Jedro

Izvršitveno ravnanje kaznivega dejanja grožnje je uporaba resne grožnje z napadom na življenje ali telo ali prostost ali premoženje velike vrednosti z namenom ustrahovanja ali vznemirjanja. Grožnja je prikazovanje bodočega zla oziroma neugodnosti, na nastop katerega lahko storilec vpliva ali to vsaj zatrjuje. Zlo oziroma neugodnost je treba razumeti kot bodočo za oškodovanca nezaželjeno spremembo zunanjega sveta. Zlo oziroma neugodnost pomeni prikrajšanje oškodovančevih dobrin in interesov, ki presega zgolj manjšo nevšečnost, saj sicer grožnja ni resna. Grožnja je resna samo, če je objektivno zmožna povzročiti vznemirjenje ali občutek strahu za življenje, telesno celovitost, prostost ali premoženje oškodovanca, pri čemer zgolj subjektivna okoliščina, da se je oškodovanec prestrašil ali počutil ogroženega, ne zadošča za izpolnitev zakonskih znakov kaznivega dejanja grožnje. Pri presoji resnosti grožnje je treba upoštevati možen učinek ravnanja storilca kot celote in ne zgolj glede njegovih posameznih delov. Objektivno resnost grožnje je treba presojati glede na okoliščine konkretnega primera ob upoštevanju vsebine grožnje, konteksta, v katerem je izrečena, odnosa med storilcem in oškodovancem ipd.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega V.P. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati kot strošek pritožbenega postopka na 180,00 EUR odmerjeno sodno takso.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega V.P. spoznalo za krivega, ker je storil kaznivo dejanje grožnje po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po 57. členu KZ-1 je obdolžencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po prvem odstavku 135. člena KZ-1 določilo kazen tri mesece zapora, ki pa ne bo izrečena, če obdolženi v preizkusni dobi enega leta po pravnomočnosti sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženi dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki do sedaj niso nastali in sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe.

2. Proti taki sodbi se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in obdolženega oprosti obtožbe po določbi 3. in 2. točke prvega odstavka 358. člena ZKP, podredno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka uveljavlja pritožba iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj sodišču prve stopnje očita, da ni obrazložilo, v čem bi naj bil namen obdolženca, da bi oškodovanca ustrahoval in vznemiril, kar je sicer izrecni zakonski znak kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1. Ker iz opisa kaznivega dejanja v izreku izpodbijane sodbe ni navedeno, v čem bi naj bil namen obdolženca vznemirjati oškodovanca, pa je po mnenju pritožbe izrek sodbe tudi nerazumljiv. Pritožba se ob teh pritožbenih navedbah sklicuje na vsebino sklepa Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 30742/2018. Po mnenju pritožbenega sodišča pritožba v prvem delu obrazložitve v bistvu obrazlaga, s tem pa tudi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj sodišču prve stopnje v bistvu očita, da ni ugotovilo v čem je bil namen obdolženca oškodovanca ustrahovati. V nadaljevanju pa pritožba uveljavlja pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, ko sodišču prve stopnje očita, da je kazenski zakon prekršilo v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, kaznivo dejanje.

5. Z navedenimi pritožbenimi izvajanji se pritožbeno sodišče ne strinja. Izrek sodbe je namreč razumljiv, v njem opisano kaznivo dejanje pa ima vse zakonske znake kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1. Sodišče prve stopnje je v točki 7 obrazložitve navedlo obširne, tehtne in sprejemljive razloge, predvsem pa še konkretna dejstva in okoliščine o tem, kaj naj bi obdolženec s takšnim svojim ravnanjem hotel. Sodišču prve stopnje zato ni mogoče očitati, da je bistveno kršilo določbo kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kot tudi ne, da je kršilo kazenski zakon iz 1. točke 372. člena ZKP.

6. Sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni ugotovilo zmotno in tudi ne nepopolno. Vsa odločilna dejstva so bila na prvi stopnji pravilno in popolno ugotovljena, zbrano dokazno gradivo je bilo pravilno ocenjeno, sodišče prve stopnje pa je v svoji sodbi tudi sprejemljivo obrazložilo, zakaj šteje, da je obdolžencu očitano kaznivo dejanje dokazano. Pritožbeno sodišče zato v celoti sprejema in povzema dejanske in pravne zaključke prvostopne sodbe kot pravilne, v zvezi s pritožbenimi izvajanji obdolženčevega zagovornika pa še dodaja:

7. Bistvo pritožbenih navedb je v graji dokazne ocene, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje in s katero se ne strinja. Poudarja, da sodišče prve stopnje ni ocenjevalo, ali sta v danem primeru kumulativno podana oba zakonska znaka obravnavanega kaznivega dejanja, torej izrek resne grožnje za življenje in telo ter obstoj ustrahovanja oškodovanca, glede na konkretne okoliščine. Izpostavlja oškodovančevo dejanje, ko je sestri obdolženca L.B. grozil, da bo ubil njo in njenega brata (obdolženega). Navedeno pa kaže na to, da je bil oškodovanec tistega dne tisti, ki je prvi izrekel podobne besede kot obdolženec in je te besede tudi ponovil, obdolženec pa je za to njegovo ravnanje izvedel. Po mnenju pritožbe že iz tega razloga morebitna povrnitev istih izrečenih besed s strani oškodovanca ne more porajati njegovega občutka ustrahovanosti in vznemirjenja. Sodišču prve stopnje pritožba še očita, da je zmotno ocenilo posnetek telefonskega razgovora oškodovanca z B.M. z dne 15. 6. 2018. Ni ocenjevalo na kak način je prišlo do izrečenih besed, torej prejšnje konotacije razgovora, še posebej ob dejstvu, da je oškodovanec obdolžencu na posnetku pojasnil, da ga je sedaj posnel. Prav tako pa je iz posnetka razvidno, da je bil prav oškodovanec tisti, ki je izrekel besede v povišanem tonu in da to ni bil obdolženi, za katerega se navaja, da bi naj na posnetku kričal. Pritožba na koncu še poudari, da ne gre prezreti, da je bil prav obdolženi tisti, ki je zaradi svojega psihičnega počutja moral iskati lečečega psihiatra, medtem ko oškodovanec svojega psihičnega statusa, v posledici domnevne prestrašenosti, ni z ničemer izkazal. 8. Z navedenimi pritožbenimi izvajanji ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi napadene sodbe navedlo tehtne in sprejemljive razloge o tem, zakaj ne verjame zagovoru obdolženca, ampak izpovedbam oškodovanca in priče .M. Pritožbena izvajanja, ki v bistvu ne prinašajo ničesar novega, pa pravilnosti teh razlogov ne morejo ovreči. 9. Izvršitveno ravnanje kaznivega dejanja grožnje je uporaba resne grožnje z napadom na življenje ali telo ali prostost ali premoženje velike vrednosti z namenom ustrahovanja ali vznemirjanja. Grožnja je prikazovanje bodočega zla oziroma neugodnosti, na nastop katerega lahko storilec vpliva ali to vsaj zatrjuje. Zlo oziroma neugodnost je treba razumeti kot bodočo za oškodovanca nezaželjeno spremembo zunanjega sveta. Zlo oziroma neugodnost pomeni prikrajšanje oškodovančevih dobrin in interesov, ki presega zgolj manjšo nevšečnost, saj sicer grožnja ni resna. Grožnja je resna samo, če je objektivno zmožna povzročiti vznemirjenje ali občutek strahu za življenje, telesno celovitost, prostost ali premoženje oškodovanca, pri čemer zgolj subjektivna okoliščina, da se je oškodovanec prestrašil ali počutil ogroženega, ne zadošča za izpolnitev zakonskih znakov kaznivega dejanja grožnje. Pri presoji resnosti grožnje je treba upoštevati možen učinek ravnanja storilca kot celote in ne zgolj glede njegovih posameznih delov. Objektivno resnost grožnje je treba presojati glede na okoliščine konkretnega primera ob upoštevanju vsebine grožnje, konteksta, v katerem je izrečena, odnosa med storilcem in oškodovancem ipd.1

