Jedro

Če begunec ne more zagotoviti uradnih listinskih dokazov o družinskem razmerju, države članice upoštevajo druge dokaze o obstoju takšnega razmerja, ki se ocenijo v skladu z nacionalnim pravom. Zavrnitev prošnje ne sme temeljiti zgolj na dejstvu, da ni takšnih listinskih dokazov.

Izrek

I. Tožbi se ugodi ter se sklep in odločba Ministrstva za notranje zadeve, št. 2140-70/2017/18 (1314-04) z dne 28. 5. 2018 odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v skupnem znesku 285,00 EUR, in sicer mora od tega zneska znesek 117,05 EUR povrniti v dobro proračuna Republike Slovenije s plačilom na transakcijski račun Upravnega sodišča Republike Slovenije, znesek 167,95 EUR, pa mora povrniti tožeči stranki, vse v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom in odločbo je tožena stranka združila upravne zadeve izdaje dovoljenja za stalno prebivanje tam navedenih družinskih članov tožnika, ki ima status begunca, v en postopek in odločila, da se prošnje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje za tam navedene tri družinske člane, in sicer za ženo in dva mladoletna sinova, zavrnejo.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je bil tožeči stranki kot državljanu A. z odločbo Ministrstva za notranje zadeve, št. 2140-55/2017/16 (1312-17) z dne 14. 6. 2017 v Republiki Sloveniji priznan status begunca (navedena odločba je postala pravnomočna dne 6. 6. 2017). Dne 12. 7. 2017 je tožeča stranka vložila prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje za družinske člane begunca na podlagi 47.a člena Zakona o tujcih (ZTuj-2), in sicer za ženo in dva mladoletna sinova, ki jo je na podlagi poziva tožene stranke dopolnila s sudanskim dovoljenjem za prebivanje in delo žene ter poročnim listom in krstnimi listi za oba otroka, ki jih je izdala A. verska skupnost v Sudanu. Navedla je tudi, da sta otroka rojena v Sudanu, zato A. civilnih dokumentov o priglasitvi rojstva otrok A. državnim organom ne more pridobiti, enako velja tudi za civilni dokument o priglasitvi zakonske zveze A. organom, saj je tudi zakonsko zvezo sklenila v Sudanu. Zatrjevala je tudi, da je prišla v Sudan ilegalno leta 2001, skupaj s svojo mamo in da se je leta 2008 v Sudanu poročila, leta 2010 in 2013 sta se ji rodila otroka. Ker prihaja iz revne družine, ki živi v zaprtem krogu, poroke, kot tudi rojstev, ni prijavila civilnim organom v Sudanu ali v A. cerkvi v Sudanu se je poročila in tam ob rojstvu tudi krstila oba sinova. Sicer pa v Sudanu otroci naj ne bi imeli dokumentov do 18 leta starosti in so se državnim organom vedno izkazovali z izkaznico oz. dovoljenjem za prebivanje, ki ga je za izkazovanje istovetnosti žene predložila v tem postopku. Izkaznico, s katero je tožeča stranka izkazala istovetnost žene, naj bi dovoljevala tujcem gibanje v Sudanu, izdala pa jo je policijska postaja oz. pravosodni organ.

