Jedro

Parcela je bila ves čas v sklopu zemljišč, namenjenih za izgradnjo stanovanjske soseske, in ne predstavlja javnega dobra oziroma nepremičnine v splošni rabi.

Posamezni lastniki stanovanj so z nakupom stanovanj v stavbi, ki je stala na zemljišču v družbeni lastnini, že po samem zakonu pridobil tudi skupno trajno pravico uporabe na zemljišču, na katerem stoji stavba, in na zemljišču, ki je potrebno za njeno redno rabo.

Sklicevanje prve nasprotne udeleženke na strokovni elaborat iz leta 2014 ne more biti uspešno, saj ta elaborat ne izkazuje namembnosti parcele kot javnega dobra v času pred 1. 1. 2003.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje (prvo sodišče) je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da je parcela št. 184/376 k.o. X individualno pripadajoče zemljišče in s tem splošni skupni del stavbe na naslovu A. 4, z ID znakom: X-557, stoječe na parceli št. 184/221 iste k.o. (I. točka). V ostalem delu, glede posameznih parcel, ki so razvidne iz II. točke sklepa, je prvo sodišče zavrnilo predlog za določitev individualnega pripadajočega zemljišča k stavbi. Ugotovilo je še, da zemljiški dolg z ID 000 ne obstoji na parceli št. 184/376 (III. točka) in sklenilo, da se zemljiškoknjižni vpisi po pravnomočnosti tega sklepa izvedejo po uradni dolžnosti v vrstnem redu z učinkom od 31. 1. 2014 in se nato zaznamba izbriše iz zemljiške knjige (IV. točka).

2. Zoper sklep se pritožuje prva nasprotna udeleženka, ki izpodbija sklep prvega sodišča v I. in IV. točki izreka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijani sklep tako, da predlog predlagateljice zavrže oziroma zavrne, podrejeno pa, da sklep razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v nov postopek. Navaja, da predlagatelji niso nedvoumno dokazali, da so z nakupom stanovanj v predmetni stavbi pridobili tudi lastninsko pravico oziroma pravico uporabe na zemljišču, ki ga je prvo sodišče določilo kot individualno pripadajoče zemljišče. Prvo sodišče je v izpodbijanem sklepu neutemeljeno zavrnilo njeno stališče, da predlog pripadajočega zemljišča posega v javne površine, kot to izhaja iz strokovnega elaborata za ureditev evidence nepremičnega stvarnega premoženja prve nasprotne udeleženke. Prvo sodišče ni pojasnilo, zakaj ni upoštevalo vsebine strokovnega elaborata. Prva nasprotna udeleženka je zatrjevala, da sme zahodna meja pripadajočega zemljišča segati zgolj do meje zelenice ob stavbi in ne sme zajemati še poti ob stavbi, saj je ta pot javno dobro in namenjena tudi tretjim osebam. To izhaja tudi iz izvedenskega mnenja sodne izvedenke za urbanizem. Prvo sodišče je ugotovilo, da del pripadajočega zemljišča predstavlja tudi niz parkirnih mest skupaj z dovozno in manipulativno površino južno od stavbe. Ta odločitev je neutemeljena, saj dovozne ceste niso bile namenjene zgolj neposredni rabi enega objekta, temveč so potrebne za širšo rabo. Garaže in parkirna mesta so namenjeni več objektom. Sporna parcela št. 184/376 predstavlja območje prometne infrastrukture/servisne prometne površine. Sklicuje se na opredelitev sestavnih delov javnih cest po Zakonu o cestah. Za lastninjenje po 76. členu Zakona o gospodarskih javnih službah (ZGJS) ni potrebno, da bi bile javne ceste kategorizirane kot take. Del sporne nepremičnine je kot nekategorizirana javna cesta, na kateri se nahajajo tudi servisne prometne površine (javna parkirišča), že ob uveljavitvi ZGJS služil splošni rabi in tako je še danes. Gre za grajeno javno dobro, za katerega velja, da tudi v primeru, da ni zaznamovano v zemljiški knjigi, to ne spreminja njegove pravne narave. Občinam je prepuščeno, da razglasijo ceste za javne ceste, nato pa take ceste postanejo grajeno javno dobro. Javna parkirišča in javne peš poti se štejejo za infrastrukturne objekte, ki so se lastninili na podlagi ZGJS, Zakona o komunalnih dejavnostih (ZKD) in Zakona o stavbnih zemljiščih. Prva nasprotna udeleženka je na sporni parceli v delu, ki predstavlja javne površine, na izviren način pridobila lastninsko pravico. Prvo sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da sporna parcela predstavlja zemljišče, potrebno zgolj za redno rabo stavbe na naslovu A. 4. Pri določanju pripadajočega zemljišča k stavbi je nujno upoštevati tudi javni interes.

3. Predlagateljica in ostali udeleženci niso odgovorili na vročeno pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvo sodišče je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da je parcela št. 184/376 k.o. X (v nadaljevanju parcela) individualno pripadajoče zemljišče stavbe A. 4. Glede na to, da se je zoper izpodbijani sklep pritožila le prva nasprotna udeleženka, je ključno vprašanje tega pritožbenega postopka v tem, ali parcela (delno) predstavlja tudi grajeno javno dobro, kot zatrjuje prva nasprotna udeleženka. Prvo sodišče je pravilno presodilo, da je parcela individualno pripadajoče zemljišče stavbe A. 4, svojo ugotovitev pa je z vidika kriterijev iz prvega odstavka 43. člena Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (ZVEtL-1) argumentirano obrazložilo. Izvedeni postopek pred prvim sodiščem je pokazal, da zemljišče, ki ga sedaj predstavlja parcela, nima statusa grajenega javnega dobra. Parcela je bila ves čas del zemljišča, ki ga je za gradnjo stanovanjskih objektov pridobil tedanji investitor S., območje gradnje tega stanovanjskega naselja pa je bilo urejeno z zazidalnim načrtom med A. cesto in železnico do ceste na B. (A. II). Iz ugotovitev sodne izvedenke za urbanizem C. C. izhaja, da je parcela bila ves čas v sklopu zemljišč, namenjenih za izgradnjo stanovanjske soseske, in da ne predstavlja javnega dobra oziroma nepremičnine v splošni rabi.

