U-I-119/00

20.11.2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Pavla Ocepka z Brega pri Komendi na seji dne 20. novembra 2003

sklenilo:

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega odstavka 421. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94, 72/98, 6/99, 66/2000, 111/01 in 56/03) se zavrne.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pobudnik utemeljuje pravni interes za vložitev pobude z dejstvom, da je kot subsidiarni tožilec (oškodovanec kot tožilec) vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o zavrženju obtožnice, ta pa mu je bila na podlagi izpodbijane zakonske določbe s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani kot nedovoljena zavržena. Po mnenju pobudnika je prvi odstavek 421. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v neskladju z Ustavo, če se razume in uporablja tako, kot ga razlagajo sodišča, in sicer da oškodovanec kot tožilec nima pravice vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti. Pobudnik meni, da je napadena določba v nasprotju z določbo 8. člena Ustave, ki zagotavlja skladnost naših zakonov z mednarodnopravnimi akti. Po navedbah pobudnika Splošna deklaracija Združenih narodov o človekovih pravicah (v nadaljevanju Splošna deklaracija ZN) v 7. in 8. členu zagotavlja enakost pred zakonom, prepoveduje sleherno diskriminacijo in zagotavlja pravico do učinkovitega pravnega sredstva pri pristojnih sodnih oblasteh proti dejanjem, ki kršijo temeljne pravice, priznane po Ustavi in zakonu.

Pobudnik nadalje navaja, da smiselno enako varstvo zagotavljata 14. in 22. člen Ustave, 153. člen Ustave pa določa, da morajo biti zakoni v skladu z Ustavo.

2.Pobudnik predlaga, naj Ustavno sodišče njegovo pobudo sprejme in odpravi napadeno neskladje oziroma naloži zakonodajalcu, da to neskladje odpravi v razumnem času.

3.Na navedbe v pobudi je odgovoril Sekretariat Državnega zbora za zakonodajo in pravne zadeve (v nadaljevanju Sekretariat), svoje mnenje sta poslala tudi Vlada in Ministrstvo za pravosodje. Sekretariat meni, da pobuda ni utemeljena. Navedeno pojasnjuje s tem, da je zahteva za varstvo zakonitosti izredno in ne redno pravno sredstvo in je zato v vseh pravnih sistemih ustrezno omejeno tako glede razlogov kot glede subjektov, ki lahko to možnost uporabijo. Opozarja na ustavno načelo prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari (31. člen Ustave) in dodaja, da smiselno enako načelo vsebujeta tudi 14. člen Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah (Uradni list SFRJ, št. 7/71 ter Uradni list RS, št. 35/92, MP, št. 9/92 - MPDPP) ter 3. člen Protokola št. 7 h Konvenciji o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 - EKČP).

4.Sekretariat nadalje pojasnjuje, da je pri ponovnem sojenju posameznik ponovno podvržen postopku z vsemi nevšečnostmi, zato je to možno le izjemoma, ob posebej urejenih pogojih in z razumnimi omejitvami. Kolikor je ponovno sojenje o isti stvari dopustno, pa naj bi bilo vedno omejeno s prepovedjo sojenja v škodo obsojenega ali oproščenega. Oškodovanec kot tožilec zato tudi v primeru, če bi imel možnost vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti, z njo ne bi mogel doseči ustreznega zadoščenja. Po mnenju Sekretariata tako ne moremo primerjati položaja subsidiarnega tožilca s položajem obdolženca, ki lahko z vložitvijo zahteve za varstvo zakonitosti doseže spremembo sodne odločbe v svojo korist. Njegovega položaja pa tudi ne moremo primerjati s položajem državnega tožilca, ki v skladu s 135. členom Ustave opravlja kazenski pregon v javnem interesu in se mora kot objektivni državni organ zavzemati za pravilno in zakonito odločbo ter za zakonit postopek, ne glede na to, ali je to v korist ali v škodo obdolženca. Po mnenju Sekretariata zato ne gre za enakovrstne subjekte in njihove osebne pravice v smislu 22. člena Ustave, temveč za položaj in pravice fizične osebe, oškodovanca v primerjavi s položajem ter javnimi pooblastili državnega organa, državnega tožilca. S tem v zvezi Sekretariat opozarja na določbo 63. člena ZKP, ki določa, da ima oškodovanec kot tožilec v kazenskem postopku iste pravice kot državni tožilec, razen tistih, ki jih ima državni tožilec kot državni organ. Sekretariat še dodaja, da lahko državni tožilec v okviru svojih pooblastil uveljavlja tudi morebitne utemeljene interese oškodovanca, zato ta ni popolnoma izključen iz tovrstnega pravnega varstva.

5.Vlada meni, da je izključitev subsidiarnega tožilca kot možnega vlagatelja zahteve za varstvo zakonitosti primerna in v razumni povezavi z udejanjanjem ustavne prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari, zato je pobuda neutemeljena. Vsebinsko enako je tudi mnenje Ministrstva za pravosodje.

