Jedro

Fonogram ne izgubi svoje kvalitete, če je vključen v avdiovizualno delo v smislu pravic, če se izkorišča oziroma uporablja posebej, torej če ni več vkorporiran v avdiovizualnem delu.

Sodišče je skupni sporazum kot avtonomni pravni vir dolžno razlagati v skladu z zakonskimi določbami, ki pa obveznosti povrnitve stroškov terenskega preverjanja in obdelave podatkov uporabnikom ne nalagajo.

Tožnik je organizacija za kolektivno upravljanje avtorskih pravic, ki svoja pooblastila izvršuje nepridobitno in kot edino dejavnost. Ker tožnik zaradi zakonsko določene nepridobitnosti njegove izključne dejavnosti ne ustreza definiciji po 6. členu ZPreZP-1, predmetni zakon zanj ne velja.

Toženec je organiziran kot društvo, torej je po sami definiciji nepridobitno združenje.

Na tožniku je trditveno in dokazno breme, da so se na prireditvi (javni priobčitvi) predvajali fonogrami (ne pa npr. avdiovizualna dela). Trditveno in dokazno breme o nekomercialnosti fonograma pa je na tistem, ki je fonogram priobčil javnosti. Ne gre za dokazovanje negativnega dejstva, ampak za dokazovanje lastnosti fonograma.

Izrek

I. Pritožbi tožeče in tožene stranke se zavrneta in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom delni umik tožbe z dne 11. 9. 2015 za plačani znesek 422,10 EUR vzelo na znanje in sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 86501/2014 z dne 26. 6. 2014 v 1. in 3. točki delno razveljavilo za znesek glavnice 301,68 EUR, zakonske zamudne obresti od 422,10 EUR od 24. 5. 2014 do 11. 9. 2015 in izvršilne stroške 69,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 7. 2014 do 11. 9. 2015 in postopek v tem delu ustavilo (I. točka izreka). Razsodilo je, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 86501/2014 z dne 26. 6. 2014 ostane v 1. točki izreka sklepa v veljavi za plačilo 508,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 388,26 EUR od 24. 5. 2014 do plačila, od 120,42 EUR pa od 12. 9. 2015 do plačila (II. točka izreka). Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 86501/2014 z dne 26. 6. 2014 je delno razveljavilo v 3. točki izreka za plačilo 10,00 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 7. 2014 do plačila in v 1. točki izreka za a) plačilo zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo od 590,16 EUR od 11. 1. 2014 do 23. 5. 2014, od 64,71 EUR od 16. 1. 2014 do 23. 5. 2014, od 129,43 EUR od 1. 2. 2014 do 23. 5. 2014, od 218,16 EUR od 1. 3. 2014 do 23. 5. 2014, od 64,71 EUR od 8. 3. 2014 do 23. 5. 2014, od 64,71 EUR od 18. 3. 2014 do 23. 5. 2014, ter od 129,43 EUR od 16. 4. 2014 do 23. 5. 2014, b) plačilo 469,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 429,02 EUR od 24. 5. 2014 dalje, od 40,00 EUR pa od 18. 6. 2014 dalje do plačila in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (III. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje nadaljnje pravdne stroške (IV. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe in stroškovno odločitev se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi tako, da zahtevku ugodi v celoti, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, s stroškovno posledico. Očita, da je napačna obrazložitev, da tožnik ni uspel dokazati, da je toženec prejel pozive k oddaji sporeda predvajanih del s priloženimi računi. Tožnik je vse pozive skupaj z računi pošiljal na poslovni naslov, ki je naveden v uradnih evidencah. Toženec je varovana dela uporabljal neavtorizirano in kršil obveznosti po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP). Tožnik je upravičen do plačila zakonskih zamudnih obresti na znesek nadomestila v višini od dneva zapadlosti vsakega računa dalje do plačila. Glede prireditev „A.“ in „L.“ se ne strinja z zaključkom sodišča, da je bil terenski zastopnik malomaren in da ni mogoče ugotoviti, kdaj so se uporabljali fonogrami. Poudarja izpoved priče B. B. Iz posnetkov izhaja, da so bili posneti v hali X. Glede prireditve „T.“ graja, da ne držijo navedbe sodišča, da tožnik ne upravlja pravic na glasbenih posnetkih, če so ti vključeni v avdiogram. Posnetki, ki so vključeni v avdiovizualno delo, so prav tako lahko fonogrami. Nadomestila tožniku ni treba plačevati le tedaj, ko so bile pravice z izvornimi imetniki sorodnih pravic na avdiovizualnih delih urejene, kar pa ne velja v konkretnem primeru. Sklicuje se na določbo 2.b člena WPPT, predvsem na opombo št. 2. Glede zavrnitve stroškov preverjanja in pozivanja za prireditev „D.“ se sklicuje na sedmi odstavek 157. člena ZASP, da so sodišča vezana na veljavni skupni sporazum. Iz same določbe ne izhaja, da naj bi se razlagala na način, da je sodišče vezano samo na tarifo določeno v Skupnem sporazumu in ne na določbe Sporazuma. ZASP izključuje pristojnost rednih sodišč za odločanje o primernosti tarife oziroma o drugem spornem vprašanju v zvezi s Skupnim sporazumom. Sodišče je razsojalo v zadevi izven svoje pristojnosti in storilo bistveno kršitev pravil pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 13. členom ZPP. Napačna je odločitev glede zavrnitve zahtevka tožnika za plačilo stroškov izterjave v višini 40,00 EUR po Zakonu o preprečevanju zamud pri plačilih (v nadaljevanju ZPreZP-1). Tožnik je izstavil račun v skladu z določbami Skupnega sporazuma, torej v skladu s sklenjeno pogodbo, ki zavezuje. V posledici nepravilne odločitve je zmotna tudi odločitev o stroških postopka.

