Jedro

Sodišče je s pomočjo izvedenskega mnenja ugotavljalo izgubljeni dobiček na podlagi podatkov o preteklem poslovanju tožnika, kar je skladno tudi s sodno prakso Vrhovnega sodišča (II Ips 107/2011 in druge), ki jo izpostavlja pritožnica in je materialno pravo pravilno uporabilo. Upoštevalo je zgolj tiste podatke, ki so za ugotovitev škode zaradi izgubljenega dobička primerni za ugotavljanje normalnega teka stvari in predvidenega tožnikovega poslovanja v prihodnje, če do škodnega dogodka ne bi prišlo (168. člen OZ). Pojasnilo je, da je tožeča stranka v letu 2015 ustvarila 53.224,00 EUR prihodka in 2.248,00 EUR dobička. Povprečni mesečni dobiček v letu 2015 je bil 187,33 EUR. Medtem, ko je v letu 2016 tožeča stranka v času do škodnega dogodka (14.7.2016), ustvarila že 44.258,00 EUR prihodkov in 14.480,74 EUR dobička, imela pa je zagotovljena in dogovorjena naročila za izvajanje prevozov tudi za naprej. Povsem utemeljeno je prvostopno sodišče sledilo izvedenskemu mnenju, da upoštevanje rezultatov skupaj za leto 2015 in 2016 ni primerno, ker so preprosto neprimerljivi. Tožnikova trditvena in dokazna podlaga glede izgubljenega dobička je bila povsem zadostna in konkretizirana. Drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene.

Izrek

I.Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v I. in III. točki izreka.

II.Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

III.Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki pritožbene stroške v višini 373,32 EUR, v roku 15 dni od prejema te sodne odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

Obrazložitev

1.Prvostopno sodišče je odločilo, (I) da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 18.360,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18.068,80 EUR od 23.9.2019 dalje, od zneska 291,90 EUR pa od poteka paricijskega roka dalje do plačila. (II) Zavrnilo je tožbeni zahtevek tožeče stranke za presežek 800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.9.2019 dalje in (III) naložilo toženi stranki povrnitev stroškov postopka, o katerih bo odločeno po pravnomočnosti sodbe s posebnim sklepom.

2.Tožeča stranka zahteva povrnitev premoženjske škode (131. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ), ki jo je utrpela v škodnem dogodku 14.7.2016, ko je voznik tovornega vozila vozil na relaciji Snežna jama - Struge in je med vožnjo tovornega vozila popustila kamnita škarpa, ki je držala cesto pred nabrežino, se udrla in pod sabo potegnila vozišče ter tovorno vozilo s priklopnikom. Do škode je prišlo zaradi popustitve dotrajane kamnite škarpe. Cesto bi morala vzdrževati JP Komunala ... (koncesionar), 163. člen OZ in Občina ..., ki je lastnik ceste (56. člen Zakona o gospodarskih javnih službah, v nadaljevanju ZGJZ). Oba sta imela zavarovano odgovornost pri toženi stranki. Prvostopno sodišče je delno ugodilo tožbenemu zahtevku, ker je ugotovilo, da sta zavarovanca tožene stranke krivdno odgovorna, saj nista storila vse kar jima nalaga stroka in zakon v zvezi z vzdrževanjem javnih cest (135. člen OZ v zvezi s 131. členom OZ).

3.Pritožnica v pravočasni pritožbi zoper ugodilni del sodbe, ki ga izpodbija iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in spremeni oziroma razveljavi izpodbijano sodbo ter jo pošlje prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

Navaja, da je po prejemu sodbe plačala tožeči stranki 7.423,80 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, še vedno pa je zanjo sporen znesek 10.936,90 EUR. Pritožbeni očitki gredo v smeri nestrokovnega in nejasnega izvedenskega mnenja in v smeri kršitve razpravnega načela ter kršitve pravice tožene stranke do izjave.

