Jedro

Z začasno odredbo po ZLPP lahko denacionalizacijski upravičenec uveljavlja le zavarovanje nepremičnine ali lastninskega deleža, ki ga je uveljavljal do 7.6.1993 oz. v obsegu uveljavljen do navedenega datuma.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za gospodarske dejavnosti Republike Slovenije št... z dne 11.3.1996.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odpravila sklep Oddelka za gospodarstvo občine ... št... z dne 29.11.1993 in je zadevo vrnila prvostopnemu organu v ponovni postopek in odločanje. V obrazložitvi navaja, da je prvostopni organ predlog za izdajo začasne odredbe po 10. členu Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetja (ZLPP) zavrgel. Pritožbo zoper citirani sklep je tožena stranka v pritožbenem postopku z odločbo št... z dne 17.2.1994 zavrnila. V upravnem sporu, ki ga je zoper navedeno odločbo sprožil pravni naslednik denacionacionalizacijskega upravičenca, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sodbo št. U 566/94 z dne 17.1.1996 odpravilo prej navedeno drugostopno odločbo, med drugim tudi zato, ker naj bi za pravno možnost vračanja premoženja bila pomembna tudi statusna organiziranost zavezanca na dan uveljavitve Zakona o denacionalizaciji (ZDen). V skladu z navedenim stališčem sodišča je tožena stranka v ponovnem postopku ocenila, da je pogodba z dne 24.9.1992, sklenjena med zavezancem O. in Skladom Republike Slovenije za razvoj, nična, ker je šlo za nedovoljeno razpolaganje v smislu 88. člena ZDen. Zato prvostopni organ predlagateljevega predloga ne bi smel zavreči. V ponovnem postopku bo moral o stvari odločiti na podlagi materialnega predpisa.

Tožnik v tožbi posebej poudarja, da je v tem primeru treba začasno odredbo izdati na podlagi določb ZLPP, kolikor se bodo v konkretnem primeru te določbe sploh uporabile. Eno temeljnih načel denacionalizacije je, da upravni organ odloča v mejah postavljenega zahtevka. Pogoj za vračanje po 1. odstavku 61. člena ZDen je le postavljeni zahtevek. Zato se po ZLPP lahko izda začasna odredba le v okviru postavljenega denacionalizacijskega zahtevka in se tudi nanaša lahko le na stvari ali lastninski delež, ki ga je denacionalizacijski upravičenec uveljavljal v predlogu za izdajo začasne odredbe. Iz vseh vlog, ki jih je denacionalizacijski upravičenec naslovil na upravne organe pred 7.6.1993 (11. člen ZLPP), in sicer v vlogah z dne 25.3.1992, 19.1.1993 in 3.12.1992, je ta tako v denacionalizacijskem zahtevku kot tudi v predlogu za izdajo začasne odredbe izrecno zahteval le vrnitev oziroma zavarovanje nacionaliziranih nepremičnin in premičnin. V svoji vlogi z dne 19.1.1993 navaja, da ne zahteva tistega dela, ki ni bil odvzet njegovemu pravnemu predniku, torej ne celotne tovarne, temveč samo tisti del, ki je bil zaplenjen njegovemu pravnemu predniku in v vlogi z dne 25.3.1992, da zahteva vrnitev premoženja, ki je bilo odvzeto v letu 1948. Predlog za izdajo začasne odredbe z dne 3.12.1992 se glede nepremičnin povsem ujema z nepremičninami, podržavljenimi z nacionalizacijskima odločbama oziroma glede premičnin (delovnih naprav, strojev in pritiklin) z zaplembenim zapisnikom in zapisnikom Okrožnega sodišča ... S strani upravičenca sta bila razširitev denacionalizacijskega zahtevka in predlog za izdajo začasne odredbe postavljena kasneje, in sicer šele 25.1.1995, ko je ta zahteval, da se mu kot odškodnina za manjvrednost vrne nadomestna nepremičnina, in sicer O.. V tej vlogi tudi postavlja vprašanje veljavnosti pogodbe, sklenjene dne 24.9.1992, med skladom in oljarno. Kot zavezanec je že 17.9.1993 s pripravljalnim spisom sporočil upravičencu, da mu je pripravljen vrniti zahtevano nepremično in premično premoženje. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Prizadeti stranki na tožbo nista odgovorili.

Tožba je utemeljena.

