Jedro

Namen izdaje sodbe s skrajšano obrazložitvijo je sporočilo odločitve pravdnima strankama, zato da se nezadovoljna stranka lahko pritoži (po plačilu sodne takse, ki je procesna predpostavka za reševanje pritožbe).

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje: 1.) Razveljavilo plačilni nalog opr.št. Plg 1 z dne 26.6.2008; 2.) Ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke v znesku 3.326,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi po specifikaciji, ki je tam navedena; 3.) Ugotovilo obstoj terjatve tožene stranke do tožeče stranke v znesku 3.315,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.2.2008 do plačila; 4.) Opravilo pobot terjatev v višini 3.315,00 EUR. Po opravljenem pobotu odločilo, da mora tožena stranka v 8 dneh plačati tožeči stranki znesek 29,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.2.2008 do plačila, višji tožbeni zahtevek pa zavrnilo; 5.) Odločilo, da krije vsaka stranka svoje stroške postopka; Izrek sodbe popravilo tako, da je v 4. tč. za prvim stavkom dodalo: „Višji tožbeni zahtevek se zavrne“.

Proti navedeni sodbi je glede 1., 3., 4. in 5. točke izreka in proti sklepu, tožeča stranka po svoji pooblaščenki vložila pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in predlagala njuno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Opozarja, da izrek sodbe, ki ne vsebuje obrazložitve, ni identičen s sodbo, ki ima obrazložitev, saj je slednji sodišče dodalo tudi sklep, s katerim je zavrnilo višji tožbeni zahtevek. S tem je kršilo pravila pravdnega postopka, saj je o delu zahtevka odločalo izven glavne obravnave, potem ko je tožeča stranka že napovedala pritožbo. Kršilo pa je tudi 328. čl. ZPP, saj v prvi sodbi ni bilo nobenih očitnih pisnih ali računskih pomot. Izpodbijanega sklepa pa tudi ni mogoče preizkusiti, saj iz obrazložitve izpodbijane sodbe ni razvidno, kateri del zahtevka tožeče stranke je sodišče zavrnilo in iz katerih razlogov. Odločitev v 1. točki izreka je brez pravne podlage, ker je tožeča stranka svojo terjatev do tožene stranke dokazala. Tožba je bila vložena upravičeno, tožeči stranki so bili v plačilnem nalogu z dne 26.6.2008 priznani stroški postopka v znesku 121,87 EUR, vendar pa je sodišče z razveljavitvijo plačilnega naloga razveljavilo tudi izrek o stroških, take odločitve pa ni obrazložilo. Izrek sodbe je v 1. in 2. točki v nasprotju. Izpodbijane sodbe zato ni mogoče preizkusiti. Nima razlogov o tem, zakaj je sodišče štelo, da so se pogoji za pobot stekli 14.2.2008. Tožena stranka je v pobot ugovarjala račun z dne 30.1.2008, na katerem je naveden datum zapadlosti 14.2.2008. Iz kopije računa, ki sta ga predložili obe pravdni stranki in iz zavrnitve računa z dne 17.4.2008 je razvidno, da je tožeča stranka račun prejela 16.4.2008 in v sodbi ni razlogov o tem, čemu je tožeča stranka prišla v zamudo s plačilom računa dva meseca prej, predno ga je prejela. V zvezi s trditvami o obstoju svoje terjatve do tožeče stranke, tožena stranka ni dokazala obstoja ustnega dogovora. Ta naj bi bil sklenjen med zakonitim zastopnikom tožene stranke, A.Z. in odgovorno osebo pravne prednice tožeče stranke, A.V.. Slednji kljub predlogu tožene stranke ni bil zaslišan, sodišče je ocenilo, da izvedba tega dokaza ni potrebna, vendar za to ni navedlo razlogov. Torej je zaključek o obstoju ustnega dogovora sprejet na osnovi enostranskih dokazov enega udeleženca dogovora, zato ni prepričljiv in njegove pravilnosti ni mogoče preizkusiti. Dokazna ocena je v neskladju s formalnimi okviri proste dokazne ocene (kršitev 8. čl. ZPP). Poleg tega je sodišče prekoračilo trditveno podlago pobotnega ugovora, ko je zapisalo, da je zanesljivo ugotovilo, da se je tožeča stranka zavezala toženki vračati palete pošiljk oziroma plačati njihovo količinsko razliko, slednjega pa tožena stranka ni zatrjevala. Poudarja, da spričo dejstva, da je bila med strankama 28.2.2002 sklenjena pisna pogodba, ki ni ničesar določala glede vračanja palet, je skrajno neverjetno, da bi tožena stranka istočasno, ko je z direktorjem pravnega prednika tožeče stranke podpisala pisno pogodbo, nek del poslovnega razmerja dogovorila ustno in drugače kot v pisni pogodbi. Še bolj neverjetna je trditev toženke zato, ker naj bi bil ustni dogovor sklenjen med A.Z. in lastnikom A.V., medtem ko sta pisno pogodbo podpisala direktorja. Neresnična in sama s seboj v nasprotju je izpovedba zastopnika tožene stranke o izvrševanju dogovora o vračanju palet. Dogovor o razdiranju pošiljke pri prejemniku ni normalen način poslovanja pri prevozni pogodbi. Povzema vsebino prevozne pogodbe in poudarja, da ni s strani prejemnikov pošiljk nikdar prejela nobenega ugovora glede stanja tovora, saj je tega praviloma dostavila skupaj s paleto, na kateri je bila pakirana in ovita pošiljka. To pomeni, da je tožeča stranka pošiljko dostavila na način in v stanju, kot jo je prevzela na prevoz, torej v skladu s sklenjeno pisno pogodbo. V kolikor bi tožeča stranka ob dostavi blaga prejemniku razdrla pošiljko zato, da bi vzela paleto in jo vrnila toženi stranki, bi s tem nedovoljena posegla v pošiljko in bi prejemnik lahko ugovarjal, torej bi z izvršitvijo domnevnega ustnega dogovora kršila pisno prevozno pogodbo. Priči U.A. in B.Ž. sta skladno izpovedali, njuni izpovedbi pa sta sicer ostali prezrti, da se je blago tik pred naložitvijo tovora na tovornjak skupaj s paleto ovilo s PVC folijo, tako da je bila pošiljka kompaktna ter da se je tehtala skupaj s paleto, cena prevoza pa je bila odvisna od teže ali od števila kosov. Tožeča stranka pa je blago v skladišču razdrla samo v primeru, če se je blago na eni paleti nanašalo na več prejemnikov. Te palete je potem tožeča stranka vračala toženi stranki. Sicer pa je tožena stranka kot pošiljatelj imela možnost na tovornem listu označiti zahtevo po vrnitvi palete. Tega pa ni storila, čeprav bi si na ta način zagotovila pisni dokaz, da je zahtevala vračilo palet. Ko je tožena stranka pred sklenitvijo dogovora z V. sama dostavljala blago strankam, so ji te palete vračale, to potrjuje dejstvo, da vračanje palet ni bila dolžnost tožnice kot prevoznika, ampak kupca kot prejemnika blaga. Zaključek sodišča, da se je ustni dogovor izvrševal, je v nasprotju z izvedenimi dokazi; neuspešne urgence in neizvrševanje ustnega dogovora niso dokaz, da je bil ta sklenjen. Načina, kako sta stranki rešili problem manjkajočih palet v letu 2006 ni mogoče uporabiti kot podlago za ugotovitev, da je tak način pomenil veljaven ustni dogovor. Sodba nima razlogov o vsebini mailov z dne 3.2.2006 in 5.4.2006, prav tako pa tudi ne o tem, zakaj šteje zapisnik z dne 19.4.2006 kot verodostojen in zakaj ni bila upoštevana vloga tožeče stranke z dne 15.12.2008. Če bi sodišče listine dokazno ocenilo, bi lahko zaključilo, da zapisnik z dne 19.4.2006 ni verodostojen, ker je na njem navedena tožeča stranka, ki takrat še ni opravljala dejavnosti v RS. Ker je toženka trdila, da je ustni dogovor sklenila leta 2002, bi moralo sodišče ugotavljati okoliščine sklenitve in obstoj tega dogovora med njunima udeležencema, ne pa nanj sklepati iz zapisnika v letu 2006 ter zaradi kompenzacije nekega računa v letu 2006 delati materialnopravno napačen zaključek, da je bil to ustaljen dogovor, ki se je izvrševal. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Ključno za odločitev v obravnavani zadevi je predvsem to, da gre za spor majhne vrednosti v okviru gospodarskega spora, glede na to, da se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (1. odst. 495. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP). V takšnem sporu izdana odločba se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. čl. ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odst. 458. čl. v zvezi s 480. čl. ZPP). Ni je torej mogoče izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odst. 339. čl. ZPP.

