Jedro

Če se s tožbo obresti uveljavljajo samostojno (nekapitalizirano), mora biti naveden vtoževani oziroma izpodbijani znesek ali navedena vrednost spornega predmeta oziroma izpodbijanega zneska, ker sicer pravica do revizije ni zagotovljena.

Izrek

Revizija proti odločitvi o zvišanju rente se zavrne, v ostalem pa se zavrže.

Obrazložitev

Ob vnovičnem sojenju v tej odškodninski pravdi v zvezi s prometno nesrečo 25.02.1986 je sodišče prve stopnje med drugim razsodilo (1.), da morata prvi toženec in toženka nerazdelno plačati tožnici 2,092.027 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.12.1994 dalje do plačila; (3.), da morajo vsi trije toženci nerazdelno plačati tožnici za telesne bolečine, ki so se pojavile v hrbtenici kot nova škoda, 1,000.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.02.2000 dalje do plačila; (4.) da morajo vsi trije toženci plačevati od 15.02.1999 poleg 14.000 SIT že prej prisojene rente še dodatnih 36.000 SIT na mesec; (5.) da morajo vsi trije toženci plačati tožnici vsakokratne zamudne obresti od mesečnega obroka rente 14.000 SIT od 15.02.1994 dalje.

Sodišče druge stopnje je na pritožbo toženke odločbo (pod 1.) o obrestih delno tako spremenilo, da jih je toženka dolžna plačati šele za čas od 28.02.2000 dalje; zavrnilo pritožbo prvega toženca in toženke glede odločitve o odškodnini za telesne bolečine; razveljavilo na pritožbi toženca in toženke odločbo (pod 4.) o renti za čas od 15.02. do 30.11.1999; zavrnilo pritožbo prvega toženca in toženke zoper odločitev (pod 5.) o obrestih od poprej prisojene rente po 14.000 SIT na mesec od 15.02.1994 dalje.

Proti sodbi in sklepu višjega sodišča je prvi toženec vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlagal, naj vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v zakonit postopek in novo sojenje. Trdi, da bi moralo pritožbeno sodišče, če je že ugodilo toženki glede začetka teka obresti od zneska 2,092.027 SIT, tako ugoditi tudi njemu, saj sta s toženko sospornika in nerazdelno zavezana. Gre za kršitev postopka, ker je pritožba toženke materialnopravno vezana na njegovo obveznost. Izpodbijana sodba ne vsebuje ustreznih razlogov za zavrnitev pritožbe glede dodatno prisojenih 1,000.000 SIT za telesne bolečine v hrbtenici. Če je višje sodišče razveljavilo prvostopenjsko sodbo glede rente po 15.02.1995 do 30.11.1999, bi moralo to storiti tudi za čas po decembru 1999. Za zvišanje rente je potreben podatek o povprečju prejemkov za leto dni. Ni bil upoštevan upokojenski regres. Ni procesne upravičenosti, da se po pravnomočnosti odločbe o renti prisojajo še obresti od nje za nazaj.

Pravdne stranke na revizijo niso odgovorile, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija je delno neutemeljena, pretežno pa nedovoljena.

Neutemeljen je tisti del revizije, ki izpodbija odločitev pritožbenega sodišča o zavrnitvi revidentove pritožbe in o potrditvi prvostopenjske sodbe o zvišanju rente za čas od 01.12.1999 dalje. Zakon o obigacijskih razmerjih določa v 196. členu, da lahko sodišče na zahtevo odškodovanca za naprej poveča rento, če se znatno spremenijo okoliščine, ki jih je imelo pred očmi ob izdaji prejšnje odločbe. Zakon torej ne postavlja nobenih pogojev v smislu revizijskih trditev - da morajo obstajati spremenjene okoliščine dalj časa, celo leto dni, kot to terja revizija (po takšnem stališču bi bil vsak prejemnik rente prikrajšan za višjo rento za leto dni, ker se ta lahko določi le vnaprej). Revident tudi ni nikoli med postopkom na prvi stopnji niti podal trditev, da so podatki o tožničinih dejanskih prejemkih in prejemkih, če bi še delala, za december leta 1999 izjemni, da takšnih v prihodnosti ni pričakovati in podobno. Končno tudi ni zatrjeval, da je tožnica prejela upokojenski regres (tudi poročilo SPIZ tega ne izkazuje). Gre za novo trditev, ki v revizijskem postopku ni dovoljena (razlog iz tretjega odstavka 370. člena in 372. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Pritožbeno sodišče je pač na toženkino pritožbo razveljavilo odločitev o renti za tisto obdobje, za katerega ni bilo na voljo ustreznih dokazov.

