10. 6. 2010

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopkih za preizkus pobude in ustavne pritožbe družbe Treibacher Schleifmittel, d. o. o., Selnica ob Dravi, ki jo zastopa Odvetniška družba Križaj & Trpin, o. p., d. n. o., Ljubljana, na seji 10. junija 2010

sklenilo:

1.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 64. člena Zakona o davku od dobička pravnih oseb (Uradni list RS, št. 72/93, 20/95, 34/96 in 108/02) se zavrne.

2.Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. X Ips 377/2005 z dne 17. 12. 2008 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pobudnica navaja, da je na podlagi drugega odstavka 21. člena Zakona o davku od dobička pravnih oseb (Uradni list RS – stari, št. 48/90 in 3/91 – popr. ter Uradni list RS/I, št. 32/91 – v nadaljevanju ZDDPO/90) pridobila pravico do davčne olajšave, ki jo je uveljavila v letih 1995, 1996 in 1997 v višini 100 %, leta 1998 v višini 50 % ter leta 1999 v višini 25 %. Davčna uprava, ki je leta 2000 pri pobudnici opravila inšpekcijski pregled za leti 1998 in 1999, ji te davčne olajšave na podlagi 64. člena Zakona o davku od dobička pravnih oseb (v nadaljevanju ZDDPO) za ti dve leti ni priznala ter ji je z odločbo naložila plačilo dodatne davčne obveznosti. Pobudnica navaja, da izpodbijana odločitev temelji na 64. členu ZDDPO, ki naj bi se nanašal samo na tiste davčne zavezance, ki so dobiček prvič ustvarili leta 1993 in so to davčno olajšavo prvič uveljavili v davčnem obračunu za leto 1993.

2.Pobudnica meni, da je izpodbijani 64. člen ZDDPO v neskladju z 2. in s 155. členom Ustave, kolikor je navedena razlaga izpodbijane določbe pravilna. Navaja, da je zakonodajalec sicer upošteval položaj tistih, ki so davčno olajšavo že uveljavili, spregledal pa naj bi tiste pravne subjekte, ki so to pravico nedvomno pridobili, niso pa je uspeli uveljaviti že za davčno leto 1993. Meni, da bi zakonodajalec moral v prehodnih določbah urediti tudi položaj teh subjektov ter jim dati možnost, da vsaj v določenem časovnem obdobju to svojo pridobljeno pravico tudi realizirajo. ZDDPO/90 naj namreč ne bi določil roka, v katerem bi moral pravni subjekt izkazati dobiček. Zato naj bi izpodbijani 64. člen ZDDPO neutemeljeno posegel v pravni položaj in pridobljene pravice tistih (med njimi tudi pobudnice), ki so pravico do navedene davčne olajšave pridobili, niso pa je še uveljavili. Pobudnica meni, da za tako razlikovanje ne obstaja stvaren in razumen razlog. Zato naj bi bila določba v neskladju tudi s 14. in z 22. členom Ustave. Pobudnica še navaja, da je dobila zagotovila o koriščenju navedene davčne olajšave od Sklada za razvoj Republike Slovenije (v nadaljevanju Sklad), ki je družbo pobudnice prodal njenemu sedanjemu lastniku, in da je bil to pomemben dejavnik za odločitev, da bo lastnik vložil finančna sredstva v družbo pobudnice z namenom saniranja propadle tovarne na nerazvitem območju.

3.Pobudnica hkrati s pobudo vlaga tudi ustavno pritožbo zoper sodbo Vrhovnega sodišča, s katero je bila zavrnjena njena revizija (vložena še kot pritožba) zoper prvostopenjsko sodbo. Prvostopenjsko (Upravno) sodišče je zavrnilo pobudničino tožbo zoper odločbo Ministrstva za finance, s katero je bila zavrnjena njena pritožba zoper odločbo Davčne uprave, razen v delu, ki se je nanašal na obračun in plačilo zamudnih obresti. Gre za odločbo, ki se nanaša na zakonitost in pravilnost uveljavljenih davčnih olajšav v davčnem obračunu za leto 1998, na podlagi katere je bilo pobudnici naloženo plačilo davka od dobička v znesku 114.576.171,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Pobudnica meni, da so ji bile z izpodbijano sodbo Vrhovnega sodišča kršene pravice iz 14., 33. in 74. člena Ustave.

