Jedro

Materialnopravno zmotno je stališče revizije, da se odločba 3. odstavka 360. člena ZOR o upoštevanju zastaranja le na ugovor dolžnika nanaša samo na tiste odškodninske terjatve, ki so zastarale zaradi poteka subjektivnega zastaralnega roka iz 1. odstavka 376. člena ZOR, ne pa tudi na druge, ki so zastarale zaradi poteka objektivnega zastaralnega roka iz 2. odstavka 376. člena ZOR.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik se je hudo telesno poškodoval v prometni nesreči 16.1.1989, ko ga je kot pešca zadel vinjen voznik osebnega avtomobila. Najhujša posledica številnih poškodb je bila popolna ohromelost vseh štirih okončin, ki je zaradi delno uspešnega zdravljenja postopoma prešla v spastično ohromelost. Tožnik lahko hodi le na krajše razdalje s pomočjo bergel, vendar ob spastičnih krčih. Popolnoma je odvisen od tuje pomoči, je 100-odstotni invalid in zato tudi invalidsko upokojen. V času nesreče je bil star 47 let. S tožbo, ki jo je vložil že 20.11.1990, je zahteval solidarno plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo od prvotoženca kot voznika osebnega avtomobila in drugotožene stranke kot zavarovalnice, pri kateri je bilo sklenjeno obvezno avtomobilsko zavarovanje.

Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 8.1.1993 obema toženima strankama naložilo nerazdelno plačilo 8,000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe za nepremoženjsko škodo in 17.507,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.2.1990 dalje za premoženjsko škodo, presežni tožbeni zahtevek pa je zavrnilo.

Prvotoženec se proti tej sodbi ni pritožil. Sodišče druge stopnje je pritožbama tožnika in drugotožene stranke ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu in glede drugotožene stranke v obsodilnem delu razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Prvo sodišče je z drugo sodbo z dne 27.6.1996 v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku in obema toženima strankama naložilo v nerazdelno plačilo določeni znesek, drugotoženi stranki sami pa še dodatni znesek. Pritožbama obeh toženih strank je sodišče druge stopnje ugodilo, izpodbijano sodbo v celoti razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik je ob zadnji spremembi tožbe (v vlogi z dne 3.10.1997 na red. št. 146 spisa) zahteval plačilo 15,945.902,00 SIT, in sicer od obeh toženih strank solidarno 7,928.395,00 SIT z zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe, samo od drugotožene stranke pa še 8,017.517,00 SIT z zamudnimi obrestmi od zneska 17.517,00 SIT od 1.2.1989 dalje, od preostalega zneska pa od dneva izdaje sodbe. Sodišče prve stopnje je s tretjo sodbo z dne 1.10.1998 obema toženima strankama naložilo nerazdelno plačilo 4,618.206,90 SIT, samo prvotožencu še nadaljnjih 3,310.188,10 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4,600.689,90 SIT od dneva izdaje sodbe in od zneska 17.517,00 SIT od 1.2.1989 dalje, prvotožencu pa od zneska 3,310.188,10 SIT od dneva izdaje sodbe dalje. Presežni tožbeni zahtevek je zavrnilo in še odločilo o pravdnih stroških. V razlogih je med drugim poudarilo, da znaša pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo vseh zahtevanih 17,000.000,00 SIT in da je utemeljena tudi celotna zahtevana odškodnina za premoženjsko škodo 17.517,00 SIT. Upoštevalo je zavarovalno vsoto, ki je veljala v času škodnega dogodka, jo valoriziralo, od nje odštelo valorizirani znesek plačane akontacije in ugotovilo, da znaša ostanek valorizirane zavarovalne vsote 4,618.206,90 SIT.

Sodišče druge stopnje je o pritožbah vseh treh pravdnih strank odločilo tako, da je pritožbo drugotožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje v delu, v katerem ji je solidarno s prvotožencem naloženo plačilo 4,618.206,90 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4,600.689,90 SIT od 1.10.1998 dalje, od 17.517,00 SIT pa od 1.2.1989 dalje. Pritožbama tožnika in prvotoženca je ugodilo in sodbo prve stopnje razveljavilo v zavrnilnem delu (torej tudi glede drugotožene stranke), v obsodilnem delu proti prvotožencu glede samostojno in solidarno naloženih zneskov, pri tem pa za znesek 17.517,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 1.2.1989 dalje tožbo proti temu tožencu zavrglo, ker je bilo o tem delu tožbenega zahtevka že pravnomočno odločeno s prvo sodbo v tej pravdni zadevi.

Drugotožena stranka v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijske razloge več bistvenih kršitev pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodb druge in prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. O uveljavljanih procesnih kršitvah bo revizijsko sodišče govorilo v nadaljevanju te odločbe. Materialno pravo je po stališču revizije zmotno uporabljeno zato, ker je bil pri valorizaciji zavarovalne vsote uporabljen napačen indeks rasti maloprodajnih cen v takratni SFRJ. Sodišči bi morali upoštevati republiške indekse in ne zveznih, saj so imele republike takrat že dokajšnjo samostojnost. Pravilen izračun valorizirane zavarovalne vsote pokaže, da je znašala razpoložljiva zavarovalna vsota na dan sojenja le 4,303.780,00 SIT, ne pa 5,689.819,00 SIT. Zato prihaja do razlike 1,386.039,00 SIT v škodo drugotožene stranke. Do zmotne uporabe materialnega prava pa je prišlo tudi zato, ker sodišči nista uradoma upoštevali zastaranja dela tožbenega zahtevka za zamudne obresti od zneska 17.517,00 SIT za obdobje od 1.2.1989 do 31.12.1989, na katerega je tožnik razširil tožbeni zahtevek po izteku petih let od pravnomočne kazenske sodbe. Do razširitve v vlogi z dne 26.10.1995 je tožnik zahteval zamudne obresti od tega zneska le od 1.1.1990 dalje. V nadaljevanju drugotožena stranka obrazloži svoje razumevanje insitituta zastaranja. Ob sklicevanju na določbi drugega odstavka 376. člena ZOR in drugega odstavka 377. člena ZOR zaključi, da se določba tretjega odstavka 360. člena ZOR o upoštevanju zastaranja le na ugovor dolžnika nanaša samo na prvi odstavek navedenega člena, ko preneha le pravica zahtevati izpolnitev zastarane terjatve. V primerih iz drugega odstavka 376. člena pa po preteku pet let terjatev preneha v vsakem primeru, kar pomeni, da zastara tudi sama pravica in posledično tudi terjatev. Tožnik je s potekom pet let po pravnomočnosti kazenske sodbe, v zvezi s katero se revizija sklicuje na drugi odstavek 377. člena ZOR, izgubil svojo pravico oziroma je ta pravica ugasnila. Ureditev v drugem odstavku 377. člena ZOR je torej drugačna od tiste v prvem odstavku 360. člena ZOR. Zato uporaba tretjega odstavka 360. člena ZOR ne pride v poštev. Drugačna razlaga bi pomenila kršitev 13. člena ZOR o prepovedi zlorabe pravic, saj uveljavljanje pravice, ki jo je upnik že izgubil, predstavlja kršitev moralnih načel in zavarovalne sfere pravic in interesov druge stranke, ki jo zakon ščiti z zastaralnimi roki pred občutkom negotovosti.

Revizija je bila vročena tožniku in prvotožencu, ki nanjo nista odgovorila. Vročena je bila tudi Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz 1977, nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Glede na prehodno določbo prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (Ul. RS, št. 26/99) je revizijsko sodišče v tej pravdni zadevi uporabilo določbe ZPP iz leta 1977. Drugotožena stranka vse tri uveljavljane procesne kršitve izpeljuje iz svoje razlage izreka sodbe prve stopnje in primerjave z izrekom sodbe druge stopnje. Pri tem izrek sodbe prve stopnje razume tako, da je bilo njej naloženo solidarno plačilo zneska 4,618.206,90 SIT brez zakonskih zamudnih obresti od tega zneska in da je v navedenem znesku zajeta le odškodnina za nepremoženjsko škodo, ne pa tudi za premoženjsko škodo. Zato pritožbeno sodišče s preoblikovanjem izreka sodbe prve stopnje ni potrdilo te sodbe, saj sta si izreka v bistvenem nasprotju. Iz takega razumevanja izreka sodbe prve stopnje, tožnikovih razlogov v vlogi z dne 3.10.1997 in razlogov sodbe prve stopnje revizija izpelje tudi trditev, da so napačni razlogi pritožbenega sodišča, da naj bi bilo drugotoženi stranki že sedaj naloženo plačilo odškodnine za premoženjsko škodo. Ker se tožnik proti zavrnilnemu delu, ki zajema tudi zamudne obresti in odškodnino za premoženjsko škodo, ni pritožil, je pritožbeno sodišče s preoblikovanjem sodbenega izreka prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek in poseglo v pravnomočni del te sodbe.

Revizijsko sodišče je zaradi tako opredeljenih procesnih kršitev v začetku svoje odločbe povzelo oba revizijsko sporna sodbena izreka. Zatrjevanega nasprotja med obema izrekoma ni ugotovilo, sodbena izreka sta jasna tako sama po sebi, kot tudi v povezavi z razlogi obeh sodb. Le ob blagohotnem obravnavanju revizijskih trditev bi bilo mogoče dopustiti možnost tudi drugačnega razumevanja, vendar samo iz razloga, ker v izreku sodbe prve stopnje v šesti vrsti prvega odstavka med zneskom 3,310.188,10 SIT in besedami "z zakonskimi zamudnimi obrestmi" ni postavljena vejica. Že samo nadaljevanje besedila o dolžnih obrestih od različnih glavničnih zneskov pa ne omogoča več zatrjevane razlage. Zato sodišče druge stopnje z natančnim zapisom, kateri del sodbe prve stopnje potrjuje, ni kršilo procesnih določb. Zmotna je tudi revizijska razlaga, da drugotoženi stranki v plačilo naložena glavnica ne zajema odškodnine za premoženjsko škodo, pri čemer je ta razlaga izpeljana tudi iz napačnega razumevanja izreka in razlogov sodbe prve stopnje. Če v prisojenem znesku 4,618.206,90 SIT ne bi bila upoštevana premoženjska škoda, sodišče prve stopnje pri prisoji zamudnih obresti tega zneska ne bi razdelilo na glavnico 17.517,00 SIT s pričetkom teka zamudnih obresti od 1.2.1989 dalje in glavnico 4,600.689,90 SIT s pričetkom teka zamudnih obresti od dneva izdaje sodbe. Prav iz razloga, ker je bila v navedeni glavnici, ki je bila naložena v solidarno plačilo obema toženima strankama, zajeta tudi odškodnina za premoženjsko škodo, je sodišče druge stopnje ob reševanju prvotoženčeve pritožbe za znesek 17.517,00 SIT z zamudnimi obrestmi tožbo proti temu tožencu zavrglo, ker je bilo o tem že pravnomočno odločeno v prvem sojenju. Revizijsko izpodbijani razlogi sodišča druge stopnje, da je sedaj vsaki toženi stranki naloženo plačilo odškodnine za premoženjsko škodo, so torej pravilni in ne predstavljajo procesne kršitve. Tudi zadnjo uveljavljano procesno kršitev revizija izpeljuje iz svojega razumevanja izreka sodbe prve stopnje. Tožnik se proti zavrnilnemu delu sodbe prve stopnje ni pritožil prav zato, ker je pravilno razumel sodbeni izrek, da namreč vsebuje naložitev solidarne obveznosti drugotoženi stranki za plačilo glavnice, v kateri je zajeta tudi odškodnina za premoženjsko škodo, in za plačilo zamudnih obresti od te glavnice. Zato sodišče druge stopnje pri povzetku obsodilnega dela sodbe prve stopnje proti drugotoženi stranki ni poseglo v pravnomočni del sodbe ali prekoračilo tožbenega zahtevka, kot meni revizija.

Materialnopravno pravilni so razlogi obeh sodišč, da je treba za pravilno valorizacijo zavarovalne vsote, veljavne na dan škodnega dogodka 16.1.1989, za začetno obdobje upoštevati zvezne indekse rasti maloprodajnih cen, ne pa republiških. Monetarni sistem takratne zvezne države je bil enoten, tudi zavarovalna vsota je bila določena samo z zveznim predpisom. Pri njeni valorizaciji se je zato lahko upošteval le enoten način oziroma isti indeksi rasti maloprodajnih cen. Ali povedano drugače: Pri valorizaciji nominalne zavarovalne vsote, ki je veljala enotno za celotno zvezno državo, ni bilo mogoče uporabljati v posameznih republikah različnih republiških indeksov in tako priti do različnih zneskov valoriziranih zavarovalnih vsot. Enotni valorizacijski postopki so zaradi enotnega monetarnega sistema veljali tudi v podjetjih, bankah in drugih organizacijah, kot je utemeljeno opozoril izvedenec finančne stroke v svojem izvedeniškem mnenju z dne 12.10.1995. Zato je revizijsko vztrajanje, da je v začetnem obdobju treba uporabiti republiške indekse rasti maloprodajnih cen, materialnopravno napačno.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da drugotožena stranka neutemeljeno uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, ker naj bi morali obe sodišči uradoma upoštevati zastaranje naknadno zahtevanih zamudnih obresti od odškodnine za premoženjsko škodo tudi za obdobje od 1.2.1989 do 31.12.1989. Revizijska razlaga instituta zastaranja je svojstvena in odstopa od splošno sprejete razlage tega instituta, zlasti pa od splošnega pravila, da se v vsakem primeru zastaranje upošteva le na dolžnikov ugovor. Po prvem odstavku 360. člena ZOR z zastaranjem preneha samo pravica zahtevati izpolnitev obveznosti. Obveznost sama pa obstaja še naprej in če jo dolžnik izpolni, izpolni tisto, kar je bil dolžan, kar je torej še obstajalo, le izterljivo ni bilo več. Po tretjem odstavku 360. člena ZOR se sodišče ne sme ozirati na zastaranje, če se dolžnik nanj ne sklicuje. Revizijska izvajanja, zakaj naj se ta določba ne bi nanašala na primer iz drugega odstavka 376. člena ZOR, ki določa petletni objektivni rok za zastaranje odškodninskih terjatev, niso jasna. Če revizija meri na uporabo besede, da "v vsakem primeru" zastara odškodninska terjatev v petih letih od nastanka škode, ji je treba odgovoriti, da je te besede v povezavi s prvim odstavkom istega člena razumeti tako, da odškodninska terjatev zastara v petih letih ne glede na to, kdaj je oškodovanec zvedel za škodo in njenega povzročitelja. Niso pa te besede povezane s 360. členom ZOR v smislu, kot ga želi uveljaviti revizija, da torej po preteku objektivnega zastaralnega roka za odškodninsko terjatev ni potreben dolžnikov ugovor, da bi se zastaranje upoštevalo. Zastaranje ne glede na dolžino zastaralnega roka v nobenem primeru ne pomeni prekluzije, torej izgube same pravice, kot želi prikazati revizija. Sodišče po uradni dolžnosti upošteva le prekluzivne, ne pa tudi zastaralnih rokov. Določba tretjega odstavka 360. člena ZOR je splošno pravilo v odseku o zastaranju terjatev in se torej nanaša na celoten oddelek. Revizijsko razumevanje, da velja za prvi odstavek 376. člena ZOR, ne pa tudi za drugi odstavek istega člena, je torej materialnopravno zgrešeno. Tudi revizijsko sklicevanje na drugi odstavek 377. člena ZOR ni utemeljeno. Pretrganje zastaranja odškodninske terjatve zaradi pretrganja zastaranja kazenskega pregona ni povezano z dolžnikovim ugovorom zastaranja. Nasprotno, vsako pretrganje ima za posledico ponoven pričetek teka zastaralnega roka in torej njegovo dejansko podaljšanje. Ker se zastaranje upošteva le na ugovor dolžnika, uveljavljanja zastarane terjatve ni mogoče opredeliti za zlorabo pravic. Ob vsem obrazloženem revizijsko sodišče poudarja, da je bila drugotožena stranka tista, ki bi morala uveljavljati ugovor zastaranja, česar pa ni storila. Zato se sodiščema ni bilo treba ukvarjati z nadaljnjimi vprašanji, na katera revizija pozablja, na primer z daljšim zastaralnim rokom iz prvega odstavka 377. člena ZOR, ker je bila škoda storjena s kaznivim dejanjem.

Ker uveljavljani revizijski razlogi niso utemeljeni in ker v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje ni prišlo do uradno upoštevnih procesnih kršitev, je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP neutemeljeno revizijo drugotožene stranke zavrnilo, z njo pa tudi njene priglašene revizijske stroške.