Jedro

Tožena stranka je za mesec december 2014 prejela preveč izplačano akontacijo plače, dodatek za delovno dobo, stroške v zvezi z delom in nadomestilo za ločeno življenje. V prvem odstavku 190. člena OZ je določeno, da je dolžan prejeto vrniti, kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Tožeča stranka je toženo stranko z dopisom pozvala na vračilo preveč plačane plače in ker tožena stranka obveznosti ni izpolnila, utemeljeno terja vračilo preveč izplačanega zneska.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna v 8 dneh po prejemu pisnega odpravka sodbe plačati tožeči stranki 269,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 3. 2015 dalje do izpolnitve obveznosti (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da v 8 dneh po prejemu pisnega odpravka sodbe povrne tožeči stranki stroške postopka v višini 93,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka). Toženi stranki je tudi naložilo, da je dolžna plačati sodno takso v znesku 36,00 EUR v roku 8 dni, po poteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka).

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka. V pritožbi je navedla, da se pritožuje zoper zamudno sodbo, saj je 5. 10. 2015 tožeči stranki poravnala znesek 269,66 EUR, dne 5. 11. 2015 pa še znesek 12,50 EUR. Toženka je tudi zapisala, da resnično dokazil o plačilu doslej še ni poslala. Pritožbi je priložila dokazila o navedenih plačilih.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazilo po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Zamudne sodbe pa se glede na drugi odstavek 338. člena ZPP zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ne more izpodbijati, saj institut zamudne sodbe temelji na predpostavki, da je toženec priznal tožnikove dejanske trditve oziroma da je dejansko stanje, ki izhaja iz tožbenih navedb, resnično.

5. Sodišče prve stopnje je zamudno sodbo izdalo potem, ko je ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe, kot so določeni v 318. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Ob upoštevanju neprerekanega dejstva je ugotovilo, da je tožena stranka za mesec december 2014 prejela preveč izplačano akontacijo plače dodatka za delovno dobo, stroškov v zvezi z delom in nadomestila za ločeno življenje v skupnem znesku 269,66 EUR. Pravna podlaga za tožbeni zahtevek iz naslova vrnitve navedenega zneska je podana v prvem odstavku 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in spremembe), ki določa, da je dolžan prejeto vrniti, kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Tožeča stranka je toženo stranko z dopisom z dne 20. 2. 2015 pozvala na vračilo preveč plačane plače do 10. 3. 2015, zato je tožena stranka od naslednjega dne v zamudi in dolguje tudi zakonske zamudne obresti. Pravno podlago za zahtevane zakonske zamudne obresti predstavlja 299. člen OZ, ki določa, da dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev ter prvi odstavek 378. člena OZ, ki določa, da če je dolžnik v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še zamudne obresti. Z izpodbijano sodbo je sodišče naložilo toženi stranki tudi plačilo stroškov postopka v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP in ter stroške pravilno odmerilo v skladu z odvetniško tarifo. Ker je bila tožeča stranka na podlagi prvega odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1, Ur. l. RS, št. 37/2008 s spremembami) oproščena plačila sodnih taks, mora po določbi tretjega odstavka 168. člena ZPP te takse plačati tožena stranka. Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da je tožeča stranka v tožbi navedla vsa odločilna dejstva, iz katerih izhaja materialnopravna posledica kot jo uveljavlja s tožbo. Prvostopenjsko sodišče je tudi pravilno uporabilo in navedlo pravno podlago, tožba je sklepčna, dejstva na katera se opira tožbeni zahtevek, pa niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka, niti s splošno znanimi dejstvi. Prav tako ne gre za nedovoljeno razpolaganje strank z zahtevkom, kot je določeno v tretjem odstavku 3. člena ZPP. Zato je izpodbijana zamudna sodba v celoti zakonita.

6. Glede pritožbenih navedb, da je tožena stranka tožeči stranki že vrnila znesek 269,66 EUR in nato še znesek 12,50 EUR, kot je to razvidno tudi iz potrdil o plačilu, ki se nahajajo pod prilogo B1 in B2 v sodnem spisu, pa pritožbeno sodišče poudarja, da omenjeno na rešitev sporne zadeve nima nobenega vpliva. V primeru, da je tožena stranka sporni znesek že plačala, bi morala to uveljavljati takoj po izvedenem plačilu oziroma še pred izdajo izpodbijane sodbe, ne pa šele v pritožbenem postopku. Kasnejše plačilo spornega zneska vpliva zgolj na realizacijo oziroma izvršitev zamudne sodbe. Zato se tožena stranka lahko glede poravnave dolga obrne neposredno na tožečo stranko.

7. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.