Jedro

Organ za brezplačno pravno pomoč je odločil v skrajšanem ugotovitvenem postopku, ne da bi pred izdajo odločbe stranki omogočil, da se o njegovih dejanskih zaključkih, ki so bili podlaga za sprejeto odločitev izjavi. Kadar gre za primer, ko je bil postopek uveden na zahtevo stranke, dejansko stanje, ugotovljeno s strani organa, pa se ne sklada z dejanskim stanjem, ki ga je navedla stranka, temveč je takšno, da ni mogoče ugoditi zahtevku stranke, ni mogoče odločati v skrajšanem ugotovitvenem postopku v skladu s 144. členom ZUP, ker je treba zaradi zavarovanja njenih pravic ali koristi stranko zaslišati, oziroma ji dati možnost, da se stranka o novo ugotovljenem dejstvu, ki je drugačno od tistega, ki ga je navajala stranka, izjavi. Zato bi moral organ za brezplačno pravno pomoč pred izdajo izpodbijane odločbe tožečo stranko z ugotovljenim dejanskim stanjem, ki se nanaša na zavrnitev njene vloge (okoliščine, ki po mnenju organa ne opravičujejo dodelitve brezplačne pravne pomoči), seznaniti in ji dati možnost, da se o tem izjavi. To izhaja tudi iz sedaj že ustaljene upravnosodne prakse.

Za zavrnitev prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči na podlagi prvega odstavka 24. člena ZBPP mora biti očitno, da je zadeva nerazumna, očitno pa pomeni, da je spoznano na prvi pogled. Ob tem je treba upoštevati tudi pravico do vložitve pravnega sredstva, za katero je potrebna pravna pomoč strokovnjaka, saj gre na ta način za uresničevanje pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave in enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, četudi se zdi, da vlagatelj s pravnim sredstvom ne bo uspel.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Izpodbijana odločba Okrožnega sodišča v Ljubljani, št. Bpp 1560/2021 z dne 31. 5. 2021 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 347,70 EUR stroškov postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Organ za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Ljubljani (v nadaljevanju Organ za BPP) zavrnil prošnjo tožnice za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP), in sicer za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti v priporni zadevi Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. II Ks 68850/2020 z dne 4. 5. 2021 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Celju, opr. št. I Kp 68850/2020 z dne 19. 5. 2021. 2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da vsebinski pogoj za dodelitev BPP ni izpolnjen, saj je po oceni Organa za BPP prošnja prosilke očitno nerazumna oz. brez verjetnih izgledov za uspeh, zaradi česar ni izpolnjen 24. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Prosilka namreč v prošnji za BPP ponovno navaja iste razloge, kot jih je navajala v postopku pritožbe zoper priporni sklep, in ki jih je sodišče druge stopnje kot neutemeljene zavrnilo. Prosilka tako ni izkazala razlogov za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, to je dejstev oz. okoliščin, iz katerih bi izhajali verjetni izgledi za uspeh postopka po 24. členu ZBPP v zvezi s 420. členom Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), tako da bi bilo razumno vlagati zahtevo za varstvo zakonitosti in bi bila izkazana potreba za zastopanje oz. oprostitev plačila stroškov postopka pred sodiščem. Dodaja še, da bi drugačno stališče pomenilo, da bi moral pristojni organ za BPP tudi ob vsebinsko praznih prošnjah za BPP samostojno in proaktivno raziskovati dejansko stanje onkraj navedb prosilcev in namesto njih iskati oz. razvijati morebitne dejanske in pravne argumente v korist prosilcev.

3. Zoper izpodbijano odločbo je tožnica vložila tožbo v tem upravnem sporu, v katerem predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo spremeni in odloči, da se njeni prošnji za BPP v celoti ugodi, in se ji BPP dodeli za pravno svetovanje in zastopanje ter oprostitev stroškov za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, toženi stranki pa naloži plačati stroške postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V tožbi navaja, da gre v zadevi opr. št. II Ks 68850/2020 za priporno kazensko zadevo, v kateri je, glede na odreditev pripora in na zagroženo kazen, obramba odvetnika obvezna. Razlogi, ki utemeljujejo odpravo pripora in vložitev izrednega pravnega sredstva so naslednji: da je sodišče spregledalo, da obdolženki z oškodovanci nimata stika že več kot leto dni, da so nekateri od oškodovancev že mrtvi, drugi oškodovanci pa so ostali brez vsega denarja, tako ne more niti teoretično od njih prejemati denarja oz. jih oškodovati, prav tako ponovitvena nevarnost ne obstoji, ker tožnica z oškodovanci nima stika že leto dni, nima telefona, ne računalnika pri sebi, da do danes ni bilo nobenega poskusa vplivati na oškodovance oz. na ponovitev dejanja, da oškodovanci poznajo obdolženki in jima ne bi zaupali več denarja, in da se da ponovitveno nevarnost enako učinkovito preprečiti s hišnim priporom, ki je bil uspešen pri soobdolženki.

4. Nadalje tožnica še navaja, da ker ji v zaprošeni zadevi ni bil odobren BPP, ji bo s tem onemogočen dostop do sodnega varstva, kar je z ustavo zagotovljena pravica oz. bo morala stroške tega v celoti nositi tožnica sama, kar pa ne zmore, saj je brez dohodka. Tožnica je s tem očitno diskriminirana, s čimer ji je kršena pravica do enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) v zvezi s 1. členom ZBPP. Izpodbijana odločba pa je tudi neobrazložena in se je ne da preizkusiti, saj je sodišče povsem pavšalno navedlo, da je tožnica sicer brez premoženja, da pa bi lahko svoje podjetje prodala in tako prišla do denarja. To ne drži, saj ima njeno podjetje negativni kapital, vredno je nič in ga tožnica tudi ne more prodati. Tožena stranka je torej neutemeljeno zavrnila BPP v delu, ki se nanaša na pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem z vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti.

5. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču posredovala upravni spis.

6. Tožba je utemeljena.

7. Pri odločanju o prošnji za dodelitev redne brezplačne pravne pomoči se ugotavljajo materialni položaj prosilca in drugi pogoji, določeni s tem zakonom (tretji odstavek 11. člena ZBPP). Dodatni pogoj je določen v 24. členu ZBPP. Slednji v prvem odstavku določa, da se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati, in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj, oziroma da je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Pri tem se v skladu s tretjim odstavkom 24. člena ZBPP šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih sredstev, tudi če bi ji njen materialni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

8. V skladu z drugim odstavkom 34. člena ZBPP v postopku odločanja o vprašanjih brezplačne pravne pomoči, v primeru kadar ZBPP ne določa drugače, pristojni organ za BPP postopa po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek, to pa je Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Kolikor torej ZBPP določenih vprašanj ne ureja, je treba v postopku dodeljevanja BPP uporabiti določila ZUP.

9. Iz upravnega spisa izhaja, da je tožena stranka izpodbijano odločbo izdala po tem, ko je tožnica vložila vlogo za dodelitev BPP, v kateri je med rubriko „III. Podatki o zadevi“ pod „Pravna zadeva:“ navedla, da prosi za BPP za zahtevo za varstvo zakonitosti zoper priporni sklep, prav tako je navedla, da prosi za redno BPP, pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem tretje stopnje in vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Po vložitvi prošnje za BPP je organ za BPP ugotovil, da se razlogi za ZVZ nahajajo v spisu št. Bpp 1559/2021 (uradni zaznamek z dne 31. 5. 2021 – str. 3 upravnega spisa), nato pa je po uradni dolžnosti pridobil kopijo teh razlogov iz zadeve št. Bpp 1559/2021. Iz slednje izhaja, da je prosilka brezposelna, brez dohodka in je zaprta v ZPKZ Ig, da prosi za redno BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem tretje stopnje (za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper sklep Višjega sodišča v Celju, I Kp 68850/2020 z dne 19. 5. 2021, za sklep glede podaljšanja pripora po vloženi obtožnici iz razlogov: nesorazmerna dolžina pripora, nedokončana preiskava (niso bile zaslišane vse priče, dopolnitev mnenja, ni torej utemeljenega suma, da je storjeno kaznivo dejanje in ni ponovitvene nevarnosti, nekateri oškodovanci so celo že mrtvi, npr. Visočnik (str. 5 upravnega spisa). Na podlagi podatkov iz tožničine prošnje za BPP in podatkov, pridobljenih po uradni dolžnosti, je tožena stranka sprejela odločitev in zavrnila prošnjo za dodelitev BPP za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, češ da ni izkazana verjetnost za uspeh po prvem odstavku 24. člena ZBPP.

10. Sodišče ugotavlja, da je organ za BPP odločil v skrajšanem ugotovitvenem postopku, ne da bi pred izdajo odločbe stranki omogočil, da se o njegovih dejanskih zaključkih, ki so bili podlaga za sprejeto odločitev izjavi. Kadar gre za primer, ko je bil postopek uveden na zahtevo stranke, dejansko stanje, ugotovljeno s strani organa, pa se ne sklada z dejanskim stanjem, ki ga je navedla stranka, temveč je takšno, da ni mogoče ugoditi zahtevku stranke, ni mogoče odločati v skrajšanem ugotovitvenem postopku v skladu s 144. členom ZUP, ker je treba zaradi zavarovanja njenih pravic ali koristi stranko zaslišati1, oziroma ji dati možnost, da se stranka o novo ugotovljenem dejstvu, ki je drugačno od tistega, ki ga je navajala stranka, izjavi. Zato bi moral organ za BPP pred izdajo izpodbijane odločbe tožečo stranko z ugotovljenim dejanskim stanjem, ki se nanaša na zavrnitev njene vloge (okoliščine, ki po mnenju organa za BPP ne opravičujejo dodelitve BPP), seznaniti in ji dati možnost, da se o tem izjavi. To izhaja tudi iz sedaj že ustaljene upravnosodne prakse.2 Zaradi izvedenega skrajšanega ugotovitvenega postopka pa tožnica pred izdajo izpodbijane odločbe dejansko ni imela možnost ugovarjati ugotovljenemu dejanskemu, čeprav bi jo morala imeti.

11. Načelo zaslišanja stranke oz. pravica do izjave in sodelovanja v postopku iz prvega odstavka 9. člena ZUP je eno izmed temeljnih načel upravnega postopka. Preden se izda odločba, je treba dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (zaslišanje stranke). Podrobneje je pravica do izjave konkretizirana v 146. členu ZUP, ki v prvem in drugem odstavku določa, da ima stranka pravico udeleževati se ugotovitvenega postopka in za dosego namena, ki ga ima ta postopek, dajati potrebne podatke ter braniti svoje pravice in z zakonom zavarovane koristi, navajati sme dejstva, ki utegnejo vplivati na rešitev zadeve in izpodbijati pravilnost ugotovljenih dejstev, ki se ne ujemajo z njenimi navedbami. Vse do izdaje odločbe ima pravico dopolnjevati in pojasnjevati svoje trditve. Posledično pa v skladu s četrtim odstavkom 146. člena ZUP pristojni organ ne sme izdati odločbe, preden ne da stranki možnosti, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe.

12. Ker tožena stranka pred izdajo izpodbijane odločbe tožnici ni dala možnosti, da se izjavi o odločilnih dejstvih, je podana po uradni dolžnosti ugotovljena bistvena kršitev pravil upravnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevnju ZUS-1).

13. Prav tako sodišče ugotavlja, da je tožena stranka nepravilno ugotovila dejansko stanje, ko je navedbe tožnice štela za nesubstanicirane in nekonkretizirane v zvezi z okoliščinami, da je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena, ker je že pritožbeno sodišče obravnavalo priporne razloge, navedene v pritožbi. Kot je obrazloženo zgoraj, je tožnica že v prošnji za BPP opredelila, za kateri postopek potrebuje BPP (zadeva Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. II Ks 68850/2020 z dne 4. 5. 2021 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Celju I Kp 68850/2020 z dne 19. 5. 2021, za kakšno pravno sredstvo potrebuje BPP (zahteva za varstvo zakonitosti v priporni zadevi), razloge za BPP pa je tožena stranka pridobila po uradni dolžnosti iz zadeve št. Bpp 1559/2021, ki se je vodil zoper tožničino soobdolženko. Tožena stranka je tako razpolagala z relevantnimi podatki, zato tožnici, ki se nahaja v priporu in ji je uveljavljanje BPP že iz tega razloga oteženo, ni mogoče očitati, da so bile njene navedbe nekonkretizirane.

14. Sicer pa tudi, če se je toženi stranki kot upravnemu organu (v zadevah BPP ima sodišče vlogo upravnega organa) zdela tožničina prošnja za BPP nekonkretizirana, bi morala tožnico pozvati na dopolnitev. Takšno postopanje narekuje prvi odstavek 33. člena v zvezi z drugim odstavkom 32. člena ZBPP, ki organu zaradi izvajanja tega zakona daje pooblastilo, da zbere tudi druge podatke iz drugega odstavka 32. člena ZBPP (med drugim tudi podatke o zadevi ter navedbo oblike BPP), kadar in če je to potrebno, da se preverijo podatki v prošnji, da se dodeli BPP, in da se preveri izpolnjevanje pogojev upravičenca do BPP. Navedene določbe ZBPP so posledica načela varstva pravic strank v upravnem postopku. ZUP namreč v prvem odstavku 7. člena določa, da morajo pri postopanju in odločanju organi omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice; pri tem morajo skrbeti za to, da stranke ne uveljavljajo svojih pravic v škodo pravic drugih in ne v nasprotju z javno koristjo, določeno z zakonom ali z drugim predpisom. Prav tako drugi odstavek 7. člena ZUP določa, da kadar uradna oseba glede na podano dejansko stanje izve ali sodi, da ima stranka v postopku podlago za uveljavitev kakšne pravice, jo na to opozori. Iz četrtega odstavka istega člena pa izhaja, da mora organ skrbeti, da nevednost in neukost stranke in drugih udeležencev v postopku nista v škodo pravic, ki jim gredo po zakonu. Nadalje mora organ za BPP upoštevati tudi načelo materialne resnice. Tako 8. člen ZUP določa, da je v postopku treba ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo.

15. Iz zgoraj navedenih razlogov je tudi neutemeljeno sklicevanje tožene stranke v izpodbijani odločbi na Navodila za izpolnjevanje prošnje za dodelitev BPP, ki zgolj olajšujejo prosilcu izpolnitev obrazca za dodelitev BPP, ne odvezujejo pa organa za BPP, da postopa v skladu s temeljnimi načeli upravnega postopka, kot so navedena zgoraj. Razen tega obvezna vložitev prošnje za BPP na obrazcu ni predpisana, saj je ZBPP v tem delu jasen. Prvi odstavek 32. člena ZBPP namreč določa, da prosilec vloži prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči pisno na obrazcu, ki ga predpiše minister, pristojen za pravosodje, če pa prošnja ni vložena na predpisanem obrazcu, mora vsebovati vse podatke iz drugega odstavka 32. člena ZBPP.

16. Nadalje je tožena stranka tudi nepravilno uporabila materialno pravo, ko je v skladu s prvim odstavkom 24. člena ZBPP na podlagi ugotovitve, da je že višje sodišče zavrnilo pritožbo tožnice zoper priporni sklep, tožničino prošnjo za BPP zavrnilo. Za zavrnitev prošnje za dodelitev BPP na podlagi prvega odstavka 24. člena ZBPP mora, kot je obrazloženo zgoraj, biti očitno, da je zadeva nerazumna, očitno pa pomeni, da je spoznano na prvi pogled. Ob tem je treba upoštevati tudi pravico do vložitve pravnega sredstva, za katero je potrebna pravna pomoč strokovnjaka, saj gre na ta način za uresničevanje pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave in enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, četudi se zdi, da vlagatelj s pravnim sredstvom ne bo uspel. Stvar presoje uspeha vlagatelja z vložitvijo rednega ali izrednega pravnega sredstva namreč ne sodi v pristojnost presoje Organa za BPP. Slednji nima zakonske podlage, da bi opravil vsebinsko presojo verjetnosti uspeha, ki bi presegala standard očitnosti.3 Zadeva bi bila očitno nerazumna, če npr. ne bi bilo predvideno sodno varstvo z zahtevo za varstvo zakonitosti, ali če bi bilo le-to prepozno vloženo. V obravnavani zadevi pa med strankama ni bilo sporno niti, da je zahteva za varstvo zakonitosti dopustna, niti to, da prošnja za BPP ni bila vložena po poteku roka za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Razlogi tožene stranke, da tožnica z zahtevo za varstvo zakonitosti ne bi uspela, ker je že višje sodišče zavrnilo enake pritožbene razloge, kot jih tožnica želi uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti so tako neutemeljeni, saj so pravna sredstva namenjena prav preizkušanju sodnih odločb sodišč nižjih stopenj.