3. Tožena stranka na podlagi navedenega ugotavlja, da tožeča stranka, kljub podaljšanemu roku za predložitev dokazil, v postopku ni predložila listin, oz. dokumentov, s katerimi bi dokazala družinsko vez oz. zakonsko vez ter družinsko vez in istovetnost mladoletnih sinov. Navaja, da bi moral vlagatelj za izkazovanje družinske vezi (obstoj zakonske zveze) v postopku predložiti potrdilo o prijavljeni zakonski zvezi A. državnim organom (v izvirniku ali overjeni kopiji), ki ga je mogoče pridobiti pri pristojnih državnih organih v A., ki o tem vodijo register. Čeprav je na zapisnik tožeča stranka izjavila, da zakonske zveze ni priglasila ne sudanskim, ne A. državnim organom, tožena stranka poudarja, da je bil vlagatelj po A. zakonu dolžan priglasiti zakonsko zvezo tudi, če je sklenjena v tujini, saj zanj kot za A. državljana velja zakonodaja A. in ne Sudana, zato cerkvenega poročnega lista ni priznalo kot dokaz o obstoju zakonske zveze. Vlagatelj bi moral nadalje za izkazovanje družinske vezi z mladoletnima sinovoma v postopku predložiti potrdili o prijavi rojstva otrok A. državnim organom, iz katerih bi bilo razvidno, da je to njun oče. Za ugotavljanje istovetnosti mladoletnih otrok pa veljavno potno listino oz. overjeno kopijo takšne listine ali osebne izkaznice, ali druge javne listine izdane s strani državnih organov A. Zaključuje, da vlagatelj ni izkazal družinskih vezi z ženo in mladoletnima sinovoma in prav tako ni izkazal istovetnosti mladoletnih sinov, zato je prošnje zavrnila.

4. Tožeča stranka s tožbo izpodbija navedeno odločitev zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in kršitve določb postopka. Meni, da se tožena stranka ni v ničemer opredelila do dokaza tožeče stranke v zvezi z njegovo ženo in sicer glede sudanskega dovoljenja za prebivanje in delo, ki ga je predložila v postopku. Omenjeni dokument je bistvenega pomena za ugotavljanje istovetnosti njegove žene in posledično tudi njegovih otrok. Sklicuje se na določbe ZTuj-2, ki določa, da je mogoče dokazovanje istovetnosti in identitete tudi z drugimi ustreznimi listinami, ne le s potno listino in osebno izkaznico. Glede na to, da za ženo obstajajo dokumenti, ki izkazujejo njeno istovetnost, tožena stranka pa se do njih sploh ni opredelila, zahtevala pa je od tožeče stranke dokumentacijo, ki jo sploh ni mogoče pridobiti, kar se je lahko prepričala na podlagi izjav tožeče stranke, je izpodbijana odločba, ki sploh ne vsebuje jasne materialne kvalifikacije odločitve, zaradi tega pomanjkljiva in izpodbojna. Predlaga, da se tožbi ugodi tako, da se izpodbijani sklep in odločba odpravita in vrneta toženi stranki v ponovno odločanje. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in navaja, da tožeča stranka v postopku ni dokazala družinske vezi in istovetnosti družinskih članov, kot je to določeno v 47.a členu ZTuj-2. Pri preverjanju izkazovanja družinskih vezi je bilo ugotovljeno, da so bile v postopku predložene listine, ki jih ni izdal državni organ, temveč verska skupnost, zaradi česar jih tožena stranka ni upoštevala kot dokaze, s katerimi bi tožeča stranka izkazovala družinsko vez med ženo in mladoletnim sinovoma. Za izkazovanje istovetnosti žene je tožeča stranka predložila sudansko dovoljenje za prebivanje in delo, za katere pa v skladu s prvim odstavkom 97. člena ZTuj-2 tožena stranka meni, da ne gre za dovoljenje, ki bi ga izdal državni organ A. in zato ne gre za listino, s katero bi lahko tujec dokazoval istovetnost. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. Tožba je utemeljena.

7. Predmet spora v obravnavani zadevi je odločitev tožene stranke, s katero je zavrnila prošnje tožeče stranke za izdajo dovoljenj za stalno prebivanje za družinskega člana begunca za ženo in mladoletna sinova, ki temelji na uporabi določb tretjega in šestega odstavka 47. a člena ZTuj-2 in ugotovitvi, da tožeča stranka ni mogla zagotoviti uradnih listinskih dokazov o obstoju zakonske zveze in družinskih vezi z družinskimi člani.