B.

6.Prvi odstavek 421. člena ZKP med drugim določa, da smejo zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti državni tožilec Republike Slovenije, obdolženec in zagovornik.

7.Pobudnik zatrjuje, da je navedena določba v neskladju s 7. in 8. členom Splošne deklaracije ZN. Zatrjuje tudi neskladje izpodbijane zakonske določbe s 14. in 22. členom Ustave, smiselno pa tudi s 25. členom Ustave. Pravice, ki jih zagotavljata 7. in 8. člen Splošne deklaracije ZN, zagotavljajo tudi navedene določbe Ustave, zato je Ustavno sodišče presojalo utemeljenost pobude zgolj z vidika ustavnih določb.

8.Določba prvega odstavka 14. člena Ustave prepoveduje, da bi bil obseg ustavnih pravic, ki jih pravni red zagotavlja posamezniku, odvisen od njegovih osebnih okoliščin. Drugi odstavek 14. člena pa predstavlja splošno načelo o enakosti vseh pred zakonom. Vendar pa načela enakosti pred zakonom ni mogoče pojmovati kot enostavno splošno enakost vseh, pač pa kot enako obravnavanje enakih dejanskih stanj. Navedeno načelo torej prepoveduje, da bi zakon uveljavil neupravičeno razliko v pravnih položajih, neodvisno od narave stvari in opredelitve subjektov (tako že v odločbi št. U-I-57/92 z dne 3. 11. 1994, Uradni list RS, št. 76/94 in OdlUS III, 117). Zakonska ureditev mora biti tudi takšna, da izključi vsako možnost arbitrarnega odločanja državnega organa.

9.Temeljni namen kazenskega postopka je zagotoviti, da se nikogar, ki je nedolžen, ne bi obsodilo, da bi se vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, omogočilo pošteno sojenje, storilcu kaznivega dejanja pa izrekla kazenska sankcija ob pogojih, ki jih določa kazenski zakon (prvi odstavek 1. člena ZKP). Stranki kazenskega postopka sta obdolženec in upravičeni tožilec. Spričo posebej občutljivega položaja obdolženca v kazenskem postopku je ta deležen posebnega pravnega varstva, ki se izraža skozi ustavne določbe, določbe veljavnih mednarodnih instrumentov in določbe zakona, ki ureja kazenski postopek. Tožilec je, ne glede na to, ali gre za državnega tožilca ali subsidiarnega tožilca, predvsem nosilec obtožbe. Državni tožilec je upravičeni tožilec pri vseh tistih kaznivih dejanjih, katerih storilci se preganjajo po uradni dolžnosti, in je zato nosilec javne obtožbe. Če se državni tožilec odloči, da ne bo sprožil kazenskega pregona ali med kazenskim postopkom sklene, da pregona ne bo nadaljeval, daje ZKP pravico oškodovancu, da vstopi na njegovo mesto kot oškodovanec kot tožilec. Ta sicer opravlja funkcijo obtožbe v javnem interesu, pri tem pa ga praviloma vodijo osebni motivi. Z vstopom na mesto upravičenega tožilca pridobi oškodovanec tudi položaj stranke v postopku in iz tega položaja izhajajoče pravice. Po določbi prvega odstavka 16. člena ZKP je upravičeni tožilec (državni tožilec ali subsidiarni tožilec) z obdolžencem v kazenskem postopku v položaju enakopravnih strank, kolikor zakon ne določa drugače. Enakopraven položaj strank je, ob sicer posebej varovanih pravicah obdolženca, dosledno upoštevan skozi celoten postopek pred prvostopenjskim in pritožbenim sodiščem, vendar pa se s trenutkom, ko se kazenski postopek pravnomočno konča s pravnomočno sodno odločbo, pravice nosilca obtožbe v primerjavi s pravicami obrambe (obdolženca in njegovega zagovornika) bistveno omejijo. Eno teh omejitev predstavlja tudi izpodbijana določba prvega odstavka 421. člena ZKP, ki taksativno določa, da lahko zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, vložijo zahtevo za varstvo zakonitosti državni tožilec, obdolženec in zagovornik. Subsidiarni tožilec je ne more vložiti. Razlog navedene omejitve je v posebnem varstvu ustavnih pravic obdolženca, konkretno v prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari (31. člen Ustave). Navedena ustavna določba namreč preprečuje razveljavitev oziroma spremembo pravnomočne kazenske sodbe, s katero je bil obtoženec oproščen obtožbe, da je storil očitano kaznivo dejanje oziroma spremembo oziroma razveljavitev kakršnekoli druge pravnomočne odločitve, s katero je bil kazenski postopek zoper obtoženca končan.