3. Zoper ugodilni del sodbe glede zneska v višini 388,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.9.2015 do plačila in zoper odločitev o stroških se pravočasno pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov in sodišču druge stopnje predlaga, da sodbo spremeni tako, da odloči, da se predmetni sklep o izvršbi razveljavi v 1. točki izreka še za plačilo zneska 388,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 9. 2015 dalje do plačila, podrejeno pa, da sodbo v delu II. točke izreka glede navedenega zneska in zakonskih zamudnih obresti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, s stroškovno posledico. Glede prireditve „U.“ navaja, da tožnik ni predložil nobenih dokazov, da so se na prireditvi javnosti priobčevali komercialno izdani fonogrami. V prilogah ni zapisnika o kontroli prireditev, niti vstopnice s te prireditve, na zgoščenki se posnetek te prireditve ne nahaja. Poziv k oddaji sporeda in račun, za katerega ni izkazano, da ju je toženka prejela, navedenega ne izkazujeta (kršitev 8., 212. ter 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Nasprotno je toženec z zaslišanjem zakonitega zastopnika A. A. dokazal, da se je na prireditvi izvajala le glasba v živo. Glede prireditve „Z.3“ je tožnik predložil zgolj zapisnik prireditve, ki ga je predložil B. B. Sodišče je zapisnike ocenilo kot neverodostojne, izpovedbo B. B. pa za neprepričljivo. Na zgoščenki v spisu ni nobenega posnetka s prireditve 111. Vstopnica ne izkazuje javne priobčitve fonogramov, o tem ni dokazov. Sodišče ni moglo vpogledati in videti, da so se predvajale klasične gramofonske plošče. Toženec je z zaslišanjem C. C. in A. A. uspel dokazati, da so se na prireditvah predvajali neizdani posnetki glasbe in avdiovizualna dela. Sodišče je kršilo 8. člen ZPP, sodbe ni mogoče preizkusiti. Glede prireditev „Z.2“ in „Z.3“ navaja, da se sodišče sklicuje na posnetke, ki jih stranki nista neposredno spremljali, saj jih je sodišče vpogledalo izven glavne obravnave. Sodišče ni natančno pojasnilo, iz katerega posnetka izhaja posamezno ugotovljeno dejstvo, sodba se ne da preizkusiti. B. B., ki je naredil zapisnike, je sam izpovedal, da je možno, da je datoteke s posnetki pomešal. Našteva številke fotografij in navaja, da na njih ni videti gramofonskih plošč, gramofona ali DJ-a, je pa vidno projekcijsko platno, na katerem se predvajajo avidovizualna dela. Razvidno je, da so se na prireditvah „Z.“ prek računalnika in gramofona s pomočjo programa S. in prazne vinilne plošče dejansko predvajali neizdani posnetki glasbe in avdiovizualnih del. Posebej poudarja, da je na posnetku št. 11874(1) res prikazan DJ, ki upravlja z gramofonom, vendar ne predvaja gramofonskih plošč, kot to zmotno ugotavlja sodišče, ampak prek gramofona iz posnetkov na računalniku predvaja avdiovizualno delo, v katerem je vključen tudi zvok. To potrjujeta izpovedbi C. C. in A. A. Zmotno je stališča tožnika, da naj bi bil vsak posnetek glasbe, ki je priobčen javnosti, komercialni fonogram. Glede prireditve „Y.“ navaja, da je ugotovitev o tem, da je prireditev organiziral toženec, zmotna. Iz vstopnice ni razvidno, za katero prireditev je bila izdana, ni datuma, objava prireditve v napovedniku in objava napovedi dogodka na spletni strani pa ne dokazujejo, da je bil toženec organizator, oziroma da je javno priobčil fonograme. Toženec je z zaslišanjem zakonitega zastopnika A. A. dokazal, da v medijih objavljajo vse dogodke, ki se odvijajo v hali X, tudi tiste, ki jih ne organizira toženec. Iz izjave Č. Č., ki je sodišče ni ocenilo kot neverodostojne, izhaja, da je organizator prireditve on. Posnetki s prireditve ne dokazujejo, da je prišlo do javne priobčitve komercialno izdanih fonogramov založb S., H., D., R. in J. Te založbe so prenehale z delovanjem že v 90-ih letih prejšnjega tisočletja, kar pomeni, da so založbe komercialne fonograme izdajale predvsem v obliki klasičnih gramofonskih plošč in analognih kaset, ki pa jih na posnetkih ni videti. Sodišče se sklicuje na posnetek prireditve, pri čemer ne navede, kateri posnetek konkretno je vpogledalo, sodbe se v tem delu ne da preizkusiti. Glede prireditve „U.“ se ne strinja z zaključkom, da ni uspel dokazati, da ni priobčeval komercialno izdanih fonogramov. Sodišče je pojasnilo, da ugotovitve in posnetki B. B. niso zanesljivi. Na fotografiji in videoposnetku je razvidno, da DJ v živo meša in manipulira posnetke zvokov shranjenih v računalniku, kar potrjuje resničnost izpovedbe C. C. S tem, da je sodišče navedlo, da bi moral toženec predložiti enega DJ-setov, je na toženca neupravičeno prevalilo dokazno breme glede javne priobčitve komercialno izdanih fonogramov. C. C. ni nikjer izpovedal, da se neizdane datoteke izmenjuje z uporabo „peer-to-peer“ sistema. Zaradi delno nepravilne odločitve sodišča je nepravilna tudi odločitev o stroških.