Glede zastaranja odbitne franšize navaja, da bi sodišče moralo upoštevati, da je bil dogovor o odbitni franšizi sklenjen 24.2.2016, ko je bila podpisana polica o avtomobilskem zavarovanju in je tožnik že ob vložitvi zahtevka (ne ob obračunu škode), vedel, da bo znesek franšize nosil sam. Najkasneje mu je bilo to znano ob nastanku škodnega dogodka in vložitvi zahtevka na zavarovalnico B. Upoštevaje, da je bila tožba vložena 23.9.2019, več kot 3 leta po škodnem dogodku, bi moralo sodišče tožbeni zahtevek zaradi zastaranje v tem delu zavrniti (352. člen OZ).

Glede izgube zaslužka (izgubljenega dobička) je sodišče napačno uporabilo pravila ZPP, ko ni sledilo predlogu tožene stranke za angažiranje novega izvedenca, nepravilno je ugotovilo dejansko stanje ter posledično napačno uporabilo določbo 168. člena OZ. Neutemeljeno je upoštevalo zaslišanje tožnika, ki ni bil prepričljiv glede naročil in opravljanja poslov v spornem obdobju. Izvajalo je dokaz z zaslišanjem tožnika, čeprav tega dokaznega predloga ni bilo, kar bi sodišče moralo upoštevati v okviru dokazne ocene. V tej povezavi je presojalo tudi listino družbe A. d.o.o., čeprav v tej zvezi tožnik ni podal navedb, tožena stranka pa je ugovarjala prekluzijo. Listino je tožnik predložil izvedencu finančne stroke. Očita kršitev bistvenih določb pravdnega postopka, saj je bilo s takšnim postopanjem kršeno razpravno načelo in pravica tožene stranke do izjave. Tožena stranka z listino ni bila seznanjena, ni ji bila dana na vpogled pred izdelavo mnenja, niti ni imela pravice do izjave. Tožnik ni podal navedb, ampak je to vlogo prevzel izvedenec, kar kaže na pristranskost in neverodostojnost izvedenskega mnenja. Očita kršitev razpravnega načela, ki določa, da morajo stranke same predlagati dokaze in navajati dejstva, na katere opirajo svoje zahtevke. Kršitev vpliva na pravico tožene stranke do izjave in do poštenega sojenja.

Delo izvedenca je nestrokovno, pristransko, nerazumljivo, neprepričljivo ter neekonomično. Izdelano na podlagi podatkov, ki jih pritožnica ni mogla predhodno preveriti, s katerimi ni bila seznanjena in ne ve katera je ključna dokumentacija iz katere je izvedenec izhajal tako v osnovnem mnenju, kot tudi dopolnitvi. Meni, da je izvedenec je pridobival dokumentacijo mimo sodišča in pravdnih strank, na kar je opozorila v vlogi z dne 24.4.2023. Dodatno dokumentacijo je v skladu s pravili ZPP potrebno pridobiti preko sodišča in jo uporabiti po tem, ko se o njej izjavita obe pravdni stranki. Ker je izvedenec pridobival dokumentacijo od tretje osebe, računovodstva tožnika, bi moralo sodišče v skladu z načeli poštenega sojenja dati možnost toženi stranki, da se o listinah izjavi.

Očita, da je izvedensko mnenje nestrokovno, izdelano selektivno na podlagi percepcije in osebne odločitve izvedenca, da ne bo upošteval obdobja poslovanja iz leta 2015, čeprav je tožnik že v letu 2015 izvajal enako dejavnost. Odločitev izvedenca o tem ni bila strokovno obrazložena. Glavna pripomba je, da bi izvedenec moral pri izračunu izpada dohodka upoštevati tudi preteklo poslovanje, saj je tožnik že v letu 2015 izvajal enako dejavnost. Ni strokovno pojasnil zakaj leto 2015 ni primerljivo in ni naredil izračuna za leto 2015. Sodišče ni sledilo predlogu tožene stranke za postavitev novega izvedenca, ampak je izvedenca zaslišalo, kar je neekonomično in nesmotrno, saj bi moralo spor rešiti brez zavlačevanja. Ustno zaslišanje ni odpravilo pripomb tožene stranke, mnenje je ostalo nejasno in stališča izvedenca arbitrarna. Moralo bi slediti predlogu tožene stranke za angažiranje novega izvedenca, ker ni, je kršilo pravico tožene stranke do izjave, razpravno načelo in načelo materialne resnice. Zmotno je ugotovilo dejansko stanje in nepravilno uporabilo materialno pravo glede izgubljenega dobička.