10.Glede na navedeno se zastavlja vprašanje, zakaj razlikovanje med državnim tožilcem in subsidiarnim tožilcem glede legitimacije za vlaganje zahtev za varstvo zakonitosti. Iz določb ZKP izhaja, da je razlog v posebnem položaju državnega tožilstva kot institucije in državnega tožilca kot državnega organa. Državni tožilec ima namreč v kazenskem postopku poleg pravic, ki izhajajo iz položaja subjekta in stranke v kazenskem postopku, tudi pravice, ki jih ima kot državni organ (četrti odstavek 45. člena ZKP). Subsidiarni tožilec pa teh pravic nima, saj ZKP v prvem odstavku 63. člena določa, da ima oškodovanec kot tožilec iste pravice kot državni tožilec, razen tistih, ki jih ima državni tožilec kot državni organ. Analiza določb ZKP pokaže, da zahteva za varstvo zakonitosti državnega tožilca nima značilnosti pravnega sredstva stranke v postopku in izhaja iz položaja državnega tožilca kot objektivno naravnanega državnega organa. Med drugim lahko državni tožilec vloži zahtevo za varstvo zakonitosti tako v korist kot v škodo obsojenca in pri tem izhaja iz namena varovanja zakonitosti v kazenskem pravu. Nenazadnje pa lahko zahtevo za varstvo zakonitosti vloži tudi v primeru, če je kazenski postopek tekel na podlagi subsidiarne obtožbe.

11.Iz zgoraj navedenega je razvidno, da so obdolženec, državni tožilec in subsidiarni tožilec sicer stranke v postopku, vendar pa gre za tako različne subjekte kazenskega postopka, da so očitki izpodbijani ureditvi, ki subsidiarnemu tožilcu ne omogoča vlaganja zahteve za varstvo zakonitosti, o neskladnosti s 14. členom Ustave očitno neutemeljeni. Iz istih razlogov so neutemeljeni tudi očitki o neskladnosti z 22. členom Ustave, ki predstavlja uporabo splošnega načela o enakosti vseh pred zakonom na področju varstva pravic v postopkih pred pristojnimi organi.

12.Očitno neutemeljeni so tudi očitki o neskladnosti s 25. členom Ustave (pravica do pravnega sredstva). Navedena ustavna določba zagotavlja namreč le pravico do dvostopenjskega sodnega postopka in ne pravice do vlaganja izrednih pravnih sredstev, kot je zahteva za varstvo zakonitosti.

13.Ker je pobuda za oceno ustavnosti očitno neutemeljena, jo je Ustavno sodišče zavrnilo, ne da bi se spuščalo v vprašanje, ali pobudnik izkazuje pravni interes.

C.

Ustavno sodišče je ta sklep sprejelo na podlagi drugega odstavka 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Sklep je sprejelo s sedmimi glasovi proti enemu. Proti je glasoval sodnik Čebulj.

Predsednica dr. Dragica Wedam Lukić

zanjo podpredsednik dr. Janez Čebulj

[1]Človekove pravice, Zbirka mednarodnih dokumentov, I. del, Univerzalni dokumenti, Društvo za ZN za Republiko Slovenijo, Ljubljana, 1995, str. 1-7.

[2]Člen 7: "Vsi so enaki pred zakonom, vsi, brez diskriminacije, imajo pravico do enakega pravnega varstva. Vsi imajo pravico do enakega varstva pred sleherno diskriminacijo, ki bi kršila to Deklaracijo, kakor tudi pred vsakim ščuvanjem k takšni diskriminaciji."

[3]Člen 8: "Vsakdo ima pravico do učinkovitega pravnega sredstva pri pristojnih državnih sodnih oblasteh proti dejanjem, ki kršijo temeljne pravice, priznane mu po ustavi ali zakonu."

[4]Člen 14 (načelo enakosti pred zakonom): "(1) V Sloveniji so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj ali katerokoli drugo osebno okoliščino. (2) Vsi so pred zakonom enaki."

[5]Več o položaju oškodovanca kot tožilca tudi dr. Z. Dežman in A. Erbežnik, Kazensko procesno pravo Republike Slovenije, GV, 2003, str. 315 - 322.

[6]Člen 31: "Nihče ne sme biti ponovno obsojen ali kaznovan zaradi kaznivega dejanja, za katero je bil kazenski postopek zoper njega pravnomočno ustavljen, ali je bila obtožba zoper njega pravnomočno zavrnjena, ali je bil s pravnomočno sodbo oproščen ali obsojen."

[7]Glej tudi Komentar Ustave RS, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, 2002, str. 334 - 336.

[8]Zakon o kazenskem postopku z uvodnim komentarjem Zvonka Fišerja, Založba Uradni list RS, 2002, str. 30 - 32.

[9]Id., str. 165 - 167.

[10]Glej tudi Kazensko procesno pravo RS, op. kot pod 5, str. 912 - 918.

[11]Člen 22 (enako varstvo pravic): "Vsakomur je zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih."