Jedro

Po določbi drugega odstavka 329. člena ZKP dokazovanje obsega vsa dejstva, za katera sodišče misli, da so pomembna za pravilno razsojo. Sodišče ni dolžno ugotavljati vseh dejstev, za katere stranka misli, da so pomembna in da jih je potrebno ugotoviti, ampak ugotavlja tista dejstva, ki so odločilna in za katera oceni, da so v konkretni zadevi pomembna za pravilno uporabo materialnega ali procesnega zakona. Sodišče je tako dolžno izvesti tiste dokaze, ki so pomembni za pravilno razsojo.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Celju je obsojenega T. J. spoznalo za krivega kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let po tretjem odstavku 173. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu na podlagi istega zakonitega določila izreklo kazen sedem let zapora. V izrečeno kazen je vštelo čas prebit v priporu od 22. 12. 2014 dalje. Obsojenca je na podlagi določbe četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ter na podlagi določbe prvega odstavka 97. člena ZKP odločilo, da nagrada in potrebni izdatki zagovornice, postavljene po uradni dolžnosti, obremenjujejo proračun. Enako je odločilo tudi o nagradi in potrebnih izdatkih pooblaščenke mladoletne oškodovanke (tretji odstavek 97. člena ZKP). Oškodovanko je z njenim premoženjskopravnim zahtevkom na podlagi določbe drugega odstavka 105. člena ZKP napotilo na pravdo. Višje sodišče v Celju je zavrnilo pritožbo zagovornice obsojenca kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da se obsojenca oprosti plačila sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčeva zagovornica vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter kršitve ustavno zagotovljenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Vrhovnemu sodišču je predlagala, naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa se zavzema za razveljavitev sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovna državna tožilka Sanja Javor Pajenk je v pisnem odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, ocenila, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Opredelila se je do zatrjevanja, da je bila zaradi zavrnitve dokaznih predlogov kršena obsojenčeva pravica do obrambe ter obrazložila, stališče, da do kršitve pravice do obrambe ni prišlo. Predlagala je, naj se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne.

4. O odgovoru državne tožilke se obsojenec in zagovornica nista izjavila.

5. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju se Vrhovno sodišče omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene.

6. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

7. Zagovornica v obširnih navedbah v zahtevi na straneh 3 do 11 uveljavlja kršitev pravice do obrambe, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog, da se zasliši L. P., ginekologinja, ki je oškodovanko prva pregledala dne 22. 12. 2014. Ginekologinja je kot prva zdravnica, ki je pregledala oškodovanko od zatrjevanega zadnjega spolnega napada, napisala zgolj skopo obvestilo (obvestilo o telesni poškodbi na list. št. 12 spisa). Ginekologinja bi lahko pojasnila, kaj pomeni njen zapis na obvestilu, da "obstaja možnost, da so bili spolni odnosi". Z zaslišanjem zdravnice bi se preizkusilo, ali so spolni odnosi bili. Zagovornica poudarja, da naj bi ginekologinja nakazala le na možnost. Ne strinja se z razlogi v pravnomočni sodbi o zavrnitvi dokaznega predloga za dopolnitev izvedenskega mnenja izvedenca urologa za izmero obsojenčevega spolnega uda v erektivnem stanju. Obširno pojasnjuje stališče, da je ta dokaz materialnopravno relevanten in pomemben za ugotavljanje obstoja kaznivega dejanja, da je obsojenčev penis v erekciji tolikšnega obsega, da z njim ne bi mogel brez krvavitev prodreti v oškodovankino vagino, sploh pa ne povzročiti poškodb, ki jih je pri oškodovanki ugotovil izvedenec ginekolog dr. B. in opisal v položaju urinih kazalcev, kar zagovornica povzema na strani 4 zahteve. Na strani 6 zahteve navaja dela izpovedb izvedencev urologa dr. T. S. in dr. I. B. (drugi in četrti odstavek) ter ocenjuje, da izvedenca nista povsem izključila, da bi z meritvami obsega penisa obsojenca v erektivnem stanju ob primerjavi poškodb himna oškodovanke bilo mogoče sprejeti drugačen zaključek, kot ga je sprejelo sodišče. Glede na razloge sodišča prve stopnje o zavrnitvi dokaznega predloga, da je vagina prožna in da je torej prožna tudi vagina mladoletnice, navaja, da je nesporno, da je izvedenec S. pojasnil, da je vagina ženske, tudi mladoletne, prožna in raztegljiva, vendar slednjega ni mogoče razlagati neodvisno od mnenja izvedenca dr. B. Poudarja, da je pravno relevantno vprašanje, kakšen je volumen obsojenčevega spolnega uda glede na to, da je dr. B. izmeril volumen oškodovankine vagine, upoštevaje poškodbe, s katetrom in ugotovil, do kod je glede na poškodbe bila vagina odprta. Ker sodišče ni sledilo dokaznima predlogoma, je storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki je vplivala na zakonitost sodbe, kršilo pa je tudi 29. člen Ustave in 6. člen Konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), saj obrambi ni zagotovilo izvedbe dokazov in obsojenec ni imel možnosti izjavljanja v celotnem procesnem gradivu in možnosti primernega sodelovanja v dokaznem postopku, s čimer je bilo nedopustno poseženo v njegovo pravico do obrambe in v pravico do izvajanja dokazov v njegovo korist iz tretje alineje 29. člena Ustave ter tudi do njegove pravice do izjave iz 22. člena Ustave.

8. Sodišče prve stopnje je navedlo razloge za zavrnitev obeh dokaznih predlogov v točki 5 sodbe. Predlog, da se neposredno zasliši zdravnica L. P. je zavrnilo, ker je ocenilo, da je dokaz nepotreben, saj je celotno zdravstveno dokumentacijo v zvezi s pregledom oškodovanke pregledal izvedenec ginekolog dr. B., ki je upošteval ugotovitve ginekologinje. Ocenilo je tudi, da izvedba dokaza z dopolnitvijo izvedenskega mnenja urologa ni materialnopravno relevantna. Sprejelo je navedbe izvedenca urologa, da izvedba dokaza glede na razteljivost ženske vagine ne bi mogla pojasniti dejanskega stanja in podati odgovora na vprašanje, ali je obsojenec imel spolne odnose z oškodovanko. Razlogom prvostopenjskega sodišča je pritrdilo sodišče druge stopnje v točkah 7 do 11 sodbe. Sodišče druge stopnje je v točki 8 sodbe citiralo stališča Ustavnega sodišča v zvezi s tretjo alinejo 29. člena Ustave, sprejeta v sodbah Up-34/93 in Up 13/93 z dne 8. 6. 1995, ki obsegajo tudi kriterije o pravici do poštenega postopka iz 6. člena EKČP, ki določa, da ima, kdor je obdolžen kaznivega dejanja, pravico da doseže navzočnost in zaslišanje razbremenilnih prič ob enakih pogojih, kot veljajo za obremenilne priče. O tem, da mora obramba zadostiti svojemu dokaznemu bremenu pri utemeljevanju razbremenilnega dokaza, so se tako v ustavnosodni praksi (citirani odločbi Ustavnega sodišča) ter v številnih odločbah Vrhovnega sodišča izoblikovala merila, po katerih sodišče odloča o dokaznem predlogu in njegovi utemeljenosti. Sodišče samo odloča, katere dokaze bo izvedlo (18. člen ZKP) po načelu proste presoje dokazov, pri čemer tudi v okviru instituta iskanja materialne resnice, ki veže sodišče (17. člen ZKP), odloča na glavni obravnavi o dokaznih predlogih in v okviru dokazovanja odloča o predlogih strank, skladno z določbo četrtega odstavka 329. člena ZKP. Po določbi drugega odstavka 329. člena ZKP dokazovanje obsega vsa dejstva, za katera sodišče misli, da so pomembna za pravilno razsojo. Sodišče ni dolžno ugotavljati vseh dejstev, za katere stranka misli, da so pomembna in da jih je potrebno ugotoviti, ampak ugotavlja tista dejstva, ki so odločilna in za katera oceni, da so v konkretni zadevi pomembna za pravilno uporabo materialnega ali procesnega zakona. Sodišče je tako dolžno izvesti tiste dokaze, ki so pomembni za pravilno razsojo. V primeru razbremenilnega dokaza je merila, ki so se oblikovala v praksi, mogoče strniti v sledeče: obramba pri predlogu razbremenilnega dokaza zadosti svojemu dokaznemu bremenu, če pri utemeljevanju pravne relevantnosti in obstoja dokaza zatrjuje (1) pravno relevantno dejstvo, katerega obstoj ali neobstoj sodišče ugotavlja s pomočjo predlaganega dokaza; (2) dokazno sredstvo in (3) z navedbami okoliščin utemelji, da bo z izvedbo predlaganega dokaza mogoče sklepati o pravno relevantnem dejstvu ter da bo dokaz v korist obdolženca (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 502/2007 z dne 5. 6. 2008 in številne druge). Sodišče presoja pri dokaznem predlogu, ali je dokaz materialnopravno relevanten, to je pomemben za ugotavljanje dejanskega stanja in obstoja kaznivega dejanja in ali predstavlja vir relevantnih dejstev v zvezi z obravnavanim dogodkom. Sodišče lahko dokazni predlog zavrne, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 218/2008 z dne 27. 11. 2008 in druge).

