Jedro

Stališč sodne prakse v zvezi z izdajo ureditvenih začasnih odredb v "običajnih" sporih (sporih brez elementa evropskega prava varstva potrošnikov), o strogi in ozki razlagi pojma težko nadomestljive škode, ni mogoče aplicirati na obravnavano zadevo, v kateri je treba pogoj iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ razlagati evroskladno. Ob takšni razlagi pravilnost stališča o verjetno izkazani nevarnosti nastanka težko nadomestljive škode izkazujeta že ugotovitvi: - da sta tožnika toženki že plačala več kot sta od nje prejela (toženka ne prereka trditev, da sta tožnika prejela 87.052,34 EUR, in ji do 15. 11. 2023 plačala 100.471,40 EUR), in - da bi morala tožnika v primeru plačevanja kredita med postopkom zaradi preplačila spreminjati tožbo ali (v primeru plačila obrokov po zaključku sojenja na prvi stopnji in med pritožbenim postopkom) vložiti novo tožbo, kar je povezano z obveznostjo plačila stroškov postopka.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Tožnika sta kot kreditojemalec in solidarni porok s toženko v letu 2008 sklenila kreditno pogodbo, na podlagi katere je toženka prvemu tožniku dala kredit v višini 126.400 CHF, ki se ga je zavezal vrniti v CHF (v evrski protivrednosti) v 240 zaporednih mesečnih obrokih. S tožbo uveljavljata ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve, izbris hipoteke ter plačilo domnevno preplačanega zneska kredita (13.419,06 EUR). Skupaj s tožbo sta predlagala tudi zavarovanje nedenarne terjatve z začasno odredbo.

2.Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 4. 6. 2024 izdalo začasno odredbo zaradi zavarovanja nedenarne terjatve, s katero je začasno, do pravnomočnega zaključka postopka, zadržalo učinkovanje kreditne pogodbe in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve (I. točka izreka). Zavrnilo pa je predlog tožnikov, da se toženki, pod grožnjo denarne kazni, prepove razpolaganje s terjatvami, izterjava terjatev v izvršilnem postopku ali uveljavljanje kakršnegakoli drugačnega poplačila teh terjatev (II. točka izreka). Z izpodbijanim sklepom je toženkin ugovor zoper začasno odredbo zavrnilo, odločitev o stroških pa pridržalo do izdaje odločbe o glavni stvari.

3.Toženka se zoper sklep o ugovoru pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovoru zoper začasno odredbo ugodi in začasno odredbo razveljavi, oziroma podredno, da sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Trdi, da stališča iz sodbe C-287/22 niso neposredno aplikativna za ta postopek. Direktive nimajo neposrednega horizontalnega učinka, ne naslavljajo neposredno posameznikov. Država članica ima v zvezi z direktivami implementacijsko dolžnost. Le če te dolžnosti ne izpolni, SEU prizna neposredni učinek direktive. Na področju začasnih odredb to ni mogoče, saj Direktiva tega področja ne ureja. Načelo lojalne razlage ni absolutno. Uporablja se le v zvezi z razlago implementacijskih predpisov, ko določbe prava EU ne veljajo neposredno. ZIZ ni implementacijski predpis. Stališče, da je treba vse nacionalne predpise razlagati skladno s cilji Direktive, predstavlja nedopustno širitev načela lojalne razlage.

Sklepanje kreditov v CHF je bilo v času sklenitve sporne pogodbe ne le dopuščeno, temveč tudi izrecno urejeno v ZPotK. Toženka je tožnika opozorila na valutno tveganje (da se ob spremembi tečajnega razmerja lahko spremenijo mesečne anuitete v evrski protivrednosti) ter na nepredvidljivost bodočega gibanja menjalnega tečaja in referenčne obrestne mere. Tožnika sta razpolagala z informacijami in podatki, na podlagi katerih bi lahko izračunala poljubno izbrane spremembe menjalnega tečaja EUR/CHF. Sodišče ni pojasnilo pojma "velik padec" vrednosti domače valute. Prav tako ne definira standarda profesionalne skrbnosti. Vrhovno sodišče pojem pojasnilne dolžnosti napolnjuje retroaktivno in s tem krši načelo pravne varnosti. Opozorilo na vpliv "zelo velike depreciacije valute EUR" izhaja iz Priporočil ESRB, ki jih SEU le omeni, ne povzame pa v izreku svojih odločb, zato ne gre za del razlage Direktive.

