Jedro

Ne glede na izkazani državljanski status obsojene odgovorne osebe - tujca, se le-ta kot direktor obsojene pravne osebe ne more sklicevati na zmoto glede veljavne zakonodaje v naši državi, saj je kot direktor domače pravne osebe dolžan upoštevati domače pravo in je zato smiselno sklicevanje na pravno zmoto neupoštevno.

Zgolj izostanek škodljivih posledic ne zadošča za uporabo inštituta neznatne družbene škodljivosti.

Zamuda registracije pogodbe - kreditnega posla s tujino se glede na predpise Banke Slovenije nanaša na prekoračitev roka po datumu sklenitve obravnavane pogodbe, ki je vprašanje pravilne ugotovitve dejanskega stanja in ki glede na 2.odst. 420.čl. ZKP ni predmet presoje v postopku za varstvo zakonitosti.

V postopku za varstvo zakonitosti ni možno izpodbijati primernosti višine kazni, kolikor je izrečena v okviru predpisane kazni.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojene pravne osebe G.-M. d.o.o. in obsojene odgovorne osebe H.F.O. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenima pravnomočnima sodbama sta bili pravna oseba G.-M. d.o.o. in odgovorna oseba H.F.O. spoznani za odgovorni za gospodarski prestopek po 5. točki 1. odstavka 23. člena Zakona o kreditnih poslih s tujino. Pravna oseba je bila po 1. odstavku 23. člena tega zakona kaznovana z 1,000.000,00 SIT denarne kazni, obdolžena odgovorna oseba pa po 2. odstavku navedenega člena istega zakona na 100.000,00 SIT denarne kazni.

Zagovornica obsojene pravne osebe in obsojene odgovorne osebe je dne 23.2.1999 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve Kazenskega zakonika (KZ) in Zakona o gospodarskih prestopkih (ZGP), bistvene kršitve določb Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in kršitev določb postopka, ki so vplivale na zakonitost sodnih odločb s predlogom, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije obe napadeni sodbi razveljavi v celoti in stroške postopka naloži v plačilo proračunu, oba obsojenca pa oprosti obtožbe ali pa obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V čem naj bi bila bistvena kršitev določb kazenskega postopka in kršitev določb postopka, ki naj bi vplivale na zakonitost napadenih sodb, zagovornica obeh obsojenih v zahtevi za varstvo zakonitosti ne pove. Kršitev kazenskega zakona pa obrazlaga kot nepravilno uporabo 2. člena, 20. člena in 37. člena ZGP ter kršitev Zakona o kreditnih poslih s tujino; ZKP naj bi bil kršen glede odmere kazni obsojeni odgovorni osebi. Pritožbeno sodišče ni upoštevalo 13. člena Zakona o kreditnih poslih s tujino glede najemanja kreditov domače pravne osebe v tujini, ki je prosto, če tuja oseba ne zahteva poroštva in če domača oseba najema kredite v svojem imenu in za svoj račun.

Obveznost evidentiranja iz 18. člena navedenega zakona je po mnenju vložnice zgolj formalne narave, ki ni imelo v konkretnem primeru niti ni moglo imeti škodljivih posledic ne glede na dolžino zamude pri evidentiranju, ki ga je opravila pravna oseba sama in ne glede na višino najetega kredita v tujini. Sicer pa naj bi bila kršitev majhnega pomena. Vložnica meni, da je stališče pritožbenega sodišča glede neuporabe inštituta neznatne družbene škodljivosti nepravilno, ko se sklicuje na trajanje zamude pri prijavi in na razmeroma velik znesek kredita. Tako razlogovanja naj ne bi imelo opore v zakonitih določilih in je celo v nasprotju z dikcijo zakona v konkretnem primeru. V kršenem predpisu ni določbe glede posledic vezanih na znesek posla, ko istočasno dolžina zamude nima nikakršnega vpliva na presojo kršitve. Kršitev 37. člena ZGP naj bi bila v tem, da sodišče ni pravilno ugotovilo začetka teka relativnega zastaranja kazenskega pregona, ko je uporabilo datum kreditne pogodbe namesto datuma nastanka posojila, ko je le-to nastalo v letu 1992 in je iz plana črpanja razvidno, da je zadnji datum 31.12.1993, torej pred sklenitvijo same pogodbe, ko so po sklenitvi pogodbe zabeležena odplačila v letu 1995. Sicer pa kazenska odgovornost obsojene odgovorne osebe ni izkazana. Obsojenec namreč dejanja ni storil niti z naklepom niti iz malomarnosti, kot to sledi iz spisovne dokumentacije, ko iz okoliščin primera in osebnih lastnosti obsojenca ni mogoče zaključiti, da bi dejanje hotel storiti, niti da bi lahkomisleno mislil, da bo zaradi njegovega ravnanja nastala ali lahko nastala prepovedana posledica, saj za dejanje ni vedel, z dejanjem ni bila povzročena nikakršna škoda, dejanje ni imelo nobenih škodljivih posledic, obsojenec pa je tujec in je za zaposlovanje v Sloveniji pooblastil zato vešče ljudi, ki jim je popolnoma zaupal. Vse to narekuje uporabo inštituta neznatne družbene nevarnosti - škodljivosti, pa tudi sicer ni pogojev za izrek obsodilne sodbe.

