavca treba presojati z vidika posebnega pomena, ki ga ima za delodajalčevo poslovanje in vpliva na njegov konkurenčni položaj, pri čemer ni nujno, da gre za znanje, ki predstavlja izum delodajalca oziroma znanje, ki ga ni mogoče pridobiti drugje, ampak je treba presojati celokupno znanje, ki ga je v letih dela delavec pridobil pri bivšem delodajalcu in z uporabo katerega mu lahko konkurira. Iz tožničinih trditev je razvidno, katera so tista konkretna znanja, ki jih je toženec pri njej pridobil in jih koristi pri novem delodajalcu, in sicer je navajala, da je bil ob razvoju naprav za farmacevtsko industrijo podrobneje seznanjen z načinom delovanja in konstrukcijskimi (tehničnimi) rešitvami, ki so bile razvite in uporabljene za njihovo delovanje, ta znanja pa bo lahko uporabljal pri dodelavah in nadgradnjah naprav novega delodajalca. Kar je tožnica zatrjevala in je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku tudi ugotovilo, je bilo povsem določno opredeljeno v tožbi in pripravljalnih vlogah ter posledično ugotovljeno tudi kot dejstva v izpodbijani sodbi.

12.Sodišče prve stopnje je zaključke glede tega, katera tehnična, tehnološka in proizvodna znanja je pridobil toženec, utemeljilo na izpovedi zakonitega zastopnika tožnice in prič A. A., B. B. in C. C., ki najbolje poznajo vsebino konstrukterskega dela pri tožnici, ter listinskih dokazov, zlasti toženčevega življenjepisa in poročil o delu (dnevnikov), v katera je toženec sam zapisal konkretne naloge in dela, ki jih je opravljal na napravah F., H. in E. Ugotovilo je, da je samostojno in tudi v sodelovanju z drugimi konstrukterji delal na razvoju in konstruiranju opreme za avtomatizacijo, izdeloval je tehnično dokumentacijo, na napravi F. (avtomatskem pakirnem stroju) je delal predvsem na zalogovniku, na napravi H. (polavtomatskem pakirnem stroju) je podaljšal obstoječe kose tako, da je lahko naprava sprejela višje izdelke, ter na napravi E. (za paletizacijo) je sodeloval pri konstrukciji robotske celice z univerzalnim vakumskim prijemom in zalogovnika za vmesne kartone. Pritožba neutemeljeno izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje z navedbami, da je svoje zaključke oprlo na priče, ki so zaposlene pri tožnici in so zato neverodostojne ter zainteresirane za pozitivni izid tožnice v tem sporu. Zgolj dejstvo zaposlitve prič A. A., B. B. in C. C. pri tožnici samo po sebi še ne pomeni, da priče niso izpovedovale verodostojno. Drugih okoliščin, ki bi zbujale utemeljen dvom v njihovo verodostojnost, zaradi katerih jim sodišče prve stopnje ne bi smelo slediti, pritožba ne navede. Poleg tega ima tudi toženec nedvomno interes za uspeh v postopku, kar je razvidno iz njegove neprepričljive izpovedi, da dela, ki ga je navedel v svojem življenjepisu, dejansko ni opravljal, čemur sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo. Prav tako nelogično in neživljenjsko je toženčevo nadaljnje pojasnjevanje v pritožbi, da je to zapisal iz razloga, ker je za takšno delo imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, ter da svojega življenjepisa ni nikoli posredoval družbi G. d. o. o.

13.Toženec v pritožbi neresnično prikazuje, da iz poročil o delu (dnevnikov) pri nobeni napravi ni razvidno, da bi šlo za njihov razvoj, kot tudi ne kakšna dela je opravljal na njih, ter da se je zapisovalo samo število ur, ki jih je posamezni konstrukter dnevno porabil na napravi, kar naj bi pojasnila tudi priča D. D. Ravno nasprotno, iz njegove izpovedi izhaja, da "se je v bazo podatkov pisalo, kaj si počel tisti dan, nekaj v smislu razvoj F., konstruiranje". Ob upoštevanju izvedenega dokaznega postopka, konkretne naloge, razvidne v teh poročilih in povzete v izpodbijani sodbi, po vsebini nedvomno pomenijo razvoj in posebne tehnične rešitve, implementirane s strani toženca. Neutemeljeno je zato pritožbeno vztrajanje pri stališču, da pri tožnici ni pridobil nobenih posebnih znanj, ker je opravljal le pomožna, podporna dela in manjše prilagoditve, katerega ne potrjuje niti dejstvo, da je delo na napravah F. in E. prevzel od D. D. in ga dokončal (popravil napake, dopolnil konstrukcijo). Kljub pritožbenem izpostavljanju izpovedi D. D., A. A. in C. C., da ni bilo treba natančno poznati delovanja celotne naprave, ampak le v grobem oziroma osnovno, detajlno pa sklop, na katerem je posamezni konstrukter delal, pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost ugotovitve, da se je toženec v okviru svojega dela podrobno seznanil z načinom delovanja naprav.

