Jedro

Konkretni spor ni spor med tožencem (ki je uporabnik) in sistemskim operaterjem oziroma organizatorjem trga, pač pa spor med tožencem in tožnico kot dobaviteljico. Za te spore pa EZ v 88. členu pristojnosti Agencije ne določa in je sodna pristojnost zato podana.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 173545/2013 z dne 3. 12. 2013 v delu, v katerem je bilo tožencu naloženo, da mora v roku 8 dni tožnici plačati glavnico v višini 378,69 EUR s pripadki ter izvršilne stroške v višini 44,00 EUR s pripadki ter tak tožbeni zahtevek zavrnilo (točka I izreka). Odločilo je še, da je tožnica dolžna tožencu, katerega terjatev preide na Republiko Slovenijo, plačati stroške postopka v višini 140,30 EUR v roku 8 dni s pripadki (točka II izreka).

2. Takšno odločitev s pritožbo izpodbija tožnica. Trdi, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo in storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga spremembo izpodbijane odločitve tako, da bo zahtevku v celoti ugodeno, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

Za spore, ki se nanašajo na kršitev sistemskih obratovalnih navodil, je po 88. členu Energetskega zakona (v nadaljevanju EZ) pristojna Agencija za energijo Republike Slovenije. Ker sistemsko obratovalna navodila v členih 38 do 55 določajo merjenje porabe električne energije in način delovanja števcev, uveljavljanje napak pri merjenju porabe spada v sfero spora v zvezi s kršitvami sistemskih obratovalnih navodil in zato zanj ni podana sodna pristojnost. Sodišče je z upoštevanjem ugovornega razloga, ne da bi bila podana odločitev pristojnega upravnega organa, zakrivilo absolutno bistveno kršitev določb postopka.

Iz računov, ki so izdani na podlagi Uredbe o tarifnem sistemu za prodajo električne energije, izhaja poraba toženca. Drugačna ugotovitev sodišča je protispisna. Tudi sicer je naloga sodišča, da dokaz, ki ga izvede, tudi oceni. Tega v konkretnem primeru ni storilo, saj je navedlo, da ni naloga sodišča, da pregleduje, primerja in samo ugotavlja, kaj in koliko tožnica vtožuje. S tem, ko je pavšalno odločilo na podlagi pravila o dokaznem bremenu, je sodišče storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka, saj sodba v odločilnem dejstvu sploh nima razlogov.

Sodišče je kršilo tudi temeljno pravno načelo ne bis in idem in zmotno uporabilo materialno pravo. 88. člen EZ, ki je bil v veljavi v času, ko se je vršila dobava, določa, da je zahteva za pravno varstvo dopustna le, če odjemalec izkaže, da je od nasprotne stranke (v konkretnem primeru bi bila to A. A., d. d.) pisno zahteval, naj ugodi njeni zahtevi, ki je predmet spora, ta zahteva pa je bila zavrnjena. Zahtevo, da Agencija za energijo kot pristojni organ nato odloči o sporu z nasprotno stranko, sme stranka vložiti v 15 dneh od vročitve pisnega odgovora nasprotne stranke, s katerim je ta v celoti ali deloma zavrnila pisno zahtevo stranke, oziroma v 15 dneh od poteka roka za odgovor, če nasprotna stranka na pisno zahtevo ni odgovorila. Glede na to, da toženec tega ni storil in je bil že ob pričetku spora prekludiran z uveljavljanjem napak, ki se nanašajo na merjenje, je več kot očitno, da domnevnih napak merjenja ne more uveljavljati kot ugovorni razlog v tem postopku. To vprašanje je glede na 13. člen ZPP že bilo rešeno, oziroma je toženec z njegovim reševanjem prekludiran. Prilaga sklep Agencije za energijo, ki v tovrstnih zadevah rutinsko odloča kot pristojen organ.

3. Toženec na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je bila na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča RS Su 761/2016 z dne 6. 4. 2016, pristojnost za sojenje v tej zadevi z Višjega sodišča v Mariboru prenesena na Višje sodišče v Ljubljani.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V tej pravdni zadevi gre za spor majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), saj vtoževani znesek ne presega 2.000,00 EUR. Po prvem odstavku 458. člena ZPP je mogoče sodbo sodišča prve stopnje v sporih majhne vrednosti izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP in zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja torej niso dovoljeni pritožbeni razlogi.

7. V tem sporu tožnica (kot dobavitelj električne energije) od toženca zahteva plačilo dobavljene električne energije za odjemno mesto na naslovu R. Ker gre za spor iz civilnopravnega razmerja, bi reševanje tega spora sodilo v pristojnost upravnega organa le, če bi poseben zakon to določil (1. člen ZPP).

8. Pritožnica se v zvezi s tem neutemeljeno sklicuje na v času zatrjevane dobave veljavni 88. člen EZ. Po tej določbi je Agencija za energijo (v nadaljevanju Agencija) pristojna na prvi stopnji odločati v sporih med sistemskimi operaterji(1) oziroma organizatorji trga(2) ter uporabniki omrežja(3) oziroma zainteresiranimi osebami, ki se nanašajo (med drugim) na kršitve sistemskih obratovalnih navodil. Ne glede na to, ali bi konkreten spor lahko uvrstili med takšne spore, je bistveno, da konkretni spor ni spor med tožencem (ki je uporabnik) in sistemskim operaterjem oziroma organizatorjem trga, pač pa spor med tožencem in tožnico kot dobaviteljico(4). Za te spore pa EZ v 88. členu pristojnosti Agencije ne določa in je sodna pristojnost zato podana. Očitek o storjeni kršitvi po 3. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je posledično neutemeljen.

9. Kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (t. i. protispisnost) je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Gre torej za napako tehnične narave, ko sodišče napačno prenese v obrazložitev sodbe tisto, kar je zapisano v listini ali zapisniku o izvedbi dokazov. V konkretnem primeru do česa podobnega ni prišlo. Sodišče prve stopnje v razlogih ne ugotavlja, da v fakturah, ki jih je tožnica vložila v spis, ni zapisana poraba električne energije na konkretnem odjemnem mestu, pač pa, da (le) fakture porabe električne energije ne dokazujejo. Gre torej za dokazno oceno, s katero se tožnica ne strinja. Takšna kritika pa lahko pomeni zgolj grajo ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa v sporih majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog.

10. Tožnica sodišču prve stopnje smiselno očita tudi kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Trdi, da sodišče predloženih dokazov (računov) ni dokazno ocenilo, sodba pa je brez razlogov in tudi nejasna. Očitek je neutemeljen. Res je sicer, da je v razlogih napisano tudi to, da ni naloga sodišča, da pregleduje, primerja in samo ugotavlja kaj in koliko tožnica vtožuje, vendar pa to ne pomeni, da je dokazna ocena predloženih listin izostala. Sodba jo vsebuje v zadnjem delu točke 13 ter točkah 14 do 16. Dokazna ocena je tudi razumljivo obrazložena, sodba pa posledično sposobna za pritožbeni preizkus.

11. Toženec je zahtevku tožnice nasprotoval s trditvijo, da električna energija, katere plačilo tožnica zahteva, nikoli ni bila dobavljena in porabljena. Zahteval je, da tožnica porabo (in s tem dobavo) dokaže(5). Tožnica je nasprotno trdila, da je elektriko dobavila, toženec pa porabil. Nobena od strank torej ni trdila, da bi na merilnem mestu, na katerega se nanašajo računi, merilna naprava delovala nepravilno oziroma, da so pri merjenju nastale napake. Že iz tega razloga so neutemeljeni pritožbeni očitki, da bi se moral toženec, da bi bil njegov ugovor „glede napak merjenja“ upošteven, predhodno poslužiti postopka, ki je predpisan 88. členu EZ. So pa o trditve, da se toženec tega postopka ni poslužil in je zato prekludiran, tudi sicer prepozne. Gre namreč za trditve o dejstvih, ki bi morale biti uveljavljene pravočasno.(6)

12. Res je sicer, da je sistemski operater (in ne dobavitelj) tisti, ki je zadolžen za merjenje porabljene energije preko merilne opreme in na način kot to določajo Sistemska obratovalna pravila (v nadaljevanju Pravila) ter tudi za zagotavljanje merilnih podatkov za obračun porabljene energije (primerjaj 38. in 40. člen Pravil. Vendar pa to ne daje podlage za stališče, da toženec v sporu s tožnico ne more zahtevati dokazil, da je bila energija dobavljena in porabljena, za kar se vsaj smiselno pritožnica v pritožbi zavzema. Tožnica je tista, ki je tožencu račune izdala, toženec pa je tisti, ki je nosilec obveznosti iz materialnopravnega razmerja in s tem oseba, od katere tožnica plačilo lahko terja v sodnem postopku. To pa mu posledično daje tudi pravico, da v morebitnem postopku uveljavlja vse ugovore iz tega materialnopravnega razmerja, torej tudi ugovore, ki se nanašajo na samo izpolnitev (dobavo in porabo) ter posledično višino dolgovanega zneska. Tožnica, ki plačilo vtožuje, mora v primeru takšnega ugovora zato pridobiti vse ustrezne merilne podatke(7) od sistemskega operaterja. Ta ji je takšne podatke tudi dolžan posredovati (primerjaj 85. člen Pravil). Tožnico zato dejstvo, da ni ona tista, ki opravlja meritve porabljene električne energije, ne oprošča trditvenega in dokaznega bremena glede višine zahtevka.

13. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker pritožnica pritožbenih stroškov ni priglasila, pritožbeno sodišče o tem ni odločalo.

Op. št. (1): Sistemski operater je pravna ali fizična oseba, ki je v skladu s tem zakonom določena za opravljanje dejavnosti sistemskega operaterja na posameznem omrežju (86. točka 4. člena EZ).

Op. št. (2): Organizator trga je pravna oseba, ki je določena za organiziranje delovanja trga z električno energijo po določbah EZ (58. točka 4. člena EZ).

Op. št. (3): Uporabnik omrežja je pravna ali fizična oseba, ki iz omrežja odjema ali v omrežje oddaja energijo (101. točka 4. člena EZ).

Op. št. (4): Dobavitelj energije je pravna ali fizična oseba, ki odjemalcu prodaja energijo (18. točka 4. člena EZ).

Op. št. (5): Glej navedbe toženca v ugovoru na list. št. 24 in pripravljalni vlogi na list. št. 84. Op. št. (6): V sporu majhne vrednosti mora tožeča stranka navajati vsa dejstva in predlagati vse dokaze v tožbi oziroma, če se je postopek začel z vložitvijo predloga na podlagi verodostojne listine, kot se je v tej zadevi, v prvi pripravljalni vlogi (451. člen ZPP). Vsaka stranka nato lahko vloži še eno pripravljalno vlogo, v kateri odgovori na navedbe v odgovoru na tožbo oziroma v pripravljalni vlogi nasprotne stranke (452. člen ZPP).

Op. št. (7): Upravljanje z merilnimi podatki urejajo Pravila v členih 78. do 85.