Jedro

Pritožnikovemu nasprotniku je treba priznati pravico, da v odgovoru na pritožbo izpodbija zase neugodne dejanske ugotovitve, ter da uveljavlja tudi kršitve postopka, ki so bile storjene v zvezi s tem. Zato je treba obravnavati razloge, ki jih vsebuje odgovor na pritožbo, in nanje odgovoriti. V tem smislu ima odgovor na pritožbo pravno naravo pritožbe.

Izvajalec mora v svoji osebi izpolniti vse predpostavke katere od deliktnih norm. Če jih, potem odgovarja skupaj z njim oškodovancu tudi naročnik. Smisel 187. člena OZ je torej, da odredi solidarno odgovornost tudi za naročnika, sam po sebi pa predstavlja zgolj poseben primer skupaj povzročene škode.

Če je bil pri gradnji avtoceste udeležen Dars in je pri tem nastala škoda, so sodišča v nekaterih odločbah videla pravni temelj odgovornosti Republike Slovenije v 3. odstavku 133. člena OZ. S takšnim pravnim stališčem se pritožbeno sodišče ne strinja. Navedena določba OZ se nanaša na škodo pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni organ. Zahteva se lahko le povrnitev običajne meje presegajoče škode.

Odgovorna oseba odgovarja za škodo, kot je nastala v konkretnih okoliščinah in ne v tipičnih (povprečnih) ali celo v zanjo idealnih okoliščinah. Zato mora nadomestiti takšno konkretno škodo, kot je nastala, in ne takšno, kot bi nastala v zanjo nemara ugodnejših razmerah. Za odgovorno osebo neugodne razmere, npr. predispozicija konkretnega oškodovanca, torej vzročne zveze ne prekinejo.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijana sodba: a) v točki 2 izreka spremeni tako, da se 3. toženki naloži plačilo 1.580.451,87 EUR in zakonskih zamudnih obresti od 24. 6. 2011 do plačila, v 15 dneh, solidarno s 1. toženko in b) v točki 3 izreka spremeni tako, da se zahtevek 3. toženke za povrnitev pravdnih stroškov zavrne.

Pritožba 1. toženke zoper točke 1, 2, 3 in 5 ter zoper točko 4 izreka prvostopenjske sodbe, kolikor se nanaša na odgovornost 2. toženke, se zavrže. Pritožba 1. toženke zoper točko 4 izreka, kolikor se nanaša na 1. toženko, se zavrne in se izpodbijana sodba v tem delu potrdi.

Pritožbi 1. toženke zoper točko 6 izreka se ugodi in se izpodbijana sodba v točki 6 izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

Pritožbi 2. toženke se ugodi in se izpodbijana sodba v točki 4 izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zoper 2. toženko zavrne.

Pritožbi 1. in 2. toženke zoper točko 6 izreka prvostopenjske sodbe se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v tem obsegu razveljavi in se zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka postopka se pridrži za končno prvostopenjsko odločbo o stroških postopka.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka ima v lasti več nepremičnin na T.. Prva toženka je Republika Slovenija (v nadaljevanju: RS), druga toženka je Družba za avtoceste v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju DARS). Tretja toženka je IG. S.p.A. (v nadaljevanju: I). Tožeča stranka je trdila, da ji je zaradi gradnje obeh avtocestnih predorov na T. nastala škoda na nepremičninah v njeni lasti. Gradil naj bi jih IG, naročnika gradnje naj bi bila prva in druga toženka. Tožeča stranka je postavila več različnih tožbenih zahtevkov.

2. Prvostopenjsko sodišče je odločilo takole:

1. tožbo tožeče stranke je zavrglo v delu, v katerem je tožeča stranka zahtevala opustitev vznemirjanja tožeče stranke na nepremičninah v njeni lasti;

2. zavrnilo je tožbeni zahtevek na plačilo 1.580.451,87 EUR zoper IG;

3. naložilo je tožeči stranki plačilo pravdnih stroškov, ki jih je imel IG;

4. naložilo je plačilo 1.580.451,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 6. 2011 do plačila RS in DARS,

5. zavrnilo je tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo zakonskih zamudnih obresti od 8. 12. 2003 do 23. 6. 2011 in

6. naložilo je RS in DARS, da tožeči stranki povrneta pravdne stroške.

3. Zoper prvostopenjsko sodbo so vložili pritožbo tožeča stranka, RS in DARS. Vloženih je bilo več odgovorov na pritožbo; med drugim je na pritožbo odgovorila 3. tožena stranka. Odgovorila je na pritožbo tožeče stranke (l. št. 479 in nasl.) in 2. toženke (l. št. 489 in nasl.).

Pritožba tožeče stranke

4. Tožeča stranka je vložila pritožbo le zoper točki 2 in 3 izreka prvostopenjske sodbe. V pritožbi meni, da je IG vedela, da utegne s svojimi deli povzročiti škodo tožeči stranki. Kljub temu IG ni ustavila del in ni poskrbela, da bi se nadaljnje nastajanje škode preprečilo, nastala škoda pa odpravila. IG po mnenju tožeče stranke zato ne bi mogla postati prosta svoje odgovornosti z navadnim opozorilom investitorju, da nastaja škoda. Po pravni presoji tožeče stranke bi prvostopenjsko sodišče moralo uporabiti 187. člen OZ. Kolikor se pritožba nanaša na odločitev o stroških (točka 3 izreka), jih graja kot nerazumno visoke.