Neobrazloženo je stališče, zakaj je potreba po vložitvi nove tožbe za vračilo preplačanih anuitet težko nadomestljiva škoda. Tožnik lahko tožbo spremeni do konca obravnave, v zadevi C-287/22 poljski kreditojemalec ni imel te možnosti (moral bi vložiti novo tožbo). Če bi morala tožnika res vložiti novo tožbo, bi bila v primeru izkazanega slabega premoženjskega stanja oproščena plačila sodnih taks, prav tako bi imela na voljo brezplačno pravno pomoč. Direktiva ne more biti podlaga za razlago zakona contra legem.

Regulacijske začasne odredbe ni mogoče izdati na podlagi 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Gre za "izjemo od izjeme", te pa je treba razlagati restriktivno. Pri tem pogoju gre sicer za tehtanje dveh še neobstoječih kategorij. Obstoj neugodnih posledic mora dokazati predlagatelj. Odločitev o izpolnjenosti pogoja je arbitrarna, saj je sodišče samo dopolnilo pomanjkljive navedbe.

Sodišče je nekritično sledilo navedbi tožnikov o preplačilu kredita. Pogodbene obveznosti so bile določene v CHF, zato ni jasno, zakaj sodišče upošteva vrednosti v EUR. V primeru ničnosti bi morali tožniki toženki povrniti koristi od uporabljenega denarja. Ustrezno nadomestilo za uporabo denarja so pogodbene obresti. Ni razloga, da se pri oceni preplačila kredita upošteva le glavnica.

Sodišče ni analiziralo toženkinega dejanskega ali pravnega položaja, izpostavilo je le, da gre za finančno močno stranko. Ni ugotovilo vrednosti zastavljene nepremičnine, prav tako te vrednosti ni primerjalo z višino dolga. Na račun zapadlih obveznosti in zamudnih obresti se lahko skupni dolg tako poveča, da zastavljena nepremičnina ne bo nudila zadostnega zavarovanja. V kreditni pogodbi je določeno, da mora biti zastavljena nepremičnina ves čas trajanja pogodbe zavarovana za primer požara, ujem, strele, izlitja vode in razbitja stekla. Začasno zadržanje izvrševanja pogodbe pomeni, da v primeru neplačila letne premije za zavarovanje nepremičnine, toženka od tožnikov ne more zahtevati izpolnitve. Če bi prišlo do škodnega dogodka, zastavljena nepremičnina ne bi zadoščala za pokritje vseh obveznosti.

4.Tožnika na pritožbo nista odgovorila.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Izpodbijana odločitev ima pravno podlago v določbah ZIZ o predpostavkah za izdajo začasne odredbe zaradi zavarovanja nedenarne terjatve. Upnik mora s stopnjo verjetnosti izkazati, da ima terjatev do dolžnika ali da mu bo ta še nastala (prvi odstavek 272. člena ZIZ). Poleg te predpostavke mora s stopnjo verjetnosti izkazati še eno od predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ: - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, - nevarnost uporabe sile ali nastanka težko nadomestljive škode, ali - da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se med postopkom izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