Dejansko stanje, ki ga je v zvezi z obstojem protiterjatve tožene stranke, uveljavljene v pobot ugotovilo sodišče prve stopnje, je (obstoj terjatev tožeče stranke v tej pravdi niti ni bil sporen): pravna prednica tožeče stranke (dalje: tožeča stranka) in tožena stranka sta sklenili ustni dogovor, po katerem se je tožeča stranka zavezala vračati palete, na katerih je kupcem blaga tožene stranke dostavljala pošiljke, oziroma plačati vrednost nevrnjenih palet. Ob koncu poslovnega sodelovanja med pravdnima strankama je ostalo nevrnjenih 785 rabljenih palet in tožena stranka uveljavlja v pobot njihovo vrednost. Tožeča stranka v delu pritožbe izpodbija na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje, kar v sporu majhne vrednosti ni dopustno; gre za trditve v smeri: da ob dejstvu dne 28.2.2002 sklenjene pisne pogodbe, ni bilo nobene potrebe za hkratno sklenitev ustnega dogovora o vračanju palet; da ustni dogovor ni mogel biti sklenjen, potrjuje tudi dejstvo, da naj bi ga sklenila zakoniti zastopnik tožene stranke in lastnik tožeče stranke, A.V. (za razliko od pisne pogodbe, ki sta jo sklenila zakonita zastopnika obeh strank); da se zatrjevani ustni dogovor o vračanju palet dejansko ni izvrševal; da so bile palete sestavni del pošiljk in bi njihovo odstranjevanje pomenilo poseganje v pošiljke; da tožena stranka v tovornih listih ni označevala zahteve za vračilo palet; da je tožena stranka imela možnost dogovoriti se s prejemniki blaga za vračilo palet; da je tožeča stranka palete vračala le, če se je blago na isti paleti nanašalo na več prejemnikov; da je račun tožene stranke, nanašajoč se na v pobot uveljavljeno terjatev, tožeča stranka prejela šele 16.4.2008, čeprav naj bi se pogoji za pobot stekli že 14.2.2008. Ker pa v sporu majhne vrednosti ni mogoče uspešno uveljaviti niti kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odst. 339. čl. ZPP, v obravnavani zadevi tudi ni mogoče upoštevati pritožbenih trditev v smeri: da je sodišče prve stopnje kršilo določbo 8. čl. ZPP, ker ni zaslišalo drugega udeleženca zatrjevanega ustnega dogovora o vračanju palet; da je sodišče prekoračilo trditveno podlago tožene stranke, ker je samo ugotovilo, da se je tožeča stranka v primeru nevračila palet zavezala plačati njihovo količinsko razliko; da listine v spisu ne dokazujejo ustnega dogovora o vračanju palet. Ne drži pa niti pritožbena trditev, da sodišče ni navedlo, zakaj ni upoštevalo vloge tožeče stranke z dne 15.12.2008; v tem delu se je namreč sklicevalo na 453. čl. ZPP in to sklicevanje ne more pomeniti drugega kot to, da ni šlo za prvo vlogo tožeče stranke v postopku (kot odgovor na vlogo nasprotne stranke), vloženo v 8-dnevnem roku. Tudi razloge o relevantnih dejstvih izpodbijana sodba vsebuje; tako je sodišče navedlo, da so se pogoji za pobot stekli 14.2.2008, to pa je datum, ko je račun tožene stranke zapadel v plačilo.

