Jedro

Če delavec ne dosega vnaprej določenih delovnih rezultatov iz razlogov na njegovi strani, je ob pogojih iz SKPgd, kolektivne pogodbe dejavnosti in podjetniške kolektivne pogodbe lahko upravičen tudi le do ustrezno znižane osnovne plače.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu zahtevku za plačilo razlike plače za čas od avgusta 2003 do julija 2004 v skupnem bruto znesku 1.159,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od mesečno zapadlih neto zneskov razlike in za plačilo mesečnih razlik do višine pogodbene osnovne plače od meseca avgusta 2004 dalje. Hkrati je toženi stranki naložilo, da tožniku povrne stroške postopka. Presodilo je, da je tožena stranka tožniku nezakonito znižala plačo pod višino v pogodbi o zaposlitvi dogovorjene osnovne plače ne glede na doseganje delovnih rezultatov.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ni sicer soglašalo, da glede na določbe Kolektivne pogodbe za dejavnost kovinskih materialov in livarn ter kovinsko in elektro industrijo Slovenije (KP dejavnosti, Ur. l. RS, št. 37/96), ki je veljala za toženo stranko, in glede na določbe toženkine podjetniške kolektivne pogodbe zaradi nedoseganja pričakovanih delovnih rezultatov tožnikova plača ne bi smela biti nižja od zneska v pogodbi o zaposlitvi določene osnovne plače. Hkrati pa je ugotovilo, da tožena stranka v podjetniški kolektivni pogodbi ni določila kriterijev in meril za ugotavljanje delovne uspešnosti oziroma da ni razvidno, kako je tožena stranka ugotovila nedoseganje skupinske norme po posameznih mesecih, saj je za enako nedoseganje predvidenih delovnih rezultatov mesečno plačo zniževala za različne odstotke. Zato je presodilo, da je šlo za samovoljno ocenjevanje delovne uspešnosti in za zniževanje osnovne plače, ki ga ni mogoče upoštevati. Hkrati je sodišče sklenilo, da se v zadevi revizija dopusti, ker je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, pomembnem tudi v zvezi z reševanjem drugih istovrstnih sporov.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 73/07) pred sodiščem druge stopnje in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da so pri njej obstajala merila in kriteriji za ugotavljanje delovne uspešnosti, kot sestavni del podjetniške kolektivne pogodbe, ki jih je sodišče zmotno uporabilo. Res tožena stranka tožniku in njegovim sodelavcem ni znižala plače v sorazmerju z nedoseganjem pričakovanega obsega dela in je bilo to znižanje v korist delavcev v posameznih obdobjih nižje. Zaradi takšnega ravnanja v korist delavcev pa znižanje plače ni bilo nezakonito.

Revizija je bila na podlagi 395. člena ZPP vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani.

Revizija je utemeljena.

Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožena stranka v reviziji ni navedla, katere določbe ZPP naj bi sodišče druge stopnje nepravilno uporabilo oziroma katerih določb neutemeljeno ni uporabilo. Zato le pavšalnih trditev, da naj bi sodišče druge stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, revizijsko sodišče ni moglo upoštevati.

Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

V skladu z drugim odstavkom 126. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/02) je plača delavca sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov, če je tako dogovorjeno v kolektivni pogodbi ali pogodbi o zaposlitvi pa je sestavni del plače tudi plačilo za poslovno uspešnost. Na podlagi prvega odstavka 56. člena za toženo stranko veljavne kolektivne pogodbe dejavnosti so plače delavcev odvisne od osnovne plače, delovne uspešnosti, dodatkov, posebne stimulacije in drugih elementov, določenih v kolektivni pogodbi ali splošnem aktu delodajalca. V skladu z drugim odstavkom 57. člena kolektivne pogodbe dejavnosti osnovna plača delavca za poln delovni čas, predvideni delovni učinek delavca in normalne delovne pogoje, ne sme biti nižja od izhodiščne plače, ki je po tej kolektivni pogodbi predvidena za skupino delovnih mest. Izhodiščna plača je bila v spornem obdobju opredeljena v 7. odstavku 43. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPgd - Ur. l. RS, št. 40/97) kot najnižja osnovna plača za določen tarifni razred, ki jo ima delavec pravico prejeti za delo v polnem delovnem času in za v naprej določene delovne rezultate ter normalne pogoje dela. Na podlagi 4. odstavka navedenega člena SKPgd je norma ali drugo podobno merilo za merjenje delovnih rezultatov ustrezno, če jo dosega vsaj 90 % delavcev, ki delajo po teh kriterijih. Na podlagi 61. člena kolektivne pogodbe dejavnosti so osnova za določanje delovne uspešnosti v zvezi s plačo na tej podlagi sprejeti plani dela in kriteriji za merjenje oziroma ocenjevanje količine, kakovosti, gospodarnosti in inovativnosti, ki se opredelijo v kolektivni pogodbi delodajalca. Pri tem se delovna uspešnost lahko ugotavlja oziroma ocenjuje individualno ali skupinsko. V skladu z 10. odstavkom tega člena plača delavca, ki doseže pričakovan delovni rezultat, ne more biti nižja od osnovne plače iz njegove pogodbe o zaposlitvi. Prav tako je delavec upravičen do 100 % osnovne plače, če ne dosega v naprej določenih delovnih rezultatov iz razlogov, ki niso na njegovi strani (12. odstavek).

Glede na povedano revizijsko sodišče soglaša s sodiščem druge stopnje, da je v primeru, ko delavec ne dosega v naprej določenih delovnih rezultatov iz razlogov na njegovi strani, ob gornjih pogojih lahko upravičen tudi le do ustrezno znižane osnovne plače. Sodišče je zmotno presodilo, da tožena stranka v podjetniški kolektivni pogodbi ni določila meril za ugotavljanje delovne uspešnosti, oziroma je najmanj preuranjeno presodilo, da je tožena stranka ugotovljeno delovno uspešnost tožnikove skupine pri izplačilu plače upoštevala nedopustno arbitrarno.

Merila in kriterije za ugotavljanje delovne uspešnosti ima tožena stranka urejene v prilogi podjetniške kolektivne pogodbe. Za delavce, ki ne delajo po normi in ne delajo na nekaterih posebej navedenih delovnih mestih, določa skupinsko ugotavljanje delovne uspešnosti, ki se ugotavlja v odvisnosti od stopnje realizacije plana prodaje. Pri tem merila v petem odstavku 4. točke v bistvu določajo linearno odvisnost višine plač od stopnje doseganja plana prodaje, s tem, da je omejitev le z zakonom določena minimalna plača. Če je ob taki ureditvi tožena stranka v posameznih obdobjih vsem delavcem na skupinski normi zaradi nedoseganja plana plače zniževala v nižjem odstotku od odstotka nedoseganja plana, takšna plačila niso bila nezakonita, saj delodajalec v zasebnem sektorju vedno lahko izplačuje višje plače, kot bi jih bil glede na določbe kolektivne pogodbe dolžan. Nezakonita bi bila le izplačila, ki bi bila posledica večjega odstotka znižanja od odstotka nedoseganja plana, oziroma, ki ne bi dosegala niti z zakonom določene minimalne plače. Glede na navedeno je sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in sodbi obeh nižjih sodišč razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo sodišče ob upoštevanju gornjih določb kolektivnih pogodb in pri toženi stranki sprejetih meril za ugotavljanje delovne uspešnosti preverilo, ali so bila glede na določbe 4. odstavka 43. člena SKPgd sprejeta merila ustrezna, upoštevaje tudi čas njihovega sprejema, in ali so bili podani utemeljeni razlogi za znižanje tožnikove osnovne plače v spornem obdobju ter ali to znižanje po posameznih mesecih ni bilo večje, kot so dopuščala navedena merila. Glede tožnikovega zahtevka za čas od meseca avgusta 2004 dalje s tem zahtevkom tožnik ne bo mogel uspeti, če ne bo ugotovljeno, da je tožena stranka tudi v tem času plače izplačevala pod višino osnovne plače, določene v pogodbi o zaposlitvi.

Izrek o stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP, da v primeru razveljavitve sodbe sodišče pridrži odločitev o stroških v zvezi z vloženim pravnim sredstvom za končno odločbo.