B. – I.

4.Z izpodbijano sodbo Vrhovnega sodišča je bila potrjena odločitev Davčne uprave o nepravilnem uveljavljanju davčne olajšave iz drugega odstavka 21. člena ZDDPO/90 v davčnem obračunu za leto 1998. Pobudnica naj te davčne olajšave na podlagi prehodne določbe 64. člena ZDDPO ne bi imela pravice uveljaviti. Ker izpodbijana odločitev temelji na izpodbijani določbi, bi morebitna ugoditev pobudi lahko vplivala na pravni položaj pobudnice, in to ne glede na to, da je določba prenehala veljati.[1] Zato pobudnica izkazuje pravovarstveno potrebo (47. člen Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZUstS) za oceno ustavnosti izpodbijane določbe.

5.Izpodbijani 64. člen ZDDPO je določal, da so lahko davčni zavezanci, ki so na dan uveljavitve ZDDPO uveljavljali davčno olajšavo po 21. členu[2] in 24.a členu ZDDPO/90, to olajšavo uveljavljali do poteka dobe (to je za prva tri oziroma za prvih pet let poslovanja). Država se s tem, ko predpiše davčno olajšavo, odpove določenemu delu sredstev, ki so eden izmed virov financiranja za uresničevanje njenih nalog. Zato sme skladno z vsakokratno davčno politiko predpisati pogoje za uveljavljanje davčnih olajšav (torej za uresničevanje takó podeljenih pravic) oziroma opredeliti, kdo sme predpisano davčno olajšavo uveljaviti (torej koga podeljene pravice zadevajo) (primerjaj odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-250/96 z dne 14. 11. 1996, Uradni list RS, št. 70/96, in OdlUS V, 157, in št. U-I-59/03 z dne 13. 5. 2004, Uradni list RS, št. 58/04 in 61/04, ter OdlUS XIII, 33). Zakonodajalec ima na tem področju široko polje proste presoje in posameznik ne more računati s tem, da se taka ureditev zaradi spremenjenih ciljev davčne politike ne bi mogla spremeniti.[3]

6.Pobudnica meni, da država s sprejemom ZDDPO ni spremenila ciljev davčne politike (to je politike pospeševanja razvoja na demografsko ogroženih območjih), temveč je spremenila samo obliko davčne olajšave. S sprejemom ZDDPO je začel veljati nov davčni sistem z možnostjo prenosa izgub (34. do 36. člen ZDDPO) in uveljavljanjem drugačnih davčnih olajšav (39. do 44. člen ZDDPO), ki niso bile več vezane na poslovanje na demografsko ogroženem območju. Nova ureditev naj bi temeljila na načelu nevtralnosti davčnega sistema, to je brez olajšav, ki bi temeljile na selektivnem pristopu. Davčne olajšave naj bi veljale za vse davčne zavezance in naj bi bile usmerjene v spodbujanje investicijske dejavnosti in zaposlovanja nezaposlenih oseb (Poročevalec DZ, št. 36/93, str. 53). Zakonodajalec je ob sprejemanju 64. člena ZDDPO pojasnil, da z uveljavitvijo možnosti večletnega prenosa izgub davčne olajšave za davčne zavezance, ki začenjajo s poslovanjem na novo, izgubijo svoj namen oziroma so nezdružljive z novo rešitvijo na področju prenosa izgub, saj ta rešitev nadomešča davčno olajšavo v ZDDPO/90 (Poročevalec DZ, št. 36/93, str. 53 in 59). Zakonodajalec je s sprejemom ZDDPO očitno želel uveljaviti drugačne cilje davčne politike, pri čemer pa je uredil prehodno obdobje za tiste, ki so davčne olajšave že uveljavili po ZDDPO/90, ne pa tudi za tiste, ki davčne olajšave sploh še niso uveljavili. Zanje in med njimi tudi za pobudnico je začela veljati nova ureditev. Očitek pobudnice, da država davčne politike ni spremenila v javnem interesu, je zato neutemeljen. S tem pa tudi očitek o zatrjevanem neskladju izpodbijane ureditve z 2. členom Ustave.

