Jedro

Po določilu 221.a člena ZPP sklepa sodišče o spornem pravno relevantnem dejstvu na podlagi pravila o dokaznem bremenu, če tega dejstva ne more zanesljivo ugotoviti na podlagi izvedenih dokazov (8. člen ZPP).

Katera stranka nosi za neko dejstvo dokazno breme, izhaja iz določila 2. odstavka 7. člena ZPP, da morajo stranke predlagati dokaze, s katerimi dokazujejo dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke. To sledi tudi iz določila 3. odstavka 106. člena ZPP, da mora stranka v vlogi, v kateri postavi zahtevo, zanjo navesti tudi dokaze. Iz teh določb načelno izhaja, da je dokazno breme za določeno trditev na strani tistega, ki se nanjo sklicuje.

Če je pravdna stranka dokazala zatrjevano dejstvo, potem je dokazno breme na nasprotni stranki, da dokaže, da dejstvo ne obstoji.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v celoti, sodba sodišča prve stopnje pa pod točkama 2. in 3. razveljavita ter se vrne zadeva v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane v veljavi sklep o izvršbi, po katerem je tožena stranka B. C., Nizke in visoke gradnje (kratko: C.) dolžna plačati tožeči stranki K., Mednarodno podjetje (kratko: K.) glavnico 295.889,50 SIT in glavnico 833.538,00 SIT, oboje z zakonitimi zamudnimi obrestmi (pod točko 1.) ter pravdne stroške 159.380,00 SIT z zamudnimi obrestmi (pod točko 3.), istočasno pa je po nasprotni tožbi tožnika C. razsodilo, da je toženka K. dolžna plačati tožniku 728.387,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi (pod točko 2.).

Po pritožbi toženke K. proti prvostopni sodbi pod točko 2. in pod točko 3. je sodišče druge stopnje pritožbo glede točke 2. zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v tem delu potrdilo, izrek pod točko 3. pa je spremenilo tako, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, stroške pritožbenega postopka pa trpi pritožnica sama.

Proti sodbi sodišča druge stopnje v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje pod točko 2. in 3. vlaga revizijo toženka K. zaradi kršitve formalnega in materialnega prava po točkah 1., 2. in 3. prvega odstavka 385. člena ZPP ter predlaga spremembo spodbijane sodbe v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje tako, da v spodbijanem delu zavrne zahtevek iz nasprotne tožbe tožnika C. glede glavnice 728.387,00 SIT in ji prizna na ta del postopka odpadle stroške prvostopnega postopka kot tudi stroške pritožbenega postopka, podredno pa predlaga razveljavitev spodbijanih sodb sodišča druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo, tožnik C. pa nanjo ni odgovoril. Revizija je utemeljena.

Sporna glavnica 728.387,00 SIT se nanaša na zahtevek tožnika C. iz nasprotne tožbe in sicer na dolg toženke K. prvotno do Občine za neopravljena z avansom plačana dela pri sanaciji plazu po pogodbi med tema strankama z dne 22.10.1991 v zvezi s sporazumom z dne 7.9.1992 (priloga v spisu št. B 3). Toda po pogodbi o prevzemu pravic in obveznosti z dne 24.9.1992 (ki je stopila v veljavo 13.10.1992, priloga v spisu št. B 2), ki so jo sklenile sedanji pravdni stranki K. in C. ter Občina oziroma njen izvršni svet, je bilo dogovorjeno, da vstopi tožnik C. v pogodbena razmerja z vsemi pravicami in obveznostmi namesto toženke K. S tem je na tožnika C. prešla tudi terjatev Občine do K. za sporni znesek 728.387,00 SIT.

Iz skladnih navedb tako tožnika C. kot toženke K. izhaja, da je tožnik C. prejel v začetku septembra 1992 od toženke K. naročilnice za razni material za znesek 1.328.387,00 SIT, v katerem je zajet tudi sporni znesek 728.387,00 SIT. Glede na to so pogodbene stranke v 2. členu navedene pogodbe o prevzemu pravic in obveznosti z dne 24.9.1992 ugotovile, da je K. izpolnila vse svoje obveznosti iz prvotne pogodbe za sanacijo plazu z dne 22.10.1991. Nesporno je med strankama tudi, da je tožnik C. izkoristil navedene naročilnice za nakup gradbenega materiala v trgovini S. za znesek 600.000,00 SIT. Za preostali znesek iz naročilnic za 728.387,00 SIT tožnik C. trdi, da je toženka K. le-te naknadno preklicala, medtem ko pa slednja to zanika.

Sodišče prve stopnje, ki mu je v tem pogledu sledilo sodišče druge stopnje, je dokazno breme, da so bile naročilnice za znesek 728.386,00 SIT preklicane, naložilo toženki K. in je tako od slednje zahtevalo po določilu 1. odstavka 223. člena ZPP, da predloži duplikate naročilnic, iz katerih bi naj bil razviden njihov morebitni preklic. Ker tožena K. temu ni sledila, oziroma je odgovorila, da s temi podatki ne razpolaga, in ker se tudi predstavnik tožene stranke ni udeležil glavne obravnave, da bi bil zaslišan kot priča o spornem vprašanju glede naročilnic, je sodišče prve stopnje zaključilo v smislu določila 5. odstavka 223. člena ZPP, da je šteti za dokazano, da so naročilnice bile preklicane. V skladu s tem je tudi razsodilo. Po določilu 221. a člena ZPP sklepa sodišče o spornem pravno relevantnem dejstvu na podlagi pravila o dokaznem bremenu, če tega dejstva ne more zanesljivo ugotoviti na podlagi izvedenih dokazov (8. člen ZPP).

