Jedro

Odločba delovnega in socialnega sodišča, v kateri dolžniku ni naloženo, da upniku povrne plačo in regres, ni primeren izvršilni naslov za prisilno izterjavo plače in regresa.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvo sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrnilo upničin predlog za izvršbo zaradi izterjave denarne terjatve v znesku 3,098.460,90 SIT spp., netto regresa v znesku 168.000,00 SIT spp. ter izvršilnih stroškov, in prisilne izvršitve nedenarne terjatve, obračuna in plačila pripadajočih davkov in prispevkov od netto plač in regresov.

V skladu z določbo 11. odst. 300. čl. Sodnega reda v zvezi z 251. čl. Sodnega reda pa je predlog za prisilno izterjavo pravdnih stroškov v znesku 71.025,00 SIT spp izločilo in ga sodišče obravnava v izvršilni zadevi I 2000/01923, v kateri je že izdalo sklep o izvršbi.

Proti sklepu se pritožuje upnica, uveljavlja vse tri pritožbene razloge in sodišču druge stopnje predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da izvršilnemu predlogu ugodi, podrejeno pa, da sklep razveljavi. Navaja, da je s pravnomočnim izvršilnim naslovom ugotovljeno, da upnici delovno razmerje pri dolžniku ni prenehalo, temveč ji še traja. Ker je temeljna pravica iz delovnega razmerja plača, že sama ta ugotovitev zadošča, da lahko terja plačilo plače. Če bi sodišče štelo, da izvršilni naslov ni dovolj določen glede zneskov, navaja predpise, po katerih je upnica upravičena vsaj do regresa in minimalne plače, ki jo za posamezna obdobja navaja po višini. Neutemeljeno je sodišče zavrnilo izvršilni predlog, ki se nanaša na odmerjene stroške pravdnega postopka, saj je v pravnomočni odločbi naveden tako znesek, obdobje, v katerem tečejo zakonite zamudne obresti kot tudi rok izpolnitve.

Pritožba ni utemeljena.

Iz uradnega zaznamka sodišča in priključenega spisa I 2000/01923 Okrajnega sodišča v Ljubljani izhaja, da je bilo o upničinem predlogu za prisilno izterjavo pravdnih stroškov v znesku 71.025,00 SIT odločeno istega dne kot je sodišče izdalo izpodbijani sklep, to je 11.2.2000. Takratna pooblaščenka upnice je sklep I 2000/01923 res prejela šele po vložitvi obravnavane pritožbe. Samostojna odločitev sodišča ima podlago v citirani določbi Sodnega reda in se tedaj izpodbijani sklep na prisilno izterjavo pravdnih stroškov in pripadkov ne nanaša. Ker je sicer upničina pritožba iz razlogov, ki bodo v tej odločbi še navedeni, neutemeljena, v zvezi z ločeno odločitvijo sodišča o upničinem predlogu, o kateri po podatkih v spisu pred vložitvijo obravnavane pritožbe ni bila seznanjena, pa kakšni posebni pritožbeni stroški niso nastali, je sodišče njeno pritožbo tudi v tem delu zavrnilo.

Izvršilni naslov v tej zadevi je pravnomočna sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, I Pd 241/98, s katero je med drugim ugotovljeno, da tožeči stranki (upnici) delovno razmerje po dokončnem sklepu tožene stranke (dolžnika) z dne 5.12.1996 ni prenehalo, ampak še traja. S to sodbo je sicer naloženo toženi stranki (dolžniku), da tožnico (upnico) pozove nazaj na delo, ni pa naloženo dolžniku, da upnici izplača plačo, regres in obračuna ter plača prispevke. Takšna sodba iz popolnih in pravilnih razlogov, ki jih je navedlo v izpodbijanem sklepu že prvo sodišče, in ki jim ni česa dodati, ni primeren izvršilni naslov za zahtevano prisilno izvršitev zahtevane denarne in nedenarne terjatve (razen zahteve za prisilno izterjavo pravdnih stroškov s pripadki, o kateri je odločeno s sklepom I 2000/01923). Pritožbeno navajanje pravnih podlag za tožničin zahtevek za plačilo plače, regresa in zahtevane obračune, je glede na povedano zato brez pomena.

Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določbi 2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s čl. 15 ZIZ. Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato mora svoje stroške pritožbenega postopka trpeti sama.