Jedro

Vročanje sodnih pisanj med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo, se je v obdobju, ko so bile sporne vročitve opravljene (v letih 2010 in 2011) izvajalo skladno s Haaško konvencijo. Ta v 10. členu določa, da je v državah, ki temu ne nasprotujejo, vročanje mogoče (tudi) neposredno preko pošte.

Pravilnosti izdanega potrdila o pravnomočnosti v postopku priznavanja tuje sodne odločbe ni mogoče preverjati. To se presoja po pravu države, v kateri je bilo izdano.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Nasprotni udeleženec je dolžan predlagatelju povrniti 114,24 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v roku 15 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor nasprotnega udeleženca zoper sklep IV R 316/2013 z dne 3. 12. 2013 (gre za sklep s katerim je to isto sodišče priznalo veljavnost in razglasilo izvršljivost sodbe Višjega sodišča v Požarevcu, Republika Srbija, opr. št. 4 P2.6/10 (2008) z dne 13.6. 2011, s katero je bilo odločeno, da je nasprotni udeleženec oče mld. predlagatelja in je zato zanj dolžan plačevati preživnino v višini 150,00 EUR mesečno). Nasprotnemu udeležencu je naložilo tudi povračilo predlagateljevih stroškov postopka.

2. Zoper takšno odločbo se iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP) in 111. členom Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju ZMZPP), pravočasno pritožuje nasprotni udeleženec. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog za priznanje veljavnosti in razglasitev izvršljivosti tuje sodne odločbe zavrne. Podredno predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

Navaja, da odločba srbskega sodišča nasprotuje slovenskemu pravnemu redu, zato njeno priznanje ni mogoče. Sodišče prve stopnje naj bi nasproten zaključek sprejelo na podlagi zmotne uporabe materialnega prava. Vztraja namreč pri ugovoru, da mu v postopku pred srbskim sodiščem ni bilo vročeno ne vabilo na narok za glavno obravnavo, ne sodba v slovenskem jeziku. S takšnim ravnanjem naj bi mu bili kršeni temeljni pravici do sodelovanja v postopku in do pravnega sredstva.

V zvezi z vročanjem vabila na narok navaja, da podpis na vročilnici z dne 4. 8. 2010 ni njegov. Pošta naj mu tako ne bi bila osebno vročena in naj je tudi ne bi prejel. V zvezi z vabljenjem na narok dne 13. 6. 2011 pa opozarja, da ni izkazano, da bi mu bilo vabilo (ki ga je vročalo neposredno sodišče v Požarevcu) vročeno v slovenskem jeziku.

V spisu naj tudi ne bi bilo dokaza o tem, da bi mu bila vročena sodba v slovenskem jeziku. Iz dopisa Okrožnega sodišča v Mariboru (z dne 28. 3. 2012) naj bi sicer izhajalo, da je slednje sodišču v Požarevcu posredovalo potrdilo o vročitvi prevoda sodbe, a naj to dejanske vročitve nasprotnemu udeležencu ne bi dokazovalo.

3. Predlagatelj v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega sklepa.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pogoje in postopek za priznanje in izvršitev tujih sodnih odločb ureja ZMZPP. Ta v 96. členu določa, da sodišče zavrne priznanje tuje sodne odločbe, če na ugovor prizadete osebe ugotovi, da ta zaradi raznih nepravilnosti ni mogla sodelovati v postopku (prvi odstavek). Po določilu drugega odstavka istega člena se šteje, da prizadeta stranka ni mogla sodelovati v postopku zlasti, če ji vabilo, tožba ali sklep, na podlagi katerega se je začel postopek, niso bili osebno vročeni oziroma osebna vročitev ni bila niti poskušena, razen, če se je na kakršenkoli način spustila v obravnavanje glavne stvari v postopku na prvi stopnji. Tuja sodna odločba se po določilu 100. člena ZMZPP ne prizna niti, če bi bil učinek njenega priznanja v nasprotju z javnim redom Republike Slovenije.