8. Tožeča stranka v tožbi zatrjuje, da so bila v postopku kršena pravila postopka, kar je imelo za posledico, da temelji izpodbijana odločitev na nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju in posledično nepravilno uporabljenem materialnem pravu. Tej trditvi pritrjuje tudi sodišče. 9. ZTuj-2 je v 47.a členu uredil združitev družine tujca s priznanim statusom begunca v Republiki Sloveniji, za kar gre v obravnavanem primeru. Tako je v 1. do 5. alinei drugega odstavka citiranega člena podrobneje opredelil kategorijo oseb, ki se že po samem zakonu štejejo za družinske člane begunca, med katerimi so med drugim v 1. alinei zakonec in v 2. alinei mladoletni neporočeni otroci begunca. Na podlagi tretjega odstavka citiranega člena se dovoljenje za stalno prebivanje družinskemu članu begunca izda na prošnjo begunca, ki mora to prošnjo vložiti v roku 90 dni od priznanja statusa begunca pri ministrstvu pristojnem za notranje zadeve. Begunce mora prošnji priložiti listinske dokaze, ki izkazujejo družinsko vez in istovetnost njegovih družinskih članov. Če begunec ne poseduje listinskih dokazov za izkazovanje družinskih vezi, mora v prošnji navesti vsa dejstva o družinskih članih, s katerimi se želi združit, zlasti njihova osebna imena, datume in kraje rojstev, naslov prebivališča ter podatke o tem, kje v času vložitve prošnje bivajo. Prošnji mora biti priloženo tudi pisno soglasje, s katerim pristojnemu organu dovoljuje, da lahko za preverjanje družinskih vezi podatke o družinskih članih posreduje mednarodnim organizacijam, ki delujejo na področju migracij. Pred posredovanjem podatkov mednarodnim organizacijam, ki delujejo na področju migracij, pristojni organ pridobi pisno izjavo te organizacije, da bo podatke varovala pred organi izvorne države. Nadalje ZTuj-2 v šestem odstavku 47.a člena določa, da se dovoljenje za stalno prebivanje, lahko izda družinskemu članu begunca, katerega istovetnost ni sporna. Prvi odstavek 97. člena ZTuj-2 pa določa, da tujec dokazuje istovetnost s tujo potno listino, osebno izkaznico ali drugo ustrezno listino, ki je v državi tujca predpisana in s katero lahko dokazuje istovetnost, s potno listino za tujca, z dovoljenjem za prebivanje, izdanem v obliki samostojne listine ali z drugo javno listino, ki jo je izdal državni organ, v kateri je fotografija, na podlagi katere je mogoče ugotoviti njegovo istovetnost. 10. Direktiva sveta 2003/86/ES z dne 22. september 2003 o pravici do združitve družine (v nadaljevanju Direktiva) v drugem dostavku 11. člena določa, da v primeru, če begunec ne more zagotoviti uradnih listinskih dokazov o družinskem razmerju, države članice upoštevajo druge dokaze o obstoju takšnega razmerja, ki se ocenijo v skladu z nacionalnim pravom. Odločitev o zavrnitvi prošnje ne sme temeljiti samo na dejstvu, da ni takšnih listinskih dokazov.