Povzema zaslišanje izvedenca in izpostavlja, da je selektivna ter samovoljna odločitev, da je za oceno izgubljenega dobička relevantno obdobje od februarja 2016 do datuma škodnega dogodka, kar ne vzdrži strokovne presoje in so izračuni izvedenca napačni in nepopolni. Arbitrarno postopanje izvedenca, kateremu sledi sodišče pomeni, da je sodba obremenjena z bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka in je bila toženi stranki kršena pravica do obrambe.

Napačno je stališče prvostopnega sodišča, da poslovanje v letu 2015 ni relevantno, saj je tožena stranka imela glavne ugovore v tej smeri in bi jih sodišče moralo obrazložiti ter argumentirati. Utemeljitev, da ni relevantno navedeno obdobje, ker se je škodni dogodek zgodil v letu 2016 in se zahteva izgubljeni dobiček za tri mesece v letu 2016, je materialnopravno zmotna, saj kot ključno šteje, da je imel tožnik večji posel od naročnika A. d.o.o., čeprav to ni bilo nikoli konkretno zatrjevano in dokazovano. Dejavnost s katero se je ukvarjal tožnik, je odvisna od tržnih razmer in so pavšalni, nestrokovni in pristranski zaključki o neupoštevanju poslovanja v letu 2015. Prvostopno sodišče se ni opredelilo do konkretiziranih navedb tožene stranke, zato je sodba opredeljena z bistvenimi kršitvami, ki kažejo na zmotno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava.

Sodna praksa glede povrnitve premoženjske škode (izgubljenega dobička) je jasna in je sodišče materialno pravo zmotno uporabilo. Ni sledilo pripombam tožene stranke, da lahko samo izračuna preteklo poslovanje, če upošteva še leto 2015, niti ni tega naložilo izvedencu. Vsekakor bi moralo opraviti primerjavo, ker tega ni storilo, je napačno uporabilo materialno pravo. V sodni praksi VS RS (II Ips 102/2011, II Ips 300/2006, II Ips 532/2007, II Ips 107/2011, itd.), je pojasnjeno, da se v primeru, ko je tožeča stranka pred škodnim dogodkom opravljala enako dejavnost, obseg izgubljenega dobička ugotavlja na podlagi podatkov preteklega poslovanja. Očita, pomanjkljivo trditveno podlago tožeče stranke, zato so zaključki sodišča napačni in je nepravilno ugotovljena tudi višina izgubljenega dobička. Izbrala se je najugodnejša varianta za tožnika, niso pa upoštevani stroški dela, amortizacije, odhodki, itd. Ker je za pritožbo sporna terjatev, je posledično sporna tudi odločitev glede zakonskih zamudnih obresti in glede stroškov postopka.

4.Tožeča stranka v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev prvostopne sodbe, ki je pravilna in zakonita. Priglasila je tudi pritožbene stroške odgovora na pritožbo.

Do zastaranja odbitne franšize ni prišlo, saj tožena stranka trditev, kot jih navaja v pritožbi ni podala. Ne pojasni, kaj bistvenega naj bi sodišče v zvezi z zaslišanjem tožnika zmotno ugotovilo. Glede graje presoje listine A. d.o.o., slednja ni bistvena. Četudi bi bila pridobljena v nasprotju z določili ZPP, bi šlo zgolj za relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki ni vplivala na pravilnost in zakonitost izdane sodbe. Ne drži, da toženi stranki ni bila dana pravica do izjave, saj je bilo izvedensko mnenje dopolnjeno in se je tožena stranka lahko izjavila v pripombah na izvedensko mnenje. Izvedenec ni bil pristranski, če bi bil, ne bi pri izračunu izločil dejavnost elektrarne, zaradi česar je bil ugotovljen nižji izgubljeni dobiček.

