Jedro

Ko sodišče ne odmeri materialne škode po cenah ob izdaji sodne odločbe, temveč jo tožeči stranki prisodi v višini, kot je ta znašala v času cenitve, ki jo je opravil izvedenec, gredo tožeči stranki zamudne obresti od dneva, ko je bila škoda na ta način ugotovljena in se šteje, da je takrat zapadla odškodninska obveznost tožene stranke.

V tem primeru je funkcija obresti tudi ta, da v določeni meri odpravijo izgubo zaradi padca vrednosti denarja.

Izrek

Pritožba prve tožene stranke se zavrne in v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Predlog tožeče stranke za povrnitev stroškov pritožbenega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi naložilo prvi toženi stranki, da je dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v višini 160.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 27.10.1997 dalje do plačila in ji povrniti stroške postopka v znesku 71.770,00 SIT.

Znesek predstavlja odškodnino za škodo, ki jo je tožnik utrpel na svojem avtomobilu v prometni nezgodi, v kateri je bilo udeleženo tudi vozilo s tujo registrsko tablico. Tožbo zoper drugo toženo stranko je sodišče zavrglo.

Zoper sodbo se pritožuje prva tožena stranka. Kot pritožbeni razlog navaja napačno uporabo materialnega prava v delu, ki se nanaša na obresti od prisojenega zneska. Meni, da je sodišče prve stopnje napačno določilo datum začetka teka zamudnih obresti. Po mnenju pritožbe bi moralo prvostopno sodišče odmeriti višino škode po cenah ob izdaji sodne odločbe, kot to določa 189. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) in odmeriti obresti šele od dneva izdaje sodne odločbe, ne pa upoštevati cenitev, ki jo je sodni cenilec opravil že ob povzročitvi škode in priznati zakonite zamudne obresti s pretekom 60-dnevnega roka, v katerem bi morala zavarovalnica odločiti o odškodninskem zahtevku. Kakor izhaja iz predložene dokumentacije, tožnik škode ni odpravil pred izdajo sodne odločbe, saj zahteva izplačilo po izvedeniškem mnenju.

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo navajala, da je pritožba nedovoljena, saj naj bi bilo iz pritožbe očitno, da se pritožuje druga tožena stranka, ki nima pravnega interesa za pritožbo, ker je bil zahtevek zoper njo zavržen. Podpisana je sicer tudi prva tožena stranka, vendar brez pooblastila, da jo lahko zastopa druga toženka.

Podrejeno je dodala, da je sodišče prve stopnje povsem pravilno uporabilo materialnopravne določbe, saj je tožnik na glavni obravnavi izpovedal, da je reparacijo škode opravil sam in je upravičen do povrnitve škode z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Pritožba prve tožene stranke ni utemeljena.

Iz vsebine pritožbenih razlogov in podpisa na pritožbi povsem jasno izhaja, da se zoper sodbo sodišča prve stopnje pritožuje le prva tožena stranka, zato ni razlogov za zavrženje te pritožbe, kot to predlaga tožeča stranka v odgovoru na pritožbo. Drži sicer, da je iz navedb na prvi strani pritožbe morda nejasno, kdo je v zadevi pritožnik, glede na to, da je v glavi pritožbe navedena poleg prve tožene stranke tudi druga tožena stranka, je pa tako iz spisovnih podatkov (priloga B2) kot iz pripisa na pritožbi razvidno, da obe toženi stranki zastopa ista pooblaščenka. Ta pa je pritožbo vložila le za prvo toženo stranko.

Pritožbeno sodišče ob vsebinskem preizkusu pritožbe ugotavlja, da je le-ta neutemeljena in da je prvostopno sodišče na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialnopravne določbe. Trditve pritožnice, da bi moralo prvostopno sodišče odmeriti škodo po cenah ob izdaji sodne odločbe in odmeriti zamudne obresti šele od dneva izdaje sodne odločbe dalje, so res v skladu s 189. čl . ZOR ter s pravno teorijo in prakso, ki stojita na stališču, da je odškodninska obveznost od svojega nastanka dalje nedenarna obveznost in se spremeni v denarno obveznost ali v trenutku, ko je izvedena reparacija te škode in je odgovorna oseba dolžna povrniti stroške reparacije, ali pa v trenutku izdaje sodne odločbe. Praviloma je šele od takrat odgovorna oseba v zamudi s plačilom denarne obveznosti in je zato tudi dolžna plačati zamudne obresti šele od tedaj. Vendar pa je v sodni praksi uveljavljeno tudi stališče, da v primerih, ko sodišče ne odmeri škode po cenah ob izdaji sodne odločbe, temveč jo tožeči stranki prisodi v višini, kot je ta znašala ob vložitvi tožbe ali v trnutku, ko jo je izračunal izvedenec, gredo tožeči stranki zamudne obresti od dneva, ko je bila škoda na ta način ugotovljena in se šteje, da je takrat zapadla odškodninska obveznost tožene stranke (186. člen ZOR). 2. odst. 189. člena ZOR je namreč namenjen predvsem varovanju koristi oškodovanca, da ta ne bi bil prikrajšan zaradi padca vrednosti denarja od trenutka zapadlosti odškodninske obveznosti do trenutka, ko mu je prisojena odškodnina pred sodiščem prve stopnje. V kolikor pa sodišče pri odmeri odškodnine izhaja iz drugače zastavljenega tožbenega zahtevka, kot je bilo tudi v tem konkretnem primeru, je prav, da oškodovancu prisodi zakonske zamudne obresti od takrat, ko je odgovorna oseba v zamudi s plačilom odškodnine. V tem primeru je funkcija zakonitih zamudnih obresti tudi ta, da v določeni meri odpravijo izgubo zaradi padca vrednosti denarja. Višina škode je bila v tožnikovem primeru ugotovljena že 20.8.1997, prvostopno sodišče pa je zakonite zamudne obresti priznalo šele od 27.10.1997, to je od poteka 60-dnevnega roka, v katerem mora v skladu s 27. členom Zakona o obveznem zavarovanju v prometu (ZOZP) Slovenski zavarovalni biro odločiti o odškodninskem zahtevku, ker sicer pride v zamudo s plačilom svoje odškodninske obveznosti. Ob tem pritožbeno sodišče dodaja še, da je tožeča stranka v postopku tudi navajala, da je škodo odpravila v lastni režiji, čemur tožena stranka ni oporekala.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu (glede odločitve o obveznosti prve tožene stranke) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP/1999).

Predlog tožeče stranke za povrnitev stroškov pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče zavrnilo, saj so navedbe te stranke v odgovoru na pritožbo deloma povsem neutemeljene, deloma pa za pritožbeni postopek nepotrebne (1. odst. 155.čl.ZPP).