4. Pritožba tožnika je bila vročena tožencu, ki nanjo ni podal odgovora. Pritožba toženca je bila vročena tožniku, ki je nanjo odgovoril in predlagal zavrnitev pritožbe.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi tožnika Prireditev „A.“ in „L.“

6. Glede navedenih prireditev je sodišče prve stopnje ugotovilo, da iz v dokaz priložene zgoščenke izhaja (predvsem) nastop dveh glasbenih skupin. Iz treh posnetkov je sicer razvidno predvajanje fonogramov, vendar višje sodišče sprejema obrazložitev, da iz posnetkov ni mogoče ugotoviti, ali so se ti posnetki v hali X predvajali pred in po predmetnih prireditvah, ali pa gre morebiti za posnetek starejšega datuma.

7. Pritožnik (izčrpno) graja samo, da iz posnetkov izhaja, da so bili posneti v hali X, ne uspe pa prepričljivo utemeljiti, da gre za posnetke, posnete pred in po opisanih prireditvah, kar je bistveno. Sicer, v odgovor pritožbenim navedbam, višje sodišče celostni presoji okoliščin glede predmetnih prireditev pritrjuje in se strinja z zaključkom, da ni mogoče s stopnjo prepričanja zaključiti, da so se na prireditvah predvajali fonogrami, kar gre v škodo tožniku, ki v tem delu nosi dokazno breme.

Prireditev „T.“

8. Drugi odstavek 128. člena ZASP določa, da fonogram pomeni posnetek zvokov neke izvedbe ali drugih zvokov, razen če gre za posnetek, ki je vključen v avdiovizualno delo.

9. Glede navedene prireditve je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je iz posnetkov razvidno, da se je filmska glasba predvajala z gibljivimi slikami, torej v okviru avdiovizualnega dela (103. člen ZASP).