14.Zaključek, da je tožnica uspela dokazati, da je toženec v zvezi z delom na napravah F., H. in E. pridobil posebna (specifična) znanja o delovanju posamezne naprave in tehničnih značilnostih, uporabljenih pri razvoju teh naprav, ki so za tožnico pomembna in zaradi tega predmet zaščite v okviru konkurenčne klavzule, ni pavšalen, kot zmotno očita pritožba, saj je sodišče prve stopnje navedeno obširno obrazložilo v 12. točki obrazložitve sodbe in z razlogi se pritožbeno sodišče v celoti strinja. Ker je bila vsebina teh znanj predmet presoje v tem sporu, za odločitev ni bistveno, da v pogodbi o zaposlitvi ni bilo konkretizirano, katera tehnična, proizvodna ali poslovna znanja in poslovne zveze se varujejo z dogovorjeno konkurenčno klavzulo. Iz izpodbijane sodbe in izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je bilo treba na omenjenih napravah glede na potrebe strank razviti mehanske prilagoditve in rešitve, pri razvijanju rešitev za projekte je toženec delal samostojno, enkrat tedensko pa je sodeloval z ostalimi, ki so delali na projektu in se tako seznanil tudi z rešitvami ostalih zaposlenih. V okviru sodelovanja pri tožničinih projektih se je toženec prvič srečal z napravami za potrebe farmacevtske industrije, pri njihovem razvoju, nadgradnjah in dopolnitvah je tako kot strojni konstrukter pridobil posebna znanja, pri čemer ne gre za znanja, ki bi bila prosto dostopna vsem njenim zaposlenim. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje so namreč dostop do celotne strojniške dokumentacije, povezane s posamezno napravo, imeli konstrukterji, torej le zaposleni v strojni konstrukciji. V tem delu prvostopenjska obrazložitev ni sama s seboj v nasprotju, kot to neutemeljeno očita pritožba. Prav tako ne gre za znanja, ki bi bila objavljena na spletu oziroma za kopirane naprave, saj četudi so iz videoposnetkov na portalu youtube lahko dobili idejo, pa iz njih ne izhajajo posamezne tehnične rešitve, iz katerih bi bil viden sistem delovanja naprave oziroma morebitne nadgradnje. Priča D. D. je potrdil, da je do njih mogoče priti oziroma nanje sklepati na podlagi pridobljenih znanj in izkušenj.

15.Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita nelogičnost zaključka, da toženec znanja, ki jih je pridobil pri tožnici, lahko izkorišča pri sedanjem delodajalcu za nadgradnjo naprave F., katero je sicer družba G. d. o. o. razvila pred tožnico in že leta 2019 prva prodala lokalni stranki. Kljub temu, da je to napravo razvila in jo nadgrajevala že pred prihodom toženca, to ne pomeni, da toženčevih pridobljenih znanj pri tožnici ni mogla koristiti pri svojih nadaljnjih nadgradnjah oziroma prilagoditvah. Kot je na podlagi izpovedi zakonitih zastopnikov obeh družb ugotovilo sodišče prve stopnje, napravi F., ki sta jo razvijali tako tožnica kot tudi G. d. o. o., nista isti, saj vsako podjetje doda svoje specifične funkcionalnosti, razvija tehnične rešitve, s katerimi napravo mehansko prilagodi potrebam naročnikov. Povedano drugače, mehanski del posamezne naprave, na katerem dela konstrukter, je odvisen od konkretnega naročnika (stranke), zato se naprave razlikujejo glede na njihove specifične zahteve. Iz navedenega je tako mogoče kot bistveno zaključiti, da lahko znanja in izkušnje, ki jih je toženec pridobil s tem, ko je pri tožnici sodeloval pri razvoju tehničnih rešitev, mehanskih nadgradnjah in dopolnitvah naprave za stranke, uporablja tudi pri novem delodajalcu, ko ta za svoje stranke razvija rešitve in prilagoditve.