Pritožba RS

5. RS vlaga pritožbo zoper sodbo prvostopenjskega sodišča v celoti. V pritožbi, kolikor se nanaša na točko 4 izreka, zanika svojo odgovornost po temelju. Navaja, da je naročnik izvedenih del izključno DARS, ki je po drugem odstavku 3. člena Zakona o družbi za avtoceste Republike (v nadaljevanju: ZDARS) Slovenije tisti subjekt, ki v svojem imenu in za račun Republike Slovenije opravlja naloge v zvezi z izgradnjo avtocest in hitrih cest. Republika Slovenija in DARS naj bi za izvajanje navedenega zakona tudi sklenili pogodbo o izvajanju naročila za opravljanje nalog v zvezi z izgradnjo in obnavljanjem avtocest ter finančnim inženiringom, v kateri naj bi bili uredili vsa medsebojna razmerja v zvezi z izvrševanjem naročila. Konkretne obveznosti DARS v zvezi z gradnjo avtocest naj bi bile opredeljene v prilogi št. 2. Pogodbeni stranki sta se v gradbeni pogodbi samostojno dogovorili, da je za škodo, ki je neogibna posledica izvajanja del v skladu s pogodbo, odgovoren DARS.

6. Prvostopenjski sodbi RS očita poleg tega še, da prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo, da je DARS na zahtevo tožeče stranke pripravil revidiran projekt sanacije, vendar tožeča stranka ni dala soglasja za saniranje. Trdi, da prvostopenjsko sodišče v sodbi ni ugotavljalo, kaj predstavlja znatnejšo škodo oz. škodo, ki presega normalne meje. Meni tudi, da ne obstaja vzročna zveza med gradnjo predora in sanacijo objektov, ki bi jih bilo treba sanirati zaradi starosti. Poleg tega naj bi sodišče po pritožbenih trditvah ne ugotavljalo, ali so imela zgradbe, ki so bile predmet sanacije, dovoljenje pristojnega organa in so bile posledično tudi zgrajene v skladu s pravili gradbene stroke.

Pritožba DARS.

7. DARS je vložil pritožbo zoper 2, 4. in 6. točko izreka prvostopenjske sodbe. Pritožbo zoper 2. točko izreka prvostopenjske sodbe je vložil zgolj podredno. V pritožbi zoper točko 4 DARS zanika odgovornost tako po temelju, kot tudi po višini. Kolikor se pritožba nanaša na temelj odgovornost, se DARS sklicuje zlasti na sodno prakso.

Odgovor IG na pritožbo

8. IG (3. toženka) je odgovorila na pritožbo dvakrat (l. št. 479 in 489). V prvem odgovoru se je strinjala s pritožbenimi razlogi RS, zato je odgovorila le na pritožbene razloge tožeče stranke. V drugem odgovoru je odgovorila na pritožbo DARS.

9. IG se je potem, ko je bila izdana prvostopenjska sodba, znašla v zanjo navidez zelo ugodnem položaju. Z 2. točko je bil zavrnjen glavnični tožbeni zahtevek zoper njo, v 3. točki izreka je bilo odločeno o povrnitvi stroškov. Ta položaj pa v resnici ni tako ugoden, kot je videti.

10. Slovenski sistem pravnih sredstev za takšen položaj, kot je ta, v katerem se je znašla IG, ne predvideva nobenega pravnega sredstva. Pravna praznina nastane, če „so v sodbi prve stopnje tudi ugotovitve, ki bi bile ob drugačnem pravnem stališču, kot ga je sprejelo in se nanj oprlo sodišče prve stopnje, za stranko, ki je s to sodbo na prvi stopnji sicer uspela, usodno neugodne“.(1) To praznino je doslej literatura poskusila zapreti tako, da je predlagala, da je treba pritožnikovemu nasprotniku priznati pravico, da v odgovoru na pritožbo izpodbija zase neugodne dejanske ugotovitve, ter da uveljavlja tudi kršitve postopka, ki so bile storjene v zvezi s tem.(2) Tega se je držalo tudi pritožbeno sodišče. V literaturi je mogoče najti stališče, da ima odgovor na pritožbo v prej opisanih primerih naravo pritožbe.(3) To pa ne pomeni, da je mogoče takšen odgovor na pritožbo tudi formalno zavrniti, kot da bi šlo za pritožbo, saj za kaj takšnega ni prav nikakršne opore v zakonu in tudi ne potrebe. Treba pa je obravnavati razloge, ki jih vsebuje odgovor na pritožbo, in nanje odgovoriti. V tem smislu ima odgovor na pritožbo pravno naravo pritožbe.