7.Sodišče prve stopnje je, sledeč novejši praksi v postopkih v zvezi s potrošniškimi kreditnimi pogodbami v CHF, pravilno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva in pravilno uporabilo materialno pravo. Pravno podlago za presojo v tej zadevi (glede verjetnosti terjatve) predstavljajo določbe ZPotK, ZVPot ter temeljna načela OZ, ki jih je treba razlagati evroskladno v luči minimalne harmonizacije, kot to določata Direktiva in sodna praksa SEU. Slednja je formalno zavezujoč in neposredno uporabljiv pravni vir. Dogovor o kreditu v tuji valuti sodi med pogodbene pogoje iz prvega odstavka 22. člena ZVPot. Sankcija ničnosti je predpisana za pogodbene pogoje, ki bi bili do potrošnika nepošteni (23. člen ZVPot). Pogodbeni pogoji se štejejo za nepoštene, če: - v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank; - povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika; - povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval; ali - nasprotujejo načelu vestnosti in poštenja (prvi odstavek 24. člena ZVPot). Izhodišče presoje nepoštenosti obravnavanega pogodbenega pogoja je, da je banka, ki ima profesionalno védenje in izkušnje glede prevzetih tveganj, v razmerju do povprečnega potrošnika, za katerega se (po evropskem pravu) domneva, da se ne zaveda dejanskega obsega valutnega tveganja, v veliki informacijski premoči. Enakopravnost v položajih naj se zato vzpostavi z informacijsko oziroma pojasnilno obveznostjo banke (kar je dobra vera v postopkovnem smislu). Za izkaz izpolnitve pojasnilne dolžnosti banke ne zadošča njeno sklicevanje na abstraktna zakonska merila, temveč mora izkazati tudi druga ustrezna ravnanja, skladna vestnemu in poštenemu ravnanju po standardu profesionalne skrbnosti (drugi odstavek 6. člena OZ). Banka je dolžna potrošniku razkriti vse okoliščine, ki bi jih, upoštevaje svoje strokovno znanje in izkušnje, lahko poznala ob sklenitvi pogodbe in bi lahko vplivale na njeno poznejše izvajanje. Neopravljena pojasnilna dolžnost banke pomeni ravnanje v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (4. alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot), kar vodi k presoji o nepoštenosti pogodbenega pogoja in ničnosti kreditne pogodbe.

8.Presoja, da je verjetnost terjatve izkazana, je bila v sklepu o začasni odredbi oprta na navedbe tožnikov, da jima je bil kredit v tuji valuti predstavljen kot ugoden (ugodnejši od kredita v EUR) in varen, ter da ju toženka ni opozorila na možnost večjih tečajnih nihanj. V izpodbijanem sklepu je sodišče prve stopnje ponovno presojalo verjetno izkazanost terjatve, tokrat tudi na podlagi ugovornih navedb, ter ugotovilo enako: iz toženkinih navedb ne izhaja, da bi tožnika opozorila, da ima lahko kredit v tuji valuti, zlasti v dolgoročnem obdobju, zanju znatne negativne posledice, tudi takšne, ki bi jih težko nosila. Toženka v pritožbi ponavlja ugovorne trditve: tožnika sta bila pred sklenitvijo sporne kreditne pogodbe opozorjena na valutno tveganje, to je na možnost, da se ob spremembi tečajnega razmerja lahko spremenijo mesečne anuitete v evrski protivrednosti. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom izpodbijanega sklepa (v 24. točki obrazložitve), na katerih temelji presoja, da gre za pomanjkljivo pojasnilo, na podlagi katerega se tožnika kot povprečna potrošnika, ki prejemata dohodke v EUR, nista mogla zavedati, da so valutna razmerja povsem nestabilna (nepredvidljiva, nenapovedljiva), da so nihanja lahko zelo visoka, in da v dolgoročnem pogodbenem razmerju do tega lahko kadarkoli dejansko pride. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz namena opozorila, ki je v tem, da potrošnik razume razsežnost prevzetega tveganja. Ne zadostuje torej opozorilo o obstoju valutnega tveganja, kot ga zatrjuje toženka, oziroma na takšno opozorilo oprto potrošnikovo zavedanje, da se valutni tečaj in posledično višina mesečne anuitete lahko spremenita. Na podlagi takšnega, abstraktnega in vsebinsko praznega opozorila namreč potrošnik ne razume, da lahko tečajna nihanja povzročijo takšne spremembe njegove obveznosti, ki jih bo morda težko nosil. Ne jasno pogodbeno besedilo ne prebiranje pogodbe pri notarju in opozorilo na možnost spreminjanja mesečne anuitete zaradi valutnega (in obrestnega) tveganja, brez ponazoritve materializacije tovrstnega tveganja v sferi obveznosti kreditojemalcev ne zadošča za dosego uporabljenega standarda pojasnilne dolžnosti. Tovrstna pojasnila banke namreč ne izrazijo tveganja v realni sferi potrošnikovih kreditnih obveznosti (višini obrokov odplačevanja) ob upoštevanju dolgoročnosti kreditnega razmerja.