11. Kot izhaja iz podatkov predloženega upravnega spisa je bil tožeči stranki kot prosilcu dne 14. 6. 2017 v Republiki Sloveniji priznan status begunca (odločba o priznanju statusa begunca je postala pravnomočna 6. 6. 2017), prosilec pa je pravočasno, v roku iz tretjega odstavka 47.a člena, dne 12. 7. 2017 vložil prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje družinskega člana begunca za ženo in mladoletna sinova. V zadevi ni sporno, da je tožeča stranka državljan A. in da ga je tožena stranka v pozivu k dopolnitvi prošnje pozvala, da za ženo in mladoletna otroka predloži potne liste A. v izvirniku ali overjeni kopiji ali osebne izkaznice v izvirniku ali overjeni kopiji ali druge javne listine izdane s strani državnih organov A., na podlagi katerih bi lahko bilo mogoče ugotoviti njihovo istovetnost. Prav tako ga je pozvala, da predloži potrdilo o prijavljeni zakonski zvezi A. državnim organom v izvirniku ali overjeni kopiji in da pridobi tudi potrdili o prijavljenem rojstvu obeh otrok A. državnim organom. Iz ugotovljenega dejanskega stanja tudi izhaja, da je tožeča stranka v postopku zatrjevala, da sta oba otroka rojena v Sudanu in da zato A. civilnih dokumentov o priglasitvi rojstva otrok A. državnim organom ne more pridobiti. Enako velja tudi za civilni dokument o priglasitvi zakonske zveze A. organom, saj je tudi zakonsko zvezo sklenila v Sudanu. Pojasnila je tudi, da v Sudanu otroci do 18 leta nimajo dokumentov ter da so se državnim organom Sudana vedno izkazovali z dovoljenjem za prebivanje in delo za ženo, ki ga je izdal policijski oz. pravosodni organ in ki ga je tudi predložila toženi stranki v overjenem prevodu. Kot dokaz glede sklenitve zakonske zveze in rojstva otrok pa je predložila poročni list o sklenjeni zakonski zvezi za ženo ter krstne liste za oba mladoletna sinova, ki jih je izdala A. cerkev v Sudanu.

12. Upoštevaje stališče zavzeto v upravno sodni praksi, da niti evropska niti nacionalna zakonodaja ne vsebujeta formalnih dokaznih pravil glede dokazovanja obstoja družinskega razmerja (tako tudi sodba Upravnega sodišča RS I U 644/2014 z dne 11. 6. 2014), se v primeru, ko begunec ne more zagotoviti uradnih listinskih dokazov o družinskem razmerju, upoštevajo drugi dokazi o obstoju takšnega razmerja, ki se ocenijo v sladu z nacionalnim pravom (tako tudi sodba Upravnega sodišča RS I U 1890/2013 z dne 15. 1. 2014).

13. Glede na navedeno tako sodišče pritrjuje tožeči stranki, da dejstva, ki so bila pomembna za zakonito in pravilno odločbo v obravnavanem postopku sploh niso bila popolno ugotovljena in da tožena stranka pri odločanju tudi ni uporabila določb Direktive. Navedeno predstavlja bistveno kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), saj se v tem delu izpodbijane odločbe ne da preizkusiti.

14. Sodišče je zato tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odpravilo in zadevo vrnilo v stanje, v katerem je bila pred izdajo izpodbijane odločbe (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka pred sprejemom ponovne odločitve v obravnavani sporni zadevi, ob upoštevanju dejstva, da je tožeča stranka v Sudanu živela kot begunec iz A., da se je v Sudanu tudi poročila in da sta se ji v Sudanu rodila oba otroka, ob upoštevanju določb Direktive presoditi tudi dokazila, ki jih je predložila tožeča stranka (in sicer dokumente, ki jih je izdala A. cerkev v Sudanu, tako o sklenitvi zakonske zveze tožeče stranke, kot tudi krstna lista za oba mladoletna otroka) in se do njih opredeliti. Zavzeti pa bo morala tudi stališče glede predložene izkaznice tožnikove žene, ki ji je bila izdana kot dovoljenje za gibanje v Sudanu.

15. Sodišče je naložilo plačilo stroškov toženi stranki v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 v višini pavšalnega zneska, kot ga določa Pravilnik o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, glede na to, da je tožečo stranko v postopku zastopal odvetnik in da je sodišče o zadevi odločilo na seji. Pri tem je upoštevalo, da je bila tožeči stranki z odločbo Bpp 80/2018-5 z dne 20. 6. 2018 odobrena izredna brezplačna pravna pomoč in da je bila odvetniku A.A. za plačilo stroškov izvajanja brezplačne pravne pomoči izplačana nagrada in povračilo stroškov v višini 117,05 EUR (sklep Organa za brezplačno pravno pomoč Upravnega sodišča v Ljubljani Bpp 80/2018-8 z dne 17. 7. 2018).