22. 5. 2014

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopkih za preizkus pobude in ustavne pritožbe A. B., C. Č. in D. E., vsi F. G., ki jih zastopa mag. Matevž Krivic, Medvode, ter H. I. in J. K., ki ju po pooblastilu njunih zakonitih zastopnikov C. Č. in D. E. zastopa mag. Matevž Krivic, Medvode, na seji 22. maja 2014

sklenilo:

1.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 76. člena Zakona o mednarodni zaščiti (Uradni list RS, št. 11/11 – uradno prečiščeno besedilo, 83/12 in 111/13) se zavrže.

2.Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 495/2013 z dne 8. 1. 2014 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. I U 1939/2012 z dne 2. 10. 2013 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju MNZ) je na podlagi 130. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 126/07, 65/08, 8/10 in 82/13 – ZUP) najprej s sklepom združilo upravne zadeve prosilcev za mednarodno zaščito A. B., C. Č., D. E. ter mladoletnih H. I. in J. K. v en postopek. Z izpodbijano odločbo je v rednem postopku (na podlagi druge alineje prvega odstavka 52. člena v zvezi s prvo alinejo 53. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) zavrnilo ponovne (tretje) prošnje A. B., C. Č., D. E. in mladoletne H. I. za priznanje mednarodne zaščite. Zavrnilo je tudi ponovno (drugo) prošnjo mladoletnega J. K. Po izvedenem enotnem postopku za priznanje mednarodne zaščite je MNZ ocenilo, da pritožniki ne izpolnjujejo pogojev za priznanje statusa begunca. Po oceni MNZ pritožniki niso izkazali zatrjevanega subjektivnega preganjanja, iz informacij o izvorni državi (F. G.) pa ne izhajajo okoliščine, ki bi utemeljevale objektivni strah pred preganjanjem. MNZ je tudi ocenilo, da pritožniki ne izpolnjujejo pogojev za priznanje subsidiarne zaščite, ker v postopku ni bilo ugotovljeno, da bi jim ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ. Upravno sodišče je zavrnilo tožbo pritožnikov, vloženo zoper navedeno odločbo MNZ. Strinjalo se je z odločitvijo in razlogi, ki jih je navedlo MNZ v svoji odločbi. Zoper sodbo Upravnega sodišča so pritožniki vložili pritožbo, ki jo je Vrhovno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo Upravnega sodišča. Soglašalo je z oceno sodišča prve stopnje in MNZ, da pritožniki niso izkazali upravičenosti do priznanja mednarodne zaščite (niti za status begunca niti za status subsidiarne zaščite).

2.Pritožniki zatrjujejo kršitve pravic iz 22., 35. in 48. člena Ustave, pa tudi kršitev prvega odstavka 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP). Najprej poudarijo, da sta v obravnavani zadevi izpolnjena oba zakonska pogoja za sprejem ustavne pritožbe v obravnavo: 1) nastanek hujših posledic za pritožnike (deportacija na G., kjer ni zagotovljeno človeka vredno življenje niti tam trajno živečim Romom, kaj šele povratnikom iz Evropske unije), in 2) obravnavana zadeva odpira več pomembnih ustavnopravnih vprašanj, ki presegajo pomen konkretne zadeve. V prvi vrsti opozorijo na napačno uporabo materialnega prava, ker ni bil določen rok za prostovoljno zapustitev države. Vrhovnemu sodišču očitajo, da je na njihove pritožbene ugovore odgovorilo pavšalno (neargumentirano). Vrhovno sodišče naj bi dalo pretiran poudarek dejstvu, da so pritožniki že dvakrat pobegnili iz Republike Slovenije, še preden je bilo o njihovih prošnjah odločeno. Pritožnikom se zdi nesprejemljiva obrazložitev Vrhovnega sodišča, da dejstvo, da niso počakali na odločitev o svojih prošnjah, kaže na to, da mednarodne zaščite ne rabijo in da naj bi izvorno državo zapustili iz ekonomskih in ne azilnih razlogov. Nasprotujejo tudi stališču Vrhovnega sodišča, da "pravilnosti odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) Vrhovno sodišče ni pristojno presojati, zato se do očitkov pritožnikov v tej smeri ne opredeljuje". Očitke o pomanjkljivi obrazložitvi pritožniki naslavljajo tudi na sodbo Upravnega sodišča. Vrsto pomembnih tožbenih ugovorov naj bi Upravno sodišče zavrnilo z golo trditvijo, da "se je opredelilo do vseh za odločitev v zadevi pravno pomembnih ugovorov". Pritožniki nadalje opozarjajo na nespoštovanje odločbe Ustavnega sodišča št. Up-456/10, U-I-89/10 z dne 24. 2. 2011 (Uradni list RS, št. 26/11). V tem kontekstu zatrjujejo neusklajenost 76. člena in drugih določb ZMZ z zahtevami, ki izhajajo iz navedene odločbe Ustavnega sodišča. Poudarijo, da so pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti 76. člena ZMZ oziroma celotnega ZMZ (zaradi pravne praznine v zvezi z nedoločanjem roka za prostovoljno zapustitev države) podali že v tožbi. Upravno sodišče naj bi se tem tožbenim ugovorom izognilo, enako naj bi ravnalo tudi Vrhovno sodišče. Kot zatrjujejo pritožniki, Vrhovno sodišče ni utemeljilo svoje ocene, po kateri 76. člen ZMZ ni v nasprotju z Ustavo. Vrhovno sodišče naj bi zgolj pojasnilo, kakšen postopek sledi na policiji po izvršljivosti odločbe o zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito. To pojasnilo naj bi kazalo na nepoznavanje poteka tega postopka v praksi. Pritožniki predlagajo razveljavitev izpodbijanih sodb in začasno zadržanje izvršitve odločbe MNZ.