9. Na podlagi tako predstavljenih izhodišč o zavrnitvi dokaznih predlogov ter izvedbi dokazov Vrhovno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje, čemur je pritrdilo sodišče druge stopnje, utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje priče L. P., saj je pravilno presodilo, da izvedba tega dokaza ni pomembna za ugotavljanje obstoja kaznivega dejanja, kajti o oškodovanki je bilo izdelano izvedensko mnenje izvedenca ginekologa. Izvedensko mnenje je bilo ocenjeno in presojeno, izvedenec pa je bil na obravnavi zaslišan in obrambi je bila dana možnost, da izvedenca neposredno zasliši in izvedensko mnenje tudi preizkusi. Zaslišanje ginekologinje P. je bilo tako nepotrebno, saj je bil izveden isti dokaz o istem dejstvu (o tem, ali je prišlo do spolnih odnosov) z izvedencem.

10. Sodišče prve stopnje je odločilna dejstva, ali je obsojenec storil očitano kaznivo dejanje ugotovilo na podlagi presoje izpovedb oškodovanke, ki je opisala ravnanje obsojenca, njene matere, kateri se je oškodovanka zaupala, prič D. L. in L. T., ki sta izpovedovali o tem, kaj je navajala oškodovanka, izvedenke psihologinje o osebnosti oškodovanke, tudi v povezavi z njenim intelektualnim potencialom (oškodovanka je oseba s posebnimi potrebami), ko bi se, če bi pripovedovala o izmišljenih dogodkih, hitro zapletla (stran 18 sodišča prve stopnje). Izključilo je možnost, da bi oškodovanka lahko imela spolne odnose tudi z drugo osebo. Presodilo je izvedensko mnenje izvedenca ginekologa dr. B., da je bila oškodovanka spolno aktivna, torej da je imela spolne odnose, kar je pokazal ginekološki pregled. Sodišče je v sodbi presodilo in ocenilo izvedenski mnenji izvedenca ginekologa in urologa, oba izvedenca sta bila na obravnavi zaslišana in tako so stranke, torej tudi obramba, lahko obema izvedencema zastavljale vprašanja in izvedenski mnenji preizkusile. O pravilnosti in popolnosti izvedenskih mnenj je sodišče presojalo. Obe izvedenski mnenji je sprejelo in na podlagi njih napravilo dokazne zaključke. Deli izpovedb obeh izvedencev, ki jih citira zagovornica v podkrepitev utemeljevanja, da je dokaz z dopolnitvijo izvedenskega mnenja izvedenca urologa materialnopravno relevanten, ne morejo predstavljati odločilnih okoliščin, za presojo, da je izvedba dokaza, za katerega se zavzema, pomembna za ugotavljanje obstoja kaznivega dejanja. Izvedenski mnenji pa sta bili ocenjeni tudi v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi.