9.Na pravilnost izpodbijane presoje ne vpliva pritožbena trditev o nepredvidljivosti bodočega gibanja menjalnega tečaja. Četudi so dejavniki, ki vplivajo na spremembe valutnega razmerja CHF/EUR, res izven sfere banke (dolgoročnega gibanja tečaja CHF/EUR ni mogoče predvidevati ali napovedovati), je pomembno njeno zavedanje o tveganosti pogodbenega pogoja. Opozorilo na tveganje tako ne pomeni obveznosti predvidevanja oziroma napovedovanja dolgoročnega gibanja tečaja CHF/EUR, temveč obveznost opozarjanja na realno možnost, da se to v obdobju odplačevanja kredita lahko zgodi. Da je toženka tožnika informirala o nepredvidljivosti bodočega gibanja menjalnega tečaja, pa je neupoštevna pritožbena novota, saj v ugovornem postopku takšne trditve ni podala (337. člen ZPP, v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

10.Neutemeljen je pritožbeni očitek o retroaktivnem zapolnjevanju standarda pojasnilne dolžnosti. V času sklenitve sporne pogodbe veljavni ZPotK je v tretjem odstavku 21. člena določal, da se ne glede na določbe tega zakona uporabljajo tudi določbe drugih predpisov, ki so ugodnejši za potrošnika, torej (tudi) ZVPot (kot implementacija Direktive), ki je v četrtem odstavku 22. člena vzpostavil splošno zahtevo preglednosti. ZPotK je specialnejši predpis, ZVPot pa ureja širši obseg pravic potrošnikov, ki niso izrecno (drugače) urejene v ZPotK. ZVPot ne izključuje presoje nedovoljenosti pogodbenega pogoja zaradi opiranja na zakonsko določbo. Četudi je imel pogodbeni pogoj (kredit v CHF) v sporni kreditni pogodbi dovoljeno vsebino, je lahko nepošten. Presoja nepoštenosti v okviru ZVPot se opravi ob upoštevanju minimalnih standardov Direktive in meril, ki jih je razvilo SEU. Sodbe SEU, sprejete v postopku predhodnega odločanja po 267. členu PDEU, pa imajo ex tunc pravni učinek, in izražajo, kar je v normi prava EU ab initio (že od njenega začetka).

11.V judikaturi SEU je bil izpostavljen pomen pojasnila o tveganjih kreditojemalca v primeru velikega znižanja vrednosti valute, ki je zakonito plačilno sredstvo v državi članici njegovega stalnega prebivališča, in povečanje tujih obrestnih mer. Da gre za zahtevo, neposredno izhajajočo iz zahteve Direktive po preglednosti pogodbenega pogoja, je SEU razločneje kot v dotedanji sodni praksi opozorilo v zadevah C-609/19, C-776/19 do C-782/19 in C-670/20. Neutemeljen je torej pritožbeni očitek, da opozorilo na vpliv "zelo velike depreciacije valute EUR" ni del razlage Direktive. Opozorilo na možnost "črnega scenarija", ki je pojem, uporabljen v praksi slovenskih sodišč, je šteti za sopomenko opozorilu na posledice velike depreciacije EUR.