3.Pritožniki hkrati vlagajo tudi pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti 76. člena ZMZ. Ta člen naj bi določal takojšnjo izročitev prosilca, ki mu je bila pravnomočno zavrnjena prošnja za mednarodno zaščito, policiji, in sicer naj bi se to zgodilo, še preden je prosilec dobil rok za prostovoljno zapustitev države. Zaradi zatrjevane neusklajenosti ZMZ in Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 50/11, 57/11 – popr. in 26/14 – v nadaljevanju ZTuj-2) naj bi se v praksi dogajalo, da policija prosilce, ki so jim bile pravnomočno zavrnjene prošnje za mednarodno zaščito, najprej kaznuje za prekršek zaradi nezakonitega prebivanja v Republiki Sloveniji, šele nato naj bi jim izdala odločbo o vrnitvi z rokom za prostovoljno vrnitev. Po prepričanju pritožnikov takšna praksa kaže na očitno nespoštovanje odločbe Ustavnega sodišča št. Up-456/10, U-I-89/10.

4.Z dopisom z dne 19. 3. 2014 je Ustavno sodišče MNZ pozvalo, naj pojasni, kako policija v praksi uresničuje določbe ZTuj-2, ki urejajo postopek zapustitve države po tem, ko je bila prosilcu pravnomočno zavrnjena prošnja za mednarodno zaščito. MNZ je na poziv Ustavnega sodišča odgovorilo z dopisom z dne 28. 3. 2014, v katerem je pojasnilo, kako praviloma poteka postopek policije ob vračanju tujcev (tudi bivših prosilcev za mednarodno zaščito). Pojasnilo je tudi, kako je policija ravnala v obravnavani zadevi.

5.Navedeni dopis MNZ je bil poslan pritožnikom, ki so se na navedbe MNZ odzvali v vlogi z dne 22. 4. 2014. Kot zatrjujejo pritožniki, poskuša MNZ z vrsto nejasnih in spornih trditev zamegliti jedro problema. Ta je po njihovem mnenju v tem, da vprašanje vračanja pravnomočno zavrnjenih prosilcev za mednarodno zaščito ni urejeno niti v ZMZ niti v ZTuj-2, MNZ pa pri odločanju v konkretnih zadevah noče ravnati skladno s stališči, sprejetimi v odločbi Ustavnega sodišča št. Up-456/10, U-I-89/10.

B.

6.Pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti lahko da, kdor izkaže pravni interes (prvi odstavek 24. člena Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS). Po drugem odstavku navedenega člena je pravni interes podan, če predpis ali splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma v njegov pravni položaj. Po ustaljeni ustavnosodni presoji mora morebitna ugoditev pobudnikovemu predlogu privesti do izboljšanja njegovega pravnega položaja (glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-18/98 z dne 19. 4. 2001, Uradni list RS, št. 37/01, in OdlUS X, 76).

7.Kot izhaja iz dopisa MNZ z dne 28. 3. 2014, je v konkretni zadevi Policijska postaja za izravnalne ukrepe Policijske uprave Ljubljana pritožnikom izdala odločbe o vrnitvi, in sicer jim je določila sedemdnevni rok za zapustitev države.[1] Ker pritožniki navedenega roka niso spoštovali (državo bi morali zapustiti 28. 2. 2014), jim je ista policijska postaja 17. 3. 2014 izdala odločbo o vrnitvi brez postavljenega roka ter dodatno izrekla tudi ukrep šestmesečne prepovedi vstopa v državo (na podlagi 66. člena ZTuj-2). Ker so bile pritožnikom izdane odločbe o vrnitvi s prostovoljnim rokom za zapustitev države (pri čemer iz obrazložitev teh odločb izhaja, da pritožniki zaradi zastaranja niso bili obravnavani za prekršek zaradi nedovoljenega vstopa na ozemlje Republike Slovenije oziroma zaradi nezakonitega prebivanja), se njihov pravni položaj z morebitno ugoditvijo njihovi pobudi ne bi izboljšal. Zato je Ustavno sodišče njihovo pobudo zavrglo (1. točka izreka).

8.Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena ZUstS (2. točka izreka).

C.

9.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi tretjega odstavka 25. člena in drugega odstavka 55.b člena ZUstS ter prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10 in 56/11) v sestavi: predsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodnika dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, dr. Etelka Korpič – Horvat, Jasna Pogačar, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Sklep je sprejelo s petimi glasovi proti dvema. Proti sta glasovali sodnici Korpič – Horvat in Sovdat.

mag. Miroslav Mozetič Predsednik

OpombaDopisu MNZ so priložene tri odločbe MNZ o vrnitvi s postavljenim rokom za prostovoljno zapustitev države, in sicer:

– odločba št. 2255-13/2014/5 (3E651-3) z dne 18. 2. 2014 za pritožnico D. E.,

– odločba št. 2255-11/2014/5 (3E651-3) z dne 18. 2. 2014 za pritožnika C. Č. ter mladoletna pritožnika J. K. in H. I., ter

– odločba št. 2255-12/2014/5 (3E651-3) z dne 18. 2. 2014 za pritožnico A. B.