11. Sodišči prve in druge stopnje sta ocenili, da pravne relevantnosti predlaganega dokaza za dopolnitev izvedenskega mnenja izvedenca urologa s potrebno stopnjo verjetnosti zagovornica ni utemeljila. Izhajali sta iz stališča, sprejetega na podlagi presoje predloga ter izvedenih dokazov, da ni utemeljeno s potrebno stopnjo verjetnosti, da bi izvedenec urolog z dopolnitvijo izvedenskega mnenja lahko prispeval k razjasnitvi pomembnega, pravno relevantnega dejstva v smeri, ali je obsojenec spolno občeval z oškodovanko, pri dejanjih, opisanih pod točkami 2, 3 in 4 izreka sodbe sodišča prve stopnje. Sodišči sta tako presodili, da ni utemeljeno s potrebno stopnjo verjetnosti, da bi dopolnitev izvedenskega mnenja izvedenca urologa lahko privedla do ugotovitve pomembnih odločilnih dejstev v zvezi z obsojenčevo krivdo. Zagovornica v izrednem pravnem sredstvu navaja vsebinsko enake razloge, kot v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje. Po navedenem se tudi pokaže, da v izrednem pravnem sredstvu ni izkazala z verjetnostjo pravne relevantnosti dokazov na instanci, ki odloča o vloženem pravnem sredstvu (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 234/2007 z dne 24. 1. 2008). Vrhovno sodišče ugotavlja, da z zavrnitvijo obeh dokaznih predlogov ni bila kršena obsojenčeva pravica do obrambe. Obsojencu zaradi zavrnitve dokaznih predlogov ni bila kršena njegova pravica iz tretje alineje 29. člena Ustave ter tudi ne pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, kot trdi zagovornica. Zaradi zavrnitve dokaznih predlogov ni mogoče oceniti, da postopek ni bil pošten (ob presoji, da dokaza, ki ju je predlagala zagovornica, nista materialnopravno relevantna) in tako tudi ni bila kršena d. točka tretjega odstavka 6. člena EKČP, kar skuša prikazati zagovornica.

12. Neutemeljene so tudi zagovorničine navedbe, da je pritožbeno sodišče z obrazložitvijo, s katero je v sodbi pritrdilo sodbi sodišča prve stopnje, da izvedba dokaza ni pomembna, ravnalo očitno pristransko oziroma, da je stališče pritožbenega sodišča v očitnem neskladju s pravico do nepristranskega sojenja, ki je zagotovljena z Ustavo in EKČP. Če sodišče zavrne dokazni predlog ali če pritožbeno sodišče z argumenti pritrdi sodišču prve stopnje, da izvedba določenega dokaza ni potrebna in s tem izrazi svoje stališče do pritožbenih navedb, s katerimi pritožnik izpodbija pravilnost ocene prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi dokaznega predloga, ne krši pravice do nepristranskega sojenja s 23. člena Ustave oziroma iz EKČP. 13. V čem pa naj bi pritožbeno sodišče z obrazložitvijo, da dokazni predlog ni materialnopravno relevanten, to je pomemben za ugotavljanje obstoja kaznivega dejanja, storilo tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kot trdi zagovornica, pa ni mogoče preizkusiti, saj zagovornica trditve ne pojasni.

14. Sodišče druge stopnje tudi ni storilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z obrazložitvijo, da izvedba dokaza z izvedencem urologom ni potrebna (točka 11 sodbe sodišča druge stopnje). Sodišči prve in druge stopnje sta navedli konkretne in jasne razloge za zavrnitev dokaznega predloga za dopolnitev izvedenskega mnenja izvedenca urološke stroke, zato se ni mogoče strinjati z zagovornico, da v sodbi sodišča prve stopnje ni razlogov o zavrnitvi dokaznega predloga oziroma ti "nimajo podlage v izvedenih dokazih" ter da je zaključek sodišča druge stopnje o tem, da dokaz ni pomemben v točki 11 sodbe, arbitraren. Zagovornica neutemeljeno trdi, da je sodišče druge stopnje, ki je pritrdilo razlogom sodišča prve stopnje o nerelevantnosti navedenega dokaznega predloga, tudi samo storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