12.Sodišče prve stopnje je glede učinkovanja direktiv pravilno navedlo, da je v skladu z načelom evroskladne (lojalne) razlage za zagotovitev polnega učinka direktive in dosego v njej določenih ciljev nacionalno sodišče dolžno upoštevati celotno nacionalno pravo in uporabiti vse načine razlage, ki jih priznava nacionalno pravo. Nepravilno je torej pritožbeno stališče, da se omenjeno načelo uporablja le v zvezi z razlago implementacijskih predpisov. Obveznost lojalne razlage ni absolutna, kar pomeni, da sodišča za dosego učinka direktive niso dolžna nacionalnega prava razlagati contra legem. Vendar sodišče prve stopnje ni neposredno uporabilo Direktive, niti ni nacionalnega prava razlagalo contra legem.

13.Neutemeljeni so pritožbeni očitki v zvezi z verjetno izkazanostjo težko nadomestljive škode. Pogoj iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ je sodišče prve stopnje pravilno razlagalo v luči stališč, ki jih je SEU zavzelo v sodbi C-287/22, ki ji pritožnica neutemeljeno odreka zavezujoč učinek (sodba je kot razlaga Direktive obvezen pravni vir): (1) da zagotovitev potrošnikovega varstva po Direktivi zahteva, da ima sodišče možnost sprejeti začasne ukrepe, potrebne za zagotovitev polnega učinka odločitve o nepoštenosti pogodbenih pogojev, (2) da je polni učinek dosežen (še)le, če potrošniku v primeru ugotovitve ničnosti ni treba razširiti tožbe ali vložiti nove tožbe, pogojene s plačilom sodnih stroškov, za vračilo zneskov, ki jih bo plačal med postopkom in presegajo izposojeni znesek, in (3) da je začasna odložitev plačevanja mesečnih obrokov posojila potrebna, - kadar sodišče razpolaga z zadostnimi indici o nepoštenosti pogodbenih pogojev in je zato verjetno, da je pogodba nična ali vsaj, da bo potrošnik upravičen zahtevati vračilo med postopkom zapadlih mesečnih obrokov, in - je le z odložitvijo mogoče doseči polni učinek odločitve o ničnosti nepoštenih pogojev.

14.Sodba C-287/22 je bila sprejeta v postopku predhodnega odločanja, ki ga je sprožilo sodišče v Varšavi v zvezi s tožbo dveh potrošnikov zoper banko zaradi ničnosti pogodbe o hipotekarnem kreditu, ki sta ga potrošnika prejela v domači valuti (poljskih zlotih), pogodba pa je imela valutno klavzulo v CHF. Tožnika sta v postopku predlagala odlog obveznosti plačevanja mesečnih obrokov do pravnomočnega zaključka postopka. Novo tožbo (za povrnitev med postopkom plačanih obrokov) bi morala vložiti v primeru, če bi postopku na prvi stopnji sledil pritožbeni postopek, "ker v tem primeru postopkovna pravila poljskega prava ne določajo možnosti razširitve obsega tožbe na prvi stopnji". Tudi po ZPP (184. člen) lahko tožnik tožbo spremeni (poveča obstoječi zahtevek) do konca glavne obravnave. Če izvajanje sporne pogodbe ne bi bilo začasno zadržano (in bi tožnika še naprej toženki plačevala obroke), bi morala tožnika glede plačil, izvršenih po zaključku sojenja na prvi stopnji in tekom eventualnega pritožbenega postopka, vložiti novo tožbo. Finančni produkt in okoliščine iz zadeve C-287/22 so torej v bistvenem podobne okoliščinam iz te pravde, zato je neutemeljen pritožbeni pomislek o uporabljivosti v sodbi zavzetih stališč.