10. Višje sodišče ne sprejema pritožnikovega stališča glede „dogovorjene izjave“(1) v zvezi z 2(b) členom Pogodbe Svetovne organizacije za intelektualno lastnino(2) o izvedbah in fonogramih (WPPT(3)), na kateri tožnik gradi svojo tezo, da se zahteva plačilo nadomestila za predmetno predvajanje. Republika Slovenija je ratificirala Pogodbo Svetovne organizacije za intelektualno lastnino o izvedbah in fonogramih, sprejeto v Ženevi 20. decembra 1996. V skladu z 8. členom Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) morajo biti zakoni v skladu z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Slovenijo, ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe se uporabljajo neposredno. Slovenija je z Zakonom o ratifikaciji pogodbe Svetovne organizacije za intelektualno lastnino o izvedbah in fonogramih (MSOILIF)(4) mednarodno pogodbo ratificirala. Iz Poročevalca Državnega zbora št. 47/2000 z dne 10. 7. 2000 o Predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP-?), iz komentarja k 12. členu novele (str. 26), ki je spremenil besedilo dotedanjega 128. člena ZASP, izhaja, da je člen prinesel nove definicije s področja fonogramske industrije in z njo povezanimi sorodnimi pravicami, ki so v celoti povzete po Pogodbi WIPO o izvedbah in fonogramih, ki jo je Slovenija že ratificirala.

11. Iz drugega odstavka 128. člena ZASP izhaja jasen zaključek, da posnetek, vključen v avdiovizalno delo, ni fonogram. Predmetna dogovorjena izjava ni vključena v Zakon o ratifikaciji. Izključno v odgovor pritožbenim navedbam pa višje sodišče odgovarja, da gre tudi sicer za razlago, s katero, po mnenju sodišča druge stopnje, sprejeta odločitev ni neskladna. Razumeti je, da fonogram ne izgubi svoje kvalitete, če je vključen v avdiovizualno delo v smislu pravic, če se izkorišča oziroma uporablja posebej, torej če ni več vkorporiran v avdiovizualnem delu.(5)

12. Upoštevajoč ugotovljene okoliščine konkretnega primera, ki tudi pritožbeno, glede ugotovitve samega dejanskega stanja, niso sporne, je pravilen zaključek, da gre konkretno za avdiovizualno delo in da tožnik ni tisti, ki „varuje priobčitev“.

Tek zakonskih zamudnih obresti

13. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da zakonske zamudne obresti od vtoževanih nadomestil tečejo od 24. 5. 2014 dalje. Oprlo se je na dopis toženca, iz katerega je razvidno, da je bil toženec najkasneje tega dne seznanjen z obveznostjo plačila. Višje sodišče se strinja, da tožnik ni uspel dokazati, da je toženec prejel pozive k oddaji sporeda predvajanih del s priloženimi računi, saj za to ni predložil nobenega relevantega dokaza in da bi z zaslišanjem zaposlenih, kako poteka vročanje pozivov uporabnikom dokazal samo, da je pozive poslal, ne pa tudi, da jih je toženec dejansko prejel. Stroški preverjanja in pozivanja

14. Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi o tem, da tožnik ni upravičen do povrnitve stroškov preverjanja na prireditvi „D.“, oprlo na sodno prakso, in sicer sodbi VSL V Cpg 1831/2014 in II Cp 1780/2015. 15. Skupni sporazum za določitev višine nadomestil za javno priobčitev fonogramov na prireditvah razvedrilne narave, na katerih javna priobčitev fonogramov ni ključnega pomena (iz leta 2012), v drugem odstavku 4. in v prvem odstavku 11. člena določa, da če organizator prireditve ni predhodno prijavil Zavodu IPF v skladu z določbami tega sporazuma, mora dodatno plačati (tudi) stroške terenskega preverjanja in obdelave podatkov.

16. Drži, kar izpostavlja pritožba, da sedmi odstavek 157. člena ZASP določa, da so sodišča vezana na veljavni skupni sporazum. Vendar pa ZASP v četrtem odstavku 157. člena določa, kaj (najmanj) določa skupni sporazum, med naštevanji pa ni „določitve dodatnega plačila stroškov terenskega preverjanja in obdelave podatkov“. Res je, da zakon v tem delu polje naštevanja pušča odprto, vendar pa določanje vsebine skupnega sporazuma ne sme preseči zakonskih okvirjev. Zaključiti je, da so v predmetnem Skupnem sporazumu določene obveznosti, za katere ni zakonske podlage v ZASP. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je odločilo, da ne bo uporabilo določb(e) skupnega sporazuma, je zato pravilna.

17. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče s tem, ko je odločilo „o drugem spornem vprašanju v zvezi s Skupnim sporazumom“, sodilo v zadevi izven svoje pristojnosti. Sodišče je skupni sporazum kot avtonomni pravni vir dolžno razlagati v skladu z zakonskimi določbami,(6) ki pa obveznosti povrnitve stroškov terenskega preverjanja in obdelave podatkov uporabnikom ne nalagajo.

Plačilo stroškov izterjave po ZpreZP-1

18. Prvo sodišče je odločilo, da tožnik ni upravičen do nadomestila stroškov izterjave po 14. členu ZPreZP-1, ker se v skladu s 3. členom ZPreZP-1 uporablja samo v primeru sklenjene pogodbe, konkretno pa se je obligacijsko razmerje vzpostavilo na podlagi zakona.

19. Pritožnikov očitek je, da je bil račun tožencu izstavljen v skladu s Skupnim sporazumom, torej na pogodbeni podlagi.

20. Prvi odstavek 3. člena ZPreZP-1 določa, da se ZPreZP-1 uporablja za pogodbe, ki so sklenjene med gospodarskimi subjekti ali med gospodarskimi subjekti in javnimi organi (kadar mora ena stranka dobaviti blago ali opraviti storitev, druga stranka pa izpolniti denarno obveznost), pri čemer v skladu 6. člena ZPreZP-1 definira gospodarske subjekte in javne organe po tem zakonu.

21. Tožnik je organizacija za kolektivno upravljanje avtorskih pravic, ki svoja pooblastila izvršuje nepridobitno in kot edino dejavnost (prvi odstavek 146. člena ZASP). Ker tožnik zaradi zakonsko določene nepridobitnosti njegove izključne dejavnosti ne ustreza definiciji po 6. členu ZPreZP-1, predmetni zakon zanj ne velja, zato ni upravičen do plačila iz tega naslova že iz tega razloga (primerjaj VSL sodba V Cpg 535/2015).

22. Tudi toženec ne ustreza definiciji 6. člena ZPreZP-1. Toženec je organiziran kot društvo, torej je po sami definiciji, v skladu s 1. členom Zakona o društvih, nepridobitno združenje (primerjaj sodbo VSL I Cp 3074/2015).

23. Ker ZPreZP-1 že v samem izhodišču ne pride v poštev, je zavrnitev zahtevka pravilna, dodatno opredeljevanje do pritožbenih navedb v tem okviru pa nepotrebno.

O pritožbi toženca Prireditve „Z.1“, „Z.2“

24. Toženec se je glede navedenih prireditev branil predvsem z navedbami (list. št. 66), da je na prireditvah z naslovom „Z.“ predvajal avdiovizualna dela, v katera so vključeni tudi posnetki zvokov, da je šlo za večere, na katerih se predstavljajo domači ali tuji glasbeni in vizualni selektorji s področja „digging in diy“ („naredi si sam“) scene, ki vrtijo video ali druge posnetke neizdane, nezaložene in neraziskane glasbe, ter da je iz posnetkov in fotografij razvidno, da se na platno v dvorani predvajajo avdiovizualna dela z zvokom, ki jih usmerja oziroma sproti obdeluje glasbeni ali vizualni skrbnik.

25. Sodišče prve stopnje je, na podlagi posnetkov na tožnikovi zgoščenki, ugotovilo, da so se na prireditvah z naslovom „Z.“ predvajale klasične gramofonske plošče funka, DJ-i so jih imeli postavljene poleg gramofona, zraven se je na steni vrtela video projekcija. Šlo je za dve neodvisni predvajanji hkrati, in sicer gramofonskih plošč in video projekcije, ustvarjene z računalniških programom, in ne za predvajanje avdiovizualnih del z vključenim zvokom. Sodišče prve stopnje je poudarilo še, da je bila glasba posneta na gramofonskih ploščah, ki se jih je, v nasprotju z novejšimi nosilci zvoka, proizvajalo z namenom prodaje.

26. Sodišče prve stopnje ni sprejelo stališča, da bi bil vsak fonogram, ki je priobčen javnosti, komercialni (prvi odstavek 130. člena ZASP), kar smiselno očita pritožba. Povsem pravilno je v uvodni (24. točki obrazložitve) pojasnilo, da je v skladu z 212. členom ZPP na tožniku trditveno in dokazno breme, da so se na prireditvi (javni priobčitvi) predvajali fonogrami (ne pa npr. avdiovizualna dela). Trditveno in dokazno breme o nekomercialnosti fonograma pa je na tistem, ki je fonogram priobčil javnosti. Pravilno je prvo sodišče poudarilo tudi, da ne gre za dokazovanje negativnega dejstva, ampak za dokazovanje lastnosti fonograma.

27. Toženec glede prireditev „R.“ in „H.“ izčrpno podaja lastno dokazno oceno fotografij in videoposnetkov in vztraja, da so se predvajala zgolj avdiovizualna dela. Pritožnik mestoma poudarja, da iz posameznih slik ni razviden gramofon, nato prizna, da je nekje gramofon razviden, da pa niso razvidne gramofonske plošče. Odgovoriti je, da iz posnetkov in fotografij izhaja pravilnost s strani sodišča prve stopnje ugotovljenih dejstev (npr. iz posnetka prireditve 11874(1)). Posplošene izpovedbe prič, na katere se sklicuje pritožba, niso odločilne.

28. Pritožnik sam poudarja, da sta stranki podali soglasje, da sodišče posnetke iz prireditev vpogleda izven glavne obravnave. Nadalje sodišču očita, da ni natančno pojasnilo, iz katerega posnetka izhaja posamezno ugotovljeno dejstvo. S tem utemeljuje bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, česar višje sodišče ne sprejema, saj se sodbo da preizkusiti v povezavi s pritožbenimi očitki, sodba pa tudi vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih. Da bi sodišče storilo kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, pritožba ne konkretizira (sklicuje se zgolj na zakonski člen), smiselno pa (kot že obrazloženo, neutemeljeno) graja dokazno oceno.

„Z.3“

29. Sodišče druge stopnje ne sprejema pritožbenih očitkov, da „je sodišče spregledalo, da tožnik glede predmetne prireditve ni predložil nobenih posnetkov ali fotografij“, oziroma da sodišče „ni pravilno uporabilo določbe 8. člena ZPP“. Sodišče prve stopnje je (pravilno) izhajalo iz trditvene podlage. Tožnik je glede predmetne prireditve podal ustrezne trditve, toženec pa je celoten sklop prireditev „Zeleno sonce“ v svojih navedbah obravnaval enotno (list. št. 66, že povzeta v 24. točki te obrazložitve). V postopku pred sodiščem prve stopnje (torej pravočasno) ni grajal, da tožnik (z njegove strani zatrjevanega) dokaza za predmetno prireditev ni predložil. 30. Da je prišlo do javne priobčitve v sklopu prireditev „Z.“, toženec ni prerekal, ugotovljeno pa je bilo, da so se na prireditvah „Z.“ predvajale klasične gramofonske plošče funka (in ne avdiovizualna dela). Ne samo, da je toženec v okviru svojih navedb sklopa prireditev „Z.“ obravnaval enotno, tudi priče, na katere se sklicuje pritožnik, niso izpovedovale o vsaki prireditvi posebej, ampak zgolj o sklopu „Z.“ kot celoti, zato pritožnik tudi v tem oziru ne more biti uspešen.

Prireditev „U.“

31. Tožnik je glede predmetne prireditve navajal, da je prišlo do javne priobčitve varovanih del (fonogramov), toženec pa je glede predmetne prireditve navajal (tretji odstavek na list. št. 67), da ne tej prireditvi „ni javno priobčil fonogramov, izdanih za komercialne namene, kar izhaja iz dokaznega gradiva tožnika“, in da „dejstvo, da se na navedenih prireditvah ni javno priobčilo fonogramov, izdanih za komercialne namene, toženec dokazuje tudi z zaslišanjem zakonitega zastopnika toženca A. A.“.

32. Toženec tožnikovih trditev, da je prišlo do javne priobčitve fonogramov, ki jih „varuje“ tožnik, ni prerekal. Navajal je zgolj, da so bili predvajani fonogrami nekomercialni, glede česar pa višje sodišče pritrjuje pravilnemu zaključku sodišča prve stopnje, da bi moral toženec najprej navesti, katere fonograme je predvajal, da bi bilo sploh mogoče preverjati, ali so bili ti nekomercialni.

33. Pritožbene navedbe, da tožnik ni predložil nobenega dokaza o tem, da naj bi toženka javnosti priobčila komercialno izdane fonograme, toženec prvič, torej prepozno, uveljavlja v pritožbi, prihaja pa tudi v nasprotje svojim lastnim ravnanjem, saj se je na dokazno gradivo tožnika, za katerega v pritožbi graja, da ne obstaja, sam skliceval. Očitki, da je bilo sodišče prve stopnje neskrbno, niso na mestu. Dejstva, ki so na strani tožnika, torej, da je prišlo do javne priobčitve fonogramov, so na ravni trditev ostala neprerekana, glede nespornih dejstev pa sodišče ne vodi dokazovanja.