15. Enaka bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni bila storjena, ker naj bi sodišče sprejelo zaključke v nasprotju z listinami. Zagovornica trdi, da izvedenec ginekolog dr. B. v mnenju ni navedel, da je upošteval vse ugotovitve ginekologinje L. P. Citira del navedb izvedenskega mnenja izvedenca v zvezi s pregledom pri ginekologinji, da je v mnenju zgolj zapisano: "(oškodovanko) je pregledala tudi ginekologinja iz SB Celje, L. P., dr. med., ki pa ni potrdila sveže poškodbe himna oziroma ni potrdila raztrganin deviške kožice". Vrhovno sodišče ugotavlja, da ne gre za protispisnost oziroma zaključke v nasprotju z listinami (protispisnost je podana takrat, kadar sodišče napačno v sodbi reproducira dokaz in na podlagi napačne reprodukcije dokaza napravi zaključke o odločilnih dejstvih). Sodišči prve in druge stopnje sta v že citiranih točkah zavzeli stališče, zakaj izvedba dokaza z zaslišanjem ginekologinje ni potrebna. Zaključek o odločilnem dejstvu, da je oškodovanka imela spolne odnose, je sodišče napravilo tudi na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca B., zato zapis, da je izvedenec B.t upošteval tudi navedbe ginekologinje P. ne pomeni nikakršnega nasprotja o pravno relevantnem, odločilnem dejstvu oziroma protispisnosti, ki jo zatrjuje vložnica zahteve.

16. O opravljeni hišni preiskavi pri obsojencu zagovornica trdi, da ni bila zakonita. Navaja, da se izpodbijana sodba opira na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Zagovornica, kot je razumeti zahtevo, meni, da je bila hišna preiskava opravljena nezakonito, ker je mati oškodovanke določene predmete, brisače in trenerko oškodovanke izročila policistom oziroma jih je v času hišne preiskave zložila na kavč. Že sodišče druge stopnje je v točki 14 sodbe pojasnilo, da se dokazne prepovedi iz 219. člena ZKP nanašajo na navzočnost pri hišni preiskavi (prvi odstavek 215. člena) in izvedbo hišne preiskave (prvi in tretji odstavek 216. člena ZKP). Navedlo je kršitve določb o hišni preiskavi, zaradi katerih sodišče ne sme opreti svoje odločbe na pridobljene dokaze med tako opravljeno hišno preiskavo. Zato se ni mogoče strinjati z zagovornico, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do pritožbenih navedb, ki so se nanašale na hišno preiskavo, saj je pojasnilo, v katerih primerih je hišna preiskava nezakonita, in očitek o kršitvi prvega odstavka 395. člena ZKP, ki pritožbenemu sodišču nalaga, da v odločbi presodi pritožbene navedbe in navede kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti, ni utemeljen.

17. Zagovornica v zahtevi navaja, da na zaseženih predmetih sledov sperme ni bilo. Opozarja, da pri pregledu izvedenec ginekolog pri brisu ni našel sledi bakterij, ki bi nedvomno pričale o spolnem odnosu ter nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje. Zagovornica zatrjuje, da bi moralo sodišče prve stopnje graditi sodbo tudi na ugotovitvah, ki se nanašajo na zasežene predmete pri hišni preiskavi, na drugih izvedenih dokazih (predmetih, na katerih ni bilo najdenih sledi), obenem pa očita, da naj bi bili zaseženi predmeti, to je dokazi pri hišni preiskavi pridobljeni nezakonito. Z obširnimi navedbami, s katerimi zagovornica izpodbija dokazno oceno, ne uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ampak trdi, da dejstva, ki so bila podlaga za uporabo zakona, niso pravilno ugotovljena. Uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno uveljavljati.

18. Neutemeljene so navedbe, da v sodbi sodišča prve stopnje ni argumentov "o izvršitveni obliki spolnega občevanja", kar naj bi po stališču zagovornice pomenilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Zagovornica se ne strinja z razlogi pritožbenega sodišča v točki 17 sodbe, da je dejstva sodišče prve stopnje ugotovilo v točki 21 sodbe. Sodišče prve stopnje je v točki 21 določno navedlo, da je prišlo pri dejanjih pod točkami 2., 3. in 4. med obsojencem in oškodovanko do spolne združitve, torej do spolnega akta ali spolnega občevanja. V pretežnem delu obrazložitve sodbe je presojalo in ugotavljalo, da je do spolnih odnosov prišlo. Tudi v točki 20 sodbe sodišča prve stopnje je navedeno, da sodišče šteje za dokazano, da je obsojenec spolno trikrat občeval z oškodovanko, torej, da je pri dejanjih pod točko 2., 3. in 4. prišlo do spolnega občevanja, kar za obrazložitev "izvršitvenega ravnanja", to je odločilnega dejstva po presoji vseh izvedenih dokazov zadostuje. Sodba ima razloge o odločilnem dejstvu, zakonskem znaku kaznivega dejanja - spolnem občevanju. Zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni bila storjena.

