Jedro

S takim stališčem pa ni moč soglašati. Gre namreč za dvoje različnih kaznivih dejanj, ki ne predstavljata celote. Ne gre prezreti okoliščin, da obdolženec ni le privolil v uporabo njegovega stanovanja za uživanje mamila, ampak je pri tem celo aktivno ravnal, saj je uživalcem mamila dal na razpolago še žličko, citronko in vodo. V njegovem naklepu je torej bilo razen nabave mamila narkomanom še nudenje prostorov za uživanje le-tega, ki jim jo je prodal. Zato je zmotno stališče pritožbe, da je kaznivo dejanje omogočanja uživanja mamil podano le takrat, kadar storilec nudi prostor za uživanje mamil osebam, ki so mamila nabavile drugje.

Izrek

Pritožba zagovornika obd. A. T. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženec se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika pa se izplačajo iz proračuna.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje spoznalo obd. A. T. za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (KZ) in kaznivega dejanja omogočanja uživanja mamil po drugem v zvezi s prvim odstavkom 197. člena KZ in mu določilo posamezni kazni eno leto in šest mesecev zapora in eno leto zapora, nato pa mu po 2. točki drugega odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen dve leti zapora. Po prvem odstavku 49. člena KZ je obdolžencu v izrečeno kazen zapora vštelo pripor od 18.5.2004 od 7.00 ure dalje. Na podlagi določbe četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, glede nagrade in potrebnih izdatkov za njegovega zagovornika pa je po določbi prvega odstavka 97. člena ZKP odločilo, da obremenjujejo proračun.

Proti taki sodbi se je pritožil zagovornik obdolženca zaradi "zmotne uporabe materialnega prava" in odločbe o kazni. Pritožbenemu sodišču predlaga, da spozna obdolženca za krivega le kaznivega dejanja iz prvega odstavka 196. člena KZ, podrejeno pa, da ob upoštevanju vseh olajševalnih okoliščin obdolžencu izrečeno kazen ustrezno zniža. Zagovornik obdolženca je v pritožbi tudi predlagal, da se ga obvesti o seji pritožbenega senata. Pritožbeno sodišče je zato o seji obvestilo višjo državno tožilko in zagovornika obdolženca in oba sta se seje tudi udeležila.

Pritožba ni utemeljena.

Zagovornik v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog "zmotne uporabe materialnega prava", torej kršitev kazenskega zakona, vendar pri tem ne navede, iz katere točke 372. člena ZKP bi se naj ta kršitev kazala. V kolikor pa pritožba meni, da bi sodišče prve stopnje moralo spoznati obdolženca za krivega le storitve kaznivega dejanja po prvem odstavku 196. člena KZ, ker je v njegovem "naklepu" bila le nabava droge, ne pa tudi "nudenje" prostora za uživanje mamil, pa ne razlaga in uveljavlja pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona, ampak pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Vprašanje, ali je obdolženec storil tudi kaznivo dejanje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 197. člena KZ, je namreč dejansko vprašanje. Ker torej pritožba uveljavlja kršitev kazenskega zakona v posledici zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, je potrebno povedati, da takšna kršitev ni mogoča. Kazenski zakon je namreč kršen le tedaj, ko sodišče na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje kazenski zakon zmotno uporabi ali ga sploh ne uporabi. Uveljavljani pritožbeni razlog zato ni podan, kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

Sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni ugotovilo zmotno in tudi ne nepopolno. Vsa odločilna dejstva so bila na prvi stopnji pravilno in popolno ugotovljena, zbrano dokazno gradivo je bilo pravilno ocenjeno, sodišče prve stopnje pa je v svoji sodbi tudi sprejemljivo obrazložilo, zakaj šteje, da sta obdolžencu očitani kaznivi dejanji dokazani. Pritožbeno sodišče zato v celoti sprejema in povzema dejanske in pravne zaključke prvostopne sodbe kot pravilne; v zvezi s pritožbenimi izvajanji zagovornika obdolženca pa še dodaja: Bistvo pritožbenih navedb je v graji dokazne ocene, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje glede obdolženčevih ravnanj, saj je mnenja, da je obdolženec drogo narkomanom prodal, ne da bi pri tem imel v naklepu oziroma namen še nuditi prostore za uživanje. Sicer pa bi obdolženec omogočil uživanje droge v svojem stanovanju le v primeru, ko bi narkomani kupili drogo drugod in ne pri njemu.

S takim stališčem pa ni moč soglašati. Gre namreč za dvoje različnih kaznivih dejanj, ki ne predstavljata celote. Ne gre prezreti okoliščin, da obdolženec ni le privolil v uporabo njegovega stanovanja za uživanje mamila, ampak je pri tem celo aktivno ravnal, saj je uživalcem mamila dal na razpolago še žličko, citronko in vodo. V njegovem naklepu je torej bilo razen nabave mamila narkomanom še nudenje prostorov za uživanje le-tega, ki jim jo je prodal. Zato je zmotno stališče pritožbe, da je kaznivo dejanje omogočanja uživanja mamil podano le takrat, kadar storilec nudi prostor za uživanje mamil osebam, ki so mamila nabavile drugje.

Po obrazloženem se pokaže, da pritožbena izvajanja obdolženčevega zagovornika ne morejo omajati pravilnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, zato je njegova pritožba zoper prvostopni krivdni izrek neutemeljena.

Pritožbeno sodišče je napadeno sodbo preizkusilo tudi v njeni odločbi o kazenski sankciji, ki jo graja pritožba obdolženčevega zagovornika. Pri preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje obdolžencu s pravilnim vrednotenjem teže storjenih kaznivih dejanj, stopnjo njegove krivde, kakor tudi okoliščin, v katerih so bila storjena, določilo za posamezni kaznivi dejanji po vrsti in višini povsem primerni zaporni kazni, kot tudi enotni kazni. Četudi drži pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo kot olajševalno okoliščino obdolženčevo delno priznanje kaznivih dejanj, je pritožbeno sodišče mnenja, da določeni posamezni kazni in enotna kazen niso prestroge, saj ni moč prezreti števila posameznih dejanj v nadaljevanem kaznivem dejanju, kot tudi ne števila odvisnikov in števila prodaj mamila.

Iz navedenih razlogov, in ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbeno sodišče o pritožbi obdolženčevega zagovornika odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila vseh stroškov pritožbenega postopka (četrti odstavek 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 97. in prvim odstavkom

98. člena ZKP).