34. Pritožnik očita, da je z zaslišanjem zastopnika A. A. dokazal, da se je na prireditvi predvajala samo glasba v živo. Res je, da je zakoniti zastopnik tožnika izpovedal, da je na predmetni prireditvi producent D. D. izvajal svojo glasbo v živo (list št. 99). Vendar je dodatno pojasnil, da gre za live act, tako kot U., pri izpovedbi o U. (list. št. 99) pa je pojasnil, da če imaš rock band, je jasno, da igraš kitaro, bobne, v elektronski glasbi pa producent ustvarja glasbo z računalnikom, gre za živo izvedbo elektronske glasbe, podobno kot pri rock koncertu. Navedena izpovedba torej potrjuje predvajanje posnetkov prek računalnika, obrazložitev prvega sodišča, da bi moral toženec najprej navesti, katere fonograme je predvajal, da bi bilo sploh mogoče preverjati, ali so bili ti nekomercialni, pa se tudi v tem oziru izkaže za pravilno.

Prireditev „Y.“

35. Višje sodišče sprejema oceno prvega sodišča (27. točka obrazložitve), da je tožnik uspel dokazati, da je bil toženec organizator prireditve. Tehtno je izpostavilo, da je na vstopnici iz prireditve napisano toženčevo ime, javno je tudi objavil novico o prireditvi na spletni strani ..., v dokazno oceno pa je vpeta tudi izjava Č. Č. Ugotovljena odločilna dejstva temeljijo na preverljivih listinskih dokazih, zato tudi pritožbeno izpostavljene izpovedi priče A. A. niso odločilne, ob tem, da je priča sama nedoločno izpovedala o „pomoči pri teh stvareh“ (list. št. 96).

36. Prvo sodišče je obrazložilo, da je iz reklamnega obvestila razvidno, da se bodo na prireditvi predvajali fonogrami založb S., H., D., R. in J., torej komercialni fonogrami, kar višje sodišče prejema. Pritožbeno sklicevanje na fotografije s prireditve, oziroma na zgoščenko ter sklicevanje na izjavo DJ-a, da je predvajal neizdane in neznane posnetke glasbe (pri čemer DJ ni uspel navesti, katere), ter sklicevanje na nezanesljivost zapisnikov, višjemu sodišču ne porajajo dvoma o pravilnosti ugotovitve sodišča prve stopnje, da so se na prireditvi javno priobčili fonogrami, izdani za komercialne namene.

37. Tudi v zvezi s predmetno prireditvijo ni utemeljen pritožbeni očitek, da se sodbe ne da preizkusiti, ker „sodišče ni navedlo, kateri posnetek konkretno je vpogledalo“. Sodba je tudi v tem delu dejansko preverljiva in vsebuje razloge o odločilnih dejstvih. Kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je nekonkretizirana in ne terja dodatne obravnave.

Prireditev „U.“

38. Toženec je navajal, da se je na predmetni prireditvi s pomočjo računalniškega programa „S.“ v živo izvajala elektronska glasba. Sodišče prve stopnje je upoštevalo izpovedbo priče C. C., da izvajanje elektronske glasbe v živo poteka tako, da DJ-i na predpripravljene matrice priklapljajo, odklapljajo zvoke in z njimi manipulirajo na različne načine, DJ-i pri tem tudi ustvarjajo nove zvoke in z njimi manipulirajo na različne načine. Računalniški program S. omogoča, da se plošča, na kateri ni zvokov, poveže z računalnikom in nato predvaja, kar je na računalniku.

39. Sodišče druge stopnje se strinja, da je bistveno, kakšni posnetki so shranjeni na računalniku, povezanem s prazno gramofonsko ploščo programa S., saj gre lahko za posnetke izdanih komercialnih fonogramov, ali pa gre za fonograme, ki tej definiciji ne ustrezajo. Pritrditi je, da bi moral toženec, da bi dokazal svoje trditve, da so bili na DJ-evem računalniku shranjeni samo posnetki zvokov, melodij, neizdane glasbe oziroma predposnetih ritmičnih vzorcev, ne pa tudi komercialni fonogrami, predložiti „DJ-set“. Prvo sodišče je tehtno vzelo v obzir tudi, da na zaslišanju nobena izmed zaslišanih prič ni določneje opredelila niti enega primera nekomercialnega fonograma, ki naj bi se predvajal na tovrstnih prireditvah.

