Jedro

Pritožba zmotno opozarja na seštevanje vrednosti spornih predmetov, saj sodišče za osnovo ni vzelo seštevka primarnega in podrednega zahtevka, ampak je pravilno odmerilo takso od vsakega posameznega zahtevka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov ugovor zoper plačilni nalog III P 1856/2016 z dne 7. 4. 2017 za plačilo pritožbene sodne takse za prvi in drugi podredni zahtevek.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnik, ki opozarja na neustreznost obrazložitve, ker ni jasno, na kateri pravni podlagi temelji odločitev. Zgolj navedba tarifne številke 1121 ne utemeljuje odmerjene sodne takse. Neobrazložena sodna odločba pa predstavlja kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva po 25. členu Ustave in 13. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah. Izpostavlja določbo 19. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju: ZST-1), ki odkazuje na smiselno uporabo določb ZPP za ugotavljanje vrednosti zahtevka. ZPP v 39. členu določa, da se vzame kot vrednost spornega predmeta samo vrednost glavnega zahtevka, torej primarnega zahtevka. Določba 20. člena ZST-1 sicer odkazuje na seštevanje vrednosti več spornih predmetov, kar pa ne velja za glavni in podredni zahtevek. Seštevajo se lahko samo zahtevki različnih pravnih podlag v okviru glavnega zahtevka ali podrednega zahtevka, ne pa tudi vsi skupaj. Pri tožnikovih zahtevkih gre dejansko za alternativne zahtevke. Sodišče bo ugodilo le enemu od treh zahtevkov, ali pa jih vse zavrnilo. Razlaga sodišča, da se zahtevki različnih pravnih podlag seštevajo ne glede na to, ali so glavni ali alternativni, nima podlage v ZST-1 in predstavlja kršenje načela enkratnega plačila sodne takse iz 18. člena ZST-1. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo in svojo odločitev ustrezno obrazložilo. Ugotovilo je, da imajo zahtevki (primarni in podredni) različno pravno podlago. Gre za samostojne zahtevke, zato je postopanje sodišča, ki je sodno takso za pritožbo odmerilo za vsak zahtevek posebej, pravilno. Takšno postopanje je utemeljeno v tretjem odstavku 18. člena ZST-1, ki izrecno določa obveznost plačila sodne takse tako za primarni kot tudi podredne tožbene zahtevke, pri čemer se za primarni zahtevek plača taksa v celoti, za vsak naslednji zahtevek pa le tretjina takse, predpisane za ta zahtevek. Le pri alternativno postavljenih zahtevkih se plača taksa samo za tisti zahtevek, za katerega je predpisana najvišja taksa.

5. Pritožnik zmotno meni, da gre v obravnavani zadevi za alternativne zahtevke. Do alternativnega združevanja pride tedaj, kadar je temelj zahtevka alternativna obligacija materialnega prava, pri kateri mora dolžnik opraviti eno ali drugo izpolnitev. V procesu pride do alternativne kumulacije tedaj, kadar ima izbirno pravico dolžnik. V obravnavani zadevi pa ne gre za tak primer, ampak za t. i. eventualno kumulacijo, pri kateri tožnik uveljavlja več zahtevkov tako, da predlaga, naj sodišče ugodi naslednjemu, če spozna, da tisti zahtevek, ki ga uveljavlja pred njim, ni utemeljen (tretji odstavek 182. člena ZPP).

6. Primarni in podredni tožbeni zahtevek ne temeljita na isti pravni podlagi (člen 41/2 ZPP), zato je prvo sodišče sodno takso pravilno odmerilo posebej od primarnega in posebej od podrednih zahtevkov, kar je bilo tožniku tudi pravilno pojasnjeno. Pritožba zmotno opozarja na seštevanje vrednosti spornih predmetov, saj sodišče za osnovo ni vzelo seštevka primarnega in podrednega zahtevka, ampak je pravilno odmerilo takso od vsakega posameznega zahtevka. Glede na različno pravno in dejansko podlago vseh zahtevkov je vrednost spornega predmeta ugotovilo po vrednosti vsakega posameznega zahtevka, kar je v skladu z določbo 41. člena ZPP. Svojo odločitev je pravilno oprlo na taksno tarifo 1121 zakona o odvetniški tarifi, pri izračunu pa je ustrezno upoštevalo tudi določbo tretjega odstavka 18. člena ZPP.

7. Na podlagi obrazloženega in upoštevaje dejstvo, da pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom istega zakona), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka prvega odstavka 365. člena ZPP).