16.Zmotne so tudi pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo poslovnega interesa tožnice, zakaj teh znanj toženec ne bi bil upravičen izkoriščati pri nadaljnji zaposlitvi v družbi G. d. o. o. V 12. točki obrazložitve sodbe je namreč pravilno in ustrezno pojasnilo, da je za obstoj tožničinega upravičenega poslovnega interesa, da toženec ne izkorišča znanj in izkušenj, ki jih je pridobil pri njej, bistveno dejstvo, da se je slednji zaposlil pri družbi, ki se ukvarja s konkurenčno dejavnostjo, kar pomeni, da ji s pridobljenimi znanji konkurira. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da na istem trgu in v okviru istih razpisov ponujata (izdelujeta) enake oziroma podobne (zamenljive) naprave ter poslujeta z istimi strankami. Ker sta trenutno edina ponudnika, se potencialni poslovni partnerji na podlagi konkurenčnih parametrov odločajo le med njima. Z navajanjem, da si tožnica in G. d. o. o. ne konkurirata na področju strojnih rešitev, temveč le programskih rešitev, ki niso spadale v delo toženca kot konstrukterja, skuša pritožba ovreči prvostopenjski zaključek, da njegova zaposlitev v tej družbi pomeni konkurenco tožnici ter prikazati, da nima možnosti koristiti pri tožnici pridobljenih znanj. Navedenemu ni mogoče slediti, saj je toženec v svojih navedbah nekonsistenten. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v postopku pred sodiščem prve stopnje (v prvi pripravljalni vlogi) najprej trdil, da je G. d. o. o. napravo nadgradil z boljšo programsko in strojno opremo, šele na zadnjem naroku, po tem ko je sodišče prve stopnje že izvedlo glavnino dokazov, pa je (iz previdnosti) začel trditi, da gre za konkurenco le na področju programske opreme (software).

17.V XX. točki pogodbe o zaposlitvi se je toženec (med drugim) zavezal, da v roku dveh let po prenehanju delovnega razmerja brez soglasja tožnice sam ne bo "sklenil delovnega razmerja v družbi, ki se ukvarja z enako dejavnostjo kot delodajalec ali ki je poslovni partner delodajalca, če bi to za delodajalca pomenilo konkurenco ali zmanjšalo ali poslabšalo njegov položaj na trgu." Tožnica ni dolžna dokazovati dejstev konkuriranja toženca mimo opredeljenih elementov konkurence v skladu s pogodbeno določbo v konkurenčni klavzuli. Po navedeni določbi za kršitev zadostuje že ravnanje toženca, ki bi za tožnico kot delodajalca pomenilo konkurenco, kar pomeni, da tožnica ni bila dolžna dokazovati še zmanjšanja ali poslabšanja njenega položaja na trgu, za kar se zmotno zavzema pritožba. Glede na ugotovitev, da je toženec po prenehanju delovnega razmerja pri tožnici sklenil pogodbo o zaposlitvi z gospodarsko pomembnim konkurentom tožnice, za presojo tako niso bistvene pritožbene navedbe, da naj družba G. d. o. o. zaradi zaposlitve toženca ne bi pridobila novih naročnikov, več strank in naročil.

18.Za ohranitev konkurenčne prednosti na trgu je tožnica s konkurenčno klavzulo legitimno in upravičeno zaščitila svoj poslovni interes. Ob tem gre dodati, da je toženec tudi pri novem delodajalcu sklenil konkurenčno klavzulo s pogodbeno kaznijo (priloga B11), kar z vidika konkuriranja med gospodarskimi subjekti v razvojni dejavnosti kaže na pomembnost znanja glede razvitih in uporabljenih tehničnih rešitvah naprav.

19.Dogovorjena konkurenčna klavzula ne izključuje možnosti zaposlitve toženca (diplomiranega inženirja strojništva), zato ni utemeljen očitek o pretiranem posegu v svobodno izbiro zaposlitve iz 49. člena Ustave.

20.Glede na vse obrazloženo je tožnica zaradi ugotovljene kršitve konkurenčne klavzule upravičena do plačila pogodbene kazni v višini, kot sta jo stranki določili v pogodbi o zaposlitvi, katere pritožba niti ne prereka. Pri pogodbeni kazni je treba dokazati zgolj kršitev pogodbene obveznosti, ne pa tudi oškodovanja oziroma drugih predpostavk odškodninske odgovornosti, kot zmotno meni pritožba.

21.Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

22.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Toženec s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbe, tožnici pa je dolžan povrniti njene stroške odgovora na pritožbo. Pritožbeno sodišče je tožnici, upoštevaje Odvetniško tarifo (OT), priznalo: 625 točk za odgovor na pritožbo in 12,5 točk za materialne stroške, kar skupaj z 22 % DDV znaša 466,65 EUR. Ni pa ji priznalo višje priglašenih materialnih stroškov in stroška pregleda listin, saj to ni utemeljeno glede na vrednost spora in OT.

-------------------------------

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 49 Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 40

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.