19. Neutemeljene so tudi navedbe zagovornice, da pritožbeno sodišče ni odgovorilo na pritožbene navedbe. Zagovornica sama navaja, da je pritožbeno sodišče v točki 17 pritožbene navedbe zavrnilo. Pritožbeno sodišče ni storilo kršitve določb prvega odstavka 395. člena ZKP, ki jo smiselno zatrjuje zagovornica. Kot je bilo že predstavljeno, to zakonito določilo določa okvir obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje. Sodišče druge stopnje je dolžno z zadostno jasnostjo opredeliti razloge, na podlagi katerih je doseglo svojo odločitev. Procesni standard obrazloženosti odločbe sodišča druge stopnje pa je drugačen oziroma nižji, kot standard obrazložitve odločitve sodišča prve stopnje. Ni nujno, da se sodišče druge stopnje vselej izrecno opredeli do pritožbenih navedb. Prav tako ni potrebno, da ponavlja argumente prvostopenjske sodbe, če se z njimi strinja. Zahtevanemu standardu obrazložitve sodišče druge stopnje zadosti, če iz razlogov odločbe izhaja, da se je z njimi seznanilo in jih ni prezrlo. Sodišče druge stopnje tudi ni dolžno odgovarjati na posplošene pritožbene navedbe, ki jih ni mogoče preizkusiti ter na navedbe, ki pravno niso relevantne in so očitno neutemeljene. V obravnavanem primeru se je sodišče druge stopnje v točki 17 opredelilo do pritožbenih navedb in z zadostno argumentacijo pojasnilo, da ima sodba sodišča prve stopnje razloge o odločilnem dejstvu, to je zakonskem znaku kaznivega dejanja spolnega občevanja, zato zatrjevana kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

20. Zagovorničine navedbe, da izpodbijana sodba nima razlogov o obsojenčevem zavedanju, da z dejanji, ki so bila predmet kazenskega postopka ter opisana v izreku prvostopenjske sodbe pod točkami 1 do 4 obsojenec posega v spolno integriteto otroka, niso utemeljene. Sodba sodišča prve stopnje ima o teh dejstvih jasne in konkretne razloge v točki 20. 21. Navedbe zagovornice v točki 31. zahteve, da ni subjektivnega elementa očitanega kaznivega dejanja, o katerem sodišče razpravlja v točki 22 obrazložitve sodbe, ker ni objektivnega elementa, so tako nesubstancirane, da jih ni mogoče preizkusiti.

22. V točki 32. zahteve zagovornica zatrjuje da, je glede dveh pomembnih okoliščin, zatrjevane spolne združitve ali spolnega občevanja ter dejstva, kaj je celotna vsebina izvedenskega mnenja predvsem dr. B. in izvedenca Nacionalno forenzičnega laboratorija (NFL) in kaj izkazuje, nasprotje med razlogi sodbe in vsebino mnenj v spisu. Zato je podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, da teh zaključkov ne sprejme niti drugostopenjsko sodišče in sta tako obe sodbi nezakoniti. V čem je podano nasprotje, zagovornica ne pojasni. Tudi navedbe, o nesprejemanju zaključkov drugostopenjskega sodišča ter da sta zato obe sodbi nezakoniti, ker je zagovornica ne obrazloži, ni mogoče preizkusiti.