15.Stališč sodne prakse v zvezi z izdajo ureditvenih začasnih odredb v "običajnih" sporih (sporih brez elementa evropskega prava varstva potrošnikov), o strogi in ozki razlagi pojma težko nadomestljive škode, ni mogoče aplicirati na obravnavano zadevo, v kateri je treba pogoj iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ razlagati evroskladno. Ob takšni razlagi pravilnost stališča o verjetno izkazani nevarnosti nastanka težko nadomestljive škode izkazujeta že ugotovitvi: - da sta tožnika toženki že plačala več kot sta od nje prejela (toženka ne prereka trditev, da sta tožnika prejela 87.052,34 EUR, in ji do 15. 11. 2023 plačala 100.471,40 EUR), in - da bi morala tožnika v primeru plačevanja kredita med postopkom zaradi preplačila spreminjati tožbo ali (v primeru plačila obrokov po zaključku sojenja na prvi stopnji in med pritožbenim postopkom) vložiti novo tožbo, kar je povezano z obveznostjo plačila stroškov postopka. Prav slednje pa je glede na cilj zavarovanja, ki je v vzpostavitvi pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi bil potrošnik, če nepoštenega pogoja ne bi bilo, treba preprečiti: poslabšanje premoženjskega stanja tožnikov zaradi finančnega bremena, povezanega z uveljavljanjem povračilnih zahtevkov. In sicer neodvisno od mehanizmov (npr. taksne oprostitve, brezplačne pravne pomoči), s katerimi država finančno šibkim posameznikom olajšuje dostop do sodnega varstva. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da je potrošnikov finančni položaj kot pravno pomembna okoliščina oziroma pogoj za začasen odlog plačila zapadlih mesečnih obrokov, v sodbi C-287/22 izpostavljen izključno v povezavi z omenjenim finančnim bremenom. Razlogi o težko nadomestljivi škodi, kot jo razlaga dosedanja sodna praksa v ne-potrošniških sporih, zato niso bili potrebni.

16.Razlaga pojma "preplačilo" je za pritožnico očitno sporna, vendar velja poudariti dvoje, prvič, da je izhodišče razlage dejstvo, da je utemeljenost ničnostnega zahtevka verjetno izkazana, in drugič, da sodba C-287/22 ne zahteva visoke stopnje dokazanosti dejstva, da je potrošnik plačal več, kot dolguje, temveč zadošča, da obstaja tveganje, da bo potrošnik med sodnim postopkom plačeval mesečne obroke v znesku, ki je višji od dejansko dolgovanega. Prav zato, ker so z vidika dokončnega odplačila kredita v CHF meritorne le vrednosti v CHF (kot trdi pritožba), je treba stališče v sodbi C-287/22 ("da je sprejetje začasnih ukrepov še toliko nujnejše, kadar je potrošnik banki plačal znesek, ki je višji od izposojenega zneska, še preden je potrošnik začel postopek") razlagati na način, da so pri presoji morebitnega preplačila kredita relevantne vrednosti v domači valuti (ne CHF). V zvezi s pritožbeno navedbo, da bi bila toženka v primeru ničnosti sporne pogodbe upravičena do povrnitve koristi od uporabljenega denarja v višini pogodbenih obresti, pritožbeno sodišče izpostavlja stališče SEU v sodbi C-520/21, da kreditna institucija ne more zahtevati nadomestila, ki presega vračilo kapitala, izplačanega kot izpolnitev pogodbe. S stopnjo verjetnosti je tako izkazano, da v primeru utemeljenosti tožbenih zahtevkov, polnega učinka končne meritorne odločitve ne bi bilo mogoče zagotoviti brez zavarovanja, s katerim se začasno zadrži plačevanje zapadlih mesečnih obrokov po sporni kreditni pogodbi.

17.Z vidika zagotovitve zgoraj navedenih ciljev Direktive reverzibilnost ni sprejemljiv pogoj za začasno zadržanje učinkovanja pogodbe. Enako velja glede potrebe po tehtanju neugodnih posledic za upnika in dolžnika (v smislu 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ). Za izdajo začasne odredbe torej zadostuje že verjeten izkaz nastanka težko nadomestljive škode. Takšno je tudi stališče novejše sodne prakse. Sodišče prve stopnje je opravilo presojo (tudi) glede obeh pogojev, ki ji pritožba nasprotuje, zato pritožbeno sodišče zgolj obrobno odgovarja še na te pritožbene očitke.