6. Pritožnik v konkretnem primeru zatrjuje, da v postopku pred srbskim sodiščem ni mogel sodelovati, ker mu vabili na narok in sodba niso bili vročeni oziroma mu niso bili vročeni v slovenskem prevodu. To naj bi pomenilo tudi, da je izdana odločba v nasprotju z javnim redom Republike Slovenije.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta bili nasprotnemu udeležencu vročeni dve vabili na narok - eno za narok dne 20. 5. 2010 in drugo za narok dne 13. 6. 2011. Da je bila vročitev res opravljena, izhaja iz podpisanih vročilnic (v prilogah A13 in A15, str. 2). Iz dopisa Okrožnega sodišča v Mariboru (v prilogi A12) pa izhaja, da je bilo vabilo za narok dne 20. 5. 2010 tudi prevedeno v slovenski jezik. V zvezi s tem pritožnik ne more uspeti s pavšalno navedbo, da podpis na vročilnici v prilogi A13 ni njegov, ne da bi za to predlagal izvedbo kakršnegakoli dokaza. Podpisana vročilnica je namreč javna listina, ki dokazuje resničnost dejstva, da je naslovnik sodno pisanje prejel (224. člen ZPP). Gre za zakonsko domnevo, ki jo stranka sicer lahko izpodbije, a le z določno in z dokazi podprto trditvijo o razlogih za njeno neverodostojnost. Zgolj pavšalna navedba, da podpis na vročilnici ni njen, tem pogojem ne more zadostiti.

8. V zvezi z drugim vabilom na narok (dne 13. 6. 2011) je situacija bolj nejasna. Iz povratnic v prilogi A15 (drugi list) namreč ni razvidno, ali je bilo to prevedeno v slovenski jezik (razvidno je le, da je bil naslovniku vročen „POZIV P2.6/2010 ZA 13. 6. 2011“). Pritrditi gre tudi pritožbeni navedbi, da je bilo pritožniku to vabilo poslano neposredno s strani sodišča v Požarevcu in ne preko zaprošenega organa.

9. Vročanje sodnih pisanj med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo se je v obdobju, ko so bile sporne vročitve opravljene (torej v letih 2010 in 2011) izvajalo skladno s Haaško konvencijo. Ta v 10. členu določa, da je v državah, ki temu ne nasprotujejo, vročanje mogoče (tudi) neposredno preko pošte. Republika Slovenija je uradni zadržek v zvezi s takšnim načinom vročanja podala šele 18. 12. 2012 (postavila je pogoja, da je naslovniku dokument poslan s priporočenim pismom, s potrdilom o prejemu in da je dokument napisan v slovenskem jeziku ali pa mu je priložen prevod v slovenski jezik).1 Dne 30. 5. 2011, ko je bila sporna vročitev opravljena, tako zadržek še ni bil podan. Vročanje neposredno preko pošte je bilo zato sprejemljivo, če je naslovnik pošiljko sprejel. Ker je nasprotni udeleženec v predmetni zadevi na takšen način vročeno vabilo prejel (glej vročilnico v prilogi A15) in pošiljke ni zavrnil, torej velja zaključiti, da mu je bila slednja vročena.

10. Naslednje vprašanje pa je, ali bi moralo biti izkazano tudi, da je bilo vabilo prevedeno v slovenski jezik. Haaška konvencija takšnega pogoja ne postavlja. Prav tako ga v spornem obdobju (vse do leta 2012, ko je v zvezi s tem podala uradni pridržek) ni postavljala Republika Slovenija. Nadalje je tudi v slovenskem pravnem redu določeno, da se vabila, odločbe in druga sodna pisanja strankam pošiljajo v jeziku, ki je v uradni rabi pri sodišču (103. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). ZPP torej strankam, ki ne razumejo uradnega jezika sodišča, ne daje pravice do prevajanja vabil, odločb in drugih sodnih pisanj v postopku v njihov jezik. Takšno prevajanje so si dolžne zagotoviti same. Če na takšen način postopajo slovenska sodišča, pa ni mogoče zaključiti, da je v nasprotju z domačim pravnim redom enako ravnanje tujih sodišč. Vprašanje, ali je vabilo na narok 13. 6. 2011, ki je bilo nasprotnemu udeležencu vročeno 30. 5. 2011, bilo prevedeno v slovenski jezik, zato na pravilnost odločitve o priznanju veljavnosti in razglasitvi izvršljivosti tuje sodne odločbe v konkretnem primeru ne more vplivati.