10. Pritožba spregleda, da je sodišče prve stopnje obširno, natančno in povsem sprejemljivo presojalo objektivno resnost grožnje glede na vsebino grožnje, konteksta, v katerem je bila izrečena in odnosa med storilcem in oškodovancem, kar je obrazložilo v točki 7 izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče se strinja, da obdolženec očitno ni mogel preboleti razpada zveze z oškodovancem in dejstva, da ima ta novega partnerja. Iz izpovedb oškodovanca in priče Boštjana Mlakarja (novega partnerja oškodovanca) izhaja, da je obdolženec oškodovanca zalezoval in na njegov telefon namestil možnost sledenja. Obdolženčeva sestra L.B. je opisala, da jo je oškodovanec obiskal na delovnem mestu, da je bil ves iz sebe in da je od nje zahteval, naj bratu pove, da ga naj pusti pri miru. Izpovedbe oškodovanca in obeh prič zato še dodatno potrjujejo prepričanje tudi pritožbenega sodišča, da se je oškodovanec obdolženca bal že prej. Iz dopisa Policijske postaje Maribor II z dne 20. 11. 2019 (list. št. 53 spisa) izhaja, da je bil obdolženec na tej policijski postaji obravnavan zaradi več kaznivih dejanj na škodo oškodovanca (protipravni odvzem prostosti po prvem odstavku 133. člena KZ-1, tatvine po drugem odstavku 204. člena KZ-1, poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1 in kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1). Te okoliščine vsekakor dokazujejo resničnost navedb oškodovanca, da je obdolženca pred obravnavanim kaznivim dejanjem zaradi nasilnih dejanj prijavljal policiji. Zato je potrebno verjeti oškodovancu, da se je zaradi navedenih groženj počutil ogroženega ter da je bil zagotovo vznemirjen in prestrašen, kar izkazuje prav to dejstvo, da sta s pričo B.M. grožnje prijavila policiji. Brez dvoma pa je pravilen tudi zaključek dokazne ocene sodišča prve stopnje, da bi takšno obdolženčevo obnašanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje v dokaznem postopku, lahko prestrašilo prav vsakega.

11. Po obrazloženem se pokaže, da pritožbena izvajanja zagovornika ne morejo omajati pravilnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja in je zato zagovornikova pritožba zoper prvostopni krivdni izrek neutemeljena.

12. Zoper odločbo o kazenski sankciji se obdolženčev zagovornik ni pritožil. Ker pa pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (člen 386 ZKP), je pritožbeno sodišče napadeno sodbo preizkusilo tudi v tem delu, ki ga pritožba sicer ne napada. Pri tem je ugotovilo, da ni prav nobenih razlogov za spremembo izrečene kazenske sankcije v obdolženčevo korist. Sodišče prve stopnje mu je namreč izreklo kazensko sankcijo opozorilne narave, pri tem pa mu določilo primerno dolgo kazen zapora in primerno dolgo preizkusno dobo.

13. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi obdolženčevega zagovornika odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

14. Izrek o plačilu sodne takse je posledica okoliščine, da zagovornik s pritožbo ni uspel. Sodno takso je pritožbeno sodišče odmerilo z upoštevanjem obdolženčevih premoženjskih razmer in na podlagi Zakona o sodnih taksah (ZST-1) ter po tar. št. 7111 (znesek takse - 150,00 EUR), 7113 (izrek pogojne obsodbe - količnik 0,8) in 7112 (zavrnitev pritožbe - količnik 1,5) Taksne tarife. Izrek o plačilu sodne takse temelji na prvem odstavku 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.

1 Primerjaj Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Ur. l. RS, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2018, 1. knjiga, stran 604, drugi odstavek (točka 5).