5.Določbe glede izvedenskega dela in pridobivanja dodatne računovodske dokumentacije, so jasne. 252. člen ZPP v zvezi z 7. členom ZPP, določa, da se lahko izvedejo dodatni dokazi, da se ugotovijo okoliščine potrebne za to, da si izvedenec ustvari mnenje. Ne gre za osebno percepcijo, ker izvedenec ni upošteval poslovnih rezultatov iz 2015, saj navedeno leto ni bilo reprezentativno za ugotavljanje nadaljnjega poslovanja in dobička, ki bi ga tožnik lahko ustvaril ob normalnem teku stvari. Izvedensko mnenje ni nerazumljivo in arbitrarno. Izvedenec je izračunal dobiček na podlagi podatkov o preteklem poslovanju tožnika, v skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča RS. Tožnikova trditvena podlaga ni bila pomanjkljiva. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da niso pri ugotavljanju poslovnega rezultata upoštevani stroški, saj je izvedenec dobiček izračunal kot razliko med prihodki in stroški.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Predmet pritožbenega preizkusa je sodba sodišča prve stopnje v I. in III. točki izreka (350./I člen ZPP). Druga točka izreka je pravnomočna.

7.Pritožbeno sodišče ne povzema dejanskega stanja in dejanskih ugotovitev prvostopnega sodišča na tem mestu, ker so razvidne iz sodbe sodišča prve stopnje, se pa opredeljuje do bistvenih pritožbenih navedb.

8.Pritožbene navedbe glede zastaranja odbitne franšize so pritožbene novote (337. člen ZPP), za katere pritožba ne pojasni zakaj jih ni mogla navesti pravočasno pred sodiščem prve stopnje in so iz tega razloga pritožbeno neupoštevne. So pa tudi neutemeljene, saj tožnik ni mogel vedeti ob sklenitvi zavarovanja, če bo do škodnega dogodka sploh prišlo, niti ali ga bo zavarovalnica priznala. Pred obračunom škode dne 24.10.2016, tudi ni bila znana višina odbitne franšize in zastaranje ni moglo začeti teči (352. člen OZ). Odločitev prvostopnega sodišča je pravilna (20. točka obrazložitve).

9.Neresnične so pritožbene navedbe, da je prvostopno sodišče izvajalo dokaz z zaslišanjem tožnika brez dokaznega predloga strank. Tožeča stranke je namreč že v tožbi (glej l. št. 3) predlagala dokaz z zaslišanjem tožnika. Zato je sodišče smelo svojo odločitev opreti tudi na izpoved tožnika. Ob tem pa pritožnica niti ne pojasni, kaj je sodišče napačno ugotovilo v zvezi z izpovedjo tožnika. Pri ugotavljanju izgubljenega dobička se je prvostopno sodišče v pretežni meri oprlo na izvedensko mnenje izvedenca finančne stroke (točka 16., 17., 18. in 19. obrazložitve) in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene.

10.Listino A. d.o.o prvostopno sodišče ni presojalo po vsebini, kar je tudi pojasnilo (19. točka obrazložitve). Prav tako navedena listina ni vplivala na izdelavo izvedenskega mnenja, kot je pojasnil izvedenec in prvostopno sodišče, saj teh podatkov izvedenec ni povzel oziroma uporabil pri izdelavi izvedenskega mnenja. Izvedensko mnenje je izdelal na podlagi dokumentacije, ki sta je v spis vložili pravdni stranki. Na podlagi pridobljenih podatkov od računovodstva tožnika, pa je prihodke, stroške in dobiček tožnika ločil na del, ki se nanaša na prihodke in ustvarjen dobiček iz dejavnosti prevoza, od dejavnosti elektrarne, kar je povsem pravilno, korektno in v korist tožene stranke ter je bilo potrebno za pravilen izračune izgubljenega dobička.

11.Glede listine A. d.o.o. je prvostopno sodišče zgolj pojasnilo, da že sam obstoj listine, dodatno potrjuje izpoved tožnika glede dogovorjenih in zagotovljenih naročil prevoza lesa iz gozda z nadškofijo, ki bi jih tožnik izvajal tudi od avgusta do konca oktobra 2016, saj je imel naročila zagotovljena (16. in 19. točka obrazložitve). Ni pa je vsebinsko presojalo. Izvedenec finančne stroke1