Pri presoji zakonitosti izpodbijane odločbe je sodišče ugotovilo, da je tožena stranka v izpodbijani odločbi sicer upoštevala pravno mnenje in pripombe tega sodišča, izražene v sodbi št. U 566/94 z dne 17.1.1996, vendar je ob tem sodišče še posebej pozorno presodilo tožbene navedbe, ki se nanašajo na razširitev denacionalizacijskega zahtevka in predloga za izdajo začasne odredbe z dne 25.1.1995 s strani pravnega naslednika denacionalizacijskega upravičenca I.B. Če drži tožbena navedba, da je I.B. v denacionalizacijski zahtevi z dne 25.3.1992, v predlogu za izdajo začasne odredbe z dne 3.12.1992 in razširitvi zahteve dne 19.1.1993 izrecno zahteval le vrnitev oziroma začasno zavarovanje nepremičnin in premičnin, ki so bile njegovemu pravnemu predniku podržavljene leta 1948 (podatki v spisih temu pritrjujejo) in je zahtevek po vrnitvi celotnega sedanjega podjetja oziroma je zavarovanje tako postavljenega zahtevka po določbah ZLPP uveljavljal šele 25.1.1995, bo morala tožena stranka v ponovnem postopku ugotoviti, ali zatrjevana okoliščina drži. Iz listin v upravnih spisih je razvidno, da je zavezanec na to pravno pomembno okoliščino opozarjal že v upravnem postopku.

Sodišče posebej opozarja, da se začasna odredba, izdana po določbah ZLPP, lahko nanaša le na stvari oziroma lastninski delež, ki ga je upravičenec uveljavljal v predlogu, vloženem do 7.6.1993, ko je potekel zakonski rok za vlaganje predlogov za izdajo začasnih odredb. ZLPP kot temeljni zakon, ki ureja lastninjenje družbenega kapitala, je denacionalizacijskim upravičencem naložil, da do 7.6.1993 pri upravnemu organu, pristojnem za odločanje na prvi stopnji, vložijo predlog za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denacionalizacijskih zahtevkov, ki jih želijo pri zavezancu uveljavljati v obliki vrnitve v naravi ali v lastninskih deležih. Po tem datumu denacionalizacijski upravičenec predloga za izdajo začasne odredbe po določbah ZLPP ne more več vložiti, niti ga razširiti oziroma mora upravni organ pri odločanju o začasni odredbi upoštevati le obseg predloga, vloženega do navedenega datuma. Rok iz ZLPP je prekluziven rok in ZLPP v 15. členu določa tudi posledice, če upravičenec v tem roku ne vloži predloga za izdajo začasne odredbe. V takem primeru se namreč podjetje lahko lastninsko preoblikuje v skladu z zakonom, upravičencu pa pripada le odškodnina v obliki obveznic Odškodninskega sklada ali delnic v lasti Republike Slovenije (2. odstavek 15. člena). Zakon s tem ni posegel v pravice, ki jih imajo denacionalizacijski upravičenci po ZDen, ampak je le sledil temeljnemu načelu ZDen, da se s popravljanjem krivic ne sme delati novih. Podjetju, ki se zaradi denacionalizacijskega postopka ne bi moglo v ustreznem času olastniniti, bi zaradi tega lahko nastala nepopravljiva gospodarska škoda z vsemi svojimi posledicami.

V tem obsegu je tožnikov ugovor, ki ga je uveljavljal že v upravnem postopku, utemeljen. Tožena stranka bo morala pri ponovnem odločanju obvezno upoštevati stališče sodišča. Glede na to, da je z izpodbijano odločbo odpravljena prvostopna odločba, čeprav iz drugih razlogov, kot jih navaja sodišče, bi sodišče v takem primeru lahko izpodbijano odločbo obdržalo v veljavi, z obveznostjo, da prvostopni organ pri ponovnem odločanju v tej zadevi upošteva mnenje in stališče sodišča. Ker pa je sodišče v isti zadevi, ki jo je obravnavalo pod št. U 670/96 (začasna odredba po določbi 68. člena ZDen), ugotovilo, da je bila izpodbijana odločba v navedeni zadevi že izvršena, je zaradi procesne varnosti tudi v tem primeru odpravilo izpodbijano odločbo po 2. odstavku 42. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS). Določbe ZUS je sodišče smiselno uporabilo v skladu s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) in na podlagi 1. odstavka 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97).