18.Pri tehtanju neugodnih posledic oziroma položajev pravdnih strank je sodišče prve stopnje upoštevalo, da je toženka finančna institucija, ki se bo lahko v primeru uspeha v pravdi poplačala iz zastavljene nepremičnine. Neutemeljena je pritožbena graja, da sodišče prve stopnje v okviru tehtanja neugodnih posledic ni ustrezno presojalo toženkinega položaja. Drugačno tehtanje interesov bi lahko opravilo zgolj na podlagi ugovornih trditev. Te pa so se nanašale izključno na toženkino negotovost, ali bo v primeru uspeha v pravdi lahko v celoti poplačana. Ob sklenitvi sporne pogodbe je toženkina terjatev znašala 126.400 CHF, zato se (v odsotnosti trditev o tem, da se je vrednost nepremičnine zmanjšala) zdi malo verjetno, da vrednost te nepremičnine (tudi v primeru prodaje pod tržno vrednostjo) ne bi zadoščala za poplačilo preostanka terjatve, ki po toženkini navedbi znaša še 30.114,62 CHF. S pomisleki, da začasno zadržanje izvrševanja kreditne pogodbe pomeni tudi to, da v primeru prenehanja plačevanja letnih premij za zavarovanje zastavljene nepremičnine, toženka od tožnikov ne more zahtevati izpolnitve, in da v primeru škodnega dogodka zastavljena nepremičnina ne bi zadoščala za pokritje vseh obveznosti, pritožba izpostavlja hipotetično situacijo, torej situacijo, ki se (še) ni zgodila (tožnika nista nehala plačevati premij), in za katero glede na lastnikov ekonomski interes za zavarovanje premoženja, ki predstavlja njegov dom, niti ni verjetno, da se bo zgodila.

19.Ker niti uveljavljeni niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo ter sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP, v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

20.Kadar je postopek zavarovanja del pravdnega postopka, so stroški zavarovanja terjatve sestavni del pravdnih stroškov. O pritožbenih stroških bo zato odločeno s končno odločbo (četrti odstavek 163. člena ZPP, v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

-------------------------------

1Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami.

2Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah.

3Zakon o izvršbi in zavarovanju, Ur. l. RS, št. 51/1998, s spremembami in dopolnitvami.

4Zakon o potrošniških kreditih, Ur. l. RS, št. 70/2000, s spremembami in dopolnitvami.

5Glej odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 8/2022, II Ips 37/2023, II Ips 49/2023, II Ips 54/2023, II Ips 56/2023, II Ips 69/2023, II Ips 72/2023, II Ips 74/2023, II Ips 75/2023, odločbe Ustavnega sodišča Up-317/21, Up-14/21, Up-54/19 in Up-1181/20 ter odločbe SEU v združenih zadevah C-776/19 do C-782/19, C-609/19 in C-405/21.

6Zakon o varstvu potrošnikov, Ur. l. RS, št. 20/1998, s spremembami in dopolnitvami.

7Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami in dopolnitvami.

8Standardu profesionalne skrbnosti daje vsebino sodba II Ips 8/2022 (54. točka obrazložitve:) ...Dobra vera je kršena, če ponudnik pri vključitvi pogodbenega pogoja ne ravna skladu s profesionalno skrbnostjo ali če pogoj za potrošnik vzpostavlja breme, ki nasprotuje pošteni in pravični tržni praksi. Zadostuje, da bi se ponudnik ob profesionalni skrbnosti lahko zavedal škodljivih posledic za potrošnika, tudi če se jih v resnici ni niti jih ni želel. Dejstvo, da ponudnik ne ravna s profesionalno skrbnostjo, ima za posledico, da se med pogodbenikoma ne vzpostavi dejansko ravnovesje (enakost)....

9Glej odločbo Up-54/19, 20. točka obrazložitve.

10Največji vpliv na vrednost CHF so imeli gospodarska kriza (2009) ter enostranska ukrepa švicarske centralne banke v letih 2011 in 2015 (leta 2011 je fiksirala tečaj med CHF in EUR (1 EUR=1,2 CHF), leta 2015 pa je ta tečaj razveljavila) - dogodki so bili za laično in strokovno javnost nepredvidljivi.