V ostalem je revizija nedovoljena. Zakon določa, da se obresti ne upoštevajo, ko se ugotavlja pravica do revizije (39. člen ZPP).

Revizija napada le ravnanje pritožbenega sodišča ker ni tudi v razmerju do revidenta prvostopenjske sodbe tako spremenilo, da bi bil zavrnjen zahtevek za plačilo obresti od zneska 2,092.027 SIT za čas od 28.12.1994 do 27.02.2000. Revizija torej izpodbija samo odločitev o obrestih kot postranski terjatvi (drugi odstavek 39. člena ZPP). Gre potemtakem za del odločbe, ki je revizijsko ni dovoljeno izpodbijati (drugi odstavek 374. člena ZPP). Ta del revizije pa je nedovoljen še iz razloga, ker se revident zoper tu obravnavani del prvostopenjske sodbe (v izreku pod 1.) sploh ni pritožil in je ta postala v tem delu pravnomočna že na prvi stopnji s potekom pritožbenega roka (prvi odstavek 319. člena ZPP). Revizija je namreč dovoljena le zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). V tej zadevi med revidentom kot povzročiteljem prometne nesreče in toženko, pri kateri je bil ta odgovornostno zavarovan, ni razmerja enotnega sosporništva, saj njuno medsebojno pravno razmerje v razmerju do tožeče stranke ni takšne narave, da bi bilo mogoče spor rešiti le za oba enako (196. člen ZPP), kar je bilo v teoriji in sodni praksi že večrat povedano in kar nakazuje tudi ta spor.

Nedovoljeno je revizijsko izpodbijanje tudi glede odločitve o prisoji 1,000.000 SIT odškodnine za telesne bolečine. V premoženjskih sporih je namreč revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000 SIT (drugi odstavek 367. člena ZPP), za to pa glede odločitve o tem zahtevku ne gre.

Končno ni dovoljena revizija niti proti odločitvi o obrestih kot samostojno, na novo postavljenem zahtevku za njihovo plačilo od glavnice, o kateri je bilo odločeno že v prvem sojenju leta 1994. V takšnih primerih obrestni zahtevek nima v procesnem smislu narave postranske terjatve, o kateri je bila beseda poprej, ampak gre za samostojen zahtevek. Ker pa sta ta zahtevek in odločba o njem le opisno izražena, bi moral biti naveden vtoževani oziroma izpodbijani znesek oziroma vrednost spornega oziroma izpodbijanega predmeta, da bi bilo mogoče preizkusiti, ali gre revidentu pravica do revizije (razlog iz drugega odstavka 180. člena ZPP). Tudi tu gre torej za sodbo (njen del), zoper katero revizije ni mogoče vložiti (drugi odstavek 374. člena ZPP).

V vseh naštetih primerih gre za navadno objektivno kumulacijo zahtevkov zoper prvega toženca (drugi odstavek 182. člena ZPP), v zvezi s čimer zakon predpisuje, da se pristojnost določa po vrednosti posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP), kar velja tudi za ugotovitev pravice do revizije (39. člen ZPP). Nedovoljene dele revizije v opisanem obsegu je bilo treba zavreči (377. člen ZPP).