Jedro

Ker tožnikova nezmožnost za delo zaradi bolezni ni bila ugotovljena v skladu s predpisi o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, čeprav je imel tožnik možnost uveljavljati takšno ugotovitev pred pristojnimi organi, pa tega ni storil, je bil z dela neupravičeno odsoten.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje tako spremeni, da se pritožba tožnika zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za razveljavitev odločbe in sklepa tožene stranke z dne 14.9.1996 in 15.11.1996 o prenehanju delovnega razmerja tožnika s 16.7.1996 zaradi neupravičene odsotnosti z dela od tega dne dalje in nevrnitve na delo. Hkrati je zavrnilo tudi tožnikov zahtevek za priznanje pravic iz delovnega razmerja, vključno z izplačilom plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in za vrnitev tožnika nazaj na delo. Ugotovilo je, da svoje odsotnosti z dela tožnik ni upravičil, ker je bil pravočasno obveščen o zaključku bolniškega staleža s 15.7.1996 in je postala tudi kasnejša odločba o njegovi delazmožnosti od tega datuma dalje pravnomočna, hkrati pa tožnik ni pristal na možnost ponovnega odprtja bolniškega staleža iz drugega zdravstvenega razloga, to je pod drugo diagnozo, na katero je bil s strani pristojne osebne zdravnice izrecno opozorjen.

Na tožnikovo pritožbo je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožnikovemu zahtevku, razen delno glede zamudnih obresti, v celoti ugodilo. Svojo odločitev je oprlo na izvedeniške ugotovitve med sodnim postopkom, da obstaja velika verjetnost, da se je pri tožniku že pred 15.7.1996 pojavilo novo obolenje, to je hernia disci in da iz tega razloga tožnik od 16.7.1996 dalje ni bil sposoben za delo. Zato ni dokazana njegova neupravičena odsotnost z dela, ne glede na to, da tožnik v posledici tega obolenja ni uveljavljal opravičene odsotnosti z dela pred pristojnimi zdravstvenimi organi.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo "iz vseh revizijskih razlogov". V prvi vrsti uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava in opozarja na povezanost ureditve delovnih razmerij in ureditve zdravstvenega zavarovanja zaposlenih delavcev, zlasti v zvezi z ugotavljanjem začasne zadržanosti z dela zaradi bolezni. Pri tem se obširno sklicuje na Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ - Ur. l. RS, št. 12/92), Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (Pravila - Ur. l. RS, št. 79/94), izdana na njegovi podlagi in Zakon o zdravstveni dejavnosti (ZZDej - Ur. l. RS, št. 9/92), pa tudi na določbe Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90 - Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) in Konvencijo MOD 158, ki predvidevata možnost posebne ureditve ugotavljanja začasne odsotnosti z dela zaradi bolezni. Ker sodišče posebnosti te ureditve ni upoštevalo, je prišlo do odločitev, ki ima za toženo stranko absurdne posledice. Hkrati sodišču očita kršitev načela pravnomočnosti, ker ni upoštevalo dokončne in pravnomočne odločbe Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, št. 072-2312/2-96 z dne 7.2.1997, da je bil tožnik nezmožen za delo le do 15.7.1996, nato pa je bil zmožen za delo v skladu z odločbo ZPIZ o invalidnosti III. kategorije.

Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 36/04) vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani.

Revizija je utemeljena.

Pri svoji presoji je revizijsko sodišče vezano na dejanske ugotovitve nižjih sodišč, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (3. odstavek 370. člena ZPP).