7.Pobudnica bi na podlagi ZDDPO/90 imela pravico uveljavljati davčno olajšavo, če bi v poslovnem letu izkazala dobiček (tretji odstavek 21. člena ZDDPO/90). Tega pa pobudnica do prenehanja veljavnosti ZDDPO/90 ni izkazala. Zato je očitek pobudnice, da je bilo poseženo v njene pridobljene pravice, očitno neutemeljen.

8.Člen 155 Ustave prepoveduje povratno veljavo pravnih aktov. Izpodbijani 64. člen ZDDPO je učinkoval za naprej in od uveljavitve oziroma od začetka uporabe ZDDPO urejal prehodno ureditev že uveljavljenih davčnih olajšav po ZDDPO/90. Izpodbijana določba ni učinkovala tako, da bi za nazaj posegla v pravne položaje ali pravna dejstva, ki bi bila zaključena v času veljavnosti ZDDPO/90. Zato je tudi očitek, da je določba v neskladju s 155. členom Ustave, neutemeljen.

9.Neutemeljen pa je tudi očitek pobudnice, da je zakonodajalec nedopustno razlikoval med tistimi davčnimi zavezanci, ki so davčno olajšavo po ZDDPO/90 že uveljavili, saj je zanje veljal prehodni režim iz 64. člena ZDDPO, in tistimi, ki do prenehanja veljavnosti ZDDPO te olajšave še niso uveljavili, ker zanje ni veljal ne prehodni režim iz 64. člena ZDDPO ne kateri drug prehodni režim. V tem primeru namreč ne gre za enake položaje, saj so eni davčni zavezanci do prenehanja veljavnosti ZDDPO/90 že izkazali dobiček in davčno olajšavo uveljavili, drugi pa ne. Doseganje dobička je bilo ključno z vidika uveljavljanja davčne olajšave, saj davčni zavezanec, ki dobička ni izkazal, davčne olajšave sploh ni mogel uveljaviti oziroma izkoristiti. Zato je tudi očitek pobudnice o neskladju izpodbijane ureditve s 14. členom Ustave neutemeljen. Pobudnica pa ne pojasni, zakaj naj bi bila izpodbijana ureditev v neskladju z 22. členom Ustave. Zato tega njenega očitka Ustavno sodišče ni moglo preizkusiti.

10.Glede na navedeno je pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti izpodbijane določbe očitno neutemeljena in jo je Ustavno sodišče zavrnilo (1. točka izreka).

11.Morebitno zagotovilo Sklada pri odločitvi za investiranje, da bo pobudnica omenjeno davčno olajšavo lahko koristila neomejeno dolgo, na odločitev Ustavnega sodišča pri presoji ustavnosti izpodbijane določbe ne more vplivati.

B. – II.

12.Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo, ker zatrjevane kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin niso podane (2. točka izreka).

C.

13.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena in drugega odstavka 55.b člena ZUstS v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, mag. Marta Klampfer, mag. Marija Krisper Kramberger, mag. Miroslav Mozetič, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar in mag. Jadranka Sovdat. Sklep je sprejelo soglasno.

Jože Tratnik Predsednik

[1]Na podlagi prvega odstavka 88. člena Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (Uradni list RS, št. 40/04 – ZDDPO-1) je izpodbijana določba prenehala veljati z dnem uveljavitve tega zakona, uporabljala pa se je še do 31. 12. 2004.

[2]Po 21. členu ZDDPO se je davčnim zavezancem, ki so začeli s poslovanjem na novo oziroma so začeli s poslovanjem na novo na območjih, ki so bila s predpisi o spodbujanju razvoja demografsko ogroženih območij določena kot območja, za katera so veljali posebni ukrepi, plačilo obračunanega davka znižalo za v tem členu predpisani odstotek glede na leto poslovanja (to je za prvo oziroma največ peto leto poslovanja), in območje, na katerem so ustanovljeni. Davčna olajšava se je začela uveljavljati s poslovnim letom, za katero je davčni zavezanec izkazal dobiček.

[3]Nespremenljivosti sistemske ureditve na davčnem področju ni mogoče pričakovati, ker finančna sredstva, pridobljena z davki, dajejo državi možnost, da sploh lahko opravlja svoje naloge in ker so davki sredstvo ekonomske, socialne, demografske in drugih sorodnih politik (tako Ustavno sodišče v sklepu št. U-I-125/05 z dne 8. 12. 2005).