23. Ni se mogoče strinjati z zagovornico, da je sodišče prve stopnje le povzelo izvedensko mnenje izvedenca psihologa I. N.za obsojenca ter da mnenja sodišče prve stopnje ni presodilo. Sodišče je povzelo izvedensko mnenje izvedenca psihologa (povzelo je tudi vsebino drugih izvedenih dokazov). Vrhovno sodišče se strinja s sodiščem druge stopnje v točki 12. na strani 6 sodbe, da je sodišče prve stopnje sprejelo dokazno oceno (točka 20 sodbe sodišča prve stopnje) in jo obrazložilo z razumnimi in sprejemljivimi razlogi, ki zadoščajo standardu obrazložitve iz sedmega odstavka 364. člena ZKP. Sodišče druge stopnje se je pri presoji pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja opredelilo do vsebinsko enakih pritožbenih navedb o oceni izvedenskega mnenja kliničnega psihologa I. N. Zagovornica se z oceno, da je mnenje presojeno ne strinja, vendar pa je mogoče ugotoviti, da je sodišče prve stopnje, ko je ocenjevalo vse dokaze, ki jih je izvedlo in navedlo v obrazložitvi sodbe, dalo pomen tudi temu izvedenskemu mnenju. Sodišče prve stopnje je v točki 20 sodbe tudi ocenilo in presodilo zagovor obsojenca ter na podlagi presoje izvedenih dokazov napravilo sklep, da obsojenčev zagovor, v katerem je storitev kaznivega dejanja zanikal, ni verjeten. V zahtevi zagovornica izpostavlja dele izvedenskega mnenja, da pri obsojencu ne gre za osebo, ki bi bila nagnjena k zadovoljevanju spolnega nagona z otroki, da izvedenec ni zaznal, da bi obsojenec skušal karkoli prikriti in da ni ugotovil pri njem manipulativnih teženj. Zagovornica s citati iz izvedenskega mnenja izvedenca psihologa ne uveljavlja kršitve procesnega zakona, ampak nedovoljen razlog za zahtevo za varstvo zakonitosti, saj se spušča na presojo dejanskega stanja in izraža nestrinjanje z zaključki sodišča prve stopnje o obsojenčevi krivdi.

24. Tudi z ostalimi navedbami v zahtevi, da oškodovanka ni zaznala krvavitve po spolnem odnosu, z nestrinjanjem z obrazložitvijo v točki 12. na strani 6 sodbe sodišča druge stopnje, da je pritožbeno problematiziranje krvavitve mladoletne oškodovanke pri spolnem odnosu irelevantno za pravilno dokazno oceno, s trditvijo, da bi lahko oškodovanka svoje spolne izkušnje prilagodila in jih pripisala obsojencu, ker se očitno z njim ni razumela, z opozarjanjem, da so bili odnosi med obsojencem in oškodovankino materjo skrhani, z oceno, da gre lahko tudi za nastavljeno obtožbo, s trditvami, da bi lahko prišlo do spolnih odnosov med oškodovanko in drugo osebo in ne z obsojencem (zagovornica ponavlja tezo iz pritožbe, da bi lahko prišlo do spolnih stikov s sošolcem, kar je v dokazni oceni sodišče prve stopnje izključilo - točka 13 sodbe sodišča druge stopnje, ki je pritrdilo razlogom sodbe sodišča druge stopnje v točki 20 o tem dejstvu), s trditvami, da je ginekolog res podal mnenje, da so ugotovljene poškodbe pri oškodovanki indikativne za spolni odnos, vendar ni mogoče povsem izključiti drugih možnih načinov, navedbami, da izvedenec pri oškodovanki ni našel bakterij, ki bi lahko nedvomno pričale, da je do spolnega odnosa prišlo, da forenzične preiskave niso pokazale prisotnosti sperme na nobeni od preiskanih stvari, poudarjanjem dela zaključne besede, v kateri je zagovornica z vidika zagovora obsojenca analizirala izvedene dokaze, ne uveljavlja kršitve zakona, ampak nedovoljen razlog z zahtevo za varstvo zakonitosti, to je zmotno ugotovitev dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

25. Ker kršitve zakona po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP niso podane in ker zagovornica uveljavlja tudi razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (drugi odstavek 420. člena ZKP).

26. Odločba o stroških postopka temelji na 98.a členu v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Vrhovno sodišče je obsojenca, ob upoštevanju njegovih premoženjskih razmer, ugotovljenih s sodbo sodišča prve stopnje, oprostilo plačila sodne takse.