11. Iz navedenih procesnih razlogov so v nadaljevanju navedeni tudi bistveni razlogi obeh odgovorov na pritožbo, kolikor se nanašajo na dejansko stanje ali na morebitne postopkovne kršitve prvostopenjskega sodišča. 12. Pritožbeno sodišče pripominja, da je na materialnopravna stališča, ki se nahajajo v obeh odgovorih na pritožbo, v tej odločbi tudi odgovorjeno. Odgovorjeno je zaradi pritožb, ki so načenjale ista materialnopravna vprašanja, kot oba odgovora na pritožbo.

13. V prvem odgovoru na tožbo je IG navedla, da je že pred pričetkom del izvedla več raziskovalnih vrtin terena. Ugotovila je, da je bil teren slabši, kot je bil predviden v projektni dokumentaciji, zato je predlagala spremembe projekta. Med gradnjo so bile opravljene tudi takojšnje sanacije. Poleg tega je tožena stranka skrbela tudi za stalno strokovno kontrolo objektov s strani zunanjih sodelavcev. DARS je opozorila na napake v projektu.

14. IG je poleg tega tudi uveljavljala, da je višina zahtevka računsko napačna, saj naj bi bil dvakrat zaračunan DDV. Potem, ko je bil na posameznih objektih DDV že obračunan, je bil pri skupni rekapitulaciji vseh zneskov (z DDV) potrditvah odgovora na pritožbo na ta skupni znesek še enkrat obračunan DDV.

15. Drugi odgovor na pritožbo navaja enake razloge in se deloma tudi izrecno sklicuje na prvi odgovor na pritožbo.

ODLOČITEV O PRITOŽBAH Pritožbi tožeče stranke in DARS sta utemeljeni. Pritožba RS je deloma nedopustna in deloma utemeljena.

I. Delno zavrženje pritožbe RS

16. RS (1. toženka) je izrecno vložila pritožbo zoper celotno odločbo. RS za vložitev pritožbe zoper točke 1, 2, 3, 4. (kolikor se nanaša na odgovornost DARS) in 5. nima pravnega interesa. Zato jo je pritožbeno sodišče v tem delu zavrglo (352. člen in 4. odstavek 343. člena ZPP).

17. Pravni interes za vložitev pritožbe ima lahko le stranka, katere pravni položaj se je poslabšal z izpodbijano odločitvijo. Pravnega interesa torej nima stranka, na katero se odločitev sploh ne nanaša, saj odločitev ne vpliva na pravni položaj stranke. Prav tako nima pravnega interesa stranka, na katero se odločitev sicer nanaša, je pa zanjo ugodna. Odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrženju tožbe (točka 1 izreka) je za RS ugodna, saj je z njo bila zavržena tožba zoper njo. Ugodna je bila tudi odločitev v točki 5 izreka, saj je bil z njo zavrnjen tožbeni zahtevek zoper njo.

18. V točki 2 izreka je bilo odločeno o zavrnitvi zahtevka, s katerim je tožeča stranka zahtevala plačilo 1.580.451,87 EUR od IG. Ne nanaša se na RS in na njen pravni položaj ne vpliva. Točka 3 izreka se nanaša na stroške, ki bi jih moral plačati IG tožeči stranki. V ničemer se ne nanaša na RS. Tudi odločitev v točki 4 izreka prvostopenjske sodbe, kolikor se nanaša na odločitev o dolžnosti DARS za plačilo 1.580.451,87 EUR, ne vpliva na odgovornost RS, in zato tudi v tem delu za pritožbo nima pravnega interesa.

II. Odločitev o dovoljenem delu pritožbe RS, o pritožbi tožeče stranke, pritožbi DARS in o razlogih odgovorov na pritožbo, ki jih je podala IG

1. ODGOVORNE OSEBE

19. Za odločitev v tej zadevi je bistveno naslednje dejansko stanje: tožeča stranka je lastnica nepremičnin na T.. V naravi so te nepremičnine celota, v kateri se opravlja gostinska dejavnost. Gre za stari gostinski objekt (objekt TR04A), poslovni objekt za proizvodnjo krofov in restavracijo (objekt TR04B), menzo (objekt TR04C), sanitarije in trgovino (objekt TR04D) in pa za parkirišče z opornimi zidovi (objekt TR04E). DARS in IG sta sklenila gradbeno pogodbo, na temelju katere je IG zgradila oba predora. Zaradi gradnje obeh avtocestnih predorskih cevi na T. so na objektih nastale različne poškodbe (prvostopenjska sodba, str. 8), zlasti še razpoke sten, posedki parkirišča in različne poškodbe na kanalizaciji. Poškodbe so nastajale v letih 2000 do 2007. Glede podrobnosti o poškodbah se pritožbena odločba sklicuje na prvostopenjsko sodbo, zlasti str. 10, 12 in 13. 20. Toženke pravzaprav ne zanikajo obstoja poškodb, temveč se branijo svoje odgovornosti, in sicer z zelo različnimi pravnimi razlogi. Pritožbe zastavljajo dve glavni materialnopravni vprašanji, in sicer:

1. kdo je (sploh) lahko odgovoren za škodo, ki nastane pri gradnji avtoceste, če so pri nastanku škode udeleženi RS, DARS in pa izvajalec (gradbenik) in ali

2. je tožeči stranki v tej zadevi sploh nastala škoda, ki jo je potrebno povrniti, in na kakšnem pravnem temelju.

21. Pravni položaj DARS in RS je urejen v ZDARS(4). 3. člen ZDARS je bil spremenjen z novelo ZDARS-A(5). Kasnejše spremembe ZDARS besedila 3. člena ZDARS niso več spreminjale. ZDARS je bil odpravljen z ZDARS-1 (6), vendar šele konec leta 2010. Za odločitev v tej zadevi je torej odločilno besedilo ZDARS, saj je škoda nastajala v času veljavnosti ZDARS in ne ZDARS-1. Odločilno je besedilo 3. člena ZDARS, in sicer tako prvotno besedilo (iz leta 1993) kot tudi tisto, kot ga pridobil po noveli ZDARS-A v letu 2003. 22. Razlago besedila 3. člena ZDARS je dala že odločba VS RS, opr. št. II Ips 502/2004. Po tej določbi je za nastalo škodo odškodninsko odgovorna RS, ni pa odgovoren DARS Odločilni del odločbe VS RS je glasil takole: „Že prvotno besedilo 3. člena Zakona o družbi za avtoceste v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 57/93 - ZDARS) o toženkinih nalogah v zvezi z gradnjo avtocest v skladu z odločitvami Državnega zbora Republike Slovenije ni zadoščalo za tako sklepanje (scil.: glede odgovornosti DARS, pripomba pritožbenega sodišča), natančnejše novelirano besedilo (Ur. l. RS, št. 126/2003, prečiščeno besedilo Ur. l. RS, št. 20/2004) 3. člena, na katero se sklicuje pritožbeno sodišče in tudi sama revizija, pa tudi ne. Toženka (scil.: DARS, opomba pritožbenega sodišča) je na določenem področju zastopnik države in svoje zakonsko določene naloge iz 3. člena zakona vedno opravlja za račun države, ne pa za svoj račun. To je tudi razumljivo, saj so zemljišča in avtocesta, ki je speljana preko teh zemljišč, njena last, ne pa last toženke. Ker je zastopanje določeno v samem zakonu, sta vsebina in obseg zastopanja razvidna za vse. Naloge iz prvega odstavka 3. člena toženka opravlja tudi v imenu Republike Slovenije, naloge iz drugega odstavka pa v svojem imenu, vendar tudi za račun Republike Slovenije. Med prve sodijo naloge v zvezi s prostorskim načrtovanjem in umeščanjem avtocest v prostor ter naloge v zvezi s pridobivanjem nepremičnin za potrebe izgradnje avtocest. V ta sklop sodijo skoraj vsi vzroki, s katerimi tožnik utemeljuje zmanjšano tržno vrednost svoje nepremičnine (lokacija ob avtocesti, hrup, estetski videz itd.). Za to škodo zato toženka ne more biti pasivno legitimirana. Le zatrjevano nekorektno odvodnjavanje parcele bi bilo mogoče umestiti med toženkine naloge iz drugega odstavka 3. člena ZDARS v zvezi s samo izgradnjo avtoceste, vendar tudi to nalogo toženka že po samem zakonskem besedilu izvaja za račun države, pa čeprav v svojem imenu.“

23. Navedena odločba VS RS ni pustila nobenega dvoma, da sama sprememba 3. člena ZDARS z novelo ZDARS-A ni v ničemer spremenila odgovornosti RS za škodo. Za škodo odgovarja torej RS, in ne DARS. Kasneje je bila izdana vrsta odločb višjih sodišč, ki so pravkar navedeni odločbi VS RS, sledile(7). Odločbe se sklicujejo tako na 3. člen ZDARS, kot tudi na dejstvo, da so avtoceste glede na Zakon o javnih cestah, last RS (1. odstavek 3. člena, 4. in 5. točka 1. odstavka 14. člena ZJC(8)) in ne DARS.

24. DARS ima, glede na prej navedene sodne odločbe, položaj zastopnika RS že po zakonu (ZDARS). Kot takšen naj ne bi bil odgovoren za škodo. Odgovorna je RS kot zastopana oseba.

25. Pritožba DARS je torej utemeljena. Prvostopenjsko sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, in je zato nepravilno odločilo o odgovornosti DARS. Pritožbeno sodišče je torej ugodilo pritožbi DARS in je spremenilo točko 4 izreka prvostopenjske sodbe (358. člen ZPP). Spremenilo jo je v tistem delu, v katerem se nanaša na drugo toženko in sicer tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 1.580.451,87 EUR z zamudnimi obrestmi.

26. DARS je uspel s pritožbo izpodbiti že temelj svoje odgovornosti. Pritožbeno sodišče se ni ukvarjalo z ostalimi pritožbenimi razlogi iz pritožbe DARS, ker to ni bilo potrebno.

2. TEMELJ ODGOVORNOSTI

27. Doslej je bilo zgolj odgovorjeno na vprašanje, ali je DARS sploh lahko odgovoren za škodo. Ni pa še bilo odgovorjeno na vprašanje, kdo je lahko odgovoren za nastalo škodo. To se pravi, še ni bilo odgovorjeno na vprašanje, na kakšnem pravnem temelju in od koga lahko tožeča stranka zahteva povrnitev škode.

28. Če je bil pri gradnji avtoceste udeležen DARS in je pri tem nastala škoda, so sodišča v nekaterih odločbah videla pravni temelj odgovornosti RS v 3. odstavku 133. člena OZ, oziroma v njegovem predhodniku (3. odstavku 156. člena ZOR). Tako je ravnalo tudi prvostopenjsko sodišče. S takšnim pravnim stališčem se pritožbeno sodišče ne strinja. Navedeni določbi OZ in ZOR se nanašata na škodo pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni organ. Zahteva se lahko le povrnitev običajne meje presegajoče škode.

29. Za gradnjo obeh predorskih cevi (predorov) je sicer bilo izdano gradbeno dovoljenje, in je torej bilo izdano dovoljenje pristojnega organa. To bi sicer kazalo na to, da bi pravni temelj za odgovornost lahko bil v 3. odstavku 133. člena OZ. Vendar izdaja gradbenega dovoljenja za nastanek odgovornosti po 3. odstavku 133. člena OZ seveda ne zadošča. 30. Pritožbeno sodišče v gradnji avtocest ne vidi splošno koristne dejavnosti, kvečjemu pripravo za splošno koristno dejavnost. To pa bo šele promet po avtocesti kot javni, vsakomur dostopni cesti. Prav tako ni videti prav nobenega razloga, zakaj bi povzročitelj škode pri gradnji splošno koristnega objekta moral povrniti le običajne meje presegajočo škodo (3. odstavek 133. člena OZ), povzročitelj škode pri gradnji v zasebno korist pa bi moral povrniti vso škodo (132. člen OZ). To bi pomenilo, da bi povzročitelj škode imel pri gradnjah splošno koristnega objekta določeno olajšavo pri nadomestitvi škode („popust“), pri čemer ostajajo meje te olajšave povsem nejasne, in isto velja tudi za razloge zanjo.

31. Celo če bi bil pravni temelj za odgovornost res v 3. odstavku 133. člena OZ, bi se lahko kot običajne meje še ne presegajočo škodo razumela le manjša prikrajšanja, ki nastanejo pri gradnji. To bi bili npr. manjši tresljaji, hrup in prah. Zanesljivo pa pokanje zidov, pogrezanje parkirišč in težave s kanalizacijo ne pomenijo takšne škode, ki bi dosegala običajne meje. Celo če bi bila odgovornost odgovorne osebe oprta na 3. odstavek 133. člena OZ, bi torej bile njegove predpostavke v tej zadevi izpolnjene.

32. Po prepričanju prvostopenjskega sodišča je pravni temelj za odgovornost torej v 1. odstavku 131. člena OZ. Odgovornost na temelju te norme je zakonska. Nastane, če je bila škoda povzročena krivdno. Neposredni povzročitelj škode je bil v tej zadevi izvajalec, to je IG. Za škodo pa lahko odgovarja tudi naročitelj (187. člen OZ). DARS je veljal le za zakonskega zastopnika RS, zato kot naročitelj v smislu 187. člena OZ velja RS.

33. Pravni temelj za odgovornost IG pa ni v 187. členu OZ.(9) Razlogi za to so očitni: predvsem ta norma sploh ne določa predpostavk za odškodninsko odgovornost. Samo besedilo na primer ne omenja krivde. Nobenega razloga pa ni, da bi naročnik in izvajalec odgovarjala nekrivdno zgolj zato, ker je naročnik gradnjo naročil izvajalcu (in je tako gradbena dela izvajal nekdo drug in ne naročnik), medtem ko bi bil graditelj (ki ne bi naročil gradnje izvajalcu ampak bi gradil sam), odgovoren za škodo po splošnih pravilih (1. odstavek 131. člena OZ), torej krivdno. Za takšno razlikovanje ni nobenega pravega razloga. Zato je očitno, da mora izvajalec v svoji osebi izpolniti vse predpostavke katere od deliktnih norm. Če jih, potem odgovarja skupaj z njim oškodovancu tudi naročnik. Smisel 187. člena OZ je torej, da odredi solidarno odgovornost tudi za naročnika, sam po sebi pa predstavlja zgolj poseben primer skupaj povzročene škode (1. odstavek 186. člena OZ). 187. člena OZ ni sam po sebi nič novega, saj je 207. člen ZOR (v popolnoma enakem besedilu kot OZ) že določal isto. Vendar pa v tej zadevi 1. toženka odgovarja tudi zato, ker je 2. toženka (kot zastopnik 1. toženke) kljub pravilnemu opozorilu na možnost nastanka škode vztrajala pri nadaljevanju gradnje (prvostopenjska sodba, str. 11). S tem je sama posredno povzročila nastanek škode, in sicer krivdno (1. odstavek 131. člena OZ).

34. Odgovornost tako izvajalca (IG) kot tudi naročnika (RS) je torej solidarna in zakonska. Očitno je, da se takšne svoje odgovornosti RS ni mogla znebiti niti, če je DARS (kot zastopnik RS) z IG (23. 3. 2000) sklenil pogodbo (katere sestavni del so bili tudi splošni pogoji pogodbe), s katero je domnevno uredil vprašanja pri gradnji nastale škode. Če je takšna pogodba izključevala odgovornost IG, je bila sklenjena v škodo tretjega (t.j. oškodovanca, ki je v tej zadevi tožeča stranka). Takšna pogodba pa seveda tretjega (torej tožeče stranke) ne zavezuje, saj zavezuje pogodba le pogodbenike, tretjega pa lahko kvečjemu, če mu je v korist in če je tretji ne odkloni (1. odstavek 125. člena, 1. odstavek 126. člena in 129. člen OZ).

35. Za odgovornost RS in IG je tudi povsem vseeno, ali je škoda nastala zaradi neprimerne umestitve v prostor, projekta ali izvajanja tega projekta. Odgovornost je v vsakem primeru zakonska. Ta ureditev je takšna, da vodi do solidarne odgovornosti naročnika in izvajalca ne glede na to, katera od prej naštetih okoliščin je tisti pravi vzrok, ki je prvotni vir za nastanek škode. 187. člen OZ skuša prav preprečiti, da bi naročnik in izvajalec valila odgovornost za nastanek škode eden na drugega, kar bi oškodovanca lahko postavilo težak položaj. Določba skuša torej preprečiti prav položaj, v katerem se v tem sporu nahaja oškodovanec. Ugotavljanje vzroka je kvečjemu lahko pomembno v primeru, da bo ena od solidarno odgovornih oseb plačala odškodnino oškodovancu, potem pa bo z zahtevkom na povrnitev neupravičene obogatitve zahtevala povrnitev te odškodnine od druge osebe (regresni zahtevek). Ker pa se o njem v tem sporu ne odloča, se s tem ni potrebno ukvarjati.

36. Glede na 1. odstavek 131. člena OZ odgovarja najprej in predvsem neposredni povzročitelj te škode, če je ravnal krivdno. To pa je v tej zadevi tretja toženka (IG).

37. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je vzročna zveza med gradnjo obeh predorov in na objektih tožeče stranke nastalimi poškodbami obstajala. Ali je bila vzročna zveza podana, je strokovno vprašanje, na katerega sodišče prve stopnje ni moglo odgovoriti samo. Zato je pritegnilo izvedence, ki pa so prav vsi ugotovili, da je škodo (v obliki poškodb na nepremičninah v lasti tožeče stranke) mogoče pripisati prav gradnji obeh predorov. Izrecno pa prvostopenjska sodba omenja na str. 11 izvedenca S. in D. 38. Pritožba RS in pa tudi odgovor 3. toženke na pritožbo menita, da ni vzročne zveze med gradnjo predora in sanacijo objektov, ki bi jih bilo treba sanirati že zaradi starosti. Kateri naj bi bili ti objekti, pa nobena vloga ne navaja in tudi sicer ostaja očitek povsem splošen. Nanj bo zato pritožbeno sodišče tudi le splošno odgovorilo.

39. Pravno stališče je očitno zmotno. Odgovorna oseba odgovarja za škodo, kot je nastala v konkretnih okoliščinah in ne v tipičnih (povprečnih) ali celo v zanjo idealnih okoliščinah. Sprijazniti se mora torej s konkretnimi razmerami, kot so obstajale v času povzročitve škode. Zato mora nadomestiti takšno konkretno škodo, kot je nastala, in ne takšno, kot bi nastala v zanjo nemara ugodnejših razmerah. Za odgovorno osebo neugodne razmere, npr. predispozicija konkretnega oškodovanca, torej vzročne zveze ne prekinejo.(10)

40. To v tej konkretni zadevi pomeni, da je vzročna zveza podana. Odgovorna oseba mora odgovarjati, čeprav so bile vsaj nekatere zgradbe že razmeroma stare. To pomeni, da mora odgovarjati celo, če niso bile zgrajene niti v skladu z najnovejšimi predpisi, ki nedvomno zahtevajo bolj statično stabilne novogradnje, kot nekoč veljavni predpisi. Odgovarjati mora tudi, če objekti niso bili zgrajeni v skladu z najnovejšimi pravili gradbene stroke. Starost objektov torej ni razlog, ki bi prekinil vzročno zvezo.

41. Neutemeljen je tudi pritožbeni razlog, da sodišče ni ugotavljalo, ali so imele zgradbe dovoljenje pristojnega organa. To je prvostopenjsko sodišče nedvomno ugotovilo (prvostopenjska sodba, str. 10 in 13). Poleg tega je tudi ugotovilo, da so bile zgradbe zgrajene po pravilih gradbene stroke, ki so veljali v času gradnje posameznega objekta in da so bile vse zgradbe redno vzdrževane (prvostopenjska sodba, str. 10). Tudi pritožbeni očitek v tej smeri je torej neutemeljen, in poleg tega še povsem splošen.