40. Neutemeljeno pritožba očita, da je sodišče z zahtevo po predložitvi računalniškega seta nanjo neupravičeno prevalilo dokazno breme, saj je ob tem, da je ugotovljeno, da so se na prireditvi prek računalniškega programa priobčevali fonogrami, na tožencu trditveno in dokazno breme o njihovi nekomercialnosti, oziroma, da fonogram nima vseh zahtevanih lastnosti, ki bi ga opredelile kot fonogram, izdan za komercialne namene. Na pritožbeni očitek, da DJ-i po prireditvi odnesejo svoje računalnike in opremo, pa je odgovoriti, da je na tožencu, da učinkovito zaščiti svoj pravni položaj in od DJ-ev takoj po prireditvi terja npr. izpisek seznama predvajanih vsebin, da vodi evidenco predvajanih vsebin, oziroma da na drug (dokazno) ustrezen način zaščiti svoj pravni položaj v primeru priobčevanja nekomercialnih fonogramov.

41. Sodišče prve stopnje ni zapisalo, da je C. C. izpovedal, da izmenjava neizdanih datotek prek računalnika poteka z uporabo „peer-to-peer“ sistemov, ampak je zapisalo, da je splošno znano dejstvo, da tovrstna izmenjava poteka z uporabo „peer-to peer“ sistemov,(7) v okviru katerih se posnetki dajejo na voljo ostalim uporabnikom teh sistemov na svetu. Pritožbeni očitki, ki s tem v zvezi očitajo kršitev razpravnega načela, so neutemeljeni.

Stroški postopka pred sodiščem prve stopnje

42. Pritožnika pravilnost stroškovne odločitve (neutemeljeno) izpodbijata zgolj z navedbami, da odločitev sodišča ni pravilna. Sicer stroškovne odločitve konkretizirano ne izpodbijata, zato dodatna obravnava pred sodiščem druge stopnje ni potrebna.

Odločitev sodišča druge stopnje

43. Sodišče druge stopnje ni zasledilo ne očitanih in tudi ne kakšne od kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbi tožnika in toženca zavrnilo kot neutemeljeni in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

44. Tožnik in toženec s pritožbo nista uspela, zato sama krijeta vsak svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

45. Tožnikov odgovor na pritožbo ni pripomogel k odločitvi sodišča druge stopnje, zato ta ni bil potreben in tožnik sam krije stroške, ki so mu nastali z njegovo vložitvijo (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Prevod angleškega termina „agreed statement“ s pomočjo Evrokorpusa, zbirke vzporednih korpusov prevodov [http://www.evroterm.gov.si/evrokorpus/].

Opredelitev pojma v členu 2(b): "fonogram" pomeni posnetek zvokov izvedbe ali drugih zvokov oziroma njihovih nadomestkov, razen če je v obliki posnetka, ki je vključen v kinematografskem ali drugem avdiovizualnem delu.

Dogovorjena izjava v zvezi s členom 2(b): Dogovorjeno je, da opredelitev pojma fonogram v členu 2(b) ne pomeni, da na pravice na fonogramu na kakršen koli način vpliva vključenost v kinematografskem ali drugem avdiovizualnem delu. [http://eur-lex.europa.eu/legal-content/EN-SL/ALL/?uri=CELEX:22000A0411(02)].

Op. št. (2): „WIPO“.

Op. št. (3): „Wipo Performances and Phonograms Treaty“.

Op. št. (4): Uradni list RS, št. 84/1999. Op. št. (5): Primerjaj Jörg Reinbothe, Silke von Lewinski: The Wipo treaties on copyright, A Commentary on the WCT, the WPPT, and the BTAP, Second edition, Oxford University press, Oxford, 2015, stran 271 – 274 (zlasti 8.2.44).

Op. št. (6): Smiselno primerjaj Špelca Mežnar: Višina nadomestila za uporabo del iz repertoarja Zavoda IPF v sodni praksi, Pravna praksa, št. 22/2015, str. 9 – 11. Op. št. (7): Več o „peer-to-peer“ networku, kar bi, ob uporabi večjezične terminološke zbirke Evroterm, lahko prevedli kot „vsak z vsakim“ mreži v Jörg Reinbothe, Silke von Lewinski: The Wipo treaties on copyright, A Commentary on the WCT, the WPPT, and the BTAP, Second edition, Oxford University press, Oxford, 2015, stran 384 (8.14.28).