je z dovoljenjem oziroma soglasjem sodišča za potrebe izračuna višine izgubljenega dobička oz. izdelave izvedenskega mnenja (v zvezi s predloženimi izkazi poslovnega izida in bilancami stanja - 5. točka obrazložitve) pridobil potrebno poslovno (računovodsko) dokumentacijo tožeče stranke, v skladu z drugim odstavkom 252. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Dokumentacija ni bila pridobljena v nasprotju s pravili ZPP in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene. Toženi stranki je bila zagotovljena tudi pravica do izjave, saj je vložila obširne pripombe zoper izvedensko mnenje, sodišče pa je odredilo dopolnitev izvedenskega mnenja in po ponovnih pripombah tožene stranke na dopolnitev mnenja, je izvedenca finančne stroke še zaslišalo na naroku dne 6.12.2024. Sodišče je dokaz z izvedencem izvedlo pravilno, v skladu z 254. členom ZPP in ker je izvedenec odgovoril na vsa vprašanja in pripombe tožene stranke korektno in argumentirano, je povsem pravilno sprejelo izdelano izvedensko mnenje in mu sledilo. O vsem tem, se je prvostopno sodišče obširno opredelilo in izjavilo v točkah 17. do 19. obrazložitve, argumentacijo prvostopnega sodišča sprejema tudi pritožbeno sodišče in k temu ni kaj dodati. Nobena pravica do izjave, niti pravica do poštenega sojenja, toženi stranki ni bila kršena kot zmotno zatrjuje pritožnica.

12.V skladu z 2. dostavkom 252. člena ZPP, se izvedencu lahko dajejo pojasnila, lahko se mu tudi dovoli pregled spisov. Na zahtevo izvedenca se lahko izvedejo tudi dodatni dokazi (v skladu z 7. členom ZPP), da se pravilno ugotovijo okoliščine, ki so pomembne za to, da bi si izvedenec mogel ustvariti mnenje. Kot zmotni in neutemeljeni se tako pokažejo pritožbeni očitki o nestrokovnem, pristranskem, neekonomičnem delu izvedenca, oziroma pridobivanju dokumentacije mimo strank in sodišča. Kot že pojasnjeno, je izvedenec potreboval računovodske (poslovne) podatke zato, da je lahko razmejil dejavnost prevoza od drugih dejavnosti tožnika in pravilno izračunal izgubljeni dobiček, kar je bila njegova naloga v tem postopku.

13.Neutemeljeni so večkrat ponovljeni pritožbeni očitki, o nestrokovni, selektivni, samovoljni percepciji izvedenca, ker v mnenju ni upošteval tožnikovih poslovnih rezultatov za leto 2015, saj je svojo strokovno odločitev prepričljivo pojasnil in temu je povsem utemeljeno sledilo tudi prvostopno sodišče (glej zadnji odstavek 19. točke obrazložitve). Podatki iz leta 2015 namreč niso relevantni, ker niso primerljivi s podatki v 2016 in niso ustrezna podlaga za ocenjevanje bodočih prihodkov oz. dobičkov v letu 2016, ki bi jih tožnik lahko ustvaril ob normalnem teku stvari (168. člen OZ). Sodišče je s pomočjo izvedenskega mnenja ugotavljalo izgubljeni dobiček na podlagi podatkov o preteklem poslovanju tožnika, kar je skladno tudi s sodno prakso Vrhovnega sodišča (II Ips 107/2011 in druge), ki jo izpostavlja pritožnica in je materialno pravo pravilno uporabilo. Upoštevalo je zgolj tiste podatke, ki so za ugotovitev škode zaradi izgubljenega dobička primerni za ugotavljanje normalnega teka stvari in predvidenega tožnikovega poslovanja v prihodnje, če do škodnega dogodka ne bi prišlo (168. člen OZ). Pojasnilo je, da je tožeča stranka v letu 2015 ustvarila 53.224,00 EUR prihodka in 2.248,00 EUR dobička. Povprečni mesečni dobiček v letu 2015 je bil 187,33 EUR. Medtem, ko je v letu 2016 tožeča stranka v času do škodnega dogodka (14.7.2016), ustvarila že 44.258,00 EUR prihodkov in 14.480,74 EUR dobička, imela pa je zagotovljena in dogovorjena naročila za izvajanje prevozov tudi za naprej. Povsem utemeljeno je prvostopno sodišče sledilo izvedenskemu mnenju, da upoštevanje rezultatov skupaj za leto 2015 in 2016 ni primerno, ker so preprosto neprimerljivi. Tožnikova trditvena in dokazna podlaga glede izgubljenega dobička je bila povsem zadostna in konkretizirana. Drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene. Če je izvedenec za pravilen izračun izgubljenega dobička potreboval dodatne podatke, jih je lahko na podlagi že navedenih določil ZPP in sklepa prvostopnega sodišča tudi pridobil. Pritožnici pa je bila v postopku pred sodiščem prve stopnje zagotovljena pravica do izjave, kar vse je prvostopno sodišče tudi ustrezno obrazložilo (v točkah 16. do 19. obrazložitve), kot že pojasnjeno.

14.Pritožnica s ponavljanjem svojih pripomb zoper izvedensko mnenje ne more uspeti, saj se je prvostopno sodišče do njih celovito in pravilno opredelilo v točkah 17. do 19. obrazložitve in k temu ni kaj dodati. Prav tako s povzemanjem ustno podanega mnenja izvedenca na naroku dne 6.12.2024, pritožnica ne more uspeti. Gre za enostransko, lastno pritožbeno oceno, ki ji pritožbeno sodišče ne more slediti. Izvedenec je zgolj odgovarjal na pripombe pritožnice in pojasnjeval svoje mnenje, kar je pravilno obrazložilo in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo tudi prvostopno sodišče2. Nestrinjanje pritožnice z izvedenskim mnenjem zgolj iz razloga, ker ji ni v korist, ne vpliva na strokovnost in pravilnost izvedenskega mnenja in pravilnost ter zakonitost sodbe, ki se nanj opira. Pritožnica na zaslišanju ni imela več vprašanj za izvedenca, saj je izvedenec na vsa vprašanja ter pripombe pritožnice odgovoril. Tako se pokažejo kot neutemeljeni pritožbeni očitki o nerazumnih in arbitrarnih ugotovitvah izvedenca, kakor tudi o potrebnosti angažiranja novega izvedenca.

15.Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki o nepravilnem izračunu izgubljenega dobička, ker stroški dela, amortizacije, ipd., naj ne bi bili upoštevani. Izvedenec je namreč izgubljeni dobiček pravilno izračunal kot razliko med prihodki in stroški (odhodki). Prav tako so neutemeljeni pritožbeni očitki glede zakonskih zamudnih obresti in stroškov postopka, ki so povsem pavšalni in uveljavljeni zgolj za primer nepravilne odločitve o glavni stvari, kar ne pride v upoštev, saj je odločitev prvostopnega sodišča pravilna.

16.Pritožbeno sodišče je opravilo še preizkus izpodbijane sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). V postopku na prvi stopnji po uradni dolžnosti upoštevanih postopkovnih kršitev pritožbeno sodišče ni našlo. Ob ugotovljenih dejstvih, ki so razvidna iz izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo. Skladno z navedenim je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

17.O stroških pritožbenega postopka je sodišče odločalo v skladu s prvim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP. Tožena stranka, ki s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške. Mora pa tožeči stranki povrniti stroške v zvezi s potrebnim odgovorom na pritožbo.

18.Pritožbeno sodišče je tožeči stranki priznalo za odgovor na pritožbo priglašenih 500 točk po tarifi številka 22/1 Odvetniške tarife ter 2 % materialnih stroškov, kar ob vrednosti točke (glej 12., 13. in 14. člen Odvetniške tarife) v višini 0,60 EUR, z 22% DDV, skupaj znaša 373,32 EUR.

19.Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v višini 373,32 EUR, v roku 15 dni od prejema te sodne odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude. Odločitev glede zamudnih obresti temelji na načelnem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006.

-------------------------------

1Glej sklep Okrožnega sodišča v Celju, I Pg 436/2019 z dne 6.1.2023 o imenovanju izvedenca finančne stroke za izračun izgubljenega dobička,

2Glej točke 17. do 19. obrazložitve prvostopne sodbe I Pg 436/2019 z dne 24.12.2024

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 131, 135, 163, 168 Zakon o gospodarskih javnih službah (1993) - ZGJS - člen 56 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 7, 252, 254

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.