Za odločitev so pomembne naslednje dejanske ugotovitve tako sodišča druge, kot sodišča prve stopnje: – Po dalj časa trajajočem bolniškem staležu zaradi zdravstvenih težav z arterijsko venskim sistemom je bila tožniku dne 19.6.1996 izdana dokončna odločba ZPIZ o priznanju invalidnosti III. kategorije. Po izdaji dokončne invalidske odločbe je zdravniška komisija s 15.7.1996 tožniku bolniški stalež zaključila. Tožnikova delazmožnost v okviru invalidske odločbe od 16.7.1996 dalje je bila ugotovljena tudi z odločbo Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, ki je bila izdana na tožnikovo zahtevo dne 7.2.1997. Navedena odločba je postala pravnomočna, saj je tožnik tožbo zoper njo v socialnem sporu pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. Ps 237/97 oziroma Ps 196/2003 umaknil in je postal sklep o umiku in o ustavitvi postopka z dne 14.7.2003 pravnomočen. – Tožnik po 15.7.1996 ni nastopil dela pri toženi stranki, čeprav ga je tožena stranka izrecno pozvala, naj se na delu zglasi. – Zaradi težav s hrbtenico tožnik po 15.7.1996 ni uveljavljal bolniškega staleža, čeprav ga je njegova osebna zdravnica koncem meseca julija 1996 opozorila, da bi mu lahko zaradi tega na novo odprla bolniški stalež, vendar pod spremenjeno diagnozo, kar je tožnik izrecno odklonil, in čeprav je bilo pred sodiščem ugotovljeno, da je obstajala velika verjetnost, da je pri tožniku že 15.7.1996 obstojala okvara hrbtenice - hernia disci, ki je bila z radiološkim izvidom sicer ugotovljena šele 9.9.1996. – Konvencija MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca, ki jo je ratificirala tudi naša država (Zakon o ratifikaciji, Ur. l. SFRJ, Mednarodne pogodbe, št. 4/84 in Akt o nasledstvu ..., Ur. l. RS, št. 15/92), v 1. točki 6. člena določa, da začasna odsotnost z dela zaradi bolezni ni resen razlog za prenehanje delovnega razmerja. Pri tem pa v 2. točki definicijo začasne odsotnosti z dela iz tega razloga, kdaj se zahteva zdravniško spričevalo in možne omejitve glede tega, prepušča nacionalni ureditvi. V skladu s to opredelitvijo je v spornem času veljavni Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/84 in 42/90) v 1. odstavku 33. člena določal, da ima delavec pravico do odsotnosti z dela ob nadomestilu plače ali brez ustreznega nadomestila v primerih in pod pogoji, določenimi s splošnim aktom oziroma kolektivno pogodbo v skladu z zakonom. Pri tem je ZDR/90 V 3. odstavku 61. člena izrecno določal, da je delavec upravičen do odsotnosti z dela s pravico do nadomestila plače na podlagi potrdila o začasni nezmožnosti za delo zaradi bolezni in v drugih primerih v skladu s posebnimi predpisi.

Revizija pravilno navaja, da predstavljajo posebne predpise, ki urejajo upravičenost zadržanosti in s tem odsotnosti z dela zaradi bolezni ZZVZZ in Pravila, izdana na njegovi podlagi, pri tem pa je potrebno upoštevati tudi določbe ZZDej. V skladu z 81. členom ZZVZZ sta v spornem obdobju o zadržanosti z dela nad 30 dni odločali zdravniški komisiji I. in II. stopnje, v primeru nezadovoljstva z mnenjem zdravniške komisije II. stopnje pa je v skladu s 83. členom o tem odločil zavod z izdajo dokončne odločbe.

V skladu z navedenimi določbami je bilo z odločbo Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije z dne 7.2.1997 dokončno in pravnomočno odločeno, da je bil tožnik od 16.7.1996 dalje zmožen za delo. Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da je po 16.7.1996 tožnik pred pristojnimi organi zdravstvenega zavarovanja imel možnost uveljavljati priznanje nezmožnosti za delo zaradi težav s hrbtenico, ki niso bile predmet odločanja pri izdaji navedene odločbe zavoda, vendar tega ni storil. Njegova nezmožnost za delo iz tega razloga in s tem upravičenost odsotnosti z dela torej ni bila ugotovljena v skladu z navedenimi predpisi, na katere odkazuje 3. odstavek 61. člena ZDR/90. Zato se tožnik na svoje težave s hrbtenico v spornem obdobju v smislu upravičenosti do odsotnosti z dela ne more uspešno sklicevati, oziroma njegove tovrstne navedbe v delovnem sporu ne morejo biti upoštevne.

Glede na povedano sodišče zaključuje, da je tožena stranka dokazala obstoj razloga za prenehanje delovnega razmerja iz 6. točke 1. odstavka 100. člena ZDR/90, na katerega se sklicujeta sporni odločitvi o prenehanju delovnega razmerja, to je, da je bil tožnik od 16.7.1996 dalje več kot pet zaporednih delovnih dni neupravičeno odsoten z dela in se na delo ni vrnil, saj tožnik svoje odsotnosti ni opravičil na način, kot je za primer odsotnosti z dela zaradi bolezni izrecno predpisan.

Zato je sodišče na podlagi določb 1. odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in vzdržalo v veljavi materialnopravno pravilno sodbo sodišča prve stopnje.