Jedro

Načeloma gre pri določbi 156. člena ZPP res za krivdo oziroma naključja, do katerih pride med samo pravdo in zaradi česar nastajajo še dodatni stroški. Vendar pa je to pravilo uporabno tudi za drugačne situacije.

S tem ko je tožnik omogočil znancu, da je osebno izkaznico posedoval in jo tudi uporabil, mu je mogoče očitati tudi krivdo, da je do obravnavane situacije sploh prišlo. Čeprav je bil tožnik torej prisiljen vložiti tožbo, da bi sporno pogodbo spravil s sveta, pa tudi toženka ni imela druge možnosti, kot da se pravda.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, dolžna pa je v roku 15 dni povrniti toženi stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 73,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za plačilo do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (I.) ugotovilo, da je nična pogodba o odsvojitvi poslovnega deleža v družbi H d.o.o., sklenjena dne 3.4.2008 med D. G. in H. P. (sedaj R.) v obliki notarskega zapisa pri notarju X pod št. SV-000/08, in (II.) tožeči stranki naložilo v plačilo stroške tožene stranke v znesku 681,10 EUR z zamudnimi obrestmi.

2. Zoper II. točko izreka te sodbe (sklep o stroških postopka) se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov (1. odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijani sklep spremeni. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, naj jo sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo glede odločitve o stroških, pri čemer je priglasila tudi stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v II. točki izreka odločilo o stroških postopka, ki jih je v plačilo naložilo tožeči stranki, s tem pa je odločilo o vseh stroških postopka, tudi o stroških tožeče stranke. Izrek je povsem zadosten. Tožena stranka ima prav, da bi tožeča stranka lahko predlagala tudi izdajo dopolnilnega sklepa o stroških, v kolikor je menila, da ta ni zadosten. Višje sodišče pa ne vidi potrebe v dopolnjevanju sklepa o stroških postopka.

6. Ni dvoma, da je tožeča stranka z zahtevkom uspela. Pravilo povračila stroškov glede na uspeh v pravdi ni absolutno, je zgolj osnovno pravilo. To pravilo, ki ga določa 1. odstavek 154. člena ZPP, je v naslednjih odstavkih omiljeno – že v tem primeru se ob delnem uspehu upoštevajo tudi vse okoliščine primera. Dodatno je to pravilo korigirano še v nadaljnjih členih ZPP – v 156. in 157. členu ZPP. Primeri, kot je obravnavani, so redki, zakonske določbe pa se nanašajo na običajne primere, kjer se sicer upoštevajo različne situacije, vendar pa prav vsake tudi ni mogoče vključiti v zakonski tekst. Pravilo 156. člena ZPP, ki korigira pravilo uspeha, določa, da mora stranka stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njej primerilo, povrniti nasprotni stranki. Načeloma gre tu res za krivdo oziroma naključja, do katerih pride med samo pravdo in zaradi česar nastajajo še dodatni stroški. Vendar pa je to pravilo uporabno tudi za drugačne situacije.

7. V obravnavani zadevi toženi stranki ni mogoče ničesar očitati. Pri notarju je sklenila pogodbo, ta pa je preverjal tudi identiteto pogodbenikov. Ko niti notar ni zaznal kake napake oziroma tega, da je bila tožnikova osebna izkaznica preklicana, je še toliko manj mogoče pričakovati, da bo kaj takega storila toženka, ki se je zanesla na delo notarja. Res je, da iz izpodbijane sodbe izhaja, da je bila pogodba v obliki notarskega zapisa sklenjena brez tožnika in da je zato ta pogodba nična. Vendar pa je do te situacije prišlo, ker tožnik ni skrbno ravnal s svojim osebnim dokumentom, po svoji izpovedi je celo pristal na to, da se ta njegov dokument uporabi za storitev kaznivega dejanja (kaj pa je to, da bi njegov znanec z njegovo osebno izkaznico sklenil pogodbo o leasingu, drugega kot kaznivo dejanje). S tem pa se izkaže, da do zlorabe njegove osebne izkaznice ni prišlo zaradi naključja, ki se je pripetilo tožniku – naključje bi bilo, če bi osebno izkaznico izgubil, to pa se ni zgodilo. S tem ko je omogočil znancu, da je to osebno izkaznico posedoval in jo tudi uporabil, mu je mogoče očitati tudi krivdo, da je do obravnavane situacije sploh prišlo.

8. Ob takem odločilnem prispevku tožnika, medtem ko na strani toženke ni nobene krivde, je tudi po oceni višjega sodišča povsem primerno uporabiti določilo 156. člena ZPP. Čeprav je bil tožnik torej prisiljen vložiti tožbo, da bi sporno pogodbo spravil s sveta, pa tudi toženka ni imela druge možnosti, kot da se pravda. Ob navedbah v tožbi, ki merijo na to, da je prav toženka našla in zlorabila njegov osebni dokument, pa tudi ni bilo upravičeno pričakovati od toženke, da bo tožbeni zahtevek pripoznala, ne da bi se spustila v obravnavanje glavne stvari (šele kasneje je bilo predstavljeno, da je tožnik znancu prepustil osebno izkaznico, da bi se ta z njo lažno predstavil). Kot najpomembnejše dejstvo glede odločitve o stroških tako tudi višje sodišče ocenjuje ravnanje tožnika z osebno izkaznico, ki je izpeljavo takega ničnega posla omogočilo. Zato se strinja s sodiščem prve stopnje, da je glede na specifičnosti primera potrebno odločiti o stroških postopka tako, kot je to storilo sodišče prve stopnje – torej naložiti v plačilo stroške postopka tožniku, ki bo seveda moral nositi sam vse stroške postopka. Prav on je tisti, ki je povzročil, da je do podpisa pogodbe sploh prišlo, s tem pa je bila povzročena tudi potreba po tem pravdnem postopku.

9. Toženki tudi ni mogoče očitati, da bi del stroškov povzročila z vztrajanjem pri zaslišanju notarja in njegove pomočnice. V okviru svojega dokaznega bremena je predlagala izvedbo teh dokazov, sodišče prve stopnje pa je to sprejelo in izvedlo dokaza, na izpovedi je tudi oprlo svojo odločitev, zato res ni mogoče trditi, da je toženka kaj takega predlagala neutemeljeno in s tem tožniku povzročila kakšne neutemeljene stroške.

10. Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna. Ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

11. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, bo morala toženi stranki povrniti njene stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo, svoje stroške pa bo morala nositi sama (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).