Jedro

Zaposlitev za krajši delovni čas ni okoliščina, ki bi bila relevantna pri določitvi datuma sodne razveze, zato bi bilo pogodbo o zaposlitvi tožnice neutemeljeno razvezati pred datumom izpodbijane sodbe. V skladu s sodno prakso namreč kratkotrajne vmesne zaposlitve za določen čas in ne za polni delovni čas ne utemeljujejo razveze pogodbe o zaposlitvi z datumom takšne zaposlitve.

Sodišče prve stopnje je tožnici prisodilo povračilo v višini ene plače, kar je glede na zakonske kriterije tudi po presoji pritožbenega sodišča ustrezno. Povračilo v takšni višini je utemeljeno zlasti glede na zelo kratek čas trajanja delovnega razmerja pri toženi stranki (slaba dva meseca) in glede na dejstvo, da je tožnica kljub nizki izobrazbi (končani osnovni šoli) dobila zaposlitev, pa čeprav ne za poln delovni čas.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni: - v prvem odstavku II. točke izreka tako, da se na novo glasi: "Tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 13. 1. 2021, ampak je trajalo od vključno 14. 1. 2021 do vključno 30. 9. 2021 v polnem delovnem času, od 1. 10. 2021 do vključno 28. 2. 2022 v krajšem delovnem času 25 ur na teden, od 1. 3. 2022 do vključno 27. 3. 2022 v krajšem delovnem času 10 ur na teden in od 28. 3. 2022 do vključno 14. 4. 2022 v krajšem delovnem času 25 ur na teden." in - v 3. alineji prvega odstavka III. točke izreka tako, da se na novo glasi: "Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni za čas od 1. 3. 2022 do vključno 27. 3. 2022 za krajši delovni čas 10 ur na teden plačati nadomestilo plače glede na mesečni znesek 205,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od ustreznega neto zneska od 18. 4. 2022 dalje do plačila; in za čas od 28. 3. 2022 do vključno 14. 4. 2022 za krajši delovni čas 25 ur na teden za vsak mesec plačati nadomestilo plače glede na mesečni znesek 512,50 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od ustreznega neto zneska od 18. dne v posameznem mesecu za pretekli mesec do plačila;".

II. V preostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 279,99 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po izteku tega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 28. 12. 2020 nezakonita (I. točka izreka). Razsodilo je, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 13. 1. 2021, ampak je trajalo od vključno 14. 1. 2021 do vključno 30. 9. 2021 v polnem delovnem času, od 1. 10. 2021 do vključno 28. 2. 2022 v krajšem delovnem času 25 ur na teden ter od 1. 3. 2022 do vključno 14. 4. 2022 v krajšem delovnem času 10 ur na teden; v presežku je tožbeni zahtevek za priznanje delovnega razmerja zavrnilo (prvi in drugi odstavek II. točke izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožnici plača nadomestilo plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v posameznem mesecu za pretekli mesec do plačila, in sicer za čas od vključno 14. 1. 2021 do vključno 30. 9. 2021 v znesku 820,00 EUR mesečno (1. alineja prvega odstavka III. točke izreka), za čas od 1. 10. 2021 do vključno 28. 2. 2022 v znesku 512,50 EUR mesečno (2. alineja prvega odstavka III. točke izreka) in za čas od 1. 3. 2022 do vključno 14. 4. 2022 v znesku 205,00 EUR mesečno (3. alineja prvega odstavka III. točke izreka) ter ji plača sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2021 v znesku 842,87 EUR in sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2022 v znesku 134,31 EUR, v primeru zamude izpolnitvenega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (4. alineja prvega odstavka III. točke izreka); v presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (drugi odstavek III. točke izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožnici plača denarno povračilo v višini 820,00 EUR, v primeru zamude izpolnitvenega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi; v presežku za znesek 13.940,00 EUR je tožbeni zahtevek zavrnilo (prvi in drugi odstavek IV. točke izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 2.540,23 EUR, v primeru zamude izpolnitvenega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

2. Tožnica se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe v drugih odstavkih II., III. in IV. točke izreka sodbe iz razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in spremeni izpodbijani del sodbe tako, da zahtevkom ugodi. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje glede trajanja delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki v obdobju od 28. 3. 2022 do 14. 4. 2022. Tožnica je bila pri drugem delodajalcu, zavodu A., zaposlena za določen čas od 1. 3. 2022 do 27. 3. 2022 za krajši delovni čas 15 ur na teden, kot izhaja iz pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 3. 2022 in izpisa zavarovanj ZZZS za tožnico z dne 4. 5. 2022. Tožnica je na prvem naroku navajala, da je od 1. 3. 2022 do 27. 3. 2022 zaposlena pri tem delodajalcu za krajši delovni čas in da ji bo s 27. 3. 2022 delovno razmerje prenehalo. Sodišče prve stopnje ni sledilo trditvam tožnice, ampak se je zmotno oprlo na izpis zavarovanj z dne 13. 4. 2022. Sodišče prve stopnje je tožnici zmotno prisodilo denarno povračilo le v višini ene plače, pri tem pa je zmotno upoštevalo le trajanje zaposlitve in zaposlitvene možnosti tožnice, ne pa tudi razlogov za nezakonitost odpovedi in dejstva, da tožnica ni prejemala nadomestila za brezposelnost. Tožnica je kot starejša delavka brez poklica z dokončano osnovno šolo kljub intenzivnemu iskanju zaposlitev našla šele po devetih mesecih, pa še to le zaposlitev za določen čas in za krajši delovni čas. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe v I. točki in prvih odstavkih II., III. in IV. točke izreka sodbe ter zoper odločitev o stroških postopka v V. točki izreka sodbe iz razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in spremeni izpodbijani del sodbe tako, da zahtevke v celoti zavrne, podredno pa, da ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je obstajal utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici. Na strani tožene stranke je dejansko prišlo do zmanjšanega obsega dela in zmanjšanja števila zaposlenih in s tem ukinitve četrte izmene, kot tudi do spremembe organizacije dela in robotizacije proizvodnje, zaradi katere je pri toženi stranki prenehala potreba po opravljanju (pomožnega) dela na delovnem mestu sestavljavec fotonapetostnih modulov, ki ga je opravljala tožnica. Sodišče prve stopnje bi moralo presojati, ali je prišlo do prenehanja potreb po opravljanju tožničinega dela na delovnem mestu sestavljavec fotonapetostnih modulov, ne pa presojati prenehanja potreb po opravljanju dela na tem delovnem mestu na splošno. Tožena stranka tožnice ni mogla prerazporediti na drugo delovno mesto ali ji dodeliti drugih nalog znotraj tega delovnega mesta. Sodišče prve stopnje se je namesto s tožničinim delom zmotno ukvarjalo z ugotavljanjem razloga za podaljšanje pogodb o zaposlitvi za določen čas drugim delavcem. Tem je tožena stranka pogodbe podaljšala zato, da je ohranila tretjo izmeno in ne ker bi prišlo do povečanega obsega dela. Določenim delavcem je tožena stranka podaljšala pogodbe o zaposlitvi, ker so bili ocenjeni kot dobri delavci. Sodišče prve stopnje je na podlagi istih ugotovljenih dejstev kot v prvotnem postopku sprejelo drugačno odločitev, kar predstavlja sodbo presenečenja za toženo stranko. Iz izpodbijane sodbe ne izhajajo jasni razlogi, zakaj je sodišče prve stopnje ugotavljalo razloge za sklenitev novih pogodb o zaposlitvi za določen čas, zato je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pomožno delo, ki ga je tožnica opravljala v okviru delovnega mesta sestavljavec fotonapetostnih modulov, pri toženi stranki deloma zaradi robotizacije deloma pa zaradi prenosa na druge delavce ni več potrebno, kar je sodišče prve stopnje povsem zanemarilo. Sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas ni edini kriterij za določitev t. i. presežnih delavcev. Tožena stranka je bila prosta v poslovni odločitvi, da namesto tožnice obdrži v delovnem razmerju bolj usposobljene delavce, čeprav so bili ti zaposleni za določen čas. Tožnica ne bi mogla opravljati dela, ki ga opravljajo delavci, ki jim je tožena stranka podaljšala pogodbe o zaposlitvi, poleg tega je tožnica odklonila podpis soglasja za opravljanje triizmenskega dela. Nasprotuje tudi odločitvi o datumu sodne razveze pogodbe o zaposlitvi in meni, da bi moralo sodišče prve stopnje pogodbo o zaposlitvi tožnice razvezati z dnem zaposlitve tožnice pri drugem delodajalcu za krajši delovni čas.

4. Obe stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke, nasprotovali pritožbenim navedbam in predlagali zavrnitev pritožbe nasprotne stranke in potrditev sodbe v delu, ki jo nasprotna stranka izpodbija. Tožnica priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega in drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

7. Sodišče prve stopnje je v tem sporu odločalo o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka iz poslovnega razloga podala tožnici 28. 12. 2020. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena od 18. 11. 2020 dalje na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas na delovnem mestu sestavljavec fotonapetostnih modulov.

8. Pritožbeno sodišče je v tem sporu enkrat že odločalo. S sklepom opr. št. Pdp 482/2021 z dne 19. 10. 2021 je razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje opr. št. Pd 13/2021 z dne 14. 6. 2021, s katero je bil zavrnjen tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in posledično reintegracijski in reparacijski tožbeni zahtevek. Pritožbeno sodišče je v razveljavitvenem sklepu opozorilo na zmotno stališče sodišča prve stopnje, ki je pri presoji zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi namesto iz dejstva, da je imela tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto sestavljavec fotonapetostnih modulov, izhajalo iz ugotovitve, da je tožnica dejansko opravljala drugo delo (pomožne naloge). Zaradi zmotnega izhodišča je sodišče prve stopnje zmotno (glede dejstev, ki niso odločilna – tj. glede nalog delovnega mesta, ki jih je tožnica dejansko opravljala) in nepopolno (ker ni raziskalo odločilnih dejstev glede potrebe po tožničinem delu na delovnem mestu, ki ga je formalno zasedala) ugotovilo dejansko stanje.

**K pritožbi tožene stranke**

9. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi dala preizkusiti, ima razumljiv in jasen izrek, ki je skladen z razlogi sodbe, ter jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih. Ni mogoče slediti pritožbeni navedbi tožene stranke, da ni jasno, zakaj je sodišče prve stopnje ugotavljalo, ali je tožena stranka podaljšala sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas drugim delavcem, zaposlenim na istem delovnem mestu kot tožnica, saj na tej ugotovitvi temelji zaključek sodišča prve stopnje o nezakonitosti izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Podanega tudi ni nasprotja med razlogi za nezakonitost odpovedi. Prav tako se ni mogoče strinjati s pritožbeno navedbo, da izpodbijana sodba predstavlja sodbo presenečenja. Čeprav je sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju zavzelo drugačna materialnopravna stališča glede obstoja potrebe po opravljanju dela tožnice pod pogoji iz njene pogodbe o zaposlitvi, ni mogoče reči, da so bila nepričakovana za toženo stranko; tožnica je namreč zatrjevala, da je tožena stranka zaposlovala delavce na istem delovnem mestu.

10. Tožena stranka je v odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je podala tožnici, obrazložila, da je bila zaradi intenzivne konkurence na trgu fotovoltaike in negotovosti glede razvoja trga ter poslovnega okolja prisiljena racionalizirati organizacijo dela in optimizirati poslovne procese ter jih dodatno tehnološko podpreti; delo, ki ga opravlja tožnica, je racionalizirala in prerazporedila drugim zaposlenim ter drugim družbam iz skupine B., s čimer tožena stranka zasleduje tudi zmanjšanje stroškov dela; zaradi zmanjšanega obsega dela tožena stranka prehaja s štiriizmenskega dela na triizmensko delo, zato mora zmanjšati večje število zaposlenih na delovnem mestu sestavljavec fotonapetostnih modulov; hkrati je investirala v robotizacijo proizvodnje, ki se bo posodobila v začetku prihodnjega leta, zato tudi v bližnji prihodnosti ne bo potrebovala dodatnega kadra. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici, ki je imela sklenjeno pogodbo o zaposliti za nedoločen čas, za opravljanje dela na istem delovnem mestu sklepala nove pogodbe o zaposlitvi za določen čas zaradi povečanega obsega dela. Na podlagi takšne ugotovitve je presodilo, da poslovni razlog za izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi ni utemeljen, ker potreba po delu tožnice očitno še obstaja, takšno ravnanje delodajalca pa predstavlja zlorabo instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

11. Poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi je v skladu s 1. alinejo prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) podan, kadar preneha potreba po opravljanju določenega dela delavca pod pogoji iz njegove pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Tožena stranka je morala v skladu s prvim odstavkom 84. člena ZDR-1 v tem sporu dokazati, da je dejansko prenehala potreba po delu tožnice na njenem delovnem mestu sestavljavec fotonapetostnih modulov. Ob ugotovitvi, da je v času odpovedi tožena stranka zaposlovala nove delavce za določen čas na istem delovnem mestu zaradi začasno povečanega obsega tega dela, takšnega dokaznega bremena tožena stranka ni zmogla, ne glede na to, da je zaposlovala delavce, ki so bili prej že zaposleni pri njej (jim je "podaljšala" pogodbe o zaposlitvi), in ne glede na to, da ima sedaj skupno zaposlenih manj delavcev na tem delovnem mestu.

12. Tožena stranka neutemeljeno izpostavlja, da tožnica ni zmogla opravljati istega dela kot drugi delavci na tem delovnem mestu oziroma da je opravljala le določena enostavna opravila (pomožna dela) tega delovnega mesta in da ni podpisala soglasja za opravljanje triizmenskega dela. Tožena stranka je po svoji odločitvi tožnici podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in s tem prevzela breme utemeljenosti tega odpovednega razloga. Ker poslovni razlog obstoji na strani delodajalca in ne na strani delavca, navedene okoliščine, ki jih izpostavlja tožena stranka, v tem sporu niso odločilne. Zgrešeno je tudi izhodišče tožene stranke, da zaposlitev za nedoločen čas ne predstavlja enega od kriterijev za določitev presežnih delavcev po 102. členu ZDR-1. Prvič, v konkretnem primeru te navedbe niti niso odločilne, ker tožnica ni trdila, da bi šlo za odpoved večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov. In drugič, zaposlitev za nedoločen čas ne predstavlja lastnosti delavca, ampak pravno naravo njegovega delovnega razmerja, ki jo mora delodajalec spoštovati in ji dati – če se želi izogniti nezakonitosti odpovedi takšnega razmerja ob sklicevanju na zmanjšano potrebo po delu na določenem delovnem mestu – prednost pred zaposlovanjem novih (čeprav že prej zaposlenih in čeprav boljših) delavcev. V tem delu se mora svoboda poslovnih odločitev delodajalca umakniti kogentni zakonski ureditvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

13. Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga pravilna.

14. Sodišče prve stopnje je na podlagi predloga obeh strank v skladu s prvim odstavkom 118. člena ZDR-1 pogodbo o zaposlitvi sodno razvezalo z dnem odločitve sodišča prve stopnje (v ponovljenem postopku). Tožena stranka se v pritožbi neutemeljeno zavzema, da bi moralo sodišče prve stopnje datum sodne razveze vezati na dan zaposlitve tožnice pri drugem delodajalcu. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da se je tožnica 1. 10. 2021 zaposlila pri drugem delodajalcu za krajši delovni čas 15 ur na teden. Pritožbeno sodišče se strinja, da zaposlitev za krajši delovni čas ni okoliščina, ki bi bila relevantna pri določitvi datuma sodne razveze, zato bi bilo pogodbo o zaposlitvi tožnice neutemeljeno razvezati pred datumom izpodbijane sodbe. V skladu s sodno prakso namreč kratkotrajne vmesne zaposlitve za določen čas in ne za polni delovni čas ne utemeljujejo razveze pogodbe o zaposlitvi z datumom takšne zaposlitve.1 **K pritožbi tožnice**