11Glej sklep II Ips 69/2023, 23. točka obrazložitve: ...Treba je razlikovati med (ne)napovedljivostjo konkretnega trenutka in vzroka (dogodka) za znatno spremembo valutnega tečaja na eni strani ter med zavedanjem splošne tveganosti, da lahko pride do znatnih oscilacij valutnega para, na drugi strani. Tudi če kreditodajalci niso vedeli, kdaj in v kakšni vsebini se bo uresničil dogodek, ki bi lahko imel pomembne posledice na valutni par, to ne pomeni, da se niso zavedali oziroma bi se vsaj morali zavedati, da lahko kadarkoli v dolgoročnem razmerju nastopi dogodek, ki bo pomembno vplival na valutno razmerje....

12Toženka je v ugovoru zoper začasno odredbo navedla, da bodočega gibanja menjalnih tečajev ni mogoče predvideti in da strankam ni dajala zagotovil ali napovedi glede bodočega gibanja tečaja.

13Glej sklep II Ips 37/2023, 31. točka obrazložitve.

14Glej sklep II Ips 75/2023, 19. točka obrazložitve.

15Pogodba o delovanju Evropske unije.

16Glej odločbo Up-14/21-30, opomba 102.

17Glej sodbe C-776/19 do C-782/19, 69. točka obrazložitve, C-609/19, 48. točka obrazložitve.

18Glej sodbo II Ips 8/2022, 63. točka obrazložitve.

19Pojem je bil uporabljen in pomensko napolnjen v odločbi II Ips 49/2023, 21. točka obrazložitve.

20Glej sodbe C-609/19, 51. točka obrazložitve, C-776/19 do C-782/19, 69. točka obrazložitve: "Iz tega izhaja, da je treba za izpolnitev zahteve po preglednosti z informacijami, ki jih sporoči prodajalec ali ponudnik, povprečnemu potrošniku, ki je normalno obveščen ter razumno pozoren in preudaren, omogočiti ne le, da razume, da lahko glede na nihanja menjalnega tečaja gibanje paritete med obračunsko valuto in valuto plačila povzroči neugodne posledice za njegove finančne obveznosti, ampak tudi, da v okviru sklenitve kredita v tuji valuti razume dejansko tveganje, ki mu je izpostavljen v celotnem pogodbenem obdobju, v primeru velikega znižanja vrednosti valute, v kateri prejema dohodke, glede na obračunsko valuto.”

21Glej npr. sodbe C-282/10, 27. točka obrazložitve, C-287/22 , 56. in 57. točka obrazložitve, C-684/16, 59. točka obrazložitve. Po drugem odstavku 288. člena PDEU je direktiva za vsako državo članico, na katero je naslovljena, zavezujoča glede cilja, ki ga je treba doseči, vendar prepušča nacionalnim organom izbiro oblike in metod.

22Ni kršilo pravila prava EU, da lahko zakonodajalec EU z direktivami pravne obveznosti nalaga le državam, ne pa tudi posameznikom.

23Sodba C-287/22, 43. točka obrazložitve.

24Sodba C-287/22, 48. do 52. točka obrazložitve.

25Sodba C-287/22, 59. in 60. točka obrazložitve.

26Sodba C-287/22, 12. in 13. točka obrazložitve.

27Sodba C-287/22, 51. točka obrazložitve.

28Sodba C-287/22, 53. in 59. točka obrazložitve.

29Sodba C-287/22, 42. točka obrazložitve.

30O morebitnem preplačilu v CHF bi bilo mogoče govoriti le v primeru že izpolnjene kreditne pogodbe.

31Glej npr. sklepe VSL I Cp 764/2024, II Cp 1219/2024, II Cp 1364/2024, II Cp 1502/2024 in II Cp 1820/2024.

-------------------------------

Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 15, 239, 272, 272/1, 272/2, 272/2-2, 272/2-3 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 6, 6/2 Zakon o varstvu potrošnikov (1998) - ZVPot - člen 22, 22/4, 23, 24, 24/1, 24/1-4 Zakon o potrošniških kreditih (2000) - ZPotK - člen 21, 21/3 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 184, 337

Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) - člen 267