Katera stranka nosi za neko dejstvo dokazno breme, izhaja iz določila 2. odstavka 7. člena ZPP, da morajo stranke predlagati dokaze, s katerimi dokazujejo dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke. To sledi tudi iz določila 3. odstavka 106. člena ZPP, da mora stranka v vlogi, v kateri postavi zahtevo, zanjo navesti tudi dokaze. Iz teh določb načelno izhaja, da je dokazno breme za določeno trditev na strani tistega, ki se nanjo sklicuje.

V obravnavani zadevi je toženka K. dokazala in je nesporno, da je izročila tožniku C. naročilnice tudi za sporni znesek 728.386,00 SIT. Temu nasproti trdi tožnik C., da je toženka te naročilnice preklicala. Glede na zgoraj prikazano ureditev pravila o dokaznem bremenu, je v tem postopku bilo na tožniku C., da dokaže svojo trditev, da so bile naročilnice za sporni znesek preklicane, saj je toženka K. svojo trditev o izpolnitvi obveznosti za izročitev naročilnic dokazala.

V zvezi s tem sodišče druge stopnje napačno zaključuje, da se sporna obveznost ne nanaša na izročitev naročilnic za 728.387,00 SIT, temveč na izročitev materiala v tej vrednosti. Tako se sicer glasi že navedeni sporazum z dne 7.9.1992, toda iz zapisnika sestanka z dne 8.9.1992 (priloga št. C 2) vseh treh strank izhaja, da so se dogovorile, da tožena K. izpolni svojo obveznost za dolg v obliki naročilnic za material. Takšen dogovor so potrdili tudi tožnik C., zaslišan kot stranka, in še priči B. C.(bivši delavec K.) ter J.K. (delavec Občine). Izročitev naročilnic za sporni znesek je štelo tudi sodišče prve stopnje za obveznost tožene K.. - Pri tem je treba opozoriti na napačno opredelitev citirane pogodbe o prevzemu pravic in obveznosti z dne 22.9.1992 kot pogodbo med toženo K. in Občino v korist C. kot tretje osebe v smislu določila 149. člena ZOR. V danem primeru pa pogodba z dne 22.9.1992 ni bila sklenjena v korist tretje osebe, temveč je tožnik C. vstopil v pogodbeno razmerje z Občino namesto tožene K. z njenimi pravicami in obveznostmi, kot so to stranke v 4. členu pogodbe tudi posebej navedle. Gre tedaj za odstop pogodbe po členu 145. ZOR.

Opozoriti je treba še na pomembne dejanske okoliščine, ki niso sporne. Naročilnice za 728.387,00 SIT je tožena K. izročila tožniku C., ki je z njimi razpolagal in jih tudi dejansko uporabil pri naročilih blaga pri različnih trgovcih, kjer bi jih naj tožena K. potrditvah C. preklicala. Tožnik C. pri tem ni vedel povedati, zaslišan kot stranka, v katerih trgovinah je naročilnice oddal. Toda zaradi te njegove nevednosti oziroma neurejenosti poslovanja ga ni mogoče razrešiti dokaznega bremena, da so bile naročilnice preklicane in ta dokaz prevaliti na drugo stranko. Vprašanje navedbe trgovin, kjer je plasiral naročilnice, je vprašanje tožnikovega ravnanja in poslovanja. Tožnik bi bil moral povedati, kje je naročilnice oddal, saj bi sodišče na ta način lahko ugotovilo, ali je v teh trgovinah naročilnice dejansko tudi izkoristil. To dejstvo bi se eventuelno ugotovilo tudi s pregledom dolžnikovih poslovnih knjig, ki jih je dolžan voditi o poslovnih dogodkih. Navedena napačna uporaba določila 221. a člena ZPP o dokaznem bremenu je privedla do napačne odločitve sodišča prve in druge stopnje o spornem zahtevku tožnika C. za 728.387,00 SIT spp. To predstavlja bistveno kršitev določil postopka po 1. odstavku 354. člena ZPP, kar tožena K. v svoji reviziji tudi uveljavlja. Zato je bilo treba sodbo sodišča druge stopnje, ki se nanaša le še na ta del tožbenega zahtevka, razveljaviti v celoti in v odgovarjajočem delu tudi sodbo sodišča prve stopnje pod točko 2. V tej zvezi pa je bilo treba posledično razveljaviti tudi izreka o stroških v sodbi sodišča druge stopnje v drugem in tretjem odstavku izreka ter sodbo sodišča prve stopnje v izreku pod točko 3. V tem obsegu bo moralo sodišče prve stopnje ponovno odločiti o stvari. Pri tem se bo moralo izogniti očitani bistveni kršitvi postopka, kot sledi iz zgornjih izvajanj o dokaznem bremenu, izvesti po potrebi v poštev prihajajoče in ponujane dokaze, ter nato o stvari ponovno odločiti.