Jedro

Pogodba o prevzemu izpolnitve, s katero se prevzemnik zaveže dolžniku, da bo izpolnil njegov dolg v tuji valuti do upnika v tujini, je dopustna.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče druge stopnje je s sodbo potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ki je vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi, po katerem mora tožena stranka plačati tožeči stranki 12,835.941,00 SIT s pp, glede stroškov pritožbenega postopka pa je odločilo, da jih trpita stranki sami.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava po 3. točki 1. odstavka 385. člena ZPP in predlaga spremembo "spodbijane sodbe tako, da zahtevek tožeče stranke v celoti kot neutemeljen zavrne" oziroma, da sodbi sodišča druge in prve stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, priglaša pa tudi stroške revizijskega postopka.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo, tožeča stranka pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Iz nesporno ugotovljenega dejanskega stanja sodišča prve in druge stopnje izhaja, da je tožeča stranka kot kupec dolgovala avstrijskemu prodajalcu A. K.G. iz V. za dne 27.9.1991 dobavljeno kavo 240.000 USD. Ker tožeča stranka ni razpolagala z devizami za plačilo, je sklenila dne 4.10.1991 s toženo stranko pogodbo o prevzemu izpolnitve, s katero se je tožena stranka zavezala izpolniti tožnikovo obveznost do avtrijske firme v navedeni višini 240.000 USD. Ker tožena stranka tega plačila ni izvedla, zahteva tožeča stranka sedaj od nje vrnitev avansa - v zmanjšanem obsegu - ki ga je nakazala toženi stranki za prevzem izpolnitve 4.10.1991. Sodišči druge in prve stopnje sta s svojima sodbama zavrnili toženčev ugovor, da opisani prevzem izpolnitve predstavlja le prikrito posredovanje pri nabavi deviz za tožnika za plačilo deviznega dolga v tujini. Sodišči sta šteli, da gre za dopusten pravni posel po 453. členu zakona o obligacijskih razmerjh.

Tožena stranka v reviziji ponavlja trditev, da pogodba med pravdnima strankama o prevzemu izpolnitve pomeni "golo posredovanje pri pribavi deviz", kar pa je nično, ker je v nasprotju s takrat veljavnimi deviznimi predpisi, kar da je bilo tudi že ugotovljeno za enako pravno razmerje med strankami s sodbo Temeljnega sodišča v Ljubljani in v tej zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 9.11.1994. V času obravnavanega dejanja je veljal zakon o deviznem poslovanju (Uradni list RS, št. 1/91-I, ki je pričel veljati z dnem objave 25.6.1991). Po določilu 1. odstavka 36. člena zakona smejo domače pravne osebe med seboj sklepati pogodbe o prevzemanju obveznosti do tujine iz tekočega poslovanja v svojem imenu in za svoj račun.

Iz take zakonske določbe nesporno izhaja, da je prevzem izpolnitve, kot sta ga sklenili tožeča in tožena stranka, dopusten pravni posel, ki ga ni mogoče šteti kot prikrivanje nedovoljene prodaje deviz. Prevzem izpolnitve je sicer podrobneje urejen v 453. členu ZOR kot pogodba med dolžnikom in nekom tretjim, s katerim se ta dolžniku obvezuje, da bo izpolnil njegovo obveznost nasproti njegovemu upniku. Tudi ne drži revizijska navedba, da bi naj Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zadevi z dne 9.11.1994 za enako pravno razmerje razsodilo, da je posel ničen. V tej zadevi namreč ni šlo za prevzem izpolnitve po 36. členu zakona o deviznem poslovanju, temveč za pogodbo, po kateri se je tožena stranka zavezala tožeči stranki, da bo zanjo nabavila devizna sredstva. Za tak posel pa je revizijsko sodišče res ugotovilo, da je ničen v smislu 103. člena ZOR.

Glede na tako stanje stvari je bilo treba revizijo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno.

Tožeča stranka z revizijo ni uspela, zato mora sama trpeti svoje stroške postopka.