17. Tožnica v tožbi tudi utemeljeno opozarja, da gre za kazensko priporno zadevo, v kateri je zastopanje odvetnika obvezno, zato je obdolžencu treba omogočiti učinkovito pravno pomoč tudi z izrednimi pravnimi sredstvi. Pravica do učinkovite pravne pomoči v kazenskih postopkih je namreč zagotovljena v točki c tretjega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) in v drugem odstavku 48. člena Listine EU o temeljnih pravicah. Tako ima v skladu s citirano točko c tretjega odstavka 6. člena EKČP vsakdo pravico, da se brani sam ali z zagovornikom po lastni izbiri ali, če nima dovolj sredstev za plačilo zagovornika, da ga dobi brezplačno, če to zahtevajo interesi pravičnosti. Po sodni praksi sodišča EU spada ta pravica v enega od temeljnih dejavnikov poštenega sojenja.4

18. Ob tem sodišče glede na razloge tožene stranke, da kolikor je tožena stranka menila, da bi tožnica lahko zaprosila za BPP zgolj za pravno svetovanje, pripominja, da opredelitev zaprošene BPP prosilca v sami prošnji ne pomeni, da tožena stranka po proučitvi zadeve glede na okoliščine zadeve in glede na oceno, da bo dosežen pričakovani rezultat, ne more določiti drugačne oblike in obsega BPP, kot je zahtevana. V skladu s prvim in drugim odstavkom 28. člena ZBPP namreč tožena stranka ni strogo vezana na zahtevek oz. zaprošeno obliko pravne pomoči,5 saj zakon določa, da se BPP dodeli zgolj praviloma v obsegu, kot jo uveljavlja prosilec.

19. Zaradi storjene bistvene kršitve pravil upravnega postopka iz iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava, je sodišče v skladu z 2. 3. in 4. točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter v skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1 zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. V slednjem bo morala le-ta ponovno odločiti o tožničini prošnji za BPP in pri tem upoštevati mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava (četrti odstavek 64. člena ZBPP). Če bo pri tem ugotovila, da tožnica pogojev za dodelitev BPP ne izpolnjuje, bo morala o teh svojih ugotovitvah pred izdajo zavrnilne odločbe tožnici določiti primeren rok, da se bo lahko o njih izjavila.

20. V obravnavani zadevi je sodišče v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo na seji in ni razpisalo glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti.

21. Tožnica je sicer predlagala, naj sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije tako, da izpodbijano odločbo odpravi in samo vsebinsko odloči. Sodišče pojasnjuje, da z vidika ustavne podlage (tretji odstavek 120. člena in 157. člen Ustave) velja, naj sodišče le izjemoma odloča o stvari sami, še zlasti če sama presoja zakonitosti ne bi zadovoljila namena, zaradi katerega se ti akti preizkušajo v upravnem sporu. To izhaja tudi iz določb prvega odstavka 7. člena ZUS-1 in 65. člena tega zakona.6 Vendar za tak primer, ko bi sodno odločanje moralo nadomestiti upravno odločanje, ker bi drugačno ravnanje pomenilo nedopusten poseg v pravico do sodnega varstva ali ker bi to zahtevala narava pravice ali varstvo ustavne pravice, v obravnavani zadevi ne gre, še zlasti zato, ker je za izdajo negativne odločbe potrebno tožniku pred upravnim organom omogočiti, da se izjavi s pravnorelevantnimi dejstvi za izdajo odločbe. Prav tako ni podana nobena od okoliščin iz 1. in 2. točke prvega odstavka 65. člena ZUS-1. 1 Tako Erik Kerševan in Vilko Androjna: Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, 2. spremenjena in dopolnjena izdaja, GV založba, Ljubljana 2017, str. 287. 2 Tako sodbe UPRS II U 167/2021 z dne 13. 7. 2021, I U 180/2019-6 z dne 13. 2. 2019, I U 1784/2019-9 z dne 25. 10. 2018, I U 2430/2018-6 z dne 19. 12. 2018, II U 229/2018-7 z dne 12. 9. 2018, I U 1734/2011 z dne 8. 11. 2011, I U 1892/2019-11 z dne 28. 1. 2020, II U 300/2019-9 z dne 3. 7. 2019, I U 2056/2018 z dne 22. 11. 2018 in druge. 3 Tako sodbe UPRS II U 116/2021 z dne 9. 6. 2021, II U 138/2018 z dne 6. 6. 2018, II U 177/2015 z dne 10. 6. 2015, II U 67/2014 z dne 26. 3. 2014 in I U 357/2013 z dne 21. 3. 2013. 4 Tako sodba sodišča EU z dne 28. marca 2000 v zadevi Dieter Krombach proti André Bamberski, št. C-7/98, točka 39. 5 Tako sodbi UPRS II U 259/2020 z dne 9. 9. 2020 in I U 72/2019-9 z dne 5. 2. 2019. 6 Tako sodba Upravnega sodišča RS I U 881/2015 z dne 30. 5. 2017.