Glede na naravo predmetnega spora je sodišče prve stopnje najprej izdalo sodbo s skrajšano obrazložitvijo po 496. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP (prva sodba), po napovedi pritožbe pa sodbo z obrazložitvijo po 4. odst. 324. čl. ZPP (druga sodba). Namen izdaje sodbe s skrajšano obrazložitvijo je sporočilo odločitve pravdnima strankama, zato da se nezadovoljna stranka lahko pritoži (po plačilu sodne takse, ki je procesna predpostavka za reševanje pritožbe). V predmetni zadevi je razlika med prvo in drugo sodbo ta, da prva v izreku ne vsebuje zapisa „višji tožbeni zahtevek se zavrne“ (kar je sicer sodišče prve stopnje popravilo z izpodbijanim popravnim sklepom). Vendar pa zato odločitev sodišča prve stopnje v tej sodbi ni nejasna ali nerazumljiva; iz prve sodbe je v sprejemljivi meri razvidno, da je sodišče prve stopnje potem, ko je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, ugodilo tudi pobotnemu ugovoru tožene stranke in da je zato tožbeni zahtevek utemeljen le do zneska 29,06 EUR z obrestmi. Glede na to zatrjevana kršitev določb postopka ni takšne narave, da bi vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Enak zaključek pa velja tudi glede odločitve v 1. in 2. točki izreka: sodišče prve stopnje je najprej razveljavilo plačilni nalog v celoti, vendar pa le zato, da je lahko oblikovalo izrek glede terjatve tožeče in tožene stranke na način, kot to določa 3. odst. 324. čl. ZPP. Gre za to, da v procesni situaciji, kakršna je obravnavana, ko je bil uveljavljen ugovor pobota, sodišče oblikuje tričlenski izrek tako, da najprej ugotovi obstoj tožnikove terjatve in njeno višino, obstoj toženčeve v pobot ugovarjane terjatve in njeno višino ter izreče pobot. Zatrjevana kršitev določb pravdnega postopka zato ni podana, utemeljen pa tudi ni pritožbeni očitek, da so bili tožeči stranki v plačilnem nalogu priznani stroški postopka, s tem pa, ko je sodišče razveljavilo plačilni nalog, je razveljavilo tudi izrek o stroških. Slednje sicer drži, vendar je sodišče prve stopnje v 5. tč. izreka odločilo o stroških celotnega postopka (in torej tudi o tistih, ki so bili predmet plačilnega naloga), tako, da krije vsaka stranka svoje stroške postopka. In glede na to, da je tožeča stranka v pravdi uspela le z manjšim delom zahtevka, ji takšna odločitev gotovo ni v škodo.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 353. čl. ZPP, pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijana sodbo in sklep sodišča prve stopnje.