15. Tožnica se utemeljeno pritožuje zoper odločitev o obsegu trajanja delovnega razmerja in o reparacijskem tožbenem zahtevku v obdobju od 28. 3. 2022 do 14. 4. 2022. Sodišče prve stopnje je v tem obdobju tožnici prisodilo delovno razmerje pri toženi stranki za krajši delovni čas 10 ur na teden in skladno s tem obsegom tudi nadomestilo plače. Odločitev sodišča prve stopnje temelji na ugotovitvi, da je bila tožnica v tem obdobju zaposlena pri dveh drugih delodajalcih za krajši delovni čas v skupnem obsegu 30 ur na teden (pri vsakem od njiju za 15 ur na teden). Tožnica v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da je na naroku za glavno obravnavo dne 24. 3. 2022 navedla, da ji bo delovno razmerje pri enem od delodajalcev (zavodu A.) s 27. 3. 2022 prenehalo, kar je dokazovala s predloženo pogodbo o zaposlitvi za določen čas (A12). Tožena stranka teh navedb ni prerekala in nasprotnih dokazov (npr. vpogleda v register ZZZS) ni predlagala, zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage, da ne bi sledilo navedbam tožnice. Glede na navedeno je napačna odločitev sodišča prve stopnje, da tožnici za čas po prenehanju zaposlitve pri navedenem delodajalcu, tj. od 28. 3. 2022 do dneva odločitve sodišča prve stopnje, pripada delovno razmerje le v obsegu 10 ur namesto 25 ur na teden ter posledično nadomestilo plače glede na tak obseg (mesečni znesek 205,00 EUR kot plačilo za 10 ur tedensko namesto mesečni znesek 512,50 EUR kot plačilo za 25 ur tedensko).

16. Neutemeljeno pa se tožnica pritožuje zoper odločitev o višini denarnega povračila. Višino denarnega povračila sodišče na podlagi drugega odstavka 118. člena ZDR-1 določi glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja. Delavcu lahko sodišče prisodi denarno povračilo v višini največ 18 njegovih mesečnih plač, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi (prvi odstavek 118. člena ZDR-1). Sodišče prve stopnje je tožnici prisodilo povračilo v višini ene plače, kar je glede na zakonske kriterije tudi po presoji pritožbenega sodišča ustrezno. Povračilo v takšni višini je utemeljeno zlasti glede na zelo kratek čas trajanja delovnega razmerja pri toženi stranki (slaba dva meseca2) in glede na dejstvo, da je tožnica kljub nizki izobrazbi (končani osnovni šoli) dobila zaposlitev, pa čeprav ne za poln delovni čas. Ker okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, v konkretnem primeru ne utemeljujejo posebnega dodatnega znižanja ali zvišanja denarnega povračila, se sodišču prve stopnje ni bilo treba posebej opredeljevati do tega kriterija, za kar se zavzema tožnica v pritožbi. Denarno povračilo v prisojeni višini je utemeljeno tudi glede na obstoj priznanih pravic za čas nezakonitosti odpovedi (višje nadomestilo plače zaradi neupravičenosti do nadomestila za čas brezposelnosti in zaradi delne spremembe prvostopenjske sodbe glede večjega obsega priznanih pravic). Tožnica se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na odločitev Vrhovnega sodišča RS v zadevi opr. št. VIII Ips 219/2015, ki glede na večletno zaposlitev delavca pri delodajalcu ni primerljiva z obravnavano zadevo.

17. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice zoper odločitev o trajanju delovnega razmerja in plačilu nadomestila plače za čas od 28. 3. 2022 do 14. 4. 2022 ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe. V preostalem je pritožbo tožnice in v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo nespremenjeni del izpodbijane sodbe, saj je ugotovilo, da niso podani niti s pritožbama uveljavljani razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

18. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem in drugem odstavku 165. člena ZPP. Ker je tožnica glede na vrednost uspela zgolj s sorazmerno majhnim delom svoje pritožbe, sama krije svoje pritožbene stroške (tretji odstavek 154. člena ZPP). Ji je pa tožena stranka dolžna na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP in ob upoštevanju Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/15 in nasl.) povrniti stroške odgovora na pritožbo (375 točk) in materialne stroške (7,5 točke), kar skupaj z 22 % DDV in upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR znaša 279,99 EUR. V primeru zamude s plačilom bo morala tožena stranka tožnici plačati še zakonske zamudne obresti.

1 Prim. VIII Ips 28/2015, Pdp 306/2022, Pdp 505/2021, Pdp 146/2022, Pdp 300/2022. 2 Sodišče prve stopnje zmotno ugotovi, da je tožnici delovno razmerje trajalo le dva tedna, saj je skupaj z odpovednim rokom trajalo od 18. 11. 2020 do 13. 1. 2021.