6. Stavba na naslovu A. 4 je bila zgrajena v letu 1963. Posamezni lastniki stanovanj (tako tudi lastniki stanovanj v stavbi A. 4 kot dejanski etažni lastniki) so z nakupom stanovanj v stavbi, ki je stala na zemljišču v družbeni lastnini, že po samem zakonu pridobil tudi skupno trajno pravico uporabe na zemljišču, na katerem stoji stavba, in na zemljišču, ki je potrebno za njeno redno rabo (6. člen Zakona o pravicah na delih stavb, Ur. l. SRS, št. 19/76, pred njim pa je v bistvu enako določal tudi 6. člen Zakona o lastnini na delih stavb, Ur. l. FLRJ, št. 16/59, s poznejšimi spremembami in dopolnitvami). Podobno določbo (da je lastnik stavbe imel tudi pravico uporabe na zemljišču pod stavbo in zemljišču za njeno redno rabo, ki sta bila v družbeni lastnini) je v nekdanjem sistemu družbene lastnine imel tudi Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (12. člen). Na podlagi določb Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini so etažni lastniki kot dejanski imetniki pravice uporabe pridobili na takšnem zemljišču lastninsko pravico.

7. Iz izvedenskega mnenja izvedenke izhaja, da parcela nikoli ni predstavljala javne površine (ki bi bila kot javno dobro namenjena splošni rabi), kar je razvidno iz relevantne dokumentacije (omenjeni zazidalni načrt, Pravilnik o izvajanju tega zazidalnega načrta in ostale listine, ki jih navaja izvedenka). Sklicevanje prve nasprotne udeleženke na strokovni elaborat L. d.d. iz leta 2014 ne more biti uspešno, saj ta elaborat ne izkazuje namembnosti parcele kot javnega dobra v času pred 1. 1. 2003 (ne glede na to so pritožbene navedbe v tem delu povsem pavšalne). Ta elaborat ne predstavlja akta o določitvi parcele kot javno dobro, zato se prvemu sodišču ni bilo potrebno ukvarjati z njegovo presojo. Izvedenka je pojasnila, da je parcela (več čas) namenjena za dostop in vzdrževanje stavbe A. 4 (delno tudi za dovoz do drugih stavb in garaž v neposredni bližini - te so delno zgrajene tudi na dvorišču stavbe A. 4), za parkirna mesta in dovoz do njih ter za dovoz zaradi dostave kuriva za stavbo A. 4. Iz Pravilnika o izvajanju zazidalnega načrta je razvidno, da je dovozna cesta na južni strani stavbe A. 4 (v območju parcele) načrtovana in namenjena (zgolj) pešcem in osebnim vozilom za potrebe dostopa in dovoza do stavbe in do stavb ter garaž v neposredni bližini (ki so tudi v sklopu te soseske), kar spet pomeni, da parcela ne predstavlja javnega dobra oziroma javnih površin.

8. Pritožbena trditev, da sta pot ob stavbi A. 4 in tlakovana pot javno dobro in namenjeni tudi tretjim osebam, je neutemeljena in brez podlage v izvedenih dokazih. Izvedenkine trditve je ne potrjujejo in je v tem delu pritožba protispisna. Izvedenka je podala zgolj mnenje, da parcela (delno) ne predstavlja individualnega pripadajočega zemljišča stavbe A. 4, ampak da gre v določenem delu (glede parkirnih mest, dovoza do garaž, peš poti v soseski) za skupno pripadajoče zemljišče več stavb v soseski. Slednje ne predstavlja relevantnega vprašanja za odločitev o pritožbi.

9. Parcela tudi ne posega v cestno oziroma prometno infrastrukturo (ni njen del), saj se ta po ugotovitvah izvedenke nahaja južneje od parcele, dovozna pot po parceli pa je namenjena le za dovoz do parkirnih mest in posameznih stavb v soseski v neposredni bližini, ne pa za javno rabo. Iz izvedenskega mnenja izvedenke ne izhaja, da bi bila dovozna pot po parceli v zazidalnem načrtu (ali v kakšnem drugem aktu) opredeljena kot javna cesta. Prvo sodišče je pravilno ugotovilo, da ne gre za javno pot (27. točka obrazložitve), pritožbene navedbe pa pravilnosti te ugotovitve ne omajejo. Pritožbene navedbe, kaj vse sestavlja javno cesto, so zato nepomembne, prav tako trditve o lastninjenju infrastrukturnih objektov po 76. členu ZGJS. Ker parcela ne predstavlja nepremičnine v splošni rabi, ni šlo za javno površino niti z vidika določb ZKD. Prva nasprotna udeleženka zato na parceli (njenem delu) ni pridobila nobenih pravic.

10. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno ter v izpodbijanem delu potrdilo sklep prvega sodišča (2. točka 365. člena ZPP).