Pritožbeno sodišče, ko je izreklo, da je kazenska sankcija primerna, svojega stališča ni obrazložilo, zlasti ne z vidika skromne gospodarske moči pravne osebe. Ni prezreti dejstva, da je šlo za pridobitev denarja s strani tujca - Nemca, ko v Nemčiji takega posla ni potrebno evidentirati, čeprav gre za odliv denarja v tujino in mu zato ni pripisovati malomarnosti v poslovanju. Opravičen je le očitek zamude v evidentiranju, ko škodljive posledice te zamude niso izkazane.

Vrhovni državni tožilec, svetnik F.M., v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti meni, da le-ta ni utemeljena. Opis gospodarskega prestopka v izreku sodbe vsebuje vse predpisane znake, ne gre pa za dejanje majhnega pomena, kot zatrjuje zahteva, in je zaradi tega sodba v celoti zakonita.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V postopku za varstvo zakonitosti se glede na določbo 1. odstavka 2. člena Zakona o smiselni uporabi nekaterih določb kazenskega zakonika Republike Slovenije in zakona o kazenskem postopku za gospodarske prestopke uporabljajo določbe 420. do 428. člena ZKP. V 2. odstavku 420. člena ZKP je določeno, da zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Zagovornica napada v zahtevi dejanske ugotovitve o odgovornosti obsojene odgovorne osebe, ko zatrjuje, da ji ni mogoče očitati nobene krivde. Ne glede na izkazani državljanski status obsojene odgovorne osebe-tujca, se le-ta kot direktor obsojene pravne osebe ne more sklicevati na zmoto glede veljavne zakonodaje v naši državi, saj je kot direktor domače pravne osebe dolžan upoštevati domače pravo in je zato smiselno sklicevanje na pravno zmoto neupoštevno. Ugotovljena krivdna odgovornost obsojene odgovorne osebe je tako ustrezna podlaga za ugotavljanje odgovornosti obsojene pravne osebe. V 2. odstavku 2. člena ZGP je določeno, da ni gospodarski prestopek tista kršitev predpisov o gospodarskem in finančnem poslovanju, ki sicer ima znake gospodarskega prestopka, določene s predpisom, predstavlja pa neznatno družbeno škodljivost zaradi majhnega pomena in zaradi neznatnosti ali odsotnosti škodljivih posledic. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je pritožbeno sodišče uveljavljani pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona utemeljeno zavrnilo, ko prvostopno sodišče ni uporabilo inštituta neznatne družbene škodljivosti. Svojo odločitev o zavrnitvi pritožbe v tej smeri je tudi pravilno obrazložilo. Ocenilo je namreč, da glede na okoliščine primera, ne gre za kršitev majhnega pomena. Zgolj izostanek škodljivih posledic namreč ne zadošča za uporabo inštituta neznatne družbene škodljivosti.

Prav tako nista sodišči prve in druge stopnje kršili zakona v zvezi z zatrjevanjem obrambe, da je gospodarsko kazenski pregon za očitano kršitev zastaran. Vrhovno sodišče ocenjuje, da sta obe sodišči pravilno uporabili 42. člen ZGP, ko sta zavrnili ugovor zastaranja gospodarsko kazenskega pregona. Zamuda registracije pogodbe - kreditnega posla s tujino se glede na predpise Banke Slovenije nanaša na prekoračitev roka po datumu sklenitve obravnavane pogodbe, ki je vprašanje pravilne ugotovitve dejanskega stanja in ki glede na 2. odstavek 420. člena ZKP ni predmet presoje v postopku za varstvo zakonitosti, prav tako pa ni podlage za precejšen dvom o resničnosti odločilnega dejstva - datuma sklenitve kreditne pogodbe.

V postopku za varstvo zakonitosti ni možno izpodbijati primernosti višine kazni, kolikor je izrečena v okviru predpisane kazni.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da niso podane kršitve zakona na katere se zagovornica v svoji zahtevi sklicuje, oziroma je zahteva delno vložena tudi zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato je na podlagi 425. člena ZKP v zvezi z 2. členom Zakona o smiselni uporabi nekaterih določb kazenskega zakonika Republike Slovenije in zakona o kazenskem postopku za gospodarske prestopke zahtevo zagovornice kot neutemeljeno zavrnilo.