11. Vročanje vabil je torej v obravnavani zadevi potekalo skladno z v spornem obdobju veljavnimi predpisi, ni bilo v nasprotju s slovenskim pravnim redom, niti zaradi njega nasprotnemu udeležencu ni bilo onemogočeno sodelovanje v postopku pred srbskim sodiščem.

12. Pritožba pa v nadaljevanju izpodbija še pravilnost vročitve sodbe srbskega sodišča. Navaja, da naj ta ne bi bila dokazana z dopisom Okrožnega sodišča v Mariboru, s katerim je slednje Višjemu sodišču v Požarevcu poslalo potrdilo o vročitvi sodbe s prevodom (dopis z dne 28. 3. 2012, priloga A16).

13. Po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča2 je treba predlogu za priznanje tuje sodne odločbe priložiti izvirnik tuje sodne odločbe ter njen overjen prevod (95. člen ZMZPP). Če se na njej nahaja klavzula o pravnomočnosti in izvršljivosti, slovenski organ izhaja iz domneve, da je bila sodba nasprotnemu udeležencu vročena. Pravilnosti izdanega potrdila o pravnomočnosti v postopku priznavanja tuje sodne odločbe ne more preverjati. To se presoja po pravu države, v kateri je bilo izdano. Nasprotni udeleženec bo tako razveljavitev klavzule o pravnomočnosti in izvršljivosti lahko poskušal doseči pri sodišču, kjer je tekel primarni postopek, ne more pa s trditvijo, da mu sodba ni bila vročena (oziroma, da mu ni bila vročena v slovenskem prevodu), doseči zavrnitve predloga za priznanje tuje sodne odločbe.

14. Ob tem velja dodati še, da Vrhovno sodišče tuje sodne odločbe ob odločanju o njenem priznanju ne sme presojati po vsebini (razen v okviru vprašanja, ali tuja sodna odločba nasprotuje domačemu javnemu redu). V tej zadevi se zato ni vsebinsko opredeljevalo do pritožbenih navedb o višini preživnine in obdobju, za katerega jo je nasprotni udeleženec dolžan plačati.

15. S tem je Vrhovno sodišče odgovorilo na vse relevantne pritožbene navedbe. Ker so se te izkazale za neutemeljene, sodišče prve stopnje pa ni storilo nobene od kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep poredilo (353. člen ZPP, v zvezi z 37. členom ZNP in s 111. členom ZMZPP).

16. Nasprotni udeleženec s pritožbo ni uspel, zato mora predlagatelju povrniti pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 110. členom ZMZPP). Te je Vrhovno sodišče odmerilo skladno s priloženim stroškovnikom in ob upoštevanju Odvetniške tarife. Predlagatelju je priznalo 200 točk nagrade za odgovor na pritožbo (tar. št. 23) in 2 % (4 točke) materialnih stroškov, oboje z 22 % DDV. Glede na vrednost odvetniške točke (0,459 EUR) mora tako nasprotni udeleženec predlagatelju povrniti 114,24 EUR stroškov odgovora na pritožbo.

1 Glej:https://www.hcch.net/en/instruments/conventions/status-table/notifications/?csid=420˛disp=resdn 2 Npr. odločbe Cp 11/2015, Cp 18/2008, Cpg 2/2005.