42. Po doslej obrazloženem bi se kvečjemu lahko postavilo vprašanje, ali je IG ravnala vsaj malomarno. IG je po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča opozoril na napake in pomanjkljivosti projekta, še posebej v zvezi z izbrano tehniko gradnje predora, v povezavi z geotehničnim lastnostmi terena in možnostjo posedkov in poškodb na zgradbah nad predorom (prvostopenjska sodba, str. 11). To opozorilo je bilo očitno več kot utemeljeno, saj so različne poškodbe na objektih v lasti tožeče stranke res nastale. Če pa izvajalec (gradbenik) gradi kljub temu, da se zaveda, da škoda lahko nastane, potem sam ne ravna dovolj skrbno. Ravna malomarno, in je zato lahko odškodninsko odgovoren. Pritožba tožeče stranke je povsem po pravici opozorila na to, da se izvajalec zgolj z golim opozorilom DARS in s tem RS, ne more izogniti svoji odgovornosti. Njegova odgovornost temelji na zakonu. Zgolj opozorilo posrednemu povzročitelju škode, da lahko pride do nastanka škode, v ničemer ne more vplivati na odgovornost do oškodovanca, to je v tem primeru tožeče stranke. Poleg tega je nadaljevanje gradnje ob tem, da izvajalec ve, da lahko tretjemu zaradi tega nastane škoda, samo po sebi malomarno.

43. Ekskulpacijski razlog za ravnanje IG seveda ne more biti niti 1. odstavek 84. člena ZGO-1 ali njemu podobni 2. odstavek 60. člena ZGO. Izvrševanje pogodbenih obveznosti do svojega sopogodbenika (naročnika) seveda ni razlog za to, da bi bil sopogodbenik (naročnik) izključno odgovoren na nastalo škodo v razmerju do oškodovanca, neposredni povzročitelj pa bi postal zgolj zaradi opozorila na možnost nastanka škode prost svoje odgovornosti do oškodovanca. Tega ne določa niti 1. odstavek 84. člena ZGO-1 niti ni določal 2. odstavek 60. člena ZGO. Normi določata le, v katerih primerih lahko izvajalec ustavi delo. To pa seveda ne pomeni, da zaradi tega, ker razlogi za ustavitev dela niso podani, izvajalec ni odgovoren za tretjemu povzročeno škodo. Takšne določbe ZGO-1 nima. Navedena določba ZGO-1 lahko torej kvečjemu vpliva na odgovornost izvajalca v razmerju do naročnika, to razmerje pa se seveda oškodovanca (t.j. tožeče stranke) nič ne tiče. Poleg tega v ZGO-1 tudi niso navedeni vsi razlogi za ustavitev dela. Izvajalec se z ustavitvijo dela namreč znajde v zamudi. Za zamudo pa sicer načeloma odgovarja, razen, če je do zamude prišlo zaradi naročnikovega ravnanja (3. odstavek 626. člena OZ). Če izvajalec torej pričakuje, da bi lahko postal zaradi izvrševanja gradbenih del odškodninsko odgovoren v razmerju do tretjega zaradi ravnanja svojega naročnika, tega seveda ni dolžan trpeti in sme ustaviti dela. Tega pa v tej zadevi IG ni storil. 44. S tem pa so podani vsi razlogi za odgovornost 3. toženke (1. odstavek 131. člena OZ), hkrati pa tudi 1. toženke (187. člen OZ).

45. Pritožba tožeče stranke je bila torej v delu, v katerem se je nanašala na odgovornost 3. toženke utemeljena. Pritožbeno sodišče ji je v tem delu ugodilo in je spremenilo prvostopenjsko sodbo tako, da je točko 2 izreka prvostopenjske sodbe spremenilo tako, da je 3. toženki naložilo solidarno plačilo 1.580.451,87 EUR in zakonskih zamudnih obresti od 24. 6. 2011 do plačila, v 15 dneh. Pravni temelj za takšno odločitev pritožbenega sodišča je v 358. členu ZPP.

46. Pritožba prve toženke (RS) je v delu, v katerem se nanaša na odgovornost RS (del točke 4 izreka), neutemeljena. Pritožbeno sodišče sicer meni, da je materialnopravni temelj za odgovornost 1. toženke drug kot tisti, na katerega je oprlo svojo sodbo prvostopenjsko sodišče. Ne glede na to pa je bila odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna. Pritožbeno sodišče je pritožbo 1. toženke v navedenem delu zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

VIŠINA ODŠKODNINE

47. Višino odškodnine pravzaprav izpodbija le IG (3. toženka) v obeh odgovorih na pritožbo. Meni namreč, da je izvedenec napačno ugotovil višino škode, ker je dvakrat zaračunal DDV. Odgovor na pritožbo potem glasi naprej takole (l. št. 482) „Potem ko je bil na posameznih objektih DDV že obračunan, pri skupni rekapitulaciji vseh zneskov (z DDV), je na ta skupni znesek še enkrat obračunan DDV (glej izvedeniško poročilo – Vodilna mapa ter mape po posameznih objektih – rekapitulacija.“ Pri tem pa odgovor na pritožbo ne navaja nobenih konkretnih številk, namreč kolikšna naj bi bila tako storjena napaka, niti, kolikšna bi bila potem pravilna višina škode, niti točneje, kje v vodilni mapi ali v mapah po posameznih objektih se nahajajo domnevno zmotni izračuni škode.

48. Celo če je takšen razlog sploh dovolj določen, da bi bi sposoben za obravnavanje, je navedba, da je dejansko stanje drugačno, prišla prepozno. Izvedenec je bil pač postavljen zato, da ugotovi višino škode (243. člen ZPP). Morebitna drugačna višina škode kot je tista, ki jo ugotovi izvedenec, pomeni zatrjevanje drugačnega, in glede na dotedanji potek postopka tudi novega dejstva. Da je bil domnevno dvakrat zaračunan DDV, je 3. toženka uveljavljala šele v pritožbi. To je torej pritožbeno novo dejstvo. Dejstvo bi 3. toženka lahko navajala že takoj potem, ko je Projektivni biro Š. in A. izdelal izvedensko mnenje in ji je to mnenje bilo vročeno. Za kaj takšnega je tudi imela na razpolago dovolj časa. Ker pa ni pravočasno navajala, da je pravilna višina škode drugačna, čeprav bi bila lahko (4. odstavek 286. člena ZPP), niti ni grajala kakršnihkoli procesnih kršitev prvostopenjskega sodišča v zvezi s tem do konca zadnjega naroka za glavno obravnavo (1. odstavek 286.b člena ZPP), se takšna pritožbena navedba ne more upoštevati.

49. IG med postopkom pred prvostopenjskim sodiščem ni podala kakšnih drugih razlogov, ki bi se nanašali izključno na višino škode in bi govorili za to, da je bila višina škode ugotovljena napačno.

4. ODLOČITEV O PRAVDNIH STROŠKIH

50. Odločitev o pravdnih stroških je odvisna od odločitve o glavni stvari: stranka, ki v pravdni ne uspe, mora povrniti pravdne stroške nasprotni stranki (1. odstavek 154. člena ZPP).

51. Zoper točko 3 izreka je vložila pritožbo tožeča stranka. Pritožbeno sodišče je spremenilo prvostopenjsko odločbo glede IG tako, da je tudi IG obsodilo na solidarno plačilo odškodnine. S tem je postal neutemeljen tudi zahtevek IG za povrnitev stroškov. O njem je bilo odločeno v točki 3 izreka prvostopenjske odločbe. Pritožbeno sodišče je zato razveljavilo odločitev prvostopenjskega sodišča o stroških in zavrnilo zahtevek.

52. Odločitev o stroških postopka v točki 6 izreka sta izpodbijali 1. in 2. toženka. To odločitev je pritožbeno sodišče razveljavilo na temelju 14. točke 2. odstavka 339. člena, 1. odstavka 366. člena in 3. točke 365. člena ZPP. O zahtevi za povrnitev stroškov mora sodišče odločiti v sodbi ali sklepu (4. odstavek 163. člena ZPP). Za takšno odločitev velja, da mora biti obrazložena. Sicer so odločitve o stroških praviloma razmeroma preproste in zato ne zahtevajo obsežne obrazložitve. Ne smejo pa biti popolnoma brez razlogov. Prvostopenjsko sodišče bo moralo pri ponovnem odločanju o stroških postopka svojo odločitev primerno obrazložiti.

53. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. in 4. odstavku 165. člena ZPP.

(1) Tako Zobec v: Ude/Galič, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, Ljubljana 2009, kom. k 344. členu, rš. 2 (str. 364).

(2) Tako Zobec v: Ude/Galič, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, Ljubljana 2009, kom. k 344. členu, rš. 2 (str. 365).

(3) Tako Zobec v: Ude/Galič, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, Ljubljana 2009, kom. k 344. členu, rš. 2 (str. 366).

(4) Ur. l. RS, št. 57/1993 s kasnejšimi spremembami.

(5) Ur. l. RS, št. 126/2003. (6) Ur. l. RS, št. 97/2010. Odpravljen je bil z 1. odstavkom 26. člena ZDARS-1. (7) Odločba VSC, opr. št. Cp 274/2008, VSL I Cp 1635/2004, VSC Cp 274/2008 VSL I Cpg 24/2010. Zoper odločbo VSL I Cp 1635/2004 je bila vložena revizija, ki jo je revizijsko sodišče v delu, ki se nanaša na zgoraj obravnavano vprašanje, zavrnilo (opr. št. II Ips 783/2005). Pri tem se ni izrecno sklicevalo na 3. člen ZDARS.

(8) Ur. l. RS, št. 29/1997 s kasnejšimi spremembami.

(9) Enako mnenje tudi Plavšak v: Obligacijski zakonik s komentarjem, Ljubljana 2003, komentar k 187. členu (str. 1073). Mnenje je brez vsake obrazložitve, zakaj naj bi bilo tako.

(10) To ustreza tudi že dolgo ustaljeni sodni praksi, npr. v zvezi s poškodbami, ki jih oškodovancu prizadene odgovorna oseba, potem pa oškodovanec v bolnici utrpi še nadaljnjo škodo in v podobnih primerih. Glej Plavšak v Juhart/Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, Ljubljana 2003, kom. k 131. členu, primeri 3.8, 3.11. Glej tudi npr. zelo jasno odločbi VS RS, opr. št. II Ips 457/2005 in odločbo